V izjemni, neskončno bogati in čudoviti zakladnici klasične glasbe si je ravno spričo njene barvitosti in brezmejnosti takorekoč nemogoče izbrati svoje - eno samo - najljubše klasično delo. A če bi to res moral storiti, bi se gotovo odločil za Holstove Planete, delo, ki me prevzema, fascinira in zaposluje že najmanj 15 let, odkar sem se bil pobliže seznanil z njim. Doma imam takorekoč vse, kar se o Planetih da imeti - veliko, orkestralno in malo, študijsko partituro, izjemno študijo Holst: The Planets, delo Richarda Greena, profesorja na Loyola College of Music v New Orleansu, ter lepo zbirko posnetkov, ki pa se niti slučajno ne končajo pri standardni simfonični izvedbi, saj imam v zbirki tudi izvirno izvedbo za dva klavirja, transkripcijo za pihalni orkester, za orgle, elektronsko izvedbo Tomite in še kaj bi se našlo ...
Ker sem tak "planetofil", kot bi se lahko reklo, sem se odločil, da naslednjih nekaj zapisov posvetim izključno Planetom. Verjamem, da se boste moji "nemuzikološko usmerjeni" bralci ob branju teh objav prejkone hitro začeli dolgočasiti, a moja muzikološka žilica kriči po zadoščenju, poleg tega pa - nikoli se ne ve, morda pa kdo od vas spozna in se navduši za kaj novega ... :-) Začel bom s splošnim zapisom o Planetih, ki mu bodo sledili bolj podrobni zapisi, ki se bodo osredotočali na (predvsem glasbeni) karakter posameznih stavkov.
Angleški skladatelj Gustav Holst (1) je živel in ustvarjal na prelomu 19. v 20. stoletje. Nesluten in silen uspeh, ki ga je dosegel s svojo v letih 1914–1916 skomponirano orkestralno suito Planeti (The Planets, Op. 32), ga je namreč vedno spravljal v slabo voljo, saj pretirane javne pozornosti ni maral, poleg tega pa Planetov niti približno ni imel za svoje najboljše delo (ustvaril je blizu 200 skladb). Suita je vseeno postala eno najbolj priljubljenih in izvajanih klasičnih del in je še danes stalnica na koncertnih programih simfoničnih orkestrov po vsem svetu. Skladbo je 15. novembra 1920 v Londonu prvič javno in v celoti krstno izvedel znameniti Londonski simfonični orkester pod vodstvom dirigenta Alberta Coatesa.
Holst je Planete zasnoval kot suito v sedmih stavkih, ki pa jih je izvirno naslovil zgolj s karakterno oznako vsakega planeta (in ne tudi z njegovim imenom). Idejo je dobil od prijatelja Clifforda Baxa, angleškega pisatelja in dramatika, ki ga je med počitnicami na Majorki vpeljal v astrologijo. Holst je bil nad svojim novim "hobijem" navdušen do te mere, da je začel za zabavo sestavljati horoskope za prijatelje, v umetniškem smislu pa se je tu začela pot, ki je pripeljala do ene največjih simfoničnih mojstrovin 20. stoletja. Pomembno je tudi dejstvo, da koncept skladbe ni astronomski, pač pa astrološki (zato med stavki ni Zemlje); pri komponiranju je bila Holstu za navdih tudi knjiga Kaj je horoskop in kako ga napovedati? Alana Lea, ki jo je npr. uporabil za (pod)naslove stavkov (Prinašalka miru, Prinašalec starosti ...); ti prihajajo iz antične rimske mitologije (Mars – bog vojne, Merkur – krilati sel bogov ...).
Glasba v celoti sledi omenjenim karakternim oznakam planetov – Mars je glasen, brutalen in grozeč, Venera pravi kontrast – ljubka, mirna in zasanjana, Merkur razigran in srebrnkasto svetlikajoč, Jupiter srečen in zanosen kot beethovnovski simfonični scherzo, Saturn žaloben, zlovešč in naposled resigniran, Uran zasmehujoče porogljiv in Neptun tih, oddaljen in mističen. Pluton v času komponiranja Planetov še ni bil odkrit (2), a je glede na to, da je status planeta izgubil avgusta 2006, Holstova suita popolna tako v formalnem, kot tudi v glasbenem smislu, saj kljub vsemu predstavlja vrhunec skladateljeve idejne in kompozicijske moči in usvarjalnosti. Če ji še niste, ji prisluhnite tudi vi!
(1)Holstovo rojstno ime je bilo Gustavus Theodore von Holst, saj je izviral iz plemiške rodbine z nemškimi koreninami, a je zaradi protinemške miselnosti, ki je bila v Veliki Britaniji prisotna med 1. svetovno vojno (kar je ravno čas, ko so nastajali Planeti), plemiški von opustil.
(2) Odkrili so ga šele leta 1930, štiri leti pred Holstovo smrtjo, a ni skladatelj čutil nikakršne potrebe, da bi suiti dopisal še en stavek, med drugim (ali predvsem) tudi zato, ker ga je močno jezila pozornost, ki so jo Planeti odvzemali njegovim drugim delom, ki jih je sam cenil mnogo višje. Plutona je leta 2002 (po naročilu angleškega Hallé Orchestra) uglasbil angleški skladatelj in "holstolog" Colin Matthews in ga posvetil skladateljevi pokojni hčerki, skladateljici in dirigentki Imogen Holst, a ni stavek doživel niti približno tako toplega sprejema, kot suita ob svojem nastanku in vse do danes.
Ker sem tak "planetofil", kot bi se lahko reklo, sem se odločil, da naslednjih nekaj zapisov posvetim izključno Planetom. Verjamem, da se boste moji "nemuzikološko usmerjeni" bralci ob branju teh objav prejkone hitro začeli dolgočasiti, a moja muzikološka žilica kriči po zadoščenju, poleg tega pa - nikoli se ne ve, morda pa kdo od vas spozna in se navduši za kaj novega ... :-) Začel bom s splošnim zapisom o Planetih, ki mu bodo sledili bolj podrobni zapisi, ki se bodo osredotočali na (predvsem glasbeni) karakter posameznih stavkov.
Angleški skladatelj Gustav Holst (1) je živel in ustvarjal na prelomu 19. v 20. stoletje. Nesluten in silen uspeh, ki ga je dosegel s svojo v letih 1914–1916 skomponirano orkestralno suito Planeti (The Planets, Op. 32), ga je namreč vedno spravljal v slabo voljo, saj pretirane javne pozornosti ni maral, poleg tega pa Planetov niti približno ni imel za svoje najboljše delo (ustvaril je blizu 200 skladb). Suita je vseeno postala eno najbolj priljubljenih in izvajanih klasičnih del in je še danes stalnica na koncertnih programih simfoničnih orkestrov po vsem svetu. Skladbo je 15. novembra 1920 v Londonu prvič javno in v celoti krstno izvedel znameniti Londonski simfonični orkester pod vodstvom dirigenta Alberta Coatesa.
Holst je Planete zasnoval kot suito v sedmih stavkih, ki pa jih je izvirno naslovil zgolj s karakterno oznako vsakega planeta (in ne tudi z njegovim imenom). Idejo je dobil od prijatelja Clifforda Baxa, angleškega pisatelja in dramatika, ki ga je med počitnicami na Majorki vpeljal v astrologijo. Holst je bil nad svojim novim "hobijem" navdušen do te mere, da je začel za zabavo sestavljati horoskope za prijatelje, v umetniškem smislu pa se je tu začela pot, ki je pripeljala do ene največjih simfoničnih mojstrovin 20. stoletja. Pomembno je tudi dejstvo, da koncept skladbe ni astronomski, pač pa astrološki (zato med stavki ni Zemlje); pri komponiranju je bila Holstu za navdih tudi knjiga Kaj je horoskop in kako ga napovedati? Alana Lea, ki jo je npr. uporabil za (pod)naslove stavkov (Prinašalka miru, Prinašalec starosti ...); ti prihajajo iz antične rimske mitologije (Mars – bog vojne, Merkur – krilati sel bogov ...).Glasba v celoti sledi omenjenim karakternim oznakam planetov – Mars je glasen, brutalen in grozeč, Venera pravi kontrast – ljubka, mirna in zasanjana, Merkur razigran in srebrnkasto svetlikajoč, Jupiter srečen in zanosen kot beethovnovski simfonični scherzo, Saturn žaloben, zlovešč in naposled resigniran, Uran zasmehujoče porogljiv in Neptun tih, oddaljen in mističen. Pluton v času komponiranja Planetov še ni bil odkrit (2), a je glede na to, da je status planeta izgubil avgusta 2006, Holstova suita popolna tako v formalnem, kot tudi v glasbenem smislu, saj kljub vsemu predstavlja vrhunec skladateljeve idejne in kompozicijske moči in usvarjalnosti. Če ji še niste, ji prisluhnite tudi vi!
* * * * *
(1)Holstovo rojstno ime je bilo Gustavus Theodore von Holst, saj je izviral iz plemiške rodbine z nemškimi koreninami, a je zaradi protinemške miselnosti, ki je bila v Veliki Britaniji prisotna med 1. svetovno vojno (kar je ravno čas, ko so nastajali Planeti), plemiški von opustil.
(2) Odkrili so ga šele leta 1930, štiri leti pred Holstovo smrtjo, a ni skladatelj čutil nikakršne potrebe, da bi suiti dopisal še en stavek, med drugim (ali predvsem) tudi zato, ker ga je močno jezila pozornost, ki so jo Planeti odvzemali njegovim drugim delom, ki jih je sam cenil mnogo višje. Plutona je leta 2002 (po naročilu angleškega Hallé Orchestra) uglasbil angleški skladatelj in "holstolog" Colin Matthews in ga posvetil skladateljevi pokojni hčerki, skladateljici in dirigentki Imogen Holst, a ni stavek doživel niti približno tako toplega sprejema, kot suita ob svojem nastanku in vse do danes.
