Koncertna razočaranja

Večina rednih bralcev bloga me gotovo pozna kot aktivnega glasbenika; svojega glasbenega poslanstva pa karseda aktivno ne uresničujem zgolj na odru, ampak tudi pred njim. Povedano preprosto in po domače - vsako leto (večinoma doma, nekaj pa tudi v tujini) obiščem res veliko koncertov, večinoma klasične - simfonične in jazz glasbe. Večina teh koncertov mi ostane v zelo prijetnem spominu, ker pač premorem že toliko glasbenega védenja, koncertnih izkušenj in razsodnosti, da me intuicija zelo redko pusti na cedilu v smislu, da bi s koncerta odšel razočaran. Včasih pa se seveda zgodi tudi to in to se je nazadnje zgodilo pretekli četrtek, 26. februarja.

Na ta dan sem se bil namreč udeležil rednega abonmajskega koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Cankarjevem domu. To je bil peti koncertni večer abonmajskega cikla 2008/2009 (šesti mu sledi v četrtek, 26. marca) in orkester je na njem z izjemo kompozicij Richarda Straussa in Nevila Halla igral ameriško glasbo (Bernstein, Barber, Copland). Najprej me je razkurila programska zastavljenost večera. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so skupaj nametali Hallovo atonalno in aritmično Luščenje mehke črne vode, Straussove občutene Štiri zadnje pesmi za sopran in orkester, Bernsteinov šegavi in šaljivi Divertimento za orkester, Barberjev introspektivni Esej za orkester št. 1 in čudovito Coplandovo z mehiško melodiko in ritmiko obarvano simfonično pesnitev El Salón México? Vse skladbe - razen Halla, ki me ni prepričal, morda sem pa glasbeno še vedno preozek in premalo dojemljiv?! :P :-) - so same po sebi super kompozicije, a skupaj v isti koncertni večer pač ne gredo, sorči. :P

Za piko na i pa so se hecne stvari dogajale še med samim koncertom - en trobentač med skladbo naenkrat na široko zazeha - ne da bi si usta vsaj pokril z roko (sic!; poleg tega je koncert snemala nacionalna TV in v živo prenašal Ars), drugemu med igranjem na tla pade dušilec, za kar se "odkupi" tako, da med Coplandom v solu doda ornament ali dva, ki ju sploh ni v notah. En tolkalec pogleda drugega, ki je ravno nekaj odigral in se mu nasmeji, češ "Jebemti, si car, super si odšpilal, hehe!", drugi zajebe solo v zgolj tretjem taktu Coplanda (ESM je sicer dolg okrog 12 minut), tretji ima pomemben quasi solo, dolg kar nekaj taktov, a s svojim inštrumentom - verjetno nalašč, ker ni dovolj naštudiral in ker je solo pomemben, dobro slišen in zahteva veliko mero koncentracije - ne "pride ven", kot bi bilo treba. Dirigent Walter Proost, ki je sicer "čisto fejst fant", me totalno razočara in razpizdi z ekscentrično interpretacijo Coplanda. Ravno te skladbe sem se na koncertu najbolj veselil, ker mi je zelo pri srcu in ker jo imam tako temeljito naštudirano, da za vsako noto točno vem, kdaj, kje in kako mora biti odigrana. Kot da ne bi bilo dovolj že zajebanih not, neskladnih vstopov in grdih nastavkov (trobila) pa je celo zadevo poslabšal še Proost z nekaterimi neskončno počasnimi tempi in razvlečenimi pasažami, pa tudi z nekakšnimi ritardandi, rallentandi in tenuti tam, kjer jih v originalni partituri sploh ni. Res škoda, ker skladba tako izgubi na čaru in efektivnosti, kar lahko privede do tega, da si poslušalec, ki jo sliši prvič, o njej popolnoma po krivici ustvari nepravo mnenje. Očitno bi bil lahko dirigent od velikega Lennyja, pri katerem se je (med drugim) učil, lahko odnesel več ... :P OK, nekatere od napisanih stvari so bolj "kritične", druge manj, za takorekoč vse pa velja, da gre tu za koncert poklicnega simfoničnega orkestra. Jebi ga, takih stvari si pač ne morejo privoščiti.

Klinc, res je, sem zelo siten poslušalec, ampak je pač tako - ko gre za glasbo, sploh za tisto, ki mi je pri srcu, pri meni ni zajebancije. :-) Na srečo je koncertov, po katerih bi imel toliko pripomb, kot po pravkar opisanem, zanemarljivo malo; nazadnje sem bil tako razočaran leta 2004 ob 20. obletnici izida legendarne plošče Maček Muri in Muca Maca, ko je originalna zasedba priredila koncert v Križankah; tudi tam je šlo skoraj vse narobe, a o tem morda kdaj drugič. Zdaj imam sam priložnost, da se izkažem, saj nas v začetku prihajajočega tedna s pihalnim orkestrom čaka dirigentski seminar v organizaciji ZSG in JSKD, ki ga bo vodil znameniti nizozemski dirigent Jan Cober (seveda velik strokovnjak za pihalno glasbo). Komaj čakam, gotovo bo zanimivo. :-) Uživajte prve marčne dni, se beremo.

Še pomnite, tovariši(ce)?

Ah ja, nostalgija ... Good old days ... :-)















Uživajte, se beremo.

Kulturne prireditve niso za otroke!

Pred nekaj leti sem po božično-novoletnem koncertu pihalnega orkestra v Notransko-kraških novicah popizdil in napisal kolumno z naslovom "Mami, a lahko ploskam?" K temu me je vzpodbudilo vzdušje na omenjenem koncertu. Ves čas se je namreč slišalo otroško čebljanje, pojokavanje, cepetanje, tekanje naokrog in podobne priljubljene otroške aktivnosti (splošno obnašanje in nezainteresiranost publike tokrat pustimo ob robu), kar je zelo jasno razvidno predvsem iz posnetkov koncerta in je, če ne drugega, neprimerno in nespoštljivo tudi do vrhunskih solistov, ki pogosto igrajo z nami (Hinko Haas, Katja Porovne Silič, Luka Loštrek ...). Na naš B-NL koncert, ki je najbolj obiskana prireditev v Logatcu v celem letu, namreč nadebudni logaški starši leto za letom vodijo majhne otroke; včasih se mi zdi, da prav tekmujejo med seboj, kdo bo pripeljal mlajšega ali kdo bo z njim prišel kar iz porodnišnice. Zato iz leta v leto popizdevam, ko "naši zlati zajčki", naša mala največja bogastva, na katerih stoji svet, med koncertom nadebudno čebljajo, pojokavajo, krehajo, cvilijo, topotaje tekajo po dvorani in počnejo vse tisto, kar mali otroci pač radi počnejo in kar smo v njihovih letih kakopak počeli vsi.

Vse lepo in prav, vendar, ljudje božji, lepo vas prosim - ne na koncertu! Ni je namreč stvari, ki bi me kot glasbenika bolj znervirala, spravila ob živce in dekoncentrirala, kot so omenjena otroška sranja. Zgodilo se mi je že namreč, da me je glasen otroški jok med koncertom tako spravil ob živce, da sem se med skladbo izgubil in nisem odigral tako, kot bi bilo treba, pa imam sicer čisto spodobno koncentracijo. Ne govorim o skrajnostih, da bi morala na koncertih publika sedeti pokonci in biti tiho kot miš v skladu z vojaško disciplino (no, kar sicer sploh ne bi bilo slabo :D), a neke meje vendar morajo biti. Otroke, ki so še tako majhni, da itak še ne dojemajo, kaj se na koncertu sploh dogaja (včasih pa tudi "malo" večje :P), itak boli kurac za to, kar se dogaja na odru in razumljivo je, da ne morejo dve uri zdržati tiho in pri miru, zato jih za božjo voljo ne vlačite s sabo na koncerte, ampak jih puščajte v varnem zavetju doma in njihovih najljubših igrač!

Vedno ista zgodba se seveda ne ponavlja samo na koncertih, ampak na vseh kulturnih dogodkih, ki so že po svoji naravi taki, da od prisotne publike terjajo določeno mero miru in koncentracije na dogajanje na odru, npr. literarni večeri, otvoritve razstav in podobno. Vsega tega imam kot aktivni kulturnik za seboj že veliko in (pre)pogosto se dogaja, da se ponavljajo vedno isti problemi s prekletimi pamži, ki ne dajo miru. A seveda se nikoli ne zgodi nič konkretnega, starši malega razgrajača se v najboljšem primeru sramežjivo nasmehnejo naokrog, češ, "Saj razumete ...", tiste bolj pogumne pa itak boli kurac, kaj si bodo mislili ostali.

"Naši zlati zajčki" nedvomno so in vedno bodo naše največje bogastvo, na katerem svet stoji, toda dokler bodo moteči elementi na kulturnih prireditvah, bom še naprej do potankosti razumel gnev, ki ga do njih goji npr. Svetlana Makarovič. Na kulturnih prireditvah je namreč največje bogastvo mir, tišina in zbrano spremljanje dogajanja na odru, ali kot so precej bolj diplomatsko zapisali na spletni strani Cankarjevega doma: Na koncerte resne glasbe, daljše, pozne večerne in vsebinsko zahtevne predstave ne pripeljimo s seboj majhnih otrok. Dolgočasili se bodo, težko bodo sedeli pri miru, mučila jih bo utrujenost, zaspanost ... Pokličimo varuško in precej ljudi bomo s tem osrečili: otroka, druge obiskovalce in nenazadnje sebe, saj nas ne bo nihče cukal za rokav in sitnaril: A bomo šli kmalu domov?! Uživajmo v predstavi, prihodnji dan pa pojdimo z otrokom raje v živalski vrt, na lutkovno predstavo ali na izlet. Na večerne prireditve in simfonične koncerte bo že še hodil, ko malo zraste.

Uživajte, se beremo.

John Williams is The Man!

Vsako leto je 8. februar zame čisto poseben dan, niti ne toliko zaradi Prešernovega dne (ki ga seveda v vsakem primeru tako ali drugače dostojno obeležim), ampak predvsem zato, ker se je na ta dan rodil po mojem (in mislim, da tudi splošno sprejetem) mnenju največji, najodličnejši in najuspešnejši skladatelj filmske glasbe vseh časov, John Williams. Danes obhaja svoj 77. rojstni dan.
JW je pravzaprav tudi "zakrivil" mojo veliko, večno in neumrljivo ljubezen do filmske glasbe, ko sem nekje še v osnovni šoli nenadoma spoznal, da je ta človek napisal glasbo za takorekoč vse moje najljubše filme - celotno sago Star Wars, pa za Supermana, Home Alone, Jurassic Park, vse Indiana Jonese, Jaws in še in še (zadovoljivo popolno filmografijo je moč najti tukaj). Moj prvi Williamsov CD je bila zdaj že legendarna kompilacija John Williams - Greatest Hits 1969-1999 na dveh CD-jih. Če danes preštejem vse svoje CD-je z Williamsovo glasbo, jih je 87, od tega precej dvojnih. Imam vse večje soundtracke, pa tudi nekaj koncertnih del in nekaj precejšnjih raritet, en največjih zakladov pa je nedvomno fenomenalni The Blue Box z uradnim naslovom Superman: The Music, škatla z osmimi CD-ji, do roba polnimi glasbe iz vseh filmov in risanke o Supermanu, vse skupaj pa dopolnjuje še 160-stranska knjižica, polna zanimivosti, trivie in poglobljenih muzikoloških analiz Supermanove glasbe - skratka, takorekoč največji predstavljiv zaklad za soundtrack junkieja, kakršen sem sam. :-) (O zadevi sem že pisal, ko sem jo dobil iz Amerike.)

Tako me John Williams in njegova glasba spremljata že krepko čez desetletje, saj takorekoč ne mine dan - teden pa niti slučajno - da ne bi poslušal njegove glasbe. Samo upam lahko, da bo vsaj še 5-10 let ostal pri močeh in delal s Spielbergom in ostalimi režiserji, dneva, ko bom izvedel, da je za vedno odšel, pa si nočem niti predstavljati. Zame in za cel svet je tako ali tako nesmrten, saj bo, tako kot mnogi glasbeni giganti, skozi svojo glasbo živel večno.
Današnji kulturni praznik sem sicer obeležil tudi z obiskom tradicionalnega koncerta SToP-a v SF, kjer sta mi družbo delala tudi kolega tolkalca Tine in Domen. Že v petek smo s pihalnim orkestrom odigrali tradicionalno matinejo za logaške osnovnošolce, včeraj pa s simfoničnim orkestrom GŠ še koncert v Rovtah. Čez mesec, 7. marca sledi še ponovitev tega koncerta (menda z nekaj dodatnega programa) v Logatcu, vsi, ki to berete, že zdaj lepo vabljeni.

Letošnji "kulturni vikend" (škoda, da današnji praznik ni na jutrišnji ponedeljek! :P) je bil torej kar pester in res zapolnjen s kulturo, kar je seveda super in upam, da bo tako ne samo prihodnje leto, ampak tudi v vsem vmesnem času. Zdaj pa novemu tednu, novim izzivom in novim zmagam naproti. :-) Jutri grem npr. prvič letos spet na jam session v JCG. :-)

Tudi vam, preljubi mi bralci, lep in prijeten teden. Uživajte, se beremo.