Evo mene opet!

Slaba je letos, slaba. Tako slaba, da sem do danes v letošnjem letu skupaj spravil pičlih sedem (7; sic!) zapisov, čeprav bi jih nedvomno lahko več. Poleg tega sem v "predbarbariški" mrzlici pozabil na 4. rojstni dan, ki ga je bLogaboječnost "praznovala" 22. julija. A več o tem nekoliko pozneje.

Ni kaj, jebi ga, a ko se dogaja toliko drugih stvari, je blog kaj enostavno potisniti na stranski tir. To seveda ne pomeni, da se kljub temu ne da cele dneve in ure viseti na netu (FB itd.), ampak se človeku enostavno ne da po zajebanem dnevu v službi ali napornem vikendu napenjati možganov še doma pred PC-jem v upanju, da boš skupaj spravil kolikor toliko soliden, intelektualno zabeljen in berljiv zapis, ki ga bodo potem itak prebrali samo trije ljudje, komentiral pa nihče.

22. julija 2007 sem v svojem prvem zapisu na tedaj novorojenem blogu zapisal: "Blog je tukaj in semtertja bom celo kaj napisal. Glede (ne)rednosti pisanja nič ne obljubljam - pač, kolikor pogosto bo 1. sedlo in 2. zneslo. :P Tudi glede bralcev se ne sekiram preveč, če bom pisal samo zase, so be it, če se bo kdaj našel še kdo in kaj prebral in pokomentiral, pa seveda še toliko lepše." Evo, in besede so se izkazale za preroške, saj semtertja celo kaj napišem! :D (Ne)rednost pisanja dandanes obljubljam še toliko manj, kot pred štirimi leti, glede bralcev in komentarjev se pa tudi ne sekiram – sem pa vsekakor vseh zelo vesel! :-)

In zdaj poglejmo, zakaj vraga se več kot tri mesece nisem nič oglasil. Zadnji zapis o GameBoyju je datiral s 26. aprilom in z veseljem vam zaupam, da GB-ja še danes veselo nažigam, pa tudi Špela se je okužila z virusom in s Tetrisom sta postala zelo dobra prijatelja. :D Legendarna konzola žanje nostalgično navdušenje povsod, kjer se pojavim z njo, marsikdo se z vzdihom spomni dobrih starih časov in dahne tisto iz otroških let tako znano koprneče vprašanje: "A daš še men za en špil?"

Zdaj pa res – kaj se je dogajalo? Kar nekajkrat sem delal na Radiu 94 (in na svoje veliko veselje prejel lepi pohvali poslušalke in glavne urednice), poslušal koncert pihalnega orkestra KGBL, se namakal v Atlantisu, s FOLK Etc nastopal na Radiu Slovenija (na 1. programu oz. programu A1), kamor nas je osebno povabil nad nami zelo navdušeni glasbeni urednik Jane Weber, v Idriji poslušal izvedbo Jenkinsove kantate Adiemus II (in za glasbeni portal Nova Muska napisal recenzijo – klik), s simfoničnim orkestrom GŠ Logatec odigral zaključni koncert letošnjega festivala Veris, odšel na nekajdnevno sproščanje v prekmurske Terme 3000, s PPO Vevče prvič obiskal Stožice, vevške godbenike dvakrat poslušal (in še večkrat fotkal) na koncertu Legende rocka na KGBL in z njimi igral na ohceti njihovega predsednika Ivana, poslušal pa sem jih tudi na koncertu na Prešernovem trgu v Ljubljani (in se neposredno pred tem z njimi na ladjici peljal po Ljubljanici).

Tu pa se zgodba zadnjih mesecev še niti približno ne konča, saj sem dva koncerta (v Ljubljani in v Logatu) odigral tudi s Simfoničnim orkestrom Cantabile, se po službeni dolžnosti udeležil tekmovanja saksofonistov v Novi Gorici in naposled ob začetku dopusta za 10 dni odšel v avstrijski Bischofshofen, kjer sva s Špelo tudi letos zaigrala v svetovnem mladinskem pihalnem orkestru WYWOP. Ker je zaradi masovnih (in masivnih!) priprav na smučarsko SP 2013 Schladming razkopan, smo letos vadili v B'hofnu (kar je imelo svoje pluse in minuse), smo pa odigrali kar dva koncerta in se imeli RES super, poleg tega je bil WYWOP letos RES mednaroden, saj smo imeli med člani Japonko, Avstralko, Američane in Kubanko. :-) Zadnji dan sva se s Špelo med vrnitvijo domov spet ustavila na ledeniku Dachstein in ponovno uživala na fenomenalnem Skywalku, kjer pogled skozi steklo pod nogami na 250-metrski prepad stene Hunerkogla marsikomu požene adrenalin v žile.

Po vrnitvi iz Avstrije sva nekaj sproščenih dni preživela doma, potem pa sva se z mojim bivšim sošolcem iz gimnazije in dobrim prijateljem ter njegovo boljšo polovico za nekaj dni odpravila uživat morski zrak (in vodo!) v Barbarigo, kjer smo se imeli super, se nasmejali, naplavali in najedli dobrot z žara. Ampak ker je vsega lepega (pre)hitro konec, sem te dni že nazaj v službi in lahko samo še takole nostalgično (+ s pomočjo fotk) obujam lepe dopustniške spomine. Pa nič ne de – zmeraj je treba imeti nekaj, kar te drži pokonci, kar imaš rad in česar se veseliš – jaz imam poleg moje Špele še potovanje v New York, ki me (+ družbo) čaka konec oktobra, a za danes bodi dovolj, pa svaka čast vsakomur, ki je tale zapis brez preskakovanja, godrnjanja in zavijanja z očmi prebral do konca! :-)

Raje ne obljubljam, da se "kmalu spet beremo", se pa definitivno, slejkoprej! Ali kot pravi stara fora, da vreme nedvomno bo ... :-) Uživajte preostanek poletja!

Game Boy

Še pomnete, tovariši?! Je kje še kakšen nostalgik, ki se s toplino spomni legendarne Nintendove igralne konzole, ki je luč sveta uzrla leta 1989 oz. 1990 (ravno v teh dneh je minilo 22 let, odkar je prišla na police trgovin)? Živo se spomnem časov, ko je Game Boy prišel v Slovenijo; bili smo nekje v 4., 5. razredu OŠ, ravno po vojni je bilo, v letih 1991-1993. Med prvimi srečneži, ki so se z GB-jem lahko pohvalili na OŠ Ketteja in Murna, ki sem jo takrat obiskoval, je bil tudi Rok Matoh, moj bivši sošolec (ki ga v Mostah srečam še danes) in spomnim se, kako smo med šolskimi odmori dobesedno stali v vrsti, da smo GB dobili za nekaj minut v roke in odigrali rundo legendarnega Tetrisa ali Super Mario Landa.

Kako so se takrat svetile otroške oči in kako sem si želel svojega lastnega Game Boyja! A starši so bili pač prepričani, da tovrstne igrače niso ravno vzgojne in ne priganjajo k norenju na svežem zraku in razbijanju kolen po dvorišču, poleg tega je bil GB takrat precej drag hec, verjetno v današnjem rangu kakšnega res hudega mobitela ali iPod-a (ali, konec koncev, Nintendovega DSi-ja). Zato sem ostal brez tako zaželjene igrače, prišel sem le tako daleč, da se me je kdo občasno usmilil in mi drkalico, kot bi rekli pri Jokerju, za dan ali dva celo posodil. :P No, vsekakor pa sem si prisegel, da mi moj lasten Game Boy nekoč, ko bom velik in bogat, ne uide.

No, velik sem že kar, bogat pa nikakor, a vseeno sem premogel toliko sredstev, da sem si lani za rojstni dan kupil prav posebno darilo - trikrat lahko ugibate ... ;-) Zlicitiral sem ga za precej male pare kar prek nemškega eBayja, poleg same konzole je prišel še kup igric, polnilna baterija z adapterjem, ki služi tudi kot napajalnik, vsa originalna navodila za uporabo in celo originalna škatla, v kateri je bil GB pakiran ob nakupu. V lastnih lepih kartonastih škatlicah so bile tudi priložene igrice, vse skupaj pa je tako lepo ohranjeno, kot da bi pravkar prišlo iz trgovine. Sam GB nima niti ene same praskice na ekranu ali kjerkoli drugje, zato lahko rečem, da sem imel z nakupom precejšnjo srečo, saj je pri eBay nakupih vedno prisoten tudi faktor negotovosti, saj si artiklov pred samim nakupom ne moreš ogledati v živo in zato do neke mere vedno kupuješ mačka v žaklju, saj za poštenost prodajalca jamči le on sam.

Ko sem začel malo raziskovati po netu, me je fasciniralo, koliko spletnih strani je posvečenih Game Boyju, igricam zanj (izšlo jih je okrog 450) in še marsičemu z njim v zvezi - očitno ima konzola, ki se je prodala v prek 100 milijonih primerkov (sic!) in ki so ji sledili še mnogi "otroci" (Game Boy Pocket, Game Boy Color, Game Boy Advance ...) še vedno ogromno oboževalcev, kar je jasno tudi po ogromni spletni ponudbi rabljenih GB-jev, igric in opreme zanje. Tudi sam zdaj tako že več kot pol leta živim in izživljam svoje otroške sanje in nažigam GB-ja z raznovrstnim špilovjem:

• Tetris
• Super Mario Land
• Super Mario Land 2: Golden Coins
• Kid Icarus: Of Myths and Monsters
• Metroid II: Return of Samus
• Qix
• Lemmings 2: The Tribes
• Desert Strike: Return to the Gulf
• F-1 Race
• Power Racer
• Mario & Yoshi
• FIFA International Soccer

Še nekaj GB-jevih tehničnih specifikacij, ki so za današnjo dobo, ko že mobitele poganjajo dvojedrni procesorji, popolnoma smešne, a obenem dokazujejo, kako veliko so pred 20 in več leti znali spraviti v kako malo (podatkovnega ali fizičnega) prostora ... 8-bitno konzolo poganja Sharpov procesor LR35902 s frekvenco 4,19 MHz (!!!), ima 8 kB internega S-RAM-a, diskete z igricami imajo od 256 kb do 8 Mb, diagonala zaslona je 66 mm, sam LCD zaslon je velik 160 × 144 pikslov in je zmožen prikazovati barve v štirih sivinah.

Saj vem, porekli boste, da mi gre pošteno na otročje, a saj veste ... Nekje globoko v sebi vsi ostanemo vsaj malo otroci in nič slabega ni, če se semtertja z nostalgičnim vzdihom ozremo in s spomini potopimo v dobre stare čase, ko še nismo poznali skrbi in stresa in se je svet vrtel okrog igre in brezskrbnih počitniških dni v kratkih rokavih. Naj si vsak najde nekaj, kar ga v tem norem, hektičnem in materialistično usmerjenem času, vrne v tista leta in četudi bo to Game Boy, mu ne bo nihče zameril ... No, jaz prav gotovo ne. ;-) Uživajte, se beremo.

P. S.: Gunpei Yokoi, hvala za Game Boy in za Super Mario Land!

Na svoji zemlji

Kdo od tistih nekaj rednih bralcev, ki jih še imam, me vsake toliko časa prijazno opomne, da sem z blogom precej zaspal in me pobara, ali kanim napisati kaj novega. Hej, saj vas razumem, tudi sam bi rad več pisal, da slabe vesti, ki mi jo povzročate, sploh ne omenjam! :-) A saj veste, kot poteče Joker v prvem (Burtonovem, 1989) Batmanu - So much to do, and so little time ... Je že tako, da je vedno več želja, opravkov in obveznosti, kot pa časa. Po drugi strani pa seveda drži tudi priljubljena krilatica, ki nas uči, da je časa vedno dovolj, le vzeti si ga je treba. Odtrgam si torej na današnji praznični velikonočni ponedeljek, ko je uboga Špela cel dan v službi :-(, nekaj časa za blog, poprimem za tipkovnico in rezultat, preljuba bralka, cenjeni bralec, pravkar čitata ...

Zakaj sem po nekaj precej "plodovitih" blogerskih letih pred nekako pol leta res kar zadremal, zakaj se je na blogu nabralo toliko prahu? Treba je bilo veliko postoriti, kajpada. A projekt, ki je od naju s Špelo v zadnjem letu terjal največ časa, živcev in (PREDVSEM!) denarja, je bil nakup stanovanja. Ja, po kakšnih dveh letih neprestanega prevažanja med Logatcem in Ljubljano in včasih bolj, včasih manj prijetnega šlepanja pri mamah, atih, babicah in ostali žlahti je v začetku lanskega leta padla za večino mladih težka, a slejkoprej neizogibna odločitev, da si omisliva lastno, čisto in samo najino stanovanje.

Po dolgem in včasih kar mučnem iskanju v krogu 30 km od Ljubljane sva svoj idealni brlog odkrila na dolenjskem koncu - v Ivančni Gorici (med Višnjo Goro in Trebnjim), prijetnih in obvladljivih 25 km iz Ljubljane po avtocesti, kjer zdaj uživava v razkošju 58 kvadratov velikega 3-sobnega flata z ogromnim, 20 kvadratov velikim balkonom, ki ga je veselje pogledati, na njem pojesti zajtrk, obesiti perilo ali se preprosto naužiti svežega zraka in lepega razgleda. Imava tudi lastno garažo (z daljincem! :D) in klet. Ravno v teh dneh je minilo pol leta, odkar sva se vselila; 300 kosmatih, kako čas beži ... Imava se krasno, TOTALNO uživava in iz dneva v dan bolj ugotavljava, kako lepo je biti na svoji zemlji in imeti lasten mir. Seveda s tem, ko sva od mamic in atov odšla pri 29 letih starosti, nikakor ne štrliva iz slovenskega povprečja (ki je menda nekje okrog 30. leta), uspelo nama je pa vendarle - kar je v teh časih in razmerah in pri cenah stanovanj, kakršne so, vsekakor OGROMEN dosežek in uspeh za vse, ki nimamo menedžerskih, poslanskih in podobnih plač. O projektu bi seveda lahko napisal cel elaborat, kot je bil to nekoč na témo prenove lastnega stanovanja storil prof. Miran Hladnik, a bom kratek in jedrnat; konec koncev vsi, ki ste že kdaj kupili stanovanje (ali celo zgradili hišo), še predobro veste, o čem govorim, vsi ostali pa boste verjetno slejkoprej izvedeli ... ;-) Če pa kdo ravno kupuje stanovanje in bi rad izvedel več o mojih oz. najinih izkušnjah, naj se le oglasi, z veseljem bom pomagal po lastnih močeh!

Ko uživaš v lastnem stanovanju, si res kralj, a pot do njega je trnova. Seveda, per aspera ad astra, a faktorjev, ki bi ti nakup olajšali, res ni veliko. Cene so res vrtoglave in niti najmanj me ne preseneča podatek, da za isti denar kot pri nas lahko kupiš podobno ali celo večje stanovanje npr. v Londonu ali New Yorku. Svašta, res. Jebeš statistične podatke - še dobro, da so določeni mladi pri plačah od 500 do 1000 EUR sploh kdaj sposobni iti od doma! Seveda, ko kupiš stanovanje, se štorija šele začne, saj ga je treba še npr. zavarovati in opremiti z nešteto različnimi stvarmi - dobesedno od krtačke za WC do kompletne spalnice in aparatov bele tehnike ... Takrat vidiš, za kako samoumevno si vse jemal, dokler si bil pri starših in šele ko doma po kosilu (ki si si ga seveda skuhal sam) pogruntaš, da (še) nimaš zobotrebcev ali po tuširanju, da si pozabil kupiti vatirane paličice za čiščenje ušes, resnično dojameš, da si na svojem ... :-)

Take in podobne misli so me torej obhajale ves čas mojega dlje od zime trajajočega zimskega spanja na blogu, zato ponižno prosim za razumevanje in obljubljam, da bom odsihmal, ko so se tudi stvari že precej umirile, bolj priden! :-) Upam, da me kmalu (mogoče že danes?!) spet zagrabi stara strast, ko sem na dan v blog prispeval tudi po dva vpisa ... Ja, nič ni nemogoče - na svoji zemlji! ;-) Uživajte, se beremo.

Elanke tudi v Bowling for Columbine

Pred kakšnima dvema letoma sem že pisal o legendarnih elankah, ki so se leta 1985 pojavile v bondiadi A View to a Kill. Ko pa sem zadnjič po kar dolgem času spet pogledal legendarni dokumentarec Michaela Moora Bowling for Columbine (2002), sem jih opazil tudi v njem (v deseti minuti filma režiser pokaže koledar Michiganske milice za leto 2002 z naslovom Militia Babes in na eni od fotk so poleg bejbe tudi elanke. Oglejte si spodnjo fotko (če jo kliknete, se poveča).

Poesis

Prebliski I
VEČERJA
(po resnični zgodbi)

"to je ćevap sa pancetom pa sa sirom"
je natakar pojasnil starejši gospe
ki je sedela v srbski restavraciji
kamor sem šel na večerjo po službi
dan je bil dolg in naporen
in bil sem lačen, pa sem šel
in bilo je veliko ljudi
veliko lačnih
in fant pri sosednji mizi je povedal dekletu
(jedla sta mešano na žaru)
da ima sodelavko iz Romunije
medtem ko je mimo tulil rešilec
ona pa je srkala rdeče vino
in mu rekla, da je že videla trailer nekega filma
(imela je simpatične črne kodre
in spomnim se, da sem se spraševal
ali so naravni)
in čeprav je bila ura že skoraj sedem
je fant nekomu po telefonu dejal
"zdele sm glih na kosilu"
moj drugi sosed pa je pripovedoval
o USB ključu in CD playerju in hudih zvočnikih
imel je čisto pobrito glavo
z ogromno brazgotino na temenu
potem pa je spet prišel natakar
in mi rekel: "vse pojedel!"
in jaz sem rekel, da je bilo odlično
in nisem se zlagal
čeprav nisem jedel
ćevapa sa pancetom pa sa sirom

Vse najboljše, John Williams!

Danes praznuje svoj 79. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov, izjemni mojster filmske in klasične glasbe John Williams, ki se je rodil na današnji dan leta 1932 v New Yorku. Ne bom našteval njegovih del, oskarjev in ostalih dosežkov, ker sem o vsem tem že večkrat pisal in nima smisla, da ponavljam dobro znana dejstva. Če ga kdo še ne pozna ali bi si rad osvežil spomin, lahko ogromno informacij najde tu in/ali tu. Osebno mu želim predvsem, da bi ga zdravje in vitalnost, s katero navdušuje v svojih zrelih letih, spremljala tudi v prihodnje in da bi napisal še veliko odlične filmske glasbe, tako zelo odlične, kot lahko pride samo izpod njegovega peresa. Ad multos annos, maestro!

Dnevi, ko joče tudi 007

Barry, John Barry.

Odšel je skladatelj filmske glasbe, ki je Bondu podaril kvintesencialni glasbeni karakter, ki z Jamesom ostaja še danes in so se mu spoštljivo poklonili vsi skladatelji, ki so v zadnjih 49 letih pisali glasbo za franšizo, še posebej David Arnold, ki za Bondovo glasbeno plat skrbi zadnjih 14 let. Barry je nenadoma doživel infarkt, čeprav je bil pri 77 letih še precej vitalen in čvrstega zdravja. A očitno je prišel njegov čas in na veliko žalost mnogih ljubiteljev filma in filmske glasbe se je 30. januarja 2011 poslovil. Naj se sliši še tako klišejsko, a zame ne bo nikoli umrl, saj ostaja njegova glasba večna in neminljiva. Poleg soundtrackov za 11 bondiad je Barry seveda napisal še na desetine drugih (npr. Dances With Wolves, Out of Africa,The Lion in Winter …), a meni osebno so najljubši prav njegovi 007 soundtracki, še posebej npr. Diamonds Are Forever, Moonraker in The Living Daylights, njegov izjemni 007 glasbeni labodji spev iz leta 1987.

Še vedno težko verjamem, da ga ni več. Sem zelo žalosten, saj sem že od otroštva velik oboževalec Bonda in vsega, povezanega z njim in spomnem se, da sem se že kot 10-letni smrkavec začel zavedati, kako odlična je glasba v vseh teh starih filmih o Bondu, ki sem jih vedno gledal z navdušenjem in odprtimi usti. Ko je bila ena mojih največjih strasti, zbiranje CD-jev z orkestralno filmsko glasbo, še v povojih, sem si zelo od začetka (ob soundtrackih Johna Williamsa) najbolj želel prav Bondovih soundtrackov. Danes, ko jih imam vse, so že leta in leta v samem vrhu mojih najbolj poslušanih CD-jev. In tako bo tudi ostalo, nedvomno najbolj ravno po Barryjevi zaslugi.

Je naključje, da JB lahko pomeni James Bond ali John Barry? Če vprašate mene, nikakor. Srečno, maestro!