The Thing je naslov filmske mojstrovine, ki jo je znameniti John Carpenter posnel leta 1982 in ki je en mojih all-time najljubših horrorjev, saj je film, ki se dogaja v usodni osami in odmaknjenosti v večni led okovane Antarktike, tako zajebano strašljiv, da se ob njem še po n-tem ogledu vedno skoraj poserjem od strahu. Fak, že legendarni tagline je zajeban: Man is the Warmest Place to Hide.
Ampak še bolj kot sam film, v katerem kraljujejo odurni, odvratni in ogabni, a genialni posebni efekti Roba Bottina, ki je bil v času snemanja filma zgolj 22-letni smrkavec (sic!), me zjebe glasba. Filmska, seveda. Glasbo za film The Thing je prispevala ena največjih legend filmske glasbe vseh časov, maestro Ennio Morricone (to je eden zelo redkih Carpenterjevih filmov, za katere glasbe režiser ni prispeval kar sam, ideja, ki se je je pozneje oprijel tudi Clint Eastwood).
OK, o soundtracku, ki me je tako zadel, da ga zadnje čase poslušam tudi po večkrat na dan, bi lahko napisal cel doktorat (OK no, ali pa vsaj magisterij :D), a to ni ideja tega bloga, pa tudi dvomim, da bi se tak elaborat razen mene dalo brati komurkoli drugemu. :P Vseeno pa nikakor ne morem mimo genialnosti, s katero je Morricone pristopil h glasbi za ta film. Maestro se je namreč oprijel ideje "manj je več" in skomponiral izrazito minimalističen soundtrack, ki temelji na nekaj tonih, kratkih melodijah in ritmično-melodičnih repeticijah in ostinatih. Še posebej aktualen je v glavni témi filma, naslovljeni Humanity (Part I), interval male sekunde. Preprosteje ne gre. (John Williams? Jaws? Rings a bell? ;D) OK, preprost interval C-C# se potem neprijetno razširi v veliko terco Ab-C in močno disonančen in zlovešč akord G-G#-A-C#; to dvoje se potem v 7 minutah glavne téme ponavlja ad nauseam in da še kako jasno vedeti, da ga bodo vsi tisti, ki bodo imeli opraviti s stvorom, pošteno najebali. In kaj oklepa ta ultra-scary akord?! Ja, G-C# - tritonus vendar! ;-)
OK, seveda v Humanity (Part I) lahko poleg omenjenih dveh akordov slišimo še marsikaj drugega, a zadeva vendarle bazira prav na teh dveh akordih. Morricone z uporabo majhne zasedbe (večinoma samo pihala, godala, harfa in klavir), majhnih intervalov, disonanc in repetitivnosti hkrati naslika smrtonosen ledeni hlad in izolirano odmaknjenost Antarktike in v gledalca vsadi grozo pred tem, kaj sploh je The Thing in kakšna usoda čaka tiste, ki bodo stvoru prekrižali pot ...
Skratka, gre za eno nesporno največjih mojstrovin filmske glasbe, ki pa - tako kot je to uspelo filmu, ki ga spremlja - žal ni pridobila kultnega statusa, ampak je ostala prej zaprašena kurioziteta v zakladnici filmske (celo Morriconejeve!) glasbe, ki jo le redki tisti najbolj otrodoksni soundtrack junkieji znamo ceniti v vsej njeni veličini in genialnosti.
Humanity (Part I), o kateri sem pisal, lahko slišite spodaj, več o mojstrovinah, kot so Shape, Contamination, Bestiality, Solitude, Eternity, Wait, Sterilization, Despair in Humanity (Part II), pa morda kdaj prihodnjič. Uživajte, se beremo.
Ne ne, do mojega manjkajo še slabi trije meseci (samo?!), se je pa v zadnjih dveh mesecih zgodilo kar nekaj takšnih ali drugačnih obletnic. Junija je npr. minilo 10 let, kar uporabljam mobilni telefon. Moj prvi GSM je bila seveda legendarna mobireglja - Ericsson GA628, ki ga imam še zdaj v omari kot spomin na good old days, skozi leta pa so prišli in odšli Nokia 5110, Siemens C35i in C55i, pa Sony Ericsson K610i ... Ravnokar je minilo leto, odkar mi dobro služi Nokia N73 (tedaj sem tudi zamenjal operaterja in po devetih letih zvestobe Mobitelu presedlal k Simobilu). V desetih letih uporabe se je nabralo kar nekaj zanimivih izkušenj; medtem, ko je leta 1999 mobilna telefonija s pojavom nizkocenovnih mobipaketov ravno začela prehajati mejo med rezerviranostjo za elito in dostopnostjo za najširše množice, pa je leta 2009 mobilni telefon že nekaj povsem samoumevnega, saj ga ima takorekoč vsakdo (nekateri tudi po več kot enega), prodajajo jih za vsakim vogalom in po vseh cenah, operaterji pa nam omogočajo, da jih menjamo skoraj kot gate. :P In čeprav moram seveda priznati, da mi je v tem desetletju nekajkrat prišel pošteno prav, pa sem si gotovo še večkrat zaželel, da bi ga ne imel in bil veliko svobodnejši.
Džiesem je namreč - let's face it - samo še eno od prekletstev 21. stoletja in 3. tisočletja, ko moramo biti neprestano dosegljivi in povezani. Živimo v Matrici, ali kot pravi Morpheus: The Matrix is a system, Neo. That system is our enemy. But when you're inside, you look around, what do you see? Businessmen, teachers, lawyers, carpenters. The very minds of the people we are trying to save. But until we do, these people are still a part of that system and that makes them our enemy. You have to understand, most of these people are not ready to be unplugged. And many of them are so inured, so hopelessly dependent on the system, that they will fight to protect it.
Pred dobrim mesem je moja preljuba bLogaboječnost upihnila dve svečki, na kar pa seveda ob preobilici ostalih aktivnosti še pomislil nisem. :P Pa si oglejmo statistiko - po dveh letih bloganja sem naklepal cca. 120 objav in 17.000 obiskov, kar pomeni 60 objav na leto oz. povprečno 5 na mesec, vsak mesec pa blog obišče cca. 700 ljudi. Koliko jih kaj dejansko tudi prebere, je seveda drugo vprašanje; sam ocenjujem, da imam nekako med 5 in 10 rednih bralcev, ki pogosto kaj pokomentirajo, pa naj bo to tu na blogu ali pa kar "v živo", ko se srečamo. :-) Seveda sem vsakega bralca, novega ali starega, in vsakega konstruktivnega komentarja zelo vesel, zato vas, spoštovana publika, vsekakor vzpodbujam, da ohranite to lepo navado! :-) Jaz pa vam seveda svečano obljubljam, da se bom trudil tudi v prihodnje.
Dobro leto je minilo tudi od dne, ko sem postal uporabnik priljubljenega Fejsbuka (moj profil najdete tule (seveda samo posvečeni (beri: prijavljeni) :P)). V tem času sem si nabral 520 "prijateljev" (nekateri so seveda tudi taki, ki jih sploh ne poznam oz. jih še nikoli nisem videl; s to zalego moram ob priliki počistiti :P :D), naložil obilo fotk, spremenil ničkoliko statusov in postoril še marsikaj "koristnega". No, FB je po svoje definitivno fenomen, saj sem prav z njegovo pomočjo po 15 letih spet uzrl nekatere bivše sošolce še iz ljubljanske OŠ Ketteja in Murna, ki sem jo obiskoval med letoma 1988 in 1994.
Na zgornji fotki vidite vse moje CD-je; okrog 1.000 jih je, nabral pa sem jih v 12 letih zbiranja (torej kupim na leto povprečno 83 CD-jev). Med njimi je nekaj velikih biserov - raritet, precej podpisanih plošč, ogromno filmske glasbe (npr. The Blue Box in Complete Recordings seti vseh treh delov Gospodarja prstanov) in 90 CD-jev obsegajoča zbirka filmske in ostale glasbe mojega najljubšega skladatelja vseh časov, Johna Williamsa.
Ja, en kup obletnic in priložnosti za obujanje spominov, kako je bilo v starih dobrih časih, ko smo bili še mladi, brez računalnikov, brez mobitelov, brez interneta, brez Facebooka, brez CD-jev in predvsem - brez skrbi. A življenje teče dalje, irreparabile tempus fugit ... Uživajte, se beremo.
Ja, s temle blogopisjem sem se res polenil, pa ne zato, ker bi se mi ne dalo - nikakor! - enostavno je bilo preveč vsega drugega. Ja, spet. Bil je EMSO, bilo je veliko dela na Radiu 94 in NTR, pa cel teden službene prisotnosti na letošnjem OFF-u v Izoli in še marsikaj bi se našlo. Vsekakor pester avgust, ob katerem je pričujoči blog seveda spet ostal v drugem planu. :P No, kakorkoli že - I'm back!, bi porekel Ahnold in čas je, da zapišem nekaj misli o letošnjem EMSO, v katerem sem imel, kot sem na blogu že omenjal, čast sodelovati.
Takole smo z orkestrom EMSO in zborom EMSC vadili v znamenitem studiu 14 Radia Slovenija. Gre seveda za orkester in zbor evropskih študentov medicine (in mladih zdravnikov). Obe zasedbi se priložnostno formirata vsako leto v drugi državi in vsako leto pod vodstvom drugega dirigenta. Letos smo tako orkester, kot zbor (ki sicer nastopata ločeno) gostili v Sloveniji in imeli kar dva dirigenta - Marjana Grdadolnika (ki je seveda "moj" dirigent tudi v pihalnem in simfoničnem orkestru) in Martino Batič. Imeli smo cel teden zelo intenzivnih vaj; prvih nekaj dni sta orkester in zbor vadila ločeno, potem pa skupaj. Vse skupaj smo kronali z dvema koncertoma v drugem vikendu avgusta - v soboto, 8. avgusta smo igrali v piranski cerkvi sv. Jurija, v nedeljo, 9. pa v Slovenski filharmoniji v Ljubljani (ta koncert je bil tudi posnet na CD ploščo; delo je odlično opravil Aleš Kajtna).
No, takole je bilo v Piranu. Igrati v orkestru je bila vsekakor zanimiva in super izkušnja; mislim, da še nikoli nisem sodeloval v simfoničnem orkestru na tako visokem nivoju. Temu primerna je bila tudi literatura oz. skladbe, ki smo jih izvajali, npr. Schubertova Simfonija št. 3 v D-duru (D200) in Haydnova Maša sv. Nikolaja (H.XXII:6). Krstno smo izvedli tudi dve noviteti: Princess of FlowersGašperja Jereba in Hippocratis iusiurandum (Hipokratova prisega) Ivana Florjanca, prvič pa je v izvedbi polnega simfoničnega orkestra zazvenela tudi Grdadolnikova Laudate Dominum (sicer nastala leta 2002). Nočem se širokoustiti, a glede na to, kako zahtevne skladbe smo igrali in koliko časa smo imeli, da jih naštudiramo, smo oba koncerta izvedli zares odlično.
Delo v orkestru je bilo res raznoliko, ljudje so prišli iz cele Evrope (Nemčija, Irska, Velika Britanija, Francija, Finska, Portugalska ...), kar nekaj pa nas je bilo tudi Logatčanov - poleg mene še klarinetist Jure, hornistka Patricija, violinistka Klara, trobentar Jernej in seveda dirigent Marjan. :-) In ja, prav ste uganili - nihče od nas ni (bodoči) zdravnik, pa vendar so nas zaradi "pomanjkanja kadra" sprejeli. Meni je moralo biti mesto timpanista pač usojeno, kajti sprva sta bila prijavljena dva nemška tolkalca, ki pa sta se nenadoma hkrati odjavila in ker se dolgo časa ni prijavil nihče drug, so se mi vrata v EMSO na široko odprla. :-) OK, priznam, tudi če poznaš zdravnika ali dva, ne more škoditi ... ;-)
Na odru v SF ... Kot je običajno, sta se tako orkester, kot zbor v desetih dneh druženja povezala v eno veliko družino, kjer so se ljudje med sabo takoj zaštekali in vzljubili (nekateri tudi zaljubili), rodila so se mnoga iskrena prijateljstva in večni spomini. Itak, muzičarji. :D Res smo se imeli super, odigrali smo dva super koncerta in kljub pičlim desetim dnevom druženja skupaj marsikaj doživeli. Zato ni nič čudnega, da je na Facebooku zelo hitro nastala skupina Post EMSOC depression, v kateri se EMSOC sotrpini medsebojno tolažimo in lajšamo postorkestrsko/-zborovsko depresijo. :D
Za konec pa še videi skladb Hippocratis iusiurandum (Florjanc), Princess of Flowers (Jereb) in Simfonija št. 3 v D-duru (Schubert); tule je še članek o koncertu v SF, objavljen na spletni strani založbe, ki je izdala dve od izvedenih skladb. Najdete me seveda na timpanih. ;-) Toliko za danes; uživajte, se (kmalu spet, obljubim!) beremo!
Ja, konec aprila naslednje leto, ko bodo londonski simfoniki na koncertu v Barbicanu pod vodstvom Andréja Previna odigrali StraussovoEine Alpensinfonie. To izjemno, grandiozno in monumentalno simfonično pesnitev sem si že od nekdaj želel slišati v živo, če pa jo za povrh odigra še londonska simfonija, je to že pravi overkill. :-) Tokrat si bodo lepo število glasbenikov nedvomno morali izposoditi celo londončani, saj je zasedba resnično ogromna; Strauss namreč zahteva npr. 2 piccola (ki igrata še 3. in 4. flavto), hekelfon (bas oboo), 4 tenor tube (ki igrajo tudi 5., 6., 7. in 8. horn!), 4 pozavne, 2 tubi, 2 harfi, orgle, čelesto, 2 timpanista, obsežno tolkalno sekcijo (ki med drugim vsebuje thunder machine in wind machine) ter najmanj 64-člansko godalno sekcijo, za nameček pa še off-stage ansambel, sestavljen iz 12 (sic!) hornov, 2 trobent in 2 pozavn. Na koncu je Riki zapisal še: Zur Ausführung der langen Bindungen der Bläser ist Samuels Aerophon anzuwenden. ... UF! :-)
Delo ima sicer uradno 22 stavkov, ki pa se vedno igrajo brez prekinitve:
Nacht (Noč)
Sonnenaufgang (Sončni vzhod)
Der Anstieg (Vzpon)
Eintritt in den Wald (Vstop v gozd)
Wanderung neben dem Bache (Sprehod ob potoku)
Am Wasserfall (Pri slapu)
Erscheinung (Prikazen)
Auf blumigen Wiesen (Na cvetočih travnikih)
Auf der Alm (Na planini)
Durch Dickicht und Gestrüpp auf Irrwegen (Na napačni poti čez gosto podrast)
Auf dem Gletscher (Na ledeniku)
Gefahrvolle Augenblicke (Nevarni trenutki)
Auf dem Gipfel (Na vrhu)
Vision (Videnje)
Nebel steigen auf (Meglice se dvignejo)
Die Sonne verdüstert sich allmählich (Sonce se počasi zakrije)
Res hudo, o Alpski simfoniji pa bom v kratkem zapisal še nekaj malega. :-) Najboljše bo torej, da kar počasi začnem spet šparati za letalske vozovnice in novo rundo CD-jev in DVD-jev ... ;-) Špela, greš z mano? Še kakšen kandidat? :-)
Tole pa je maestro Marjan Grdadolnik, ki bo dirigiral koncerta letošnje izdaje Evropskega orkestra in zbora študentov medicine (EMSO in EMSC), o čemer sem na blogu že pisal. Vaje potekajo v tem tednu, koncerta pa bosta v soboto, 8. avgusta ob 21h v cerkvi sv. Jurija nad Piranom in v nedeljo, 9. avgusta ob 20h v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani (klik). Še enkrat lepo vabljeni na vsaj enega od obeh koncertov! Če sklepam po vajah, gotovo ne boste razočarani. :-) No, še posebej zanimivo bo na današnji večerni vaji, ko se nam bodo orkestrašem prvič pridružili tudi zboristi. Komaj čakam. :-) Ko se tele glasbene in ostale aktivnosti malo umirijo, pa obljubim, da se spet malo bolj posvetim po krivici zanemarjenemu blogopisju. :-) Uživajte, se beremo.
Tako se je glasila diagnoza ob mojem današnjem obisku oralnega in maksilofacialnega kirurga mag. Boruta Sotoška, dr. med. na Tbilisijski (v neposredni bližini Spara na Viču). Pred časom sem namreč ostal brez krone na zgornji desni petici in v dlesni je ostala korenina, ki je zadnje čase semtertja malo zaskelela in malo zakrvavela, zato sem se odločil, da v dlesni nima več kaj iskati in da jo je treba izklesati. Tovrstnih prijetnih opravil pri nas garantirano nihče ne opravlja bolje od dr. Sotoška, za katerega sem sicer že večkrat slišal, vedno v izrazito pozitivnem tonu pripovedovalca.
OK, ker klesanje korenine ali zoba iz čeljusti ni ravno poseg, ki bi se ga človek veselil skakaje od veselja, sem v ordinacijo ob 14h prišel nekoliko presran, kajpada, kajti še nikoli nisem bil "žrtev" kirurškega oralnega posega. Po enournem čakanju (očitno z nesrečnico pred menoj ni šlo tako gladko, kot potem na srečo z mano) sem naposled prišel na vrsto in najprej dobil špric Xylocaina (lokalni topični anestetik v obliki spreja), čez nekaj minut pa še dve injekciji Ultracaina, po eno na vsako stran na nič kaj prijetno usodo obsojene korenine. Ko je zadeva čez kakšnih 10 minut po prijetnem klepetu z doktorjem pošteno prijela (tako zelo, da nisem čutil takorekoč nič vse tja nekam do leve zgornje trojke), se je igra "razfukaj mi čeljust" lahko začela. :D
Dobil sem kirurško zelene krpe čez prsi in glavo (tako, da sploh nisem nič videl!) in začelo se je. Čez režo v kirurškem pregrinjalu sem še videl doktorja in njegovo orokavičeno roko, ki je držala instrument, ki mu nočem vedeti imena, in v trenutku sem se spomnil stavka, ki ga v Hannibalu izreče Mason Verger, ko Clarice Starling pripoveduje, kako se je srečal z dr. Hannibalom Lecterjem: "The good doctor approached me with a piece of broken mirror. "Try this," "Try peeling off your face..." "... and feeding it to the dogs." :-) Sam postopek operacije je v izvidu, ki sem ga dobil, tako lepo opisana, da nima smisla, da nakladam po svoje: Naredimo marginalni rez in razbremenilni rez ob zobu mezialno, dvignemo trikotni reženj, naredimo osteotomijo marginalno in lateralno ob zaostali korenini, jo nato eleviramo in ekstrahiramo. Alveolo izkiretiramo, rano izperemo in reženj vrnemo na mesto. Rano zašijemo v plasteh. Tamponada.
In tako je tudi bilo, dragi moji. Vso to grozoto je dr. Sotošek opravil v slabih 15 minutah (če ne štejemo priprave - anestezije), kot bi jaz zaflikal kolesarsko zračnico. Res je mojster - če boste kdaj potrebovali kakršenkoli oralno kirurški ali maksilofacialni poseg, ga najtopleje priporočam! (Ima pa za koncesijske paciente najmanj 10 mesecev čakalne dobe; samoplačniki s(m)o seveda na vrsti takoj. :P) Ko sem prišel k Špeli, sem takoj začel z mrzlimi obkladki in jih do večera fural tako uspešno, da sem (bil) praktično ves čas brez otekline, za dobro mero pa sem požrl še par lekadolov, čeprav na bolečino do določene mere gledam kot na očiščevalno sredstvo. :-) Naslednji petek grem pobrat še šive in to je to.
Skratka, operacija je v celoti uspela, pacient pa preživel. :D Tegale za marsikoga verjetno notorično natančnega opisa sem se delno lotil zaradi tega, ker sem kljub vsemu vesel, da je za mano, po drugi strani pa bo morda komu pomagal premagati strah pred kakšnim tovrstnim posegom. Če bo tako, bom še toliko bolj vesel. Verjemite, ni tako grozno, kot se zdi. Sploh če greš k Sotošku. :-)
Jebi ga, toda tole bo še en iz vrste muzikološko-avdiofilskih diskurzov, če jim smem tako reči, ki pa bo menda bolj "poljudnoznanstveno" usmerjen od nedavnega nakladanja o njegovi visokosti tritonusu. ;-) Govora bo namreč o mašah - tistih uglasbenih, ki, kot je lepo izpostavil Peter Schindler (h kateremu se bom še vrnil), s svojimi petimi ali šestimi stavki po običajnem evhariastičnem bogoslužju (Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Benedictus, Agnus Dei) že stoletja navdihujejo skladatelje od Guillauma Dufayja (15. stoletje) do Igorja Stravinskega (20. stoletje) in seveda še mnoge skladatelje za njim.
Raznih čisto klasično komponiranih maš je seveda na stotine in človek se poslušanja (razen seveda nekaterih biserov) hitro naveliča, zato pa so toliko bolj kul v glasbenem smislu nekoliko bolj "nekonvencionalne" maše, kot npr. jazz-rock maše, maše za otroke in "črne maše". Tovrstne glasbene poslastice sem začel odkrivati pred nekako desetimi leti, do danes ugotovil, da jih je zelo malo in da jih je zelo težko najti, a tiste, ki obstajajo, so prave mojstrovine. Naj jih nekaj delim z vami, cenjena blogopublika. :-)
Na zgornji fotki je leta 1947 rojeni danski skladatelj zborovske glasbe Bent Peder Holbech (ne smejte se njegovemu srednjemu imenu, pri Dancih je to pač čisto običajni Peter, kot Pedro pri Špancih in Mehičanih), ki je leta 1978 napisal totalno hudo jazz-rock mašo in jo naslovil Missa Rotna. Sam sem jo spoznal nekako okrog leta 2001, ko jo je pel in posnel logaški MePZ Adoramus pod vodstvom Marjana Grdadolnika. Maša je napisana za običajni SATB mešani zbor, dva solista (sopranistko in baritonista) ter spremljevalni band, ki ga sestavljajo pianist, basist in bobnar. Zaželjeno je, da zna celotna zasedba dobro groovati, sopranistka peti "po jazzovsko-rockovsko" (kakšen bel canto je tu nezaželjen in bi deloval smešno!) in baritonist obvladati scat petje. Pri logaški izvedbi je bilo vse omenjeno 100 % doseženo, saj je bil zbor izvrsten, solista prav tako (zdaj že dobro znana in izvrstno samostojno uveljavljena Eva Hren ter Janez Gostiša ml.), da o članih banda (klavir - Jaka Pucihar, bas kitara - Vid Sark, bobni - Gašper Peršl) sploh ne govorim. Maša je posneta na plošči Naj se te s pesmijo dotaknem, ki jo je zbor izdal ob svoji 15. obletnici leta 2002. Kyrie je v D-duru, Gloria se začne v F-duru in se vanj po vmesni modulaciji v Eb-dur tudi povrne, Credo je v Gb-duru, Sanctus/Benedictus v D-duru in sklepni Agnus Dei v E-duru. :-) Kyrie in Agnus Dei sta prikladno umirjena, ostali stavki pa so bolj poskočni, sploh Gloria in Credo sta pravi rockovski fešti, Sanctus/Benedictus pa ritmično spominja na zlata 70. in 80. leta disco glasbe. :-) Najboljše pri vsem skupaj, ki celoti da pravi gušt, pa so seveda genuine jazzovski harmi. Ena najbolj kul glabenih maš vseh časov, ki bi jo v poslušanje priporočil vsakomur, ne glede na siceršnjo versko in glasbeno pripadnost.
Evo, nadaljujemo z nemškim skladateljem Petrom Schindlerjem, letnik 1960, ki je leta 2001 mašo uglasbil po svoje in jo zgovorno naslovil Missa in Jazz. Delo je komponirano za mešani SATB zbor ter spremljevalni band v zasedbi organist (za katerega je zaželjeno, da uporablja kakšne bolj pop-rock-jazz orgle, kot npr. dobri stari hammond B-3), saksofonist in bobnar (itak, brez bobnov ne gre ;D). Medtem, ko znam Holbechovo Rotno že popolnoma na pamet, je ta maša zame večja noviteta, saj sem jo spoznal šele pred mesecem ali dvema, ko sem jo opazil v programu nove abonmajske sezone (2009-2010) Slovenskega komornega zbora, ki bo mašo v okviru svojega vokalnega abonmaja izvedel v nedeljo, 20. septembra v SF, kar bo tudi prva izvedba te maše pri nas (klik). Ker me je zadeva seveda močno "zazanimala", sem si nebodigalen takoj naročil partituro in posnetek maše, tako da bom na koncert (ki se ga definitivno nameravam udeležiti), prišel 100 % pripravljen. :-) Maša, ki je sicer tudi kul, atraktivno napisana in fajn zveni, me ni tako pritegnila, kot Rotna, ker je kljub občasnim divjim improvizacijam orgel in saksofona in živahnim ritmom bobnov bolj klasično usmerjena, tudi poje se jo očitno bolj "belkantistično". Njena nekonvencionalnost se skriva v tem, da ni komponirana v običajnih petih ali šestih stavkih, temveč v kar devetnajstih (sic!) in dolga več kot uro in četrt, saj je Schindler posamezne sekvence "razbil" na več stavkov (Credo npr. na šest). Me prav zanima, kaj bo z mašo pri nas naredil zborovodja SKZ dr. Mirko Cuderman.
Znameniti angleški zborovski skladatelj in dirigent John Rutter je konec leta 2002 z delom (dejansko gre za misso brevis)Mass of the Children svojevrstno prispeval v bogato zakladnico (u)glasbenih maš. Svojo mašo je, kot je jasno že iz naslova, v prvi vrsti posvetil otrokom, zato je tako tudi napisana - za mešani zbor, otroški zbor, dva solista (sopranistko in baritonista), spremljevalni komorni orkester in orgle.
Ima sicer običajnih pet stavkov, vendar je Credo izpuščen, Agnus Dei pa razdeljen na dva stavka. Teksti tokrat niso samo običajni latinski, ampak tudi angleški - odlomki iz pesmi in molitev nekaterih pesnikov (npr. Williama Blaka). Tu seveda ne gre za jazzovsko ali rockovsko vzdušje, mi je pa zelo všeč Gloria, ki je v 5/4-taktu (3+2/4) napisana tako super, da vseeno prav konkretno groova. :-) Dodatek otroškega zbora in temu primerne kompozicijske in orkestracijske tehnike naredi delo neizmerno privlačno.
In za konec še pokojni Jerry Goldsmith, odlični, nepozabni skladatelj filmske glasbe, ki sem ga zavoljo uporabe tritonusa v Alienu omenil že zadnjič. Goldsmith je namreč leta 1976 za Donnerjev film The Omen skomponiral pravo mini črno mašo z naslovom Ave Satani, ki je postala glavna téma filma in edinega soundtracka, za katerega je skladatelj prejel oskarja (sic!), komada pa si še zdaj ne upam poslušati pozno zvečer ali ponoči, če sem sam doma, tako zelo deeply unnerving je glasba - kot seveda tudi mora biti, saj je napisana za film, v katerem se na zemljo rodi antikrist.
Zbor v (sicer polomljeni) latinščini ob spremljavi simfoničnega orkestra in orgel zapoje: Sanguis bibimus, corpus edimus, tolle corpus Satani, ave! Ave, ave, Versus Christus, ave Satani! Kako strašljiva in visceral je zadeva, lahko tule slišite kar sami:
Tako, s tem naj zaključim današnjo "glasbeno učno uro"; ura je že pozna in jutri me čaka zajebana operacija oz. izklesanje korenine zgornje desne petice pri Sotošku, aaa! :o :P Samo da bo hitro mimo in da bo pred tem potem mir, morebitno postoperativo pa mi bo gotovo z veseljem nudila moja dr. Baznikova. ;-) Uživajte, se beremo.
Opozorilo: tole bo zapis, posvečen samo meni podobnim glasbenim manijakom, vsi ostali od njega žal (ali pa na srečo) ne boste imeli kaj veliko. Za morebitne nevšečnosti se NE opravičujem. :D
Že odkar se intenzivneje ukvarjam z glasbo in odkar sem pobliže spoznal umetnost glasbene teorije, me fascinira tritonus, glasbeni interval zvečane kvarte ali zmanjšane kvinte (primer na sličici zgoraj - C-F#). Tritonus, slikovito imenovan tudi diabolus in musica (hudič v glasbi), naj bi bil nekje v srednjem veku celo prepovedan oz. izgnan iz glasbe, ker je visoko disonančen in ker naj bi ga bilo takorekoč nemogoče zapeti (LOL). Dandanes se večina muzikologov strinja, da je ta prepoved in/ali "izgon" večja ali manjša izmišljotina, je pa gotovo res, da je bila njegova uporaba nekaj časa zelo nepriljubljena, sploh pod dominacijo RKC, od koder je verjetno tudi prišla primerjava s hudičem.
Tritonus, kot pove njegovo ime, obsega tri cele tone (primera C-F# ali F-H). V glasbi je že lep čas v uporabi kot glavni disonančni interval, sicer pa se čisto lepo razveže v veliko terco (npr. iz H-F v E-C) ali pa njegov drugi ton služi kot prehodni ton do čiste kvinte (npr. F-H-C; cf. Maria iz Bernsteinovega musicla West Side Story). Predvsem skladatelji filmske in klasične glasbe ga pogosto uporabljajo kot znanilca suspenza, nevarnosti ali strašljivosti. Poglejmo nekaj meni najljubših primerov uporabe tritonusa v moderni glasbi.
1. Gustav Holst - The Planets Op. 32 Angleški skladatelj Gustav Holst je leta 1916 dokončal svojo največjo mojstrovino (čeprav sam nanjo nikoli ni tako gledal), orkestralno suito v sedmih stavkih, naslovljeno The Planets. Planeti so tudi moje najljubše klasično delo in lastim si že pravo malo zbirko izvedb - od simfonične, aranžmaja za veliki pihalni orkester, sintisajzerske izvedbe Isaa Tomite do izvedbe za dva klavirja, kot je suita tudi izvirno nastala. O Planetih bi lahko pisal še in še, a vam to "veselje" zaenkrat še prihranim za kdaj drugič. :D Moj najljubši stavek Holstove suite je peti stavek - Saturn, the Bringer of Old Age. In glej ga zlomka - Saturn se začne s solom treh flavt (tudi alt flavte) in dveh harf, ki skupaj intonirajo dva tritonusa, ki ponazarjata zlovešče počasno odštevanje časa: F-H in Eb-A. Odličen primer lahko slišite in vidite tule:
2. Jerry Goldsmith - Alien Izjemni in leta 2004 žal preminuli skladatelj filmske glasbe Jerry Goldsmith je leta 1979 za Scottov kultni space-horror Alien (se kdo spomne večnega taglina In space, no one can hear you scream.) napisal eno svojih največjih mojstrovin. Dan pred mojim rojstnim dnevom leta 2007 je ameriška založba Intrada izdala izjemno edicijo tega atonalnega soundtracka na dveh CD-jih, ki sem si jo seveda nemudoma naročil. Na prvem CD-ju je score za Aliena zastopan točno tako, kot si ga je zamislil Goldsmith (kar potem v filmu seveda ni bilo uporabljeno, kot se žal vse prepogosto zgodi) in prvo skladbo, prikladno naslovljeno Main Title, začne zlovešč, disonančen akord v godalih s strukturo C-D-E-Gb-Ab-Hb, ki v osnovi ni nič drugega, kot trije tritonusi v razmaku enega celtona: C-Gb, D-Ab in E-Hb. Kako izjemno to zveni, mi verjetno ni treba posebej razlagati, če kliknete semkaj, pa se lahko prepričate tudi sami.
3. Karl Jenkins - Adiemus V: Vocalise Valižanski skladatelj Karl Jenkins je leta 2003 izdal svoj zaenkrat zadnji album iz izjemno uspešne serije Adiemus (najbolj priljubljeni in znani prvi album Songs of Sanctuary je izšel leta 1995) in ga naslovil Vocalise. In verjeli ali ne - 14. skladbi na tej plošči je naslov točno tako, kot temu mojemu zapisu - Mi contra fa, diabolus in musica. :-) V tej skladbi prvi dve noti, ki ju zapoje ženski zbor, formirata interval tritonusa (torej je tritonus daleč od unsingable, kot zapiše tudi Jenkins). Da bi se obvaroval pred "nadebudnimi akademiki" in prepotentnimi muzikologi, je Jenkins v spremnem besedilu previdno, a šegavo dopisal: "For you budding academics who are going to query the theory here, they jumped modes in those days [sc. v srednjem veku], so the 'mi' comes from the G mode and the 'fa' from the C mode." :-)
Takole, tile sijoči trije primeri genialne uporabe tritonusa morajo biti dovolj, da o njegovi učinkovitosti prepričajo še tako zaprisežene nejeverne Tomaže. :D Upam, da ste uživali v tem majhnem muzikološko-avdiofilskem diskurzu; z veseljem vam v bližnji prihodnosti serviram še kakšnega! ;D Uživajte, se beremo.
Strasten glasbenik, filmofil, glasbeni kritik, ljubitelj filmske in klasične glasbe ter jazza, zbiralec CD in DVD plošč, ljubiteljski pesnik, publicist in prevajalec, bivši radijski voditelj, 007 in Tolkien/LotR fan, radioamater, zaljubljenec in uživalec življenja. Carpe diem!
The Thing je naslov filmske mojstrovine, ki jo je znameniti John Carpenter posnel leta 1982 in ki je en mojih all-time najljubših horrorjev, saj je film, ki se dogaja v usodni osami in odmaknjenosti v večni led okovane Antarktike, tako zajebano strašljiv, da se ob njem še po n-tem ogledu vedno skoraj poserjem od strahu. Fak, že legendarni tagline je zajeban: Man is the Warmest Place to Hide.
Ampak še bolj kot sam film, v katerem kraljujejo odurni, odvratni in ogabni, a genialni posebni efekti Roba Bottina, ki je bil v času snemanja filma zgolj 22-letni smrkavec (sic!), me zjebe glasba. Filmska, seveda. Glasbo za film The Thing je prispevala ena največjih legend filmske glasbe vseh časov, maestro Ennio Morricone (to je eden zelo redkih Carpenterjevih filmov, za katere glasbe režiser ni prispeval kar sam, ideja, ki se je je pozneje oprijel tudi Clint Eastwood).
OK, o soundtracku, ki me je tako zadel, da ga zadnje čase poslušam tudi po večkrat na dan, bi lahko napisal cel doktorat (OK no, ali pa vsaj magisterij :D), a to ni ideja tega bloga, pa tudi dvomim, da bi se tak elaborat razen mene dalo brati komurkoli drugemu. :P Vseeno pa nikakor ne morem mimo genialnosti, s katero je Morricone pristopil h glasbi za ta film. Maestro se je namreč oprijel ideje "manj je več" in skomponiral izrazito minimalističen soundtrack, ki temelji na nekaj tonih, kratkih melodijah in ritmično-melodičnih repeticijah in ostinatih. Še posebej aktualen je v glavni témi filma, naslovljeni Humanity (Part I), interval male sekunde. Preprosteje ne gre. (John Williams? Jaws? Rings a bell? ;D) OK, preprost interval C-C# se potem neprijetno razširi v veliko terco Ab-C in močno disonančen in zlovešč akord G-G#-A-C#; to dvoje se potem v 7 minutah glavne téme ponavlja ad nauseam in da še kako jasno vedeti, da ga bodo vsi tisti, ki bodo imeli opraviti s stvorom, pošteno najebali. In kaj oklepa ta ultra-scary akord?! Ja, G-C# - tritonus vendar! ;-)
OK, seveda v Humanity (Part I) lahko poleg omenjenih dveh akordov slišimo še marsikaj drugega, a zadeva vendarle bazira prav na teh dveh akordih. Morricone z uporabo majhne zasedbe (večinoma samo pihala, godala, harfa in klavir), majhnih intervalov, disonanc in repetitivnosti hkrati naslika smrtonosen ledeni hlad in izolirano odmaknjenost Antarktike in v gledalca vsadi grozo pred tem, kaj sploh je The Thing in kakšna usoda čaka tiste, ki bodo stvoru prekrižali pot ...
