Srečno pot, Maurice Jarre

Danes me je razžalostila novica, da je v noči na nedeljo pri 84 letih umrl mojster filmske glasbe, legendarni skladatelj Maurice Jarre, ki ga večina filmske publike pozna vsaj po glasbi za filma Lawrence of Arabia in Doctor Zhivago. Za svojo glasbo v obeh omenjenih filmih je prejel oskarja, pa tudi za soundtrack filma A Passage to India. Sit tibi terra levis, dragi Maurice, morda se nekoč nekje srečamo in rečemo kakšno o filmski glasbi.

Tale bejba pa je izvrstna ameriška violinistka Hilary Hahn, ki sva jo šla prejšnji teden s Špelo poslušat v Cankrajev dom. Hilary, ki mi je bila od prej znana predvsem kot sodelujoča pri soundtracku filma The Village (skladatelj: James Newton Howard), sem si vedno želel videti in slišati v živo in na moje veliko veselje se je letos v okviru srebrnega abonmaja na svoji turneji dejansko ustavila tudi v Ljubljani, družbo pa ji je delala še ukrajinska pianistka Valentina Lisitsa. Bili sta definitivno odlično uigran duet in čeprav me je Hilary fascinirala s svojimi good looks (res je luštna!) in brezhibno tehnično perfekcijo, ji to žal ni uspelo z interpretacijo in izbiro repertoarja. Programsko sta dekleti namreč precej zamorili z izbiro kar treh sonat Charlesa Ivesa. No, vsaj dela Eugèna Ysaÿeja in Bartóka so precej navdušila. Osebno bi veliko raje videl, da bi Hilary prišla sama in na solo recitalu izvajala samo Bacha (po čemer je sicer zelo - morda celo najbolj - znana). Ampak OK, podarjenemu konju se ne gleda v zobe. :-) Zelo navdušen sem bil že nad tem, da je sploh prišla k nam in da smo jo imeli priložnost poslušati v živo. Ker sta imeli s pianistko po koncertu še autograph session v spodnjem preddverju CD, se seveda nisem mogel premagati, da si ne bi šel te lepotice ogledat še v živo. :-) Hilary je in real life zelo kul in nezvezdniška, prišla je sproščena in dobrovoljna ter prijazno kramljala s fani in delila avtograme. Tudi jaz sem dobil svojega - na koncertni list, in ko sem ji čestital za koncert, me je prijazno vprašala: "Are you a violinist?", na kar sem odgovoril: "No, percussion!" in ona je z nagajivim nasmeškom dodala: "Wow, that's nice!" :-)

Sicer pa se bo tudi ta teden v glasbenem smislu totalno dogajalo. V sredo se namreč po službeni dolžnosti odpravljam na največji glasbeni sejem v Evropi, Musikmesse v Frankfurtu. Seveda mi je sejem v velik užitek tudi kot glasbeniku in vsak glasbenik bi si ga moral ogledati vsaj enkrat (cf. lansko poročilo). Iz Frankfurta potem v petek letim direktno v London, kjer bo v soboto fenomenalen koncert filmske glasbe (The LSO: A Life in Film) v izvedbi veličastnega London Symphony Orchestra. Že tretjič bom torej poslušal svoj najljubši simfonični orkester na svetu, kako igra meni najljubšo filmsko glasbo. :-) Zelo se veselim tudi pre-concert talka s skladateljema Patrickom Doylom in Trevorjem Jonesom in upam, da po lanskem zelo uspešnem "projektu David Arnold" pade še kakšen avtogram. :-) Upam seveda tudi na nakup nekaj super CD-jev in DVD-jev, če bo vse po sreči, pa tudi bodhrána (ki sem ga včeraj na vaji Folk etc. sicer prvič v življenju poskusil igrati in občutek je bil FENOMENALEN! :D).

Nič, to je to, dovolj nakladancije za danes. Naredite si prijeten teden tudi sami, uživajte in se beremo - verjetno prihodnji mesec. ;-)

Kaj je narobe s to sliko?

Oziroma kot se v kultnem Terminatorju vpraša pankič Bill Paxton, ko zagleda prihajajočega nagega Schwarza: "What's wrong with this picture?"

Brezplačni sobotni tednik Dobro jutro si je 7. marca privoščil šlamparijo prve klase. "Eno letališče se širi, druga dva se borita za preživetje". Res hudo. Še dobro, da sem optimist glede prihodnosti našega prečudovitega jezika. Dobro jutro ima kar dve lektorici, a sta bile v času izdaje te številke očitno obe na pučitncah. Tisti, ki tistega, ki je tablo, ki pot, ki proti Zgornjim Ruknjam vodi, kaže, vzel, prijavi, bo dobil lepo nagrado. Ja ja, takle mamo. :-)

Na SiOL-ovem spletnem portalu, od koder je tudi zgornja fotka, sem prebral, da bo Converse začel izdelovati nove, rockerske modele brezčasnih all-stark, katerih velik fan in ponosni lastnik nekaj parov sem tudi sam. Naredili so/bodo namreč kolekcije z motivi Metallice, Pink Floyd, AC/DC, The Who in mogoče še katerega kultnega rock banda. Pri nas jih sicer verjetno še ne bo tako kmalu, je pa čisto možno, da staknem kakšne v Londonu, kamor se že tretjič odpravljam čez dobra dva tedna. Prvi razlog za obisk je seveda tudi v tretje koncert LSO, ki bo spet igral filmsko glasbo, yaaay! :-) Družbo mi bo delala moja Špela, s katero pa se bova dobila šele na londonski Liverpool Street Station, saj bom v London priletel direktno iz Frankfurta (Špela pa z Brnika), kamor se tudi letos službeno odpravljam na Musikmesse 2009, kar bo seveda še eno super doživetje.

Pred in po Londonu pa se ima zgoditi še cel kup hudih glasbenih dogodkov:
- koncert Hilary Hahn in Valentine Lisitse v CD (25. marec)
- koncert UPOL-a v SF (14. april)
- koncert Gala Gjurina v CD (18. april)
- revija simfoničnih orkestrov slovenskih GŠ v Krškem (25. april; sodelujemo s SO GŠ Logatec)
- 14. Jazz Cerkno 2009 (14.-16. maj)
- Carmina Burana v CD (21. maj)
- 29. tekmovanje pihalnih orkestrov v koncertni težavnostni stopnji v Mariboru (23. maj; tekmujemo s KD PO Logatec)

Spet se torej obetajo pestri, glasbeno obarvani časi (itak, čisto meni podobno :D), so stay tuned! :-) Uživajte, se beremo.

Bodhrán

Irska ljudska glasba mi je bila že od nekdaj všeč, prvič sem se z njo srečal pravzaprav precej "indirektno", ko je mislim, da leta 1994 Andrej Šifrer skupaj z legendarnimi Dublinersi izdal ploščo Sedem irskih noči, kjer je seveda prvi komad zimzeleni Seven Drunken Nights. Štiri leta pozneje so irski ritmi žgali tudi v podpalubju Cameronovega Titanica, kjer sta nanje plesala Jack in Rose. :-) Še čez leta pa smo nekatere irske "standarde", kot npr. Molly Mallone, Whiskey in the Jar in Danny Boy igrali in prepevali na VLS-jih Slovenskega Tolkienovega društva Gil-galad.

Kakorkoli, usoda je hotela, da sem postal reden obiskovalec odličnega slovenskega banda Folk etc., ki igra pretežno irsko glasbo in v katerem igra tudi moja Špela. Skupina je res super, sploh ko sediš v ljubljanskem Irish Pubu in jih poslušaš, kako nažigajo prave irske jige, reele, hornpipe in polke, misliš, da si sredi divje dublinske noči. :-) Tako da vse bralce, ki vam je tovrstna muzika pri srcu, toplo vabim, da jih pridete kdaj poslušat; satisfaction guaranteed! :-)

Kot glasbenika - tolkalca pa me je vedno prav magično privlačil tradicionalni irski boben, imenovan bodhrán in že neštetokrat sem si zaželel in rekel, da se ga moram naučiti igrati, kar je menda zelo zahtevno. Po kar nekaj letih torej zdaj izpolnjujem obljubo (ki sem si jo dal sam), saj sem se končno resno vrgel v "projekt bodhrán", tako da si bom kmalu kupil svojega (zelo verjetno ravno takega, kot je na zgornji fotki) in se po nekaj uvodnih nasvetov in naukov odpravil kar k Tomažu, ki bodhrán res odlično igra pri Folk etc. Na internetu sem že poiskal tudi nekaj "šol" in podobnih smernic za igranje, a igranja inštrumenta se pač ne da naučiti prek interneta. Upam, da mi bo dobro šlo, sploh kot tolkalec sem optimist. :-) Mogoče sčasoma postanem celo tako zelo dober, da bom pri kakšnem komadu s Folk etc. lahko igral namesto Tomaža, ki bo takrat igral harmoniko. :D Ampak do tja je še daleč, najprej moram zadevo sploh dobiti v roke. Približno stokrat sem si ogledal tudi že totalno hud bodhrán solo, ki se pojavi na samem začetku filma The Magdalene Sisters, videti in slišati pa ga je moč tule. Res noro.

V zadnjih dneh me je nekaj mojih "rednih bralcev", če si lahko domišljam, da jih imam, že opozorilo, da je moj blog zaspal oz. da nisem dovolj priden. In to po "zgolj" dveh tednih odsotnosti z bloga! :-) Tako da me kot prvo zelo veseli, da imam tako zveste bralce (in bralke!), kot drugo pa se moram opravičiti, da se je v teh dneh dogajalo toliko stvari, da je blog res moral začasno v drugi plan. :-) Izjemna glasbena izkušnja prvih dni marca je bil nedvomno dirigentski seminar z nizozemskim dirigentom in specialistom za pihalno glasbo Janom Cobrom, v soboto, 7. marca pa smo imeli s Simfoničnim orkestrom GŠ Logatec predpomladni koncert, kjer je bil izveden tudi moj aranžma Orffove O Fortuna (seveda iz scenične kantate Carmina Burana). Uspelo je super, Špela pa je zadevo tudi uspešno posnela. Bil sem zelo vesel in zadovoljen, sploh ko sem pozitivne komentarje prejemal ne samo od publike, ampak tudi od članov orkestra (aranžma je pisan samo za godala in tolkala).



Zgodilo se je seveda še toliko tega, a o vsem bi bilo nesmiselno pisati. Bomo videli, če mi glede na to, da bo, kot trenutno kaže, tudi druga polovica marca precej pestra, naslednji zapis uspe kaj prej, kot šele čez dva tedna. :-) Vsem bravkam inu bravcam prijazno privoščim karseda lep in uspešen začetek delovnega tedna! Uživajte, se beremo.