London calling

Ja, London spet kliče. Priznam, da me je britanska prestolnica popolnoma zasvojila. Ampak v London ne hodim zaradi faking tourist attractions a la Big Ben, Madame Tussaud's, London Tower in Buckingham Palace. O ne. Prepričali in obsedli so me londonski shopi s CD-ji in DVD-ji (predvsem HMV) ter fenomenalni londonski simfonični orkester, ki ga bom v Londonu kmalu v živo poslušal že četrtič.

S Špelo sva se namreč odločila in danes rezervirala tako letalske vozovnice (pri easyJetu, itak), kot tudi vstopnice za koncert LSO. Kar ne morem verjeti, da bom lahko LSO slišal v živo igrati Straussovo Eine Alpensinfonie (o kateri sem na blogu že pisal pred dobrima dvema mesecema, ko sem ravno ugotavljal, da bo treba spet kmalu odleteti v London). Zdaj bova morala poskrbeti še na namestitev v kakšnem hostlu in to bo to. Mogoče celo najdeva še kakšen koncert, ki ga bo treba slišati v nekaj dneh Londona, ki si jih bova privoščila. :-) Skrbi me edinole to, da Špelo najbolj vleče ravno na prej omenjene turistične lokacije, ki so ogabno skomercializirane, predrage in večno oblegane do konca in naprej. :P No, več kot očitno je, da bo treba skleniti nekakšen kompromis, kajti edine "turistične atrakcije", ki v Londonu zanimajo mene, so Oxford Street, CD in DVD shopi, knjigarne, štacune z inštrumenti, notami in London Beatles Store, kjer še nisem bil, pa moram ob temle naslednjem obisku nujno iti.

Sicer pa ... Sem rahlo depresiven, ker je jutri ponedeljek. Ponedeljkov res ne maram, kajti po (večno prekratkem) vikendu je treba spet (pre)zgodaj vstati in iti v službo. Jebeno. A v službo bom hodil še kakšnih 40 let, tako da lahko kar neham jamrati. Bom že preživel. Uživajte, se beremo.

P. S.: Za dober feeling pa za konec še The Clash in komad iz naslova tega zapisa.