Glasbeni karakter Planetov: Saturn, prinašalec starosti

Planet Saturn živi svoje življenje kot gospod in gospodar s počasnim, a neomajnim napredkom. Tisti pod njegovim vplivom bodo bolj delavni in vztrajni, kot bistroumni in živahni. Življenje držijo trdno v rokah in bodo živeli do visoke starosti. Česarkoli se že lotijo, bodo rezultati temeljiti in dolgotrajni. Priložnosti bodo morda izgubljali zaradi neodzivnosti in pogosto dajali plah in hladen vtis. So zelo zvesti [...], a zadržani in zelo redko - če sploh kdaj - zanesenjaški. Bolj kot k besedam so nagnjeni k dejanjem, ki o njih povedo veliko več, kot besede ... Ta citat Alana Lea (gl. prejšnji zapis) je tako blizu Holstovi osebnosti, kot jo prikazujejo njegovi biografi, da lahko zlahka domnevamo, da je bil Saturn njegov lasten vladajoči planet. Sam je večkrat dejal tudi, da je to njegov najljubši stavek suite, kar je bila verjetno izbira, ki je temeljila tako na osebnih, kot na kompozicijskih razlogih. Vpliv, ki ga je imela glasba na lastnega skladatelja, je bil dolgotrajen, saj je postala h-molovska téma stavka baza procesijske téme simfonične pesnitve Egdon Heath (1927), ki je bila Holstovo najljubše lastno delo in ki še danes ostaja njegova velika mojstrovina.

Že od čisto prvih izvedb Saturna dalje je ta stavek buril duhove poslušalcev, čeprav so njegove interpretacije nekoliko variirale. Seveda je v glasbi vsakdo slišal "starost", toda medtem, ko so jo nekateri slišali negativno, so jo drugi doumeli bolj pozitivno. V dolgih letih je večina glavnih interpretov (Imogen Holst, Edmund Rubbra in Michael Short) metaforo podnaslova razumela kot osamljenost. Imogen priznava, da ima konec stavka prizvok sprijaznjenosti, a ga je slišala kot sprijaznjenost s človeško tragedijo.

V glavnih in najbolj nedvoumnih točkah se strinjajo domala vsi glasbeni kritiki in muzikologi. Stavek v adagiu začne piano, skorajda strašljivo odzvanjanje tritonusov H-F in A-Eb v treh flavtah (dve flavti, ena alt flavta) in dveh harfah; ti alternirajoči akordi ponazorijo počasno odštevanje ogromnega nihala, ki sámo ponazarja neustavljivo minevanje Časa. Iz godal (najprej kontrabasi, potem violine + viole; tem sledijo ostali inštrumenti) se izvije žalobna štiritaktna fraza, ki jo kmalu ob rahli spremembi tempa (poco animato) in pizzicato spremljavi violončel in kontrabasov dopolne (že omenjena) h-molovska téma trobil. Po nekaj napetosti se glasba spet umiri v začetni Tempo I - adagio in po zloveščem akordu pihal in hornov štiri flavte (tri flavte, ena alt flavta) v pianissimu odigrajo t.i. four-flute tune, melodijo, ki je označena kot hladna in pusta. Tudi ko dinamično zraste v svetlih trobilih, se njena moč napaja bolj iz odločnosti in vztrajnosti, kot iz sijajnosti.

Ob mučno dolgotrajnem crescendu in rastočem številu inštrumentov nevesela glasba doseže kvazikulminacijo v forte-fortissimu; med fatalističnimi fanfarami trobil glasno in zlovešče odzvanjajo pogrebni zvonovi, ki kruto opomnejo, da se življenjska pot slehernega od nas konča s pogrebom. Groza ob tem spoznanju počasi zamira v prav tako dolgem desrescendu, ki ga vse do konca spremljajo zvonovi v disonančnem intervalu velike sekunde G-A (Holst je predpisal celo igranje s kovinskim kladivom ("with metal striker"), verjetno unikatna situacija v literaturi - ali pa vsaj ena od ekstremno redkih, kar pa je navodilo, ki se v praksi ne spoštuje, saj bi se kovinske cevi orkestralnih zvonov na tak način poškodovale).

Glasbeni karakter pa se z zadnji četrtini stavka popolnoma spremeni z modulacijo v E-dur in pozneje v C-dur (do konca stavka), s čimer v glasbi zaveje optimistična nota (ki pa lahko, kot smo že omenili, predstavlja zgolj resignacijo, vdanost v usodo in sprijaznjenje z neizbežnim). Ob harmonics (°) spremljavi dveh harf kontrabasi in pozneje pihala odigrajo začetno témo, ki je zdaj iz mola modulirana v dur, umirjeno spremljavo sestavljajo pedalni toni orgel, harfi, flavte, godala in zvonovi (še vedno G-A, a tokrat s "soft felt striker"), dokler glasba po dokončnem razvezu ne zamre v piano-pianissimu in zaključni koroni violin in viol, ki jo večina dirigentov izvede v vaughan-wiliamsovskem al niente decrescendu.

S Holstom si tudi sam Saturna že dolga leta delim kot najljubši stavek suite in tudi sam ga slišim kot večina interpretov - po zloveščem, a z neverjetno in neizrekljivo energijo nabitem uvodu sledita usodno, a v glasbenem smislu facinantno realizirano spoznanje in fatal(istič)ni zaključek, ki pa je vendarle prepleten z niansami toplih glasbenih barv, kajti tudi starost je lahko lepa. Če bi skladatelj poznal Prešernov zaključni sonet Sonetov nesreče, znameniti Memento mori, bi se nedvomno nemudoma našel v njem, še več - morda mu tudi navdih za Saturna ne bi ušel ...

Gustav Holst - The Planets Op. 32

V izjemni, neskončno bogati in čudoviti zakladnici klasične glasbe si je ravno spričo njene barvitosti in brezmejnosti takorekoč nemogoče izbrati svoje - eno samo - najljubše klasično delo. A če bi to res moral storiti, bi se gotovo odločil za Holstove Planete, delo, ki me prevzema, fascinira in zaposluje že najmanj 15 let, odkar sem se bil pobliže seznanil z njim. Doma imam takorekoč vse, kar se o Planetih da imeti - veliko, orkestralno in malo, študijsko partituro, izjemno študijo Holst: The Planets, delo Richarda Greena, profesorja na Loyola College of Music v New Orleansu, ter lepo zbirko posnetkov, ki pa se niti slučajno ne končajo pri standardni simfonični izvedbi, saj imam v zbirki tudi izvirno izvedbo za dva klavirja, transkripcijo za pihalni orkester, za orgle, elektronsko izvedbo Tomite in še kaj bi se našlo ...

Ker sem tak "planetofil", kot bi se lahko reklo, sem se odločil, da naslednjih nekaj zapisov posvetim izključno Planetom. Verjamem, da se boste moji "nemuzikološko usmerjeni" bralci ob branju teh objav prejkone hitro začeli dolgočasiti, a moja muzikološka žilica kriči po zadoščenju, poleg tega pa - nikoli se ne ve, morda pa kdo od vas spozna in se navduši za kaj novega ... :-) Začel bom s splošnim zapisom o Planetih, ki mu bodo sledili bolj podrobni zapisi, ki se bodo osredotočali na (predvsem glasbeni) karakter posameznih stavkov.

Angleški skladatelj Gustav Holst (1) je živel in ustvarjal na prelomu 19. v 20. stoletje. Nesluten in silen uspeh, ki ga je dosegel s svojo v letih 1914–1916 skomponirano orkestralno suito Planeti (The Planets, Op. 32), ga je namreč vedno spravljal v slabo voljo, saj pretirane javne pozornosti ni maral, poleg tega pa Planetov niti približno ni imel za svoje najboljše delo (ustvaril je blizu 200 skladb). Suita je vseeno postala eno najbolj priljubljenih in izvajanih klasičnih del in je še danes stalnica na koncertnih programih simfoničnih orkestrov po vsem svetu. Skladbo je 15. novembra 1920 v Londonu prvič javno in v celoti krstno izvedel znameniti Londonski simfonični orkester pod vodstvom dirigenta Alberta Coatesa.

Holst je Planete zasnoval kot suito v sedmih stavkih, ki pa jih je izvirno naslovil zgolj s karakterno oznako vsakega planeta (in ne tudi z njegovim imenom). Idejo je dobil od prijatelja Clifforda Baxa, angleškega pisatelja in dramatika, ki ga je med počitnicami na Majorki vpeljal v astrologijo. Holst je bil nad svojim novim "hobijem" navdušen do te mere, da je začel za zabavo sestavljati horoskope za prijatelje, v umetniškem smislu pa se je tu začela pot, ki je pripeljala do ene največjih simfoničnih mojstrovin 20. stoletja. Pomembno je tudi dejstvo, da koncept skladbe ni astronomski, pač pa astrološki (zato med stavki ni Zemlje); pri komponiranju je bila Holstu za navdih tudi knjiga Kaj je horoskop in kako ga napovedati? Alana Lea, ki jo je npr. uporabil za (pod)naslove stavkov (Prinašalka miru, Prinašalec starosti ...); ti prihajajo iz antične rimske mitologije (Mars – bog vojne, Merkur – krilati sel bogov ...).

Glasba v celoti sledi omenjenim karakternim oznakam planetov – Mars je glasen, brutalen in grozeč, Venera pravi kontrast – ljubka, mirna in zasanjana, Merkur razigran in srebrnkasto svetlikajoč, Jupiter srečen in zanosen kot beethovnovski simfonični scherzo, Saturn žaloben, zlovešč in naposled resigniran, Uran zasmehujoče porogljiv in Neptun tih, oddaljen in mističen. Pluton v času komponiranja Planetov še ni bil odkrit (2), a je glede na to, da je status planeta izgubil avgusta 2006, Holstova suita popolna tako v formalnem, kot tudi v glasbenem smislu, saj kljub vsemu predstavlja vrhunec skladateljeve idejne in kompozicijske moči in usvarjalnosti. Če ji še niste, ji prisluhnite tudi vi!

* * * * *

(1)Holstovo rojstno ime je bilo Gustavus Theodore von Holst, saj je izviral iz plemiške rodbine z nemškimi koreninami, a je zaradi protinemške miselnosti, ki je bila v Veliki Britaniji prisotna med 1. svetovno vojno (kar je ravno čas, ko so nastajali Planeti), plemiški von opustil.

(2) Odkrili so ga šele leta 1930, štiri leti pred Holstovo smrtjo, a ni skladatelj čutil nikakršne potrebe, da bi suiti dopisal še en stavek, med drugim (ali predvsem) tudi zato, ker ga je močno jezila pozornost, ki so jo Planeti odvzemali njegovim drugim delom, ki jih je sam cenil mnogo višje. Plutona je leta 2002 (po naročilu angleškega Hallé Orchestra) uglasbil angleški skladatelj in "holstolog" Colin Matthews in ga posvetil skladateljevi pokojni hčerki, skladateljici in dirigentki Imogen Holst, a ni stavek doživel niti približno tako toplega sprejema, kot suita ob svojem nastanku in vse do danes.

O (anti)talentih

Popolnoma po pričakovanjih je licenčni šov Slovenija ima talent, ki ga lahko ob nedeljah gledate na POP TV (in kjer boste to nedeljo menda lahko videli tudi mene), dvignil veliko prahu. Tako kot v časih, ko so se vrtela resničnostna jajca kot npr. Big Brother, Bar, Kmetija in podobne zadeve, so se nemudoma usule časopisne, televizijske, radijske, spletne in še kakšne polemike. Predvsem se ljudem smilijo (ali pa jim gredo na kurac? včasih je namreč res težko reči) tisti kandidati, ki se pred žirijo, publiko v dvorani, sotekmovalci in naposled pred vesoljno dolino šentflorjansko popolnoma osmešijo in/ali osramotijo. Ste se že vprašali, ali to počno hote ali nehote?!

Razčistimo si najprej nekaj preprostih dejstev:
1. Prijava na SIT je (bila) popolnoma prostovoljna in nihče se ni - vsaj tako upam - prijavil pod prisilo.
2. Vsi ljudje imamo določena voajersko-sadistična nagnenja. (Verjamem, da to zanikate in skrbno skrivate pred svetom, a naredite si uslugo in priznajte vsaj samim sebi. Življenje bo lažje.) Radi namreč gledamo nekoga drugega, ki se je nemočen znašel v neprijetni situaciji ali ki je pred nekom drugim izpadel totalen kreten. Sad but true. Da se le kaj takega ne zgodi nam - ko in če pa se, pa to seveda poskušamo čimbolje skriti pred drugimi in potlačiti v svojo podzavest.
3. In nemara še najpomembnejši teorem, pravzaprav kar postulat: ljudi ne zanimajo talenti, zanimajo jih antitalenti. Najbolj se razpravlja o tistih kandidatih, ki so se, kot že rečeno, pred žirijo in vsemi skupaj najbolj osramotili. Tudi Big Brother je bil najbolj gledan takrat, ko so v hiši fukali, se spičili, stepli ali povzročili kakšen podoben eksces. Normalno - kdo bi pa gledal same genije v SIT, ki bi želi neskončne stoječe ovacije ali idilično simbiozo osebkov v BB, to bi bil ja totalen dolgcajt!

Normalno, iz varnega zavetja domačega fotelja je na TV res sladko gledati nekoga, ki pred dvema milijonoma ludi izpade bedak brez primere (pa vendarle imajo naši južni bratje "pregovor" bolje izpasti glup nego iz avijona) in se mu še kakšno leto vsi režijo za hrbtom - pa tudi direktno v obraz. Stric, ki je štrikal, ima na Facebooku npr. že svoj "fanpage", 22-letni "ata" sedmih otrok pa je že v revijah in cajtengih. Pomislimo npr. samo na "legendo" Antona Borkoviča in na veleznamenitega Požigalca.

V filmu Troy iz leta 2004 Brad Pitt v vlogi Ahila pove: "We men are wretched things." Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.

Uživajte, se beremo.

Slovenija ima talent - drugo (in zadnje) soočenje

Zdi se mi, kot bi še prejšnji vikend pisal o prvem soočenju, pa je zdaj minil že več kot en teden od "usodnega" drugega soočenja, tako da z zapisom pravzaprav kar malo zamujam, a nič ne dé. Prejšnjo nedeljo smo se s FOLK Etc namreč drugič odpravili v ljubljansko Dramo - na razglasitev oz. razkritje, ali smo na avdiciji tako razturili, da se je žirija odločila, da spadamo med top 50 slovenskih talentov, ki s(m)o se prijavili na SIT. Odgovor je bil seveda NE. Po še enem nekajurnem čakanju smo vendarle spet prišli na znameniti oder (ki ste ga včeraj lahko prvič videli tudi po TV) in z zanimanjem prisluhnili Čakarmišu, (citiram po spominu): "Na oder Talenta ste prinesli drugačnost ... [nekajsekundna dramatična tišina] ... a žal drugačnost ni dovolj. Ne greste naprej. Adijo."

Žalovali nismo niti za minuto, kajti avdicijo smo opravili zelo uspešno, uspelo nam je namreč nadušiti tako publiko v dvorani, kot (naposled) tudi žirijo, saj smo od vseh treh dobili "da". Če pa pomislim na naravo tega šova in na to, kakšen talent verjetno v končni fazi iščejo, popolnoma štekam, da nas niso vtaknili med 50 polfinalistov, ki bodo naslednjič nastopili že v živo. Naši sotekmovalci, ki so z nami stopili na razglasitveni oder in doživeli isto "usodo", kot mi, so slabo novico sprejeli precej slabše, a več ne povem, ker ne smem, pa tudi užitek ob morebitnem ogledu oddaje bi vam s spoilerjem pokvaril ... :-)

Pa tudi če bi hoteli žalovati, ne bi imeli praktično nič časa, saj smo se takoj po razglasitvi odpravili k Tonetu na vajo za nastopa v Celici in rezidenci irskega veleposlanika, ki smo ga imeli prav na največji irski praznik, St. Patrick's Day. Ker je teden svetega Paddyja za band vsako leto najbolj naporen (logično) - a roko na srce, tudi najbolj donosen, smo imeli v soboto še tretji špil v hotelu Golf na Bledu. S Špelo sva izkoristila možnost, da se pozno po špilu ne voziva domov in prespala kar v Alp penzionu na Bledu (toplo priporočava!), naslednji dan pa si skupaj s Tonetom in Ksenijo privoščila še sprehod okrog blejskega jezera.

Toliko imam še povedati - npr. o predstavitvi novega, že petega zbornika Literarnega društva Zeleni oblaki (Čas besed v oblak ujet 5), pa o letošnjih poletnih počitnicah, ki jih že pridno načrtujeva s Špelo, o nakupu novega kolesa in še o marsičem, pa imam kronično tako malo časa, saj razumete ... :P V sredo zgodaj zjutraj se službeno namreč že tretjič odpravljam na največji glasbeni sejem na svetu, frankfurtski Musikmesse, s katerega se vrnem v noči s petka na soboto, potem pa upam, da najdem kaj več časa tudi za blog ... Skratka, saj veste - potrpljenje je božja mast in all good things come to those who wait. ;-) Uživajte, se beremo!

Do not stand at my grave and weep ...

Na fotoblogu Tamare Bizjak, ki živi v Dublinu (in ki je posnela tudi zgornjo fotko), sem odkril prečudovito irsko pesem o smrti (o kateri kanim v prihodnosti še kaj zapisati ...). Čeprav pesem ni posebno vesela (kot je bil včerajšnji St. Patrick's Day), pa vendarle nosi pozitivno - optimistično noto, nekako tako kot moja 22:29 oz. Nikoli jaz zares ne umrem ...

Do not stand at my grave and weep

Do not stand at my grave and weep,
I am not there, I do not sleep.
I am the thousand winds that blow,
I am the diamond's glint on snow,
I am the sunlight on ripened grain,
I am the gentle autumn rain.
When you waken in the morning's hush,
I am the swift uplifting rush
Of gentle birds in circling flight ...
I am the soft star that shines at night.
Do not stand at my grave and cry -
I am not there, I did not die ...

(Irish poem)

Javne pohvale

Saj ne morem verjeti. Slovenci, ta zajeban, zadrgnjen in zavrt narod (OK - vsaj v večji meri, da ne bi Bog ne daj komu od mnogih čudovitih ljudi, ki jih poznam, naredil krivice), ki ima za svoj nacionalni šport šimfanje, fovšijo in škodoželjnost (naivneži, ki ste imeli za naš nacionalni šport fuzbal in smučarijo - zdaj je čas, da se streznete), smo dobili svoj spletni portal za JAVNE POHVALE. Pazi ti to! To se je zgodilo pri nas, v deželi, kjer med seboj tradicionalno kar tekmujemo, kdo bo bolj pošimfal, skritiziral in skurcal aktualno vlado (OK, priznam, da nam ta najpogosteje niti ne daje izbire) in njene odločitve, ali pa nov film, zmagovalno skladbo EME, novo ploščo tega ali onega banda, novo knjigo, skladbo ali you name it ...

Pri nas, kjer so po bitki vsi vedno generali in post festum vsi vedno točno vedo, kako bi bilo treba neko stvar opraviti drugače in/ali bolje - da, dragi moji, v tem raju na Zemlji se je, kot rečeno, rodil spletni portal javnih pohval, kamor se lahko zatečete v tistih redkih trenutkih življenja, ko vas ravno ne navdajata bes in neizmerna potreba po tem, da bi koga pošteno napizdili. Ko bi radi koga za njegovo ravnanje, storitev ali uslugo radi javno pohvalili, se torej le odpravite tja in svoje pozitivne občutke priobčite vesoljnemu slovenstvu. Sam zase že dobro vem, da bom portal občasno nedvomno z veseljem uporabil. Sledite mojemu zgledu, prosim. ;-) Uživajte, se beremo.

Prišel je Brst

Ja, kmalu bo pomlad, pri nas so zvončki že skoraj razcveteni, tudi snežena odeja se (hvala Bogu!) nezadržno topi in letošnja ostra zima naposled umirja (če ne štejemo včerajšnjih snežnih ploh v Ljubljani), pa vendarle tokrat ne bo govora o spomladanskem brstenju. Brst smo namreč z irskim bandom FOLK Etc naslovili svoj glasbeni prvenec - našo prvo CD ploščo (gl. naslovnico zgoraj), ki je po več kot desetletju obstoja skupine (sic!) izšla pred slabima dvema tednoma, natanko 23. februarja 2010.

Na CD-ju, ki je izšel v nakladi 1000 izvodov v samozaložbi, za distribucijo pa bo skrbela založba Dallas Records, je 18 irskih komadov - jigov, reelov, polk, balad itd.; večina je tradicionalnih melodij, nekaj pa je tudi avtorskih. Pri dveh (Molly Mallone in Whiskey in the Jar) lahko slišite tudi vokal by yours truly. ;-) Skratka - skupaj za 56 minut in 20 sekund ušesom prijetne in prijazne irske muzike živahne, vesele in plesne narave, da kar zasrbijo peté in zaigra srce. :-) Snemali smo konec lanskega aprila v veliki predavalnici MF v Ljubljani, snemalec je bil Aleksander Govekar, za postprodukcijsko obdelavo je poskrbel vselej izvrstni Martin Žvelc, super fotke je posnel naš dober prijatelj in odličen fotograf Bojan Stepančič, vse skupaj pa je v paketek, pripravljen za prodajo, oblikoval Žiga Culiberg. Ah, seveda, da ne pozabim - igrali in peli pa smo Špela, Tone, Ivan, Tomaž in Tine. :-)

Zdaj, ko se bliža največji irski praznik, St. Patrick's Day (17. marec), je pred nami največ špilov v celem letu, saj je band ravno v tednu sv. Patricka vsako leto najbolj zaseden. Tako imamo že potrjene štiri špile: 10. marca v Knjižnici Otona Župančiča v LJ (klik), 16. marca v hostlu Celica na Metelkovi (klik), 17. marca - na sam St. Patrick's Day - v rezidenci irskega veleposlanika v Hruševem in 20. marca na Bledu, čisto možno pa je, da se jim bo pridužil še kakšen. Toplo vabljeni k obisku kakšnega od špilov! Za nas pa je seveda sreča, da je ta naš najbolj busy čas skoraj popolnoma sovpadel z izidom CD-ja, ki ga bomo seveda aktivno promovirali in prodajali na vseh špilih.

Zato na koncu (last but certainly not least) pozivam tudi vse cenjene bralke in bralce tega bloga, da se mi brez odlašanja oglasite, če si zaželite našega CD-ja. Prijazna cena je 12 EUR, lahko vam ga pošljemo tudi po pošti ali kakorkoli pač že. Skupin, ki igrajo tradicionalno irsko glasbo, je v Sloveniji moč prešteti na prste ene roke in le zakaj ne bi izkoristili edinstvene možnosti nakupa plošče ene od njih?! ;-) Zadovoljstvo ob in po nakupu je zagotovljeno, posvet z zdravnikom ali farmacevtom ni potreben! :D Uživajte, se beremo.