Dies irae!

... dies illa/solvet saeclum in favilla/teste David cum Sibylla!/Quantus tremor est futurus,/quando iudex est venturus,/cuncta stricte discussurus!

Dies irae, znamenita srednjeveška temačna sekvenca o sodnem dnevu, ki jo je v svojem Requiemu uglasbilo že ničkoliko skladateljev, je pretekli torek v zahodni Sloveniji, predvsem seveda v Železnikih, zadonela v grozljivi izvedbi Narave. Tiste Narave z veliko začetnico, ki nam v resnici kroji usode in življenja (večina ljudi namreč živi v utvari, da so popolni gospodarji svoje usode in življenja sami). Ob trenutkih in katastrofah, kot smo jim bili priča prejšnji teden, se človek dejansko zave, kako smo pravzaprav majhni in nemočni. Kako proti naravi, ko se odloči udariti po nas, ne moremo nič - ali pa zanemarljivo malo. Zadnja leta se to kaže vse pogosteje. In verjetno se bo pogostnost še stopnjevala. Bog nam pomagaj, kajti nihče drug nam ne bo. Sami si ne moremo ali celo nočemo.

Včeraj sem najhuje prizadeti občini Železniki prek Klika NLB nakazal 10 evrov. Vem, zanemarljiv znesek, a kaplja v morje je. Tako ali tako povsod poudarjajo, da višine donacij niso pomembne; vsak naj daruje po svojih zmožnostih. Moje zmožnosti so trenutno bolj uboge, a ko nas bo deset darovalo 10 evrov, si bo nekdo lahko kupil npr. nov komplet posteljnine ali kakšno majhno omarico in plemenit namen bo dosežen. Darujte po svojih zmožnostih tudi vi, bodite solidarni s temi ubogimi ljudmi, ki so izgubili vse in v nekaj urah postali brezdomci. Predstavljajmo si, da smo na njihovem mestu, sočustvujmo z njimi. Razumeti jih ne moremo (to bi pač zmogli le, ko bi se bilo isto zgodilo tudi nam), lahko pa čutimo z njimi in jim poskušamo pomagati. Slovenci to znamo, kljub pogosti privoščljivosti ob tuji nesreči, splošni fovšiji, odtujenosti in odljudnosti, po katerih smo znani, znamo vendarle tudi stopiti skupaj in si pomagati. Spomnite se samo izjemnega vzdušja ob osamosvojitvi pred dobrimi 16 leti, pa nogometne pravljice pred leti. Tudi mi smo lahko eno, če hočemo. Le dovolj velika (ne)sreča je potrebna. Tokrat smo se spet izkazali; ljudje na prizadetih območjih imajo oblek in prostovoljcev za delo skoraj že preveč. Zdaj se seveda najbolj rabi denar; tudi RTV Slovenija je med izjemno uspešnim dobrodelnim koncertom pretekli petek in po njem zbrala menda okrog pol milijona evrov. Pomagajmo drugim, da bodo nekoč, če bo to potrebno, tudi drugi pomagali nam! Bog ne daj, da bi bilo potrebno, a nikoli se ne ve.

Takole pa izgleda Brú hostel v irskem Corku, kamor sta se danes za pet dni "vselili" Urška in Petra. Počasi se že bližata koncu svoje avanture, saj imata pred sabo "le" še pet dni Corka in njegove okolice, potem pa za vikend kreneta v Dublin, od koder sta začeli in od koder v ponedeljek zgodaj zjutraj letita nazaj domov. Pohvalno je, da je Urška precej pridna pri sprotnem pisanju svojega bloga, saj prav prijetno popisuje njune popotne dogodivščine. Še posebej sem se nasmejal ob včerajšnjem zapisu, čeprav se zavedam, da ni bilo njima niti najmanj smešno, a napisano je tako sočno, da je smeh kar težko zadržati. :) Ja, na takemle potovanju se ti (lahko) zgodi vse mogoče, od zelo prijetnih do zelo neprijetnih stvari. Dobro je seveda, da je prvih čim več in drugih čim manj. Mislim, da gre Urški in Petri kar dobro, le presenečen sem bil nad Urškinim stavkom: "Zanimivo je tudi to, da sem mislila, da bom stalno totalno evforicna in nvadusena nad vsem tu, na Irskem, vendar ni ravno tako." Mogoče je šlo za tisto znano situacijo, ko so pričakovanja tako (pre)velika, da potem pravi rezultati kar nekako izostanejo ... Vseeno pa uživata in se imata lepo, namen je torej dosežen. Moram pa priznati, da svojo drago zdaj že zelo pogrešam (čez en teden takle čas se bova lahko že tiškala :)) in da komaj čakam, da jo danes teden zvečer poberem na železniški postaji (vlak iz Benetk pripelje ob 19:42 - če seveda nima zamude :P).

Sicer bo konec tega tedna zelo zanimiv v literarnem smislu, saj se bosta zgodila kar dva zanimiva literarna hapenninga - prvi bo že napovedan literarni večer LD Zeleni oblaki (naslovljen V zavetju pozaspalih trav), ki bo v petek zvečer v Lazah, drugi pa bo bolj "interne" sorte in se bo zgodil pri prijateljici Lei doma, kjer se nas bo zbralo šest ljubiteljev poetičnega in bomo tudi nekoliko kostumirani brali svoje najljubše pesmi. Mislim, da bo super, pa tudi zelo zanimivo, ker za ostale ne vem, kako in kaj bodo brali. Tudi jaz pripravljam majhno presenečenje, a o tem več kdaj drugič. :)

Danes po službi sem šel v trgovino in si poleg ostalih dobrot privoščil še Die Hard (1988, dir. John McTiernan), zapakiran skupaj s Slovenskimi novicami. Popoldne sem ga pogledal slabo polovico in resnično si zasluži svoj kultni status enega najboljših akcionerjev vseh časov. Odlična zabava. Sploh slasten je seveda Alan Rickman. Film, ki res rula, zato mu Maltin ni zastonj podelil treh zvezdic in komplimentov, kot npr. dynamite action yarn in great action scenes and stunts. Way to go, Bruce! In ta legenda je letos, 19 let po prvem DH posnel še četrti del, ki si ga moram ob priliki tudi ogledati. In kaj se zgodi, ko vrlemu Brucu zmanjka metkov? Legendarni prizor:
Matt Farrell: You just killed a helicopter with a car!
John McClane: I was out of bullets.
Ah, ti Američani ... :)

Hu, po vsem temle nakladanju me je pošteno zažejalo, tako da grem zdajle najprej na eno hladno in zasluženo Cedevito, potem bomo pa še videli, kako in kaj. :) Prijeten teden vsem skupaj, se beremo.