Dež in sivina povsod ...

... dež in razmočena pot,/pot, ki se zdi, da ne pelje nikamor,/samo dež, dež ... [...] Čakaš, da kdo te na cesti ustavi,/čakaš, da kdo te prijazno pozdravi,/pa se vsakomur mudi,/pusti pri miru ljudi!/Raje obraz mrzlim kapljam nastavi,/sam si prišel, pa še sam se odpravi,/še ti pospeši korak,/za tabo plazi se mrak ...

(Svetlana Makarovič, Dež, plošča Nočni šansoni)

Kako prečudovit jezik imamo, ste že kdaj pomislili?! Že nešteti poeti so v njegove besede neprekosljivo in nepopisno lepo ujeli srečo in žalost, ljubezen in sovraštvo, rojstvo in smrt. Srečo imamo, da imamo tako lep jezik. Celo meni je uspelo v njem napisati sonetni venec (ali vsaj poskus njega). Včasih me kar malo užalosti, ko od mnogih vrstnikov in mlajših od sebe slišim, da se veliko lažje izrazijo v (npr.) angleščini. Popolnoma jasno mi je in razumem jih, da tako čutijo, saj sem taisto nekajkrat že občutil tudi sam, kar najlepše dokazuje nekaj angleških in latinskih pesmi, nastalih v gimnazijskih letih. Po drugi strani pa tudi ni iz trte izvito, da se je pravzaprav najtežje izraziti v maternem jeziku, pa naj se ta teorija sliši še tako nelogično ali zgrešeno. Do svojega jezika imamo pač vsi nekakšen podzavesten rešpekt. Da, tudi tisti, ki to vehementno zanikajo. Zato ob izražanju v lastnem jeziku pravzaprav "nosimo večjo odgovornost", kot če se poslužujemo latinščine, grščine, angleščine, nemščine, španščine, francoščine, japonščine, portugalščine ali svahilija. IMHO seveda. :)

Primožek, spet si polulal pleničke,/Primožki, Primožki vsega sveta,/bodite pridni in snažni dojenčki,/da ne bo mamica žalostna!/Primožek, hodkaj lepo zraven mame,/Primožki, Primožki vsega sveta,/hodkajte vendar, kot se spodobi,/da ne bo mamica žalostna!/Primož, si dal tetici roko? Pozdravi lepo: "Dober dan, tetica"! Povej tetici tisto pesmico iz vrtca, da ne bo mamica žalostna!/Upam, da bo spričevalo odlično,/Primož, saj veš - kar kdo zna, to velja!/Pridno se uči, učitelje ubogaj,/da ne bo mamica žalostna ...
(Svetlana Makarovič, Primož, plošča Dajdamski portreti)

Zadnje dneve se ne morem naposlušati treh (pravzaprav petih na treh CD-jih) plošč Svetlane Makarovič - Nočnih šansonov, Dajdamskih portretov, Namesto rož, Pelinovega medu in Pelin žene. Pred časom sem imel veliko srečo, ko sem vse tri originalne CD-je zagledal v Vale-Novaku na Wolfovi in seveda nisem zapustil trgovine brez njih. :) Predvsem Dajdamski portreti so zares fenomenalni, zelo jedko zrcalo družbi, v katerem se vsaj enkrat zagleda vsak Slovenec - kdor trdi nasprotno, laže. Več o zadevi ne bi izgubljal besed, saj Svetlano in njeno mnenje o Slovenc(eljn)ih vsi gotovo precej dobro poznate. ;) Tistim, ki njenih plošč še niste poslušali, pa jih nadvse toplo priporočam v poslušanje; konec koncev gre nedvomno za nekaj najboljših slovenskih glasbenih izdelkov dosihmal. Ne smejte se, poslušajte in se prepričajte.

Ko je že ravno stopil v veljavo nov protikadilski zakon ... ;)

Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.

Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus - tobak.

Blaginja bi se razcvetela
in mir in sreča vsepovsod
in v bratski se objem bi združil
trpinčeni človeški rod.

Zato pobijmo vse kadilce,
morilce, lopove, smrdljivce,
te puhajoče svinjske rilce,
ki uničujejo nam živce!

Kaj gledaš, deček, me debelo?
Kadilec sem, izmeček, smet,
življenje mi bo izpuhtelo
s strupenim dimom cigaret;

zastrupljam zrak, ljudi in sebe,
zaradi mene ptice mró -
a ker sem lopov, se mi jebe,
kar je, kar b'lo je in kar bo.

Svetlana je seveda tudi sama zaprisežena in strastna kadilka. Genialno.

Včeraj sem se dobil z Branko in Timom, sotrpinoma iz Zelenih oblakov, s katerimi naslednji četrtek v okviru letošnjega logaškega Adijo poletje (spet) prirejamo Literoadijo, literarni happening za mladino. Letos jih bomo učili pisati sonete (to bo še zabavno!) in padla je ideja, da bi moja malenkost za to priložnost predhodno napisala poseben sonet, ki ga bomo tam potem "napisali skupaj". :) Seveda sem idejo z veseljem pograbil in tule je rezultat:

Literoadijo

O, glej ga, pesnik mlad tam verze kuje
in brez prestanka rime nove išče.
Srce veselo mu je zatočišče
in glej – že prvih nekaj verzov tu je.

Namrščenega čela premišljuje,
ne ve, kdaj nova rima ga obišče ...
Papir besedam novim je igrišče,
se roža mu navdiha ne osuje.

Nasmeh se mu na ustnice prikrade,
vse lažji novi stihi se mu zdijo,
prepolne isker so oči mu mlade.

Prej speče pesmi v njem se prebudijo.
Zdaj ve, da muze ga imajo rade
in ve, da ljubi Literoadijo.

Hecno, ne?! :) Gotovo bo. Pa zabavno tudi.

Ja, deži, kot bi zapisal preljubi mi IC (Dežilo je tiho ...). Še jutri in pojutrišnjem bo, vsak dan manj, v soboto pa bo menda že spet tam okrog 30 Celzijevih stopinj. Vsaj tako je prejle porekla razvpita vremenarka Katja Jevšek. Bo že držalo, če je ona tako rekla. Ni hudič, da ne bi. Po vročinskih valovih okrog 40 °C se kar prileže, tako da ne jamram preveč, čeprav sicer niti zdaleč nisem ljubitelj kapelj izpod sivega neba, kar nekateri moji znanci so.

Muzika ... Bil sem na koncertu Simfoničnega orkestra AG LJ (dirg. George Pehlivanian), o čemer sem pisal zadnjič. Bilo je kul, vendar je žal vsako naslednjo skladbo zaznamoval padec koncentracije orkestrašev in posledično kakovosti izvedbe. Nanin komad (Genesis) mi je bil všeč, zelo moderno, atonalno, eksperimentalno (Stresanje šumeče vrečke? Trije fleksatoni? Igranje vibrafona z godalnim lokom? Super! :D). Super, prava osvežitev. Prijetno presenečenje so bile Ninine fanfare čisto na začetku - super fanfare, že dolgo nisem slišal boljših, sploh odkar poznam Coplandove Fanfare for the Common Man (za katere upam, da jih bomo letos pri pihalnem orkestru igrali kot uvod v božično-novoletni koncert). Pri Šeherezadi je igranje močno nihalo med fenomenalnimi pasažami, ki bi se jim poklonili tudi marsikateri filharmoniki in zgešenimi osnovnošolskimi kiksi, ki jih ne delamo niti pri logaškem simfoničnem orkestru. Maja Savnik (prof. Primož Novšak, ki ima v lasti stradivarko iz leta 1710!) je bila pogumnejša, kot pred časom v Cankarju, žal pa je igrala slabše. Dolgo vroče poletje je pač naredilo svoje in en teden vaj je premalo tudi za "profesionalce". Upam, da so se dekleta in fantje vsaj v Berlinu boljše odrezali (koncert so imeli v nedeljo, 19. avgusta).
Med Naninim komadom se je veliko folka seveda hihitalo, gledalo v zrak, zehalo in tipkalo SMS-e, ampak sem že navajen. Če bi pri nas na koncerte klasike in jazza hodili res pravi, hardcore concert-goerji, bi nas bilo na vsakem koncertu nekaj deset, morda sto. Ostali so tam iz dolgčasa, imidža (ali vsaj iz želje po njem - pokazati se je pač treba!), ker poznajo nekoga, ki jim je zrihtal zastonj karto in podobno. (To seveda velja tudi za mnoge druge, predvsem kulturne prireditve.) Takle mamo, bi rekel Ž.
V petek bom poskusil iti kar na dva koncerta, najprej v Idrijo in potem še v Postojno. O tem, katera koncerta sta to (namig: prvi je pihalna glasba, drugi jugo etno), če mi bo sploh uspelo (služba do 16h, v BTC-ju treba še pobrati Urško, prvi koncert že ob 18h, drugi ob 21h ...) in kako je bilo, pa več naslednjič.

Evo ga, dovolj nakladancije za danes! Bodite pridni kot Primož, da ne bo Svetlana pela o vas, kot poje v Baladi o T.: Že res marsikdo svinjarije počne,/a eni to smejo, drugi pa ne. Uživajte, se beremo.