Godzilla Eats Las Vegas!

Končno mi je uspelo na posodo dobiti partituro enega meni najljubših, definitivno pa najbolj odštekanega komada za veliki pihalni orkester. Že naslov Godzilla Eats Las Vegas! celo najbolj zagrizenim glasbenim laikom gotovo namigne, da ne gre za običajno kompozicijo. Skladba, ki jo je napisal Američan Eric Whitacre, je 13-minutna glasbena zajebancija, ki zajame cel kup glasbenih slogov in citira množico znamenitih glasbenih del (Bernstein, Presley, Sinatra, Šostakovič ...).

Pa poglejmo, kaj je o skladbi zapisal sam skladatelj (ki ga vidite na zgornji fotki): "It took me seven years to get my bachelor's degree from UNLV, and by the time I graduated I was ready to eat Las Vegas. Tom Leslie asked me to write another piece for the group as I was leaving, and I thought it would be a blast to do something completely ridiculous. The players are called upon to scream in terror, dress like Elvises (Elvi), and play in about thirty different styles from mambo to cheesy lounge music. The audience follows a 'script' that I wrote simulating a campy, over the top Godzilla movie (is there any other kind?). I wrote the bulk of the piece while in my first year at Juilliard, and no kidding, I used to act out the script every morning devouring animal crackers, wreaking havoc all over the breakfast table. The 'script' was originally twice as long, and had an entire subplot devoted to a young scientist and his love interest. As I started to finish the piece, however, it didn't seem that funny and that story (along with an extended Elvis tribute) ended up on the cutting room floor. The idea that this piece is being played all over the world in such serious concert venues is the single funniest thing I have ever heard. It has been played on the steps of the Capitol by the United States Marine Band, by the Scottish National Wind Symphony (they play in kilts, so help me God), and I have a video of a Japanese audience visibly confused and shaken by the whole experience. Can you imagine? I'm laughing my head off even as I write this!"

Od smeha pa zagotovljeno ob poskušanju umira tudi publika, saj morajo glasbeniki v orkestru med drugim kričati od groze, topotati z nogami po tleh, aplavdirati samim sebi, nazdravljati, oponašati pasji lajež, žvižgati in péti. Če v YouTube vpišete naslov skladbe, dobite cel kup posnetkov, toplo priporočam ogled vsaj kakšnega, da dobite idejo, za kakšno muziko gre. Morda pa si lahko ustvarite še kakšen vtis ob naslednjih napotkih skladatelja glasbenikom iz partiture:
- Slow Cocktail Jazz
- Polite applause (kolegom iz sekcij, ki nekaj taktov prej odigrajo kičasto, koktejlasto melodijo)
- Slowly, with terrible anticipation (ko "se bliža godzila")
- Glass/Garbage cans (inštrument)
- Lion's Roar (inštrument)
- Solo Hysteric Screamer
- MAM-BO! (West Side Story ;-))
- palm clusters (klavir)
- Big Vegas Swing
- Forearm slam (klavir)
- ROAR! (rogovi)
- in še maaarsikaj bi se našlo, toliko samo za pokušino. :-)

Morda še nekaj splošnih dirigentovih napotkov:
- The screams (as well as the barking dog and the lead Elvis) are printed in the parts as they appear in the score, but please feel free to assign them by audition (some players have an amazingly natural affinity for this sort of thing ...).
- Be creative! Go nuts! If you can use Neon or Showgirls anywhere in the performance, you win Big Bonus Points!!!

Da, Godzilla je komad, ki je vsekakor svetlobna leta daleč od resne in zahtevne koncertne glasbe, ki jo večina boljših pihalnih orkestrov večinoma izvaja na koncertih (čeprav nikakor ni najlažji, saj ima na lestvici zahtevnostnih stopenj od 1 do 6 oznako 4+). Sam sem imel veliko srečo, da sem imel skladbo pred kakšnima dvema letoma priložnost slišati v živo na letnem koncertu Policijskega orkestra v Cankarjevem domu (pred kratkim so prav tam slovesno praznovali 60. obletnico), ko je dirigiral gostujoči dirigent Peter Kleine Schaars, ki Erica Whitacra tudi osebno pozna. Čeprav policisti takrat niso naredili niti približno takega šova, kot bi bilo sicer mogoče (sploh glede na "scenarij" in partituro), je bila dvorana vseeno precej šokirana, saj česa podobnega niti približno nismo pričakovali in kar smo slišali, je bilo neviđeno, še toliko bolj, ker je prihajalo izpod rok, iz grl itd. članov Policijskega orkestra. Ljubim prijetna presenečenja. :-)

Danes sem na YouTubu odkril tudi posnetek znamenitega komada Svobodno sonce Slovenskega banda Aid iz leta 1990, če mi spomin dobro služi (spomnem se A3 posterja iz Pila). Silna nostalgija in hudi solisti. Pa kaj bi nakladal, oglejte si sami.

Tako, toliko za danes. Zadnje čase se je seveda - kot vselej - zgodilo, dogaja in se še bo zgodilo ogromno tega, a o vsem več naslednjič. Do tedaj pa uživajte & se beremo.

Mlade rime

Nocoj kanim nastopiti na Mladih rimah, literarnem happeningu v Menzi pri koritu na Metelkovi. Kaj pa so Mlade rime? "Uradna definicija" pravi takole: Mlade rime so pesniški večeri, na katerih se predstavijo mlade pesnice in pesniki iz vse Slovenije. Pomenijo jim priložnost, da predstavijo svojo poezijo, doživijo stik s publiko in branje na pravem odru ter morda vzbudijo dovolj pozornosti, da si lažje utrejo pot do objav ali knjige. Tu se dogaja in sooblikuje nova generacija pesnikov in pesnic. Sodelujejo tisti, ki imajo že izdano knjigo in tudi pesniki z le nekaj revialnimi objavami ter celo popolni novinci.

Sam torej spadam nekako med "tiste, ki imajo že izdano knjigo" in "pesnike le z nekaj revialnimi objavami", kajti svoje lastne pesniške zbirke še nimam, so pa moje pesmi objavljene v vseh treh zbornikih Literarnega društva Zeleni oblaki. Skratka, nocoj pojde na Metelkovo z mano tudi Urška, prišlo pa bo tudi nekaj njenih prijateljic in moja sorodna duša Tim Uršič. Gotovo bo super, podrobnejše poročilo pa seveda sledi v bližnji prihodnosti. ;-)

Sicer pa sem tudi te zadnje dni - kot običajno, bi lahko rekel - polno zaposlen. V soboto sem imel (skoraj) celodnevno intenzivno vajo s simfoniki GŠ Logatec, s katerimi v soboto nastopamo v Postojni, kar bo pravzaprav nekakšna generalka za koncert v Slovenski filharmoniji 26. aprila. Danes, kot rečeno, Mlade rime, v sredo koncert OSP v Cankarjevem domu in cel vikend (petek, sobota, nedelja) službeno sodelovanje na mednarodnem tekmovanju klarinetistov v Krškem, s tem, da imam v petek popoldne še dve vaji (simfonični in pihalni orkester) in v soboto koncert. :S Uf! Pa bo že šlo, saj bo moralo iti. Ko si mlad, se še da. :-)

Včeraj sem izvedel za program letošnjih izdaj jazz festivalov v Cerknem in Ljubljani ter za okviren program poletnega Festivala Ljubljana. Obeta se nekaj zelo hudih koncertov, a o tem več kdaj drugič, ker zdajle ni časa, ker kmalu pride naročena pizza (od Halo Vučko! :-)), potem pa se moram še malo pripraviti na literarni večer - še enkrat prebrati tekste itd. :P

Toliko bolj na kratko za danes. Uživajte, se beremo - prihodnji mesec! ;-)

SyncMaster 226BW in velika noč

Takole zdaj izgleda moj računalniški workstation v Šiški. Prejšnji teden sem si namreč omislil pravo pravcato monitorsko zverino - Samsungov 22" widescreen LCD monitor SyncMaster 226BW. Delo na takem ekranu je resnično pravi užitek, zadeva je brezhibna, slika kristalno jasna, barve fantastične. O kakovosti filmske slike (DVD) mi verjetno ni treba posebej razpredati, zdaj samo še čakam, da dobim nekaj HD filmov in to je to. Verjetno bom odsihmal še redkeje hodil v kino. ;-) Za piko na i sem si zraven kupil še tri dvojne DVD-je: Batman, Batman Returns in Imagine in za vse tri odštel manj kot 20 evrov. Zmaga! :-) Da sem nekaj kupnine za novega Samsunga "prinesel noter", pa mi je uspelo v rekordnem času prodati še mojega prejšnjega 17" SyncMasterja.

Praznični podaljšan vikend je bil sicer zelo prijeten. V petek zvečer sva z Urško obiskala koncert Orkestra SF v Cankarjevem domu, karte je tokrat častila moja firma. Koncert je bil prikladno poimenovan "ameriški", saj so igrali glasbo Barberja, Corigliana (fenomenalni klarinetist Mate Bekavac), Coplanda in Gershwina. Bilo je sicer čisto spodobno, a brez presežkov, najbolj pa sta naju je navdušila Corigliano in Bekavac.

Prejle sva bila z Urško zelo razočarana, ko sva prebrala, da na četrkov koncert SF v CD ne bo izjemnega turškega pianista Fazıla Saya, ki je zaradi "nenadne poškodbe roke" nastop odpovedal. :-( Res škoda, sva namreč njegova velika oboževalca in sva se njegovega ponovnega nastopa v Sloveniji (tokrat bi v Gallusovi dvorani igral že četrtič) zelo veselila. Na koncert sicer vseeno greva, vendar žal ne s takim navdušenjem, kot bi lahko. Bomo videli, morda pa naju čakajo kakšni glasbeni presežki. Hope springs eternal ...

Sobota in nedelja sta minili čisto v znamenju velike noči v Logatcu in Hotedršici, bilo je torej obilo sladkarij in ostalih velikonočnih dobrot (v soboto zvečer smo si ogledali tudi Gibsonov The Passion of the Christ, ki sem ga gledal že v kinu, zelo kontroverzen, a po mojem osebnem mnenju izjemen film, sploh igra Jima Caviezela). Mislim tudi, da se mi je uspelo nekoliko zrediti. :P Podobno je bilo danes, le da smo se zjutraj pošteno razgibali s kidanjem velikonočne runde snega (v Hotedršici ga je vrglo okoli 30 cm), zgodaj popoldne pa sva se že odpeljala v Ljubljano. Življenje se zdaj vrača v ustaljene tirnice, saj je jutri spet služba, pa tudi praznikov vse do prvomajske budnice takorekoč ne bomo več videli (27. april letos namreč žal pride na nedeljo).

Kot je videti na zgornji fotki, pa lepo napreduje moja zbirka evrskih kovancev. Zbirati sem jih začel takorekoč 1. januarja lani, ko smo evro prevzeli v redni obtok. Za razliko od večine zbirateljev v tem "fohu" sem takorekoč vse kovance nabral sproti, ko so mi pač vračali drobiž v trgovinah in drugje, kar pomeni, da so se kovanci iz raznih držav pri nas precej hitro pomešali in od "rednih" držav mi manjkajo samo še nizozemski kovanec za dva centa in portugalska kovanca za dva in en cent. Finskih kovancev za dva in en cent niti ne štejem, saj jih ni v rednem obtoku (na Finskem so vse cene zaokrožene na pet centov) in jih še Finci zelo težko dobijo.

Toliko za danes, vsem želim uspešno vrnitev v šolo/službo/faks/kamorkoli pač že. :-) Uživajte, se beremo!

Nov sonet

Šesti iz mojega cikla Bela črnina, črna belina. Koliko jih še sledi, ne vem ... Kolikor jih bo pač velela in narekovala muza ...

VI. NON NISI MORTE MVTOR

V pošastni megli senca se izriše,
krvavo koso nosi preko rame.
Utrip srcà poslednji zase vzame,
na vrata sleherne potrka hiše.

Nikoli grenke solze ne obriše,
ni mar ji za neskončnosti osame.
Pripelje žrtve le do gròba jame,
ime na kamen njihovo napiše ...

Pred starko s koso ni opravičila.
Njen strašni davek vsi še poravnamo,
nikdár ne sprejme drugega plačila ...

Poslednji klic trobente, v črno jamo
odide vsak, ki vzela mu je krila ...
Kam šel je, slejkoprej vsi spoznamo.

Musikmesse 2008

Kot sem že pisal, sem se pretekli teden službeno odpravil na največji evropski glasbeni sejem, Musikmesse v Frankfurtu, mestu v srednji Nemčiji, ki po številu prebivalcev ustreza nekako dvema Ljubljanama. In kaj naj rečem - sejem bil je živ! Kot prvo, zadeva je ogromna. Dobil sem občutek, da je samo tolkal za eno ali dve Gospodarski razstavišči, seveda pa so razstavljena tudi pihala, trobila, klavirji, klaviature, električna ozvočenja, notna literatura, razne potrebščine in pripomočki ... Skratka, sejem je resnično ogromen in kot tak tudi raj za glasbenike, saj lahko tam najdemo in preizkusimo takorekoč vse, kar nam srce poželi, tudi stvari, ki si jih marsikdo nikoli ne bo mogel privoščiti.

Seveda je bil tudi zame kot glasbenika sejem izjemno doživetje in obljubil sem si, da ga obiščem še kdaj, če ne po službeni poti, pa iz osebnega zanimanja. Že tolkalska hala je neverjetna, saj v njej vlada izjemen hrup - predstavljajte si, kako se sliši, če tisoč ali več ljudi hkrati po nekaj metrov vsaksebi preizkuša posamezne bobne, pa baterije, činele, timpane, ksilofone, vibrafone, marimbe, zvončke, zvonove, drobna tolkala ... Z dvema besedama - totalen kaos. :-) Naokrog ves čas hodijo uslužbenci sejma z decibelmetri in navdušene tolkalce, ki pogosto totalno padejo not, trepljajo po ramenih, naj se vendarle nekoliko umirijo(-mo). Za kakšno minuto morda zaleže, potem pa je že spet vse po starem. :-) Kakorkoli že, dejstvo je, da gre za prireditev, ki bi si jo vsak resnejši glasbenik moral ogledati vsaj enkrat ali dvakrat v življenju, če je to mogoče, pa seved vsako leto. :-) Moram pa reči, da je bila pot iz Ljubljane do Frankfurta precej utrujajoča, saj smo za vsako smer porabili okroglih deset ur vožnje. Šlo bi hitreje, pa se je žal (pre)pogosto pojavil kakšen Stau. V Ljubljano smo tako prispeli malo pred četrto uro zjutraj, potem sem se zapeljal še v Logatec in šel ob 5h spat, ob pol devetih pa je bilo treba vstati in se z orkestrom odpraviti igrat na tradicionalni logaški Gregorjev sejem. Še dobro, da smo še mladi! :-)

Sledi pa še nekaj foto-utrinkov iz Frankfurta. ;-)

Moj zanesljivi Garmin nüvi 250W nas je zanesljivo pripeljal točno pred naš hotel v Frankfurtu, ki bi ga sicer verjetno iskali vsaj kakšno uro.

Pazite se! :-) Pogled, da dol padeš ... [smeško, ki se tleskne po čelu]

Ko bom velik, bom imel take bobne ...

... in tako marimbo. Ah, ja ... :-)

Ja, tako je bilo in upam, da bo še kdaj. Da pa bi bila kriza z neprespanostjo še hujša, si po nastopu z orkestrom na sejmu (kot že mnogokrat, sem pomagal tudi pri Golaž godbi) nisem mogel privoščiti spodobnega počitka, saj smo imeli zvečer z Zelenimi oblaki v Gornjem Logatcu literarni večer in predstavitev novega, že tretjega zbornika poezije in proze članov društva, prikladno naslovljenem Čas besed v oblak ujet 3. Večer je čudovito uspel, predstavitev knjige tudi. Moja pesem 22:29 je doživela dober sprejem, za konec pa sem kot pika na i prebral še O, danes vas je pa veliko prišlo (ta je vedno toplo sprejeta).
Ta teden pa me je kontaktirala Veronika iz KUD Kentaver in mi ponudila sodelovanje na Mladih rimah, literarnem happeningu mladih pesnikov, ki se enkrat na mesec zgodi v MC Menza pri koritu na Metelkovi. Seveda sem bil takoj za stvar in padla je odločitev, da se predstavim že ta mesec, 31. marca zvečer. Prijazno vabljeni.
Ponovno sem sodeloval tudi z Ženskim pevskim zborom Tabor iz Gornjega Logatca, ki ga vodi Zdravko Novak. S puncami je vedno prijetno, mislim, da smo se tokrat družili že tretjič ali četrtič. Sodelovanje se bo nadaljevalo, saj so me že povabili k sodelovanju na njihovem jubilejnem koncertu v začetku junija (podrobnosti sledijo). Z veseljem se jim bom pridružil tudi tokrat. Spodaj pa še fotka z nedavnega skupnega koncerta (nekje sredi skladbe Čarni kus II):

Še ena zanimiva stvar, ki se je zgodila včeraj, je bilo to, da me je kontaktiral Rok Šinkovec iz Idrije, pa ne moj dober prijatelj, ki zadnje čase igra s Slonom in Sadežem, ampak njegov soimenjak, ki v idrijski rudarski godbi igra tubo, sicer pa je pravi svetovljan in je s tem največjim trobilom že precej prepotoval in doživel. Piše tudi zelo zanimiv blog - Tuba Blog (v angleščini), ki sem ga že dodal tudi med povezave na levi. Vsekakor upam, da se kmalu srečava tudi v živo, saj je vedno prijetno spoznati kakšnega kolega iz drugega orkestra. Rok, keep swingin'! ;-)

Tako, današnjega torka je ostalo le še za nekaj minut in jutri je nov dan, zato bo treba počasi končati in se odpraviti v krpe. :P Na srečo se bliža praznično podaljšan konec tedna, med katerim se bo gotovo našel čas tudi za kakšen nov zapis na blogu. Do takrat pa uživajte; se beremo.

Prišel je!

Ja, končno je tukaj. Danes zjutraj je pozvonil poštar in čez nekaj sekund sem v rokah držal enega ta hip največjih zakladov za strastne poslušalce in zbiralce filmske glasbe in soundtrackov - Superman: The Music (1978-1989). Gre za filmsko glasbo iz vseh štirih filmov o Supermanu, ki so jo prispevali skladatelji John Williams, Ken Thorne in Alexander Courage, da je kolekcija popolna, pa je dodana še glasba iz risanke iz leta 1988 (Ron Jones) ter še en CD, do roba poln raznih bonus ter alternativnih posnetkov in podobnih dobrot. V škatli je kar osem (!) CD-jev, priložena pa je še 160-stranska knjižica, ki se izjemno poglobljeno posveča vsem soundtrackom (za vsakega je narejena tudi podrobna track-by-track analiza) in ostalim (pretežno glasbenim) aspektom filmske franšize o Supermanu.

Pričujoči box set je prava zakladnica iz več razlogov. Prvi in glavni je gotovo ta, da je končno na enem mestu zbrana takorekoč vsa glasba, ki je nastala za lik Supermana (ki ga seveda vsi dobro poznamo in imamo radi predvsem zaradi fenomenalne upodobitve žal že pokojnega Christopherja Reeva). Drugič, vso glasbo so digitalno zmiksali in obdelali do popolnosti, tako da zveni, kot bi bila posneta včeraj. Tretjič, priložena knjiga je fenomenalna, globoka in izjemno podrobna muzikološko-sociološka študija fenomena glasbe za Supermana in lika samega. Četrtič, takle box set je nekaj najlepšega in najboljšega, kar se lahko zgodi ortodoksnemu soundtrack junkieju, kot sem sam. Petič, škatlo sem iz Amerike dobil v dobrem tednu, kar je zelo hitro, poleg tega so bili pri FSM taki genialci, da so na škatlo napisali, da je v njej darilo (ki skoraj nikoli ni predmet carine) - knjiga v vrednosti 10 dolarjev. Tako sem se izognil še plačilu carine, ki bi za osem CD-jev verjetno bila kar "spodobna" (in jo plačam takorekoč vedno, ko kaj naročim od Amazona ali Varese Sarabande). Pa že itak zadeva ni bila predraga (glede na to, kakšen dragocen zaklad je), še dodatno zaradi tega, ker je dolar v zadnjem času glede na evro padel rekordno nizko. V glavnem, tale nakup je bil čista zmaga in ena od mojih najboljših investicij dosihmal. :-) Po kakovosti in izjemni produkciji pa se po mojem mnenju ta hip lahko primerja le še s tremi boxi glasbe Howarda Shora za Jacksonovo filmsko trilogijo The Lord of the Rings.

Pred izdajo te škatle je bil daleč najboljša izdaja glasbe iz prvega filma o Supermanu dvojni CD založbe Rhino, ki je izšel v začetku leta 2000 (tudi na zgornji sliki) in je med ljubitelji Johna Williamsa in Supermana že takrat veljal za pravo poslastico (tudi ta album, ki ima sedaj že status Out of Print in bo kmalu postal svojevrstna rariteta, seveda imam, a se mi nekako zdi, da bo odsihmal bistveno manj poslušan ;-)). A če smo do sedaj mislili, kako odličen je bil ta album in kako super zveni, potem smo sedaj v sedmih nebesih. Končno imamo tudi zares vso glasbo iz Supermana II, III in IV: The Quest For Peace (II in III sta bila prej na voljo samo skupaj kot okrnjen bootleg s slabim zvokom, IV pa sploh nikoli ni izšel) v odlični avdio kvaliteti.

Tale škatla me bo vsekakor zaposlovala še lep čas. Da bi se ljubiteljem filmske glasbe zgodilo še veliko takih izjemnih izdaj, ki našim življenjem dajejo nov smisel, in da bi medtem dolar v primerjavi z evrom padel še nižje! :-) Uživajte, se beremo.

Prijetno presenečenje

Ta teden se mi je zgodilo nekaj zanimivega. No, z mojega stališča je bilo zanimivo, mnogi pa boste po branju seveda le zavili z očmi ali odmahnili z roko. Pa nič hudega. Takole je bilo:

Na vaji pihalnega orkestra prejšnji petek smo dobili na pulte novo skladbo - Symphony No. 0 'Phoenix ex cinere suo renascitur' belgijskega skladatelja Barta Picqueurja (ki ga vidite tudi na zgornji fotografiji). Ker sem si CD s posnetkom simfonije nabavil že nekaj mesecev prej, mi je bila glasba že dobro znana. Simfonija je resnično čudovita, tematsko črpa iz mitoloških zgodb o mitološkem ptiču feniksu, bogu sonca Ra-ju itd., je pa izjemno virtuozna in tehnično zahtevna, še precej hujša od zelo zahtevne Sinfoniette Jana Van der Roosta, ki smo jo igrali na lanskem tekmovanju v Italiji.

Kakorkoli že, skladbo sem omenil na tudi za to namenjenem topicu na spletnem forumu Papirniškega pihalnega orkestra Vevče, katerega član sem (foruma, ne orkestra). Potem pa je čez nekaj dni prišel e-mail z naslova Barta Picqueurja. Resnično, pisal mi je sam skladatelj in povedal, da je na internetu izbrskal moje pisanje o njegovi glasbi in da ga zanima, kaj o njej menim, zato me je prijazno poprosil, da mu prevedem, kar sem na forumu napisal. Seveda sem mu nemudoma ugodil in izrazil tudi presenečenje in navdušenje nad tem, da mi je pisal. Odpisal mi je, da rad googla svoje kompozicije in poskuša tako spremljati njihovo izvajanje po svetu; napisal je tudi, da vedno prosi za mnenja in vtise in se s tem veliko nauči. Zelo pohvalno, potrebovali bi več takih umetnikov, kajti Bart Picqueur je (bil) resnično zelo prijazen in ponudil tudi pomoč, če bomo pri vajah naleteli na kakšno tehnično ali interpretativno nejasnost. Bomo videli, naslednja vaja je že jutri. :-)

Toliko za danes; vsem želim lep vikend! Uživajte, se beremo.