Big Brother "slavnih"

Evo ga, here we go again. Kar nekaj časa je bil mir, včeraj pa se je spet začelo. Štartala je tretja sezona slovenskega Big Brotherja, tokrat v VIP izdaji, oz. kot pravi uradni naziv, Big Brother slavnih. Čestitke, POP TV, že dolgo nismo dobili svoje dnevne doze "resničnostnega" sranja, kreganja, cmizdenja, fukanja in ostalih priljubljenih človeških aktivnosti v živo. Nedvomno so bile abstinenčne krize marsikje že (pre)hude, saj predvsem nadebudna, ukaželjna mladina, na kateri stojita svet in prihodnost, v prime timu ni imela česa gledati, pa tudi na samem POP-u se očitno kopajo v kešu, saj bodo 150 jurjev zapravili samo za glavno nagrado stanovalcu, ki bo v hiši ostal do konca (naj spomnem - zmagovalec prve sezone, avstralski Slovenec Andrej, je dobil pičlo polovico tokratne nagrade?). Kurc gleda brezposelne in poplavljene, naj jim pomagajo drugi, mi pa posnemimo novo sezono BB!

Kakorkoli že, seveda smo vsi krvavi pod kožo in ne bom se pretvarjal, da tudi mene ni vsaj zmerno zanimalo, kdo se bo naselil v hišo in naslednjih deset tednov pridno poslušal in ubogal, kar mu "govori big bradr". Kar se tiče dnevne doze potešitve mojih lastnih bolj ali manj bolnih voajerskih potreb in fantazij, zaradi česar je BB po celem svetu tako silen hit, vas lahko pomirim, da z ogledom oddaj ne mislim zapraviti niti minute, kajti že po gledanih treh minutah današnje "otvoritve" z N. O. v glavni vlogi se mi je um zmračil do te mere, da sem od cele oddaje videl samo še Stojkota Ajvarja, ki je odurno patetično zatrdil, kako da je njegova Sandra najslajša hčerkica na svetu. Seveda, lokalne volitve se bližajo in le kateri pravi Mariborčan ne bi obkrožil številke pred imenom ex-TV zvezdnika, očka krasne punčke, ki mu je Kangler že grozil s smrtjo?!

Po kratkem diskurzu se vračam k bistvu - mojemu priznanju, da me je matral firbec glede tega, kdo od naših VIP-ovcev premore dovolj jajc in norosti, da bo šel delat klovna iz sebe v BB. Paradoks, ki je pravzaprav srž tega zapisa ("Ay, there's the rub!"), je seznam SLAVNIH (tako POP TV) inmejtov hiše:

1. Borut Činč
2. Sandra Auer
3. Rok Kosmač
4. Nena Muršič
5. Igor Misdaris
6. Ines Juranovič
7. Zlatan Čordič - Zlatko
8. Ida Vesel - Pia
9. Gena Zeneli
10. Nana Zeneli

Okej. Še NIKOLI v življenju nisem slišal za naslednje SLAVNE: Sandra Auer, Nena Muršič, Ida Vesel - Pia, Gena Zeneli, Nana Zeneli. (Za Boruta Činča sem slišal samo enkrat - seveda takrat, ko je dobil viktorja, prej in potem pa nikoli več.) To je pet (5) oseb oz. polovica stanovalcev. Pa kdo the fuck so ti ljudje?! In to naj bi bil BB slavnih?! Jebi ga, očitno mnogi naši celebrityji, ki jih je POP nedvomno snubil za oddajo, vendarle še premorejo toliko soli v glavi, da so očitno v takem številu zavrnili mamljivo ponudbo, da je bil POP TV v hišo prisiljen vseliti nekakšne kvazi celebrity-wannabeje, za katere verjetno 99 % ali več Slovencev še nikoli ni slišalo.

Sicer se ne morem načuditi, kako da v hiši namesto Roka Kosmača ni Damjana Murka, Fredija Milerja ali obeh, Misdarisu gre očitno krepko na otročje (škoda), Ines Juranovič pa lahko poskrbi še za kakšen pornič v živo, da nadgradi svoji kariero (v času od nastanka znamenitih fotk, ki jih še vedno lahko v minuti najdete na netu, je bivša Miss Hawaian Tropic in ex-Plejbojeva zajčica, tako uradna spletna stran BB, menda "zaradi številnih pridobljenih poznanstev hitro napredovala v uspešno poslovno žensko").

Pa veliko užitkov ob ogledu spektakla, cenjena publika. Uživajte, se beremo.

Mike Portnoy je skenslal Dream Theater

Ko sem po mailu kot naročnik e-novičnika o enem mojih najljubših bandov, ameriških kraljih prog metala Dream Theater, izjemnih glasbenih perfekcionistih, ki sem jih dvakrat že poslušal v živo v LJ in se lani z njimi tudi srečal iz oči v oči, dobil mail z novico iz naslova tega zapisa, sem najprej mislil, da gre za zajebancijo. Da je to nateg, da se je nekdo butasto pošalil, čeprav je od/do 1. aprila še daleč. Ampak ne, stvar je kruto resnična - Mike Portnoy je prejšnjo sredo, 8. septembra zapustil Dream Theater, band, ki ga je soustanovil in v njem igral 25 let (!).

Strani medalje sta zdaj seveda dve, Mikova in tista ostalih štirih članov banda. Tako Mike kot preostanek DT so objavili svoji izjavi, ker sta precej obširni in argumentirani, ju tu ne bom ponavljal, preberite si ju sami. Vem samo, da sem bil - in sem še - popolnoma šokiran, da na koncertih DT ne bo več Mika, ki bi sedel za gigantsko baterijo, za katero bi se jaz z biciklom vozil od enega konca do drugega, z neusahljivo in neskončno energijo desetih bobnarjev skupaj gnal band skozi celoten izjemen špil, po katerih slovi(jo) DT. Mike je bil zadnji član DT, za katerega bi rekel, da bo kdaj zapustil skupino. Prej bi to pripisal tihemu, umirjenemu in introvertiranemu basistu Johnu Myungu ali pevcu Jamesu LaBrieju, nikoli pa Miku (ali Petrucciju). Jeba, res. Tudi kot bobnar sem Mika neskončno oboževal in zelo sem bil počaščen, ko mi je lani pred koncertom ta fant, ki spada med najboljših 10 bobnarjev na svetu, podpisal moj Sabian china splash, ki ga zdaj z veseljem in ponosom igram v lastni bateriji.

Tako Mike kot Dream Theater so seveda nemudoma zatrdili, da to nikakor ne pomeni konec njihove glasbene poti - Mike bo seveda še vedno tako vrhunsko šopal bobne, le da v drugih bandih, Dream Theater pa bo nemoteno delal naprej - dokončal snemanje nove plošče in se odpravil na novo svetovno turnejo (in seveda me - tako kot nedvomno na tisoče ostalih fanov po celem svetu - ZELO zanima, kdo ga bo nadomestil). A kljub vehementnemu leporečenju obeh "strani" je kristalno jasno, da ne bo nikoli več isto. Ne z Mikom, ne v Dream Theatru. Tudi če se Mike kdaj vrne v band, ne bo nikoli več isto, kot je bilo. Lahko bo zelo podobno in spet odlično, ne bo pa več isto. A vseeno si želim, da bi se Mike vrnil v band. Ko bi se vsaj ...
Uživajte, se beremo.

WYWOP 2010 - potem

O WYWOP-u, Svetovnem mladinskem pihalnem orkestru v okviru Mid Europe, največjega evropskega festivala pihalne glasbe, sem že pisal v dveh zapisih (enem pred in enem med samim dogajanjem), žal pa do danes nisem našel časa za "glavno rundo", v kateri bi strnil vtise. Res škoda, kajti do sedaj so se (vtisi, namreč) že nekoliko porazgubili oz. zameglili, ampak štofa za nekaj vrstic je menda še ostalo. :-)

Izkušnja WYWOP-a je resnično unikatna in mislim, da bi jo moral vsak pravi godbenik izkusiti vsaj enkrat. Način dela je takorekoč špartanski, zelo zahteven, in tudi letos ni bilo nič drugače, saj smo vsak dan vadili ure in ure, poleg sekcijskih so bile tu vaje s tremi različnimi dirigenti, od katerih je vsak (razumljivo) od orkestra želel maksimum. Z Vereno in Johannom Mösenbichlerjem, ki sta oba takorekoč že dolgoletna dirigenta orkestra, nismo imeli pravzaprav nikakršnih problemov, saj sta vajena dela z mladinskim orkestrom, nekoliko pa se je zapletlo pri Henrieju Adamsu.

Maestro Henrie Adams je sicer Nizozemec, a že okrog 20 let živi in deluje v Španiji, kjer vodi enega vidnejših pihalnih orkestrov na svetu, La artistica Bunol. Normalno je, da se je v vseh teh letih Adams navzel tudi nekoliko španskega temperamenta, ki smo mu bili priča tudi na vajah in koncertu. Do tu vse lepo in prav, do zapleta pa je prišlo predvsem zaradi Adamsovega odnosa do orkestra in načina dela z njim. Maestro je namreč že na vajah zahteval popolnost in se nam kar malo zameril s slabo toleranco do napak in z zelo "individualnim" pristopom, saj se je na vajah tudi po 5-10 minut ukvarjal samo s posameznimi sekcijami orkestra ali celo samo s posameznimi glasbeniki (ja ja, tudi z mano :P), čemur skupne vaje nikakor niso namenjene. Zdi se mi, da se je preslabo zavedal dejstva, da bo delal z mladinskim orkestrom, ki ga v veliki meri sestavljajo zelo zagnani in predani, a vendarle ljubiteljski glasbeniki. Ali je bila to napaka organizatorja, ki ga je preslabo seznanil s tem, kaj lahko pričakuje, ali le problem njegovega lastnega ega, bi zdaj težko sodil, konec koncev pa tudi ni (več) pomembno. Saj smo se potem čisto v redu ujeli in tudi v redu igrali pod njegovim vodstvom, a mislim, da s samim koncertom ni bil preveč zadovoljen; tudi na večerjo po koncertu ga ni bilo. Dvomim, da ga bodo še kdaj privabili v Schladming, razen če bo prišel s svojim orkestrom.

Sicer smo z orkestrom odigrali super program, predvsem suita Paris Sketches (Martin Ellerby), simfonična skica El atardecer de los inocentes (Teo Aparicio-Barberán) in mistična Alchemy in Silent Spaces Stevena Bryanta, ki je res super fant, so mi ostale v prijetnem spominu, Adams pa me (ponovno) ni pretirano navdušil z izbiro enega od svojih komadov, fanfarične uverture Twefty, ki se je izkazala za slabo kopijo Summon the Heroes, Williamsove glasbe, napisane ob 100-letnici modernih olimpijskih iger oz. za POI v Atlanti leta 1996.

Vsekakor sem se v Schladmingu počutil super, nedvomno lahko isto rečem tudi za Špelo in ostale Slovence, ki nas je bilo letos v orkestru kar sedem. Bilo je naporno, a tudi zelo lepo in predvsem zelo poučno, saj sem se naučil veliko novega, sploh kar se tiče tehnike igranja in skupne igre. Zato človek hitro pozabi na zgodnje vstajanje po (pre)kratki noči, dolge ure napornih vaj, kronično pomanjkanje časa za prehranjevanje (da o prostem času sploh ne govorimo) in še kaj bi se našlo. Kakorkoli že, WYWOP je zakon in skoraj gotovo se bova s Špelo prijavila tudi naslednje leto. :-)

Še tole: ena najbolj nepozabnih izkušenj letošnjega WYWOP-a je zame prišla zadnji dan, v nedeljo, ko smo se vračali domov. Ker smo se odločili, da čimbolj izkoristimo zastonjski SommerCard, ki ga dobi vsak član orkestra, (kartica, ki omogoča brezplačen ali vsaj cenovno zelo ugoden do mnogih turističnih storitev v Schladmingu in okolici, od prevozov z žičnicami do kopanja v bazenih in ene runde mini golfa na dan), smo se zapeljali na ledenik Dachstein, kjer nas je na 2.700 metrov nad morjem pripeljala nihalka, ki jo vidite na zgornji fotki. Veličasten razgled s Skywalka, ki ga prav tako vidite na sliki in pod katerim se razprostira 250-metrski prepad, je pokvarila gosta megla, ki nas je v družbi s temperaturo okrog 1 °C, mrzlim vetrom in metrom snega pričakala na vrhu. Po devetih dneh kuhanja v Schladmingu pri povprečni temperaturi okrog 30 °C in precejšnji soparnosti je bila to res prava osvežitev in premraženi smo si z veseljem privoščili močno vročo govejo juho v restavraciji, zgrajeni v stilu 007 Piz Glorie. :-)

Tako, to je to, uživajte & se beremo in ... Šladmink 2010, prihajamooo! :D

MacGyver z ljubljansko tablico?!

Kot velik oboževalec TV-nadaljevanke o neskončno iznajdljivem MacGyverju sem si do sedaj že uspel nabaviti prvih pet sezon serije na DVD-jih (ker so jih posneli sedem, mi torej manjkata še dve). Ker pa sem vzlic svojih filmofilskih nagnenj pri ogledih filmov po dolgoletni "praksi" postal tudi zelo ostrook in mi marsikateri detajl ne uide, sem v enem od delov "Meka" opazil prizor, ki ga vidite na zgornji sliki. Če sem natančen, gre za zadnji del 2. sezone z naslovom For Love or Money, ki je bil prvič predvajan 4. maja 1987. V njem se MacGyver preganja po (tedaj še) Češkoslovaški republiki in nekje na poti naleti na starega belega, zjajcanega hrošča, ki pa ima, tako vsaj izgleda, ljubljansko tablico LJ 427-638.

Seveda je zelo mogoče, da v resnici ne gre za ljubljansko tablico in da je oznako LJ imel tudi kateri od krajev bivše ČSR, tako kot na cesti pogosto vidimo tuje avtomobile s tablicami, ki se začnejo s KR, CE ... Pa tudi druge sezone niso snemali nikjer v Evropi, ampak kar lepo v Los Angelesu. Obstaja pa kljub vsemu tudi majhna verjetnost, da so nekje v kakšnem skladišču ali zapuščeni garaži imeli starega hrošča iz Slovenije, ki so ga uporabili za snemanje tega prizora. :-)

Sicer pa sem v enem od delov MacGyverja zasledil tudi QSL-kartico enega od slovenskih radiomaterjev, ki prihaja z Vrhnike in je tedaj uporabljal še jugoslovanski pozivni znak. Ko sem mu poročal o tem odkritju, za katerega dosihmal še ni vedel, je bil navdušen, le še DVD z dotičnim delom mu moram posoditi v ogled. :-)

Za konec je tule še stran za vse prave "mkgajverofile" z množico zanimivih in uporabnih podatkov. Danes pa sem prebral tudi, da so na dražbi za cca. 11.600 € prodali bivši sekret Johna Lennona. Čestitke srečnemu lastniku. :D Uživajte, se beremo.

Memento mori

Danes mineva en teden, odkar je mojemu zelo dragemu prijatelju, somišljeniku in sorodni duši umrl oče. Pred nekaj meseci je izvedel, da ima raka, prejšnji ponedeljek s(m)o ga pokopali. Nisem ga (še) dobro (s)poznal, le nekajkrat sva se srečala, a takoj sem začutil, da je izjemen, dober in plemenit človek, ki je imel še neskončno življenjske energije in nešteto neuresničenih načrtov. Zato sem bil zelo prizadet, ko sem izvedel za njegovo smrt in veliko mislim na svojega prijatelja, njegovo mamo in babico, ki jih je pustil za seboj. Star je bil 54 let. Premlad, veliko premlad ... Requiescat in pace!

Pomnite in pomnimo: zelo smo minljivi. Danes smo živi, srečni in zaljubljeni, jutri, čez teden, mesec ali leto se bo morda za drobno žaro za nami vila črna kača žalujočih. Človeku se pogosto zdi, da bi lahko premikal gore, svoje lastne minljivosti pa se ne zaveda ali pa jo (ne)vede pometa daleč pod preprogo lastne zaslepljenosti. Preljuba bralka, dragi bralec: uživaj, ljubi in zajemaj s polno žlico življenje danes, ne jutri. Danes si, jutri te ni.

* * * * *

OB DNEVU SPOMINA
(sonet po pesmi Vande Lavrič)

S sposojenim obrazom nas obišče,
ne vpraša nič, na nič se ne ozira,
po ključu nepojasnjenem izbira –
otroke, starce, pride v gledališče ...

Izzà vogala udari in useka,
zdrobi, prerešeta in: gazi, gazi …
prestrašeni jo spremljajo obrazi
in tuja ji je vsakršna zapreka ...

Neskončna žalost s temo se preplete
in poje glásno žalno lacrimoso.
V od solz izprani duši tiho splete

spomin na tiste, ki šele pred njo so.
Kdor bereš, pomni: Smrt nekoč uzre te,
za voglom črnim si nabrusi koso.

WYWOP 2010 - medtem

Spoštovana publika, najprej lep pozdrav iz Schladminga, kjer je trenutno ura petnajst do enih zjutraj, vreme pa močno deževno, kar je pošteno pokvarilo načrte organizatorjem letošnjega 13. Mid Europe in predvsem današnji Lange Nacht, ki bi morala ob "normalnem" vremenu še trajati. Škoda.

Glede na to, da je danes že petek, bomo jutri zvečer (ŽE?!) z WYWOP-om izgledali na odru nekako tako, kot na zgornji fotki. Najprej pa seveda še en cel dan vaj z vsemi tremi letošnjimi dirigenti. Program je zelo zahteven, tako da kar pošteno garamo, ampak mislim, da bo jutri zvečer vse skupaj kronano z izjemnim koncertom, ki se ga že zelo veselim, takisto pa tudi CD-ja, ki bo ob isti priložnosti posnet v živo.

Aja, še to - ZELO komaj čakam tudi na koncert, na katerem bomo lahko slišali krstno izvedbo za pihalni orkester transkribirane Straussove Alpske simfonije (Eine Alpensinfonie), izjemnega simfoničnega dela, katerega vrhunec v fantastični izvedbi Berlinskih filharmonikov lahko slišite in vidite tule.

Evo, toliko na kratko iz Schladminga, več pa ... hm, kmalu. :-) Uživajte, se beremo.

WYWOP 2010 - prej

Letos sva bila na najino veliko veselje oba s Špelo sprejeta v svetovni mladinski orkester ali v izvirniku World Youth Wind Orchestra Project - WYWOP, ki se vsako leto zgodi v avstrijskem Schladmingu v sklopu enega največjih svetovnih festivalov pihalne glasbe Mid Europe, na katerem smo pred štirimi leti zelo uspešno nastopili tudi s Pihalnim orkestrom Logatec. Špela bo v WYWOP-u igrala že četrtič, sam pa se bom tega izziva lotil prvič.

Kot vsako leto bomo tudi tokrat izvajali vrhunsko literaturo za velike pihalne orkestre pod vodstvom izjemnih dirigentov - specialistov za pihalno glasbo; glavni dirigent bo letos Španec Henrie Adams (na zgornji fotki), ob njem pa še Johann Mösenbichler in njegova hči Verena Mösenbichler-Bryant. Kot pravi tekst na spletni strani Mid Europe: International conductors and composers will rehearse renowned literature for Symphonic Wind Orchestra during an intense musical week. Program vaj je precej naporen, saj se na dan vadi tudi po 10 ur, v kar so vključene sekcijske in skupne vaje, se pa za koncert, ki je vsako leto vrhunec celotnega festivala, v enem tednu naštudira koncertni program, ki ga npr. z našim orkestrom za kakšno tekmovanje vadimo pol leta ali še dlje.

Čeprav sta bila Mid Europe in WYWOP prvič prirejena že leta 1997, pa je začela udeležba Slovencev naraščati šele v zadnjih letih. Letos bomo postavili absolutni rekord slovenske udeležbe v WYWOP-u, saj nas bo v orkestru igralo kar 7 (sedem!) Slovencev: flavtistka, oboistka, klarinetist, trobentac, pozavnist, pianist in tolkalec. To bomo razturali! :-)

Toliko čisto na kratko kot "napoved", kaj bom zganjal do konca naslednjega tedna, če bosta natrpan urnik in dostop do interneta to omogočala, pa se morda kaj oglasim celo iz samega Schladminga in poročam, kako nam gre. Uživajte poletje, se beremo.

(Ne)sporazum o (ne)uglašenosti orkestralnih zvonov

Zvonovi, ali kot jih najraje poimenujejo skladatelji, tubular bells (tudi chimes) so glasbilo v tolkalski sekciji orkestra, ki ga uporabljamo predvsem kot "učinkovno glasbilo", ko skladatelj v skladbi želi doseči zvok, podoben pozvanjanju cerkvenih zvonov. Zato zvonovi zelo pretežno ne igrajo melodij, ampak so uporabljeni bolj za poudarke posameznih tonov, kontrapunktične pasaže in oplemenitenje barve orkestralnega zvoka. Ena mojih najljubših uporab zvonov v klasični glasbi se pojavi v Holstovem Saturnu, prinašalcu starosti iz suite Planeti, op. 32 (klik za poslušanje; zvonovi vstopijo v 5:31, close-up v 5:56).

Kar sem hotel izpostaviti v tej objavi, so večni nesporazumi in pregovarjanja o (ne)uglašenosti tega fascinantnega inštrumenta (enega mojih najljubših tolkal), ki se med glasbeniki že desetletja pojavljajo ob njihovi uporabi. Zelo pogosto smo namreč med tolkalci samimi (seveda med tistimi, ki o doričnem problemu niso poučeni), pa tudi med dirigenti in tolkalci priča pregovarjanjem o tem, koliko in kako "fovš" so zvonovi. Tudi sam sem se že nekajkrat znašel v podobni situaciji, zato sem se odločil, da na blogu priobčim odličen članek, ki sem ga povzel oz. prevedel po originalu, ki sem ga dobil iz nizozemske tovarne tolkal Adams. Če bo komu v pomoč, bom seveda še toliko bolj vesel.

Prej samo še tole - s problemom je seveda dobro seznanjen tudi moj vsevedni glasbeni prijatelj Norman Del Mar, ki v Anatomiji orkestra zapiše (odlomek): Bells have so many overtones that there are times when it might seem immaterial which octave is played - or even what note is struck as long as bell noises are going on. [OK, tole zveni res kot pretiravanje, ampak pojasnilo pride že z naslednjim stavkom, kajti očitno je bilo tovrstno pisanje za zvonove včasih precej stalna praksa, saj verjetno tudi inštrument še ni bil tako razvit, kot je danes:] Yet the choice of an inept pitch can also be more destructive than some composers take into account. [V nadaljevanju Del Mar navaja primer iz simfonije Manfred Čajkovskega.]

* * * * *

Nesporazum o (ne)uglašenih zvonovih

Zelo pogosto lahko najdemo najbolj vrhunske glasbenike, ki o tonih in uglasitvi orkestralnih zvonov razmišljajo napačno. Tudi za tiste na najvišjih glasbenih položajih ni nenavadno, da trdijo, da je sicer perfekten set zvonov dejansko razglašen. Taka mišljenja sicer ne odražajo (ne)sposobnosti glasbenika, so do neke mere naravna, razlog zanja pa so nenavadne lastnosti inštrumenta, ki je zelo drugačen od vseh ostalih. Pri svojem mišljenju pa tudi najboljši glasbeniki vztrajajo, vse dokler jim nekdo ne razloži sktivnosti tonske konstrukcije zvonov.

Žal so v tem primeru visoka glasbena usposobljenost in dolgoletne izkušnje glasbeniku prej v oviro, kot v pomoč. Motijo ga namreč navidezna nasprotja, ki se mu porajajo in ni pripravljen sprejeti za avtentično nečesa, o čemer v času svojega glasbenega izobraževanja ni bil poučen.

Glavni razlog za to, da ima večina glasbenikov "težave" z zvonovi je ta, da se jim kot generalno pravilo ne zdi potrebno upoštevati nobenih drugih, kot močnih osnovnih – fundamentalnih tonov – tako kot je to pri ostalih inštrumentih. Čeprav glasbenik ve vse o prisotnosti parcialnih in alikvotnih tonov, jih ni navajen "slišati". Običajno so namreč tako šibki, da so brez velike koncentracije neslišni. Glasbenik je lahko še posebej zavedèn, da so zvonovi razglašeni, ko sliši skladbo, katere part za zvonove vsebuje kvarte, kvinte in sekste in sliši močne alikvote ali parciale, ki se "mešajo" s toni, ki sledijo; to daje poslušalcu vtis disonance, ki pa ob istih intervalih na ostalih inštrumentih ni slišna. Če posplošimo, imajo ostali inštrumenti prave alikvote, ki običajno zvenijo v tercah, kvartah, kvintah itd. nad osnovnim tonom. So zelo šibki in jih je težko zaznati.

Pri zvonovih je željeni ton eden (četrti v seriji) od alikvotov. Je dominirajoči ton. Toda namesto da bi ga spremljali pravi alikvoti, kot pri večini ostalih inštrumentov, ima tri alikvote pod dominirajočim tonov in neskončno število alikvotov nad njim, nobeni od njih pa med seboj niso v nikakršnem pravem harmoničnem odnosu.

Zveneti slišimo približne oktave, kvarte, kvinte, sekste itd., toda vse je preveč "razglašeno", da bi zvenelo dobro skupaj z melodijo, ki jo igra orkester oz. jo spremljajo zvonovi. Ko pa zvonove poslušamo vsaj z razdalje cca. 20 metrov, "razglašeni" učinek alikvotov pri zvonovih ni več slišen. To je lastnost vsake cevi, ki vibrira in tega se ne da spremeniti.

Pri preizkušanju zvonov ne smemo igrati oktav, ker ima vsaka cev šesti parcialni ton, ki skupaj s četrtim ali dominirajočim tonom zveni v približni oktavi, a je vedno previsok in ko za primerjavo poslušamo oktave (kot je to v navadi pri preizkušanju ostalih inštrumentov), ta šesti parcial spodnje cevi, ki jo udarimo v oktavi, nevede vzamemo kot kriterij za uglašenost četrtega ali dominirajočega tona zgornje cevi oktave; zato smo zavedeni, da je zgornja cev oktave prenizka. Še večji nesmisel je preizkušanje zvonov z uglaševalcem; igla namreč iz vseh navedenih razlogov običajno popolnoma "ponori".

Še ena nenavadna lastnost zvonov, ki nas lahko zmede, je dejstvo, da je npr. najnižji C na običajnem setu zvonov dejansko C v tretjem praznem prostoru črtovja v violinskem ključu. Če poslušamo ta ton, se nam to zdi nemogoče zaradi zelo intenzivne prezence treh spodnjih parcialnih tonov (najnižji od teh treh parcialov zveni več kot dve oktavi nižje), še posebej, če stojimo blizu inštrumenta. Zato je to zelo zavajajoče. Po drugi strani pa so ti parciali z razdalje komajda zaznavni. Dokaz za to je dejstvo, da tudi zelo izostrena ušesa poslušalcev v publiki ne slišijo vseh omenjenih dodatnih tonov, ki so pogosto tako zelo moteči za izvajalca na zvonovih, ostale glasbenike okrog njega in za dirigenta.

Precej dobra metoda za preizkušanje zvonov je, da jih primerjamo z dobro uglašenimi orglami tako, da zaigramo vsak odgovarjajoč ton in po možnosti uporabimo flavtni stop (the flute stop). Temperatura v prostoru, kjer preizkušamo, naj bo približno 21 °C.

Anatomija orkestra: timpani - drugič

Norman Del Mar

ANATOMIJA ORKESTRA

TIMPANI IN TOLKALA
I. del - timpani

4 Metode in težave uglaševanja

Nekoč so bili vijaki edina metoda uglaševanja. V razmakih so bili razporejeni po obodu timpanov, uporabljali pa so jih tako na začetku skladbe ali stavka, kot tudi za manjše popravke intonacije. Ker je bila njihova uporaba nerodna in zamudna, so morali skladatelji v ta namen v skladbah puščati dovolj praznih taktov, če pa je skladatelj kot posebni učinek želel takojšnjo spremembo intonacije, se je bilo treba izmisliti nekakšno zvijačo, ki je to omogočila. Tako Mahler v svoji prvi simfoniji drugemu timpanistu naroča, naj uglasi spodnji F na timpanu, na katerega istočasno (= med uglaševanjem) igra prvi timpanist.
Mehansko uglašeni timpani pa so na prelomu 19. v 20. stoletje pomenili revolucijo na orkestralni sceni. Eksperimenti z mnogimi različnimi metodami hitrega kromatičnega uglaševanja so naposled sledili k iznajdbi pedalnih timpanov, ki so pometli s konkurenco in so zdaj v univerzalni uporabi. To ni samo izjemno povečalo hitrosti in fleksibilnosti uglaševanja, ampak omogočilo tudi raznovrstne posebne učinke, npr. glissande.
Pedalni timpani ali ostale oblike "strojnih bobnov" (orig. "machine drums"), kot jih kolektivno pozna tolkalska srenja, so redko specifično omenjeni v partiturah, čeprav predvsem francoski skladatelji na začetku določenih skladb ali v seznamih inštrumentacije včasih omenjajo timbales chromatiques, tako kot v La tragédie de Salomé Florenta Schmitta.
Glede na to, da pedalni ali "kromatični" timpani kadarkoli omogočajo doseg takorekoč katerekoli note, skladatelji niso več odgovorni (kot je bilo to do tedaj splošno sprejeto), da specificirajo, kako je treba bobne uglaševati in preuglaševati. Zato Bartók v svojem Koncertu za orkester eno za drugo piše note, ki mu pač ustrezajo, brez vsakršnih navodil, kako in na katerem bobnu jih doseči - popolno nasprotje prej omenjenega Mahlerja. Reginald Smith Brindle v svoji knjigi Contemporary Percussion (OUP: London, 1970.) ob poznejšem razvoju in uporabi tolkal citira še posebej kompleksno pasažo iz 4. stavka Bartóka s podrobnostmi o kompliciranih pedalnih manevrih, ki jih zahteva.
Pedali glasbeniku omogočajo tudi, da priredijo - izboljšajo parte za timpane starejših skladateljev, ko se ti zdijo neprimerni ali celo očitno napačni. Dejansko je presenetljivo, kako so, raje kot da bi se odpovedali barvi udarca na timpan, tako klasični kot romantični skladatelji pogosto pisali note izven harmonije skladbe v svojem (utemeljenem) prepričanju, da ne bo harmoničnega nesoglasja opazil nihče drug razen timpanista (primer: Schumannova četrta simfonija, kjer imajo timpani na nekem mestu napisano polovinko - ton D, vsi ostali basovski inštrumenti pa polovinko - ton C#).
Strauss že v svoji Burleski za klavir in orkester iz leta 1886 (skladba, ki ima pisan tudi part za timpane), predpostavlja uporabo takšne običajne izboljšave, tako da sam specificira note, ki naj bodo zaigrane samo, ko so na voljo kromatični timpani in temu zgledu so sledili tudi ostali skladatelji, npr. Vaughan Williams, ki v svojih Five Tudor Portraits predvidi alternativne note. Vseeno pa je v Sibeliusovi drugi simfoniji tremolo timpanov v paralelni repetirani pasaži popolnoma izpuščen samo zato, ker so bobni v tistem hipu neprimerno uglašeni, kar je težava, ki se jo sedaj zlahka odpravi z uporabo pedala, če je to umetniško upravičeno. Revizija glasbenega teksta pa ni zmeraj preprosta etična dilema, kot se morda zdi. Toscanini, ki ga pogosto omenjajo kot strogega branitelja nedotakljivosti natisnjenega glasbenega teksta, je finalu Brahmsove prve simfonije dodajal svoj lasten part za timpane, kar je skrajno dvomljiva praksa in nekaj, kar je danes zelo redko upravičeno ali posnemano.
Kljub modernim tehničnim pripomočkom uglaševanje timpanov ostaja visoko zahteven postopek. Timpanisti kažejo izjemno ekspertizo že samo v načinu in hitrosti uglaševanja svojih bobnov. Le-to je mogoče tudi med zelo tihimi pasažami opraviti neverjetno neslišno, kar je še posebej pomembno, saj je timpane takorekoč vedno treba (pre)uglaševati med igranjem orkestra. Nenavadno je, da tudi ko je orkester v polnem dinamičnem zagonu, timpanist še vedno lahko ve, kaj dela - krc prsta ali nohta po opni mu običajno pove vse, za še previdnejše in natančnejše nastavitve pa se bo timpanist nagnil nad boben z ušesom ob opni in jo krcal po različnih mestih, da se prepriča, da je uglasitev točna (idealen primer opisane prakse je naš Andraž Poljanec, izvrstni timpanist Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, op. prev.). Včasih ga je celo mogoče videti, kako pritiska po več mestih na opni, da jo raztegne v potrebno stanje ali pa z usti ob opni potihem poje vanjo, da dobi nazaj sinhrono vibracijo. Opne timpanov lahko poleg tona, na katerega so uglašene, oddajajo še vse mogoče alikvotne tone, ki so včasih lahko celo močnejši od osnovnega tona. To lahko zavede manj poučene in povzroča nejevoljo pri dirigentih (problem, ki ga velikodušno priznava moj [avtorjev, ne prevajalčev] dragi prijatelj Jimmy Blades v svoji izvrstni in izčrpni knjigi o celotnem spektru tolkal (James Blades: Percussion Instruments and their History. Faber: London, 1970.). Timpani so lahko celo uglašeni, ko se nanje igra forte in razglašeni v pianu, kar se lahko izkaže za velik problem npr. v dobro znani solo pasaži v Šostakovičevi prvi simfoniji.
Timpanisti morajo biti pri (pre)uglaševanju pogosto zelo iznajdljivi med vajami, ko dirigenti nepremišljeno "skačejo" naprej in nazaj po skladbi ne da bi pomislili, da je treba timpane neprestano preuglaševati, upoštevati pa morajo tudi, da včasih med posameznimi stavki timpanist potrebuje določen čas, da preuglasi timpane.

To be continued ... :-)

Anatomija orkestra: timpani

Drage moje, dragi moji, vzemimo si med "planetoidnimi" prispevki kratek predah in se kot v nekakšnem muzikološkem diskurzu osredotočimo na eno najbolj fascinantih tolkal nasploh – timpane (Slovenci imamo tudi bolj domače poimenovanje – pavke), v igranju katerih neskončno uživam že kakšnih 10 let.
Pogosto me vznejevolji, ker tako dirigenti, kot celo skladatelji premalo vedo o tolkalih (in tudi nič ne naredijo za to, da bi se kaj novega naučili - svetlim izjemam, ki seveda so, se globoko opravičujem!) – pa naj gre za raznolikost inštrumentarija, notacijo, tehnikalije in še marsikaj. Seveda, težko je vedeti vse o vseh inštrumentih, a je mogoče – živi dokaz je npr. fenomenalni Jan Cober, ki ima v glavi ogromno količino podatkov o orkestrskem inštrumentariju in se tudi pri tolkalih z gorečim zanimanjem poglablja v velike detajle. Žal se ogromno dirigentov tudi preslabo zaveda, kako pomemben član orkestra je timpanist in kako pomembno s svojim igranjem vpliva na zvok celotnega orkestra (gl. prevod spodaj). Pogosto slišimo, da je timpanist v orkestru takoj za koncertnim mojstrom.

Ker mlade skladatelje na razni akademijah naučijo premalo o tolkalni sekciji (ki je resda izjemno raznolika), potem v parte pišejo dobesedno "vse živo" in pogosto je rezultat takorekoč virtuozen part na meji zmožnosti (včasih celo profesionalnega) glasbenika, zgodi pa se tudi, da so določene stvari dejansko neizvedljive. Potem poslušaš argumente, kot je, da "je računalnik vse odigral". Super, naredimo orkester, sestavljen iz 80 laptopov, pa da vidimo. Oz. da slišimo. :P Kompjuterji pač ne bodo nikoli nadomestili živega človeka, ki lahko v glasbo prelije čustva in srce.

Da razširim obzorje sebi in upam, da še komu, sem se odločil, da prevedem kratek odlomek iz izjemne knjige izjemnega angleškega dirigenta in glasbenega teoretika Normana Del Mara z naslovom Anatomy of the Orchestra – Anatomija orkestra, ki bi morala biti po mojem skromnem mnenju obvezno "domače branje" na vseh glasbenih akademijah, ki bi mu sledil zelo podroben in zajeban izpit za vse skladatelje in dirigente. Knjiga je sicer izšla že (mojega rojstnega) leta 1981, revidirana pa je bila dve leti pozneje, tako da je v marsičem že rahlo zastarela, velika večina v njej napisanega pa seveda še vedno velja. Najpomembnejše pri vsem skupaj pa je to, da je bil tudi Norman Del Mar eden tistih redkih dirigentov, ki je očitno "vedel vse o vseh inštrumentih". Dirigenti, zgledujte se! ;-)
Za prevod sem si seveda izbral začetek obširnega dela, ki je posvečen samo timpanom. Uživajte! ;-)

Norman Del Mar
ANATOMIJA ORKESTRA

TIMPANI IN TOLKALA
I. del - timpani

1 Status in nomenklatura

Čeprav je jasno, da spadajo timpani v tehničnem smislu med tolkala, pa kljub temu timpani in tolkala v hierarhiji orkestra niso popolnoma izenačeni. Timpanist je v veliki meri kralj svoje lastne province in v večjih orkestrih se zgolj izjemoma zgodi, da mora sploh kdaj igrati kakšen drug tolkalni inštrument.
Odigral ne bo niti osamljenega udarca na triangel ali činelo, ki je (kot se včasih zgodi) morda vključen v njegovem partu in ne bo se dotaknil nenavadnih del, kot je Sibeliusova simfonična pesnitev En Saga, ki je pisana za nič manj kot tri tolkalce, a v celoti brez timpanov. Kot pravilo se timpanista samo v manjših orkestrih z omejenimi tolkalskimi sekcijami včasih zaposli s sporazumom, da bo "pokrival" tudi ostale inštrumente, če bo potrebno. Isto lahko velja za komorne orkestre, ki igrajo dela s samo enim tolkalskim partom, v katerem timpani predstavljajo samo majhen del parta, tako kot npr. v nekonvencionalno orkestrirani Uverturi op. 42 Prokofjeva.
Vizualno se zdi, kot da bi timpanist sedel na prestolu in predsedoval orkestru. To tudi nikakor ni prazna marnja ali kakršnakoli iluzija, kajti dober timpanist resnično postavi in določa standard celotnega orkestra in navdušuje tako ostale glasbenike, kot tudi poslušalce; njegova vloga je namreč veliko bolj integriran glasbeni del celote kot kateregakoli drugega tolkalnega inštrumenta, ne glede na to, kako pomembni ali zapleteni so posebni učinki, ki jih preostali inštrumenti nudijo.
Timpani je seveda italijansko ime, čeprav je v široki mednarodni uporabi. Črkovanje se včasih razlikuje; pri Dvořáku in nekaterih drugih skladateljih in izdajah najdemo tympane. (Edninska oblika, na katero le redko naletimo, ker se ti bobni tako redko uporabljajo samo enoštevilno, je un timpano.) Kakorkoli, Francozi uporabljajo timbales, česar pa ne smemo zamenjati z latino-ameriškimi timbales. Tudi Nemci imajo svoje lastno poimenovanje – Pauken (cf. slovenske pavke, op. prev.). Angleških kettle-drums prav tako ne smemo pozabiti, čeprav to poimenovanje zdaj zveni staromodno ali vojaško in ni več v orkestralni uporabi kljub "lobiranju" Deliusa, Percyja Grangerja in nekaterih drugih skladateljev, ki so do največje možne mere uporabljali angleška poimenovanja.

2 Položaj v orkestru in postavitev bobnov

Timpanist je najbolj fiksno postavljen član celotnega orkestra; sedi obkrožen s svojimi bobni, ki zahtevajo veliko prostora in vnaprejšnjega načrtovanja postavitve orkestra. V strogo klasičnem repertoarju zadostujeta dva bobna, toda velika večina simfoničnega repertoarja zahteva najmanj tri, še pogosteje pa štiri ali celo pet timpanov. Če je bobnov šest ali več, so potrebni dodatni timpanisti, ki si bobne razpostavijo okrog sebe v primernih polkrogih.
Običajen prostor za "timpe" (kot jim pogovorno pravijo v angleško govorečih državah) je zadaj na sredini, a v nekaterih dvoranah jih lahko postavijo tudi bolj ali manj na eno ali drugo stran. Eden od ključnih faktorjev bi morala zmeraj biti dobrobit rogov, ki običajno najbolj trpijo, če se znajdejo preblizu timpanov, kajti odbojni valovi potujejo skozi njihove nazaj obrnjene odmevnike in zelo neprijetno vibrirajo na ustnicah hornistov.
Večinoma je postala splošna navada, da si timpanist razporedi bobne tako, da ima največjega (in najnižjega) na svoji levi. To pa ni popolnoma univerzalno, sploh Nemčija je "trdnjava" obratne postavitve. Kakorkoli, v Salome Strauss zahteva postavitev timpanov, ki je popolnoma neobičajna in skladatelj v opombi pod črto v partituri natančno pojasne, kako je treba zaigrati neko konkretno virtuozno pasažo.

3 Uglasitev in obseg

Timpani so edini orkestralni bobni z določljivo uglasitvijo. Na voljo so v različnih velikostih in okvirno obsegajo dve oktavi od D_b² do H_b³ (v črtovju bas ključa). Ta obseg pokrivajo prekrivajoči se obsegi posameznih bobnov, katerih premeri merijo okvirno od 32" do 20" in tudi manjših, ki izgledajo prav ganljivo majhni, ko so potrebni piccolo timpani (kleine Pauke, petite timbale), kot npr. v Straussovi Salome ali Sacre du printemps Stravinskega. Visoke timpane rad uporablja tudi Janáček, v Ravelovem L'Enfant et les Sortileges pa najdemo celo visoki D.
V grobem rečeno ima vsak boben okviren obseg kvinte, kar pa je odvisno od vremenskih razmer (in mnogo glasbenikov se zelo pritožuje nad ekstremi v vlažnosti in/ali temperaturi, ki predstavljajo problem tudi za sedaj široko uporabljane plastične opne, ki so v veliki meri zamenjale naravne telečje; te so bile precej nezanesljive in težko dosegljive).
Če razširimo zgoraj povedano, se v najnovejšem avantgardnem repertoarju v partih timpanov pojavljajo tudi toni, ki so višji od tistih, ki jih je še mogoče zaigrati na piccolo timpan. Te se simulira z uporabo različnih eksotičnih bobnov, kot so npr. t.i. rototomi, ki imajo obseg celo do e⁵.
Naposled je treba omeniti še piccoli timpani orientali, ki se pojavijo v Caucasian Sketches Ippolitov-Ivanova. Pisani so v violinskem ključu s tonoma f⁴ in c⁵. Vendar te bobne le stežka uvrščamo med timpane, čeprav skladatelj uporabi to ime. Kot je v julijsko-septembrski številki časnika The Musical Times leta 1930 zabavno zapisal Tom Wotton:
"Morda so ti inštrumenti dobro znani ruskim glasbenikom, toda njihovega opisa ni, čeprav v 2. stavku suite igrajo pomembno vlogo.
Te bobne, ki se po rusko očitno imenujejo timplipito, lahko opišemo kot par kozarcev za ingver različnih velikosti, ki sta zvezana skupaj s trakom živalske kože; ta služi tudi temu, da fiksira obe opni. Igra se ju s parom majhnih bobnarskih palic in se ju ne da uglaševati, saj sta uglašena na tona, ki ju določata skladba in nezanesljivost sušenja živalske kože. Izbira kozarcev primerne velikosti lahko zagotavlja, da sta tona približno kvinto narazen."
Edina in nedvomno izjemna uporaba običajnih timpanov kot neuglašenih inštrumentov brez definiranega tona je vsekakor vredna omembe. To se pojavi v Les Enfants a Bethléem Gabriela Piernéja (dela, ki vsebuje tudi prvo uporabo specifičnih glissandov pri rogovih) in je notirano kot note brez definirane višine v črtovju z opombo "Timb. sans intonation déterminée".
Verjetno je skladatelj želel, da timpanist popolnoma "spusti" opno enega bobna. Nedvomno to pomeni odločilno spremembo kvalitete tona in morda je pomenljivo, da Pierné efekt uporabi le z dinamiko pp ter da ta primer v literaturi zaenkrat še ni doživel ponovitve.

Sledijo še poglavja:

4 Metode in težave uglaševanja
5 Notacija
6 Večje formacije timpanov
7 Položaj in ureditev v partituri
8 Tremolo na timpanih
9 Raznolikost kvalitete tona in ostali učinki
- uporaba različnih palic ali ostalih udarjalk
- udarjanje različnih delov opne
- sočasna uporaba dveh palic ali dveh bobnov
- dušenje, hitro ali zakasnjeno
- glissandi
10 Zaključek

* * * * * * * * * *

Če oz. ko utegnem, prevedem še preostali del poglavja o timpanih, kajti kot ste morda tudi sami "zavohali" iz zgornjega odlomka, je Anatomija orkestra resnično izjemno informativno in fascinantno čtivo, toliko bolj za vse glasbenike, samo zase pa govori tudi dejstvo, kako obširno je poglavje, ki ga je Del Mar v knjigi namenil posebej timpanom, pa tudi to, da "tolkalski del knjige" ni naslovil zgolj "Tolkala", ampak "Timpani in tolkala". ;-) Zanimivo, ka-li? ;-)

Tale prevod je seveda predvsem plod mojega lastnega navdušenja in pol ure prostega časa, moram pa priznati, da ga je delno "navdihnilo" tudi kar nekaj slovenskih poklicnih ali pač še študirajočih odličnih timpanistov, ki jih imam že leta priložnost in veselje poslušati na mnogih koncertih slovenskih orkestrov. V mislih imam predvsem izjemnega Andraža Poljanca, pa Darka Gorenca, Barbaro Kresnik, Majo Povše, Roberta Krčka, Borisa Šurbka, Špelo Cvikl in še koga. Hvala vam, s svojim igranjem ste me in me še vedno navdihujete in navdušujete tudi za lasten trud pri igranju timpanov. :-) Vesel bom, če kdaj tudi kdo od vas prebere ta zapis, vsi skupaj pa uživajte & se beremo.

Glasbeni karakter Planetov: Saturn, prinašalec starosti

Planet Saturn živi svoje življenje kot gospod in gospodar s počasnim, a neomajnim napredkom. Tisti pod njegovim vplivom bodo bolj delavni in vztrajni, kot bistroumni in živahni. Življenje držijo trdno v rokah in bodo živeli do visoke starosti. Česarkoli se že lotijo, bodo rezultati temeljiti in dolgotrajni. Priložnosti bodo morda izgubljali zaradi neodzivnosti in pogosto dajali plah in hladen vtis. So zelo zvesti [...], a zadržani in zelo redko - če sploh kdaj - zanesenjaški. Bolj kot k besedam so nagnjeni k dejanjem, ki o njih povedo veliko več, kot besede ... Ta citat Alana Lea (gl. prejšnji zapis) je tako blizu Holstovi osebnosti, kot jo prikazujejo njegovi biografi, da lahko zlahka domnevamo, da je bil Saturn njegov lasten vladajoči planet. Sam je večkrat dejal tudi, da je to njegov najljubši stavek suite, kar je bila verjetno izbira, ki je temeljila tako na osebnih, kot na kompozicijskih razlogih. Vpliv, ki ga je imela glasba na lastnega skladatelja, je bil dolgotrajen, saj je postala h-molovska téma stavka baza procesijske téme simfonične pesnitve Egdon Heath (1927), ki je bila Holstovo najljubše lastno delo in ki še danes ostaja njegova velika mojstrovina.

Že od čisto prvih izvedb Saturna dalje je ta stavek buril duhove poslušalcev, čeprav so njegove interpretacije nekoliko variirale. Seveda je v glasbi vsakdo slišal "starost", toda medtem, ko so jo nekateri slišali negativno, so jo drugi doumeli bolj pozitivno. V dolgih letih je večina glavnih interpretov (Imogen Holst, Edmund Rubbra in Michael Short) metaforo podnaslova razumela kot osamljenost. Imogen priznava, da ima konec stavka prizvok sprijaznjenosti, a ga je slišala kot sprijaznjenost s človeško tragedijo.

V glavnih in najbolj nedvoumnih točkah se strinjajo domala vsi glasbeni kritiki in muzikologi. Stavek v adagiu začne piano, skorajda strašljivo odzvanjanje tritonusov H-F in A-Eb v treh flavtah (dve flavti, ena alt flavta) in dveh harfah; ti alternirajoči akordi ponazorijo počasno odštevanje ogromnega nihala, ki sámo ponazarja neustavljivo minevanje Časa. Iz godal (najprej kontrabasi, potem violine + viole; tem sledijo ostali inštrumenti) se izvije žalobna štiritaktna fraza, ki jo kmalu ob rahli spremembi tempa (poco animato) in pizzicato spremljavi violončel in kontrabasov dopolne (že omenjena) h-molovska téma trobil. Po nekaj napetosti se glasba spet umiri v začetni Tempo I - adagio in po zloveščem akordu pihal in hornov štiri flavte (tri flavte, ena alt flavta) v pianissimu odigrajo t.i. four-flute tune, melodijo, ki je označena kot hladna in pusta. Tudi ko dinamično zraste v svetlih trobilih, se njena moč napaja bolj iz odločnosti in vztrajnosti, kot iz sijajnosti.

Ob mučno dolgotrajnem crescendu in rastočem številu inštrumentov nevesela glasba doseže kvazikulminacijo v forte-fortissimu; med fatalističnimi fanfarami trobil glasno in zlovešče odzvanjajo pogrebni zvonovi, ki kruto opomnejo, da se življenjska pot slehernega od nas konča s pogrebom. Groza ob tem spoznanju počasi zamira v prav tako dolgem desrescendu, ki ga vse do konca spremljajo zvonovi v disonančnem intervalu velike sekunde G-A (Holst je predpisal celo igranje s kovinskim kladivom ("with metal striker"), verjetno unikatna situacija v literaturi - ali pa vsaj ena od ekstremno redkih, kar pa je navodilo, ki se v praksi ne spoštuje, saj bi se kovinske cevi orkestralnih zvonov na tak način poškodovale).

Glasbeni karakter pa se z zadnji četrtini stavka popolnoma spremeni z modulacijo v E-dur in pozneje v C-dur (do konca stavka), s čimer v glasbi zaveje optimistična nota (ki pa lahko, kot smo že omenili, predstavlja zgolj resignacijo, vdanost v usodo in sprijaznjenje z neizbežnim). Ob harmonics (°) spremljavi dveh harf kontrabasi in pozneje pihala odigrajo začetno témo, ki je zdaj iz mola modulirana v dur, umirjeno spremljavo sestavljajo pedalni toni orgel, harfi, flavte, godala in zvonovi (še vedno G-A, a tokrat s "soft felt striker"), dokler glasba po dokončnem razvezu ne zamre v piano-pianissimu in zaključni koroni violin in viol, ki jo večina dirigentov izvede v vaughan-wiliamsovskem al niente decrescendu.

S Holstom si tudi sam Saturna že dolga leta delim kot najljubši stavek suite in tudi sam ga slišim kot večina interpretov - po zloveščem, a z neverjetno in neizrekljivo energijo nabitem uvodu sledita usodno, a v glasbenem smislu facinantno realizirano spoznanje in fatal(istič)ni zaključek, ki pa je vendarle prepleten z niansami toplih glasbenih barv, kajti tudi starost je lahko lepa. Če bi skladatelj poznal Prešernov zaključni sonet Sonetov nesreče, znameniti Memento mori, bi se nedvomno nemudoma našel v njem, še več - morda mu tudi navdih za Saturna ne bi ušel ...

Gustav Holst - The Planets Op. 32

V izjemni, neskončno bogati in čudoviti zakladnici klasične glasbe si je ravno spričo njene barvitosti in brezmejnosti takorekoč nemogoče izbrati svoje - eno samo - najljubše klasično delo. A če bi to res moral storiti, bi se gotovo odločil za Holstove Planete, delo, ki me prevzema, fascinira in zaposluje že najmanj 15 let, odkar sem se bil pobliže seznanil z njim. Doma imam takorekoč vse, kar se o Planetih da imeti - veliko, orkestralno in malo, študijsko partituro, izjemno študijo Holst: The Planets, delo Richarda Greena, profesorja na Loyola College of Music v New Orleansu, ter lepo zbirko posnetkov, ki pa se niti slučajno ne končajo pri standardni simfonični izvedbi, saj imam v zbirki tudi izvirno izvedbo za dva klavirja, transkripcijo za pihalni orkester, za orgle, elektronsko izvedbo Tomite in še kaj bi se našlo ...

Ker sem tak "planetofil", kot bi se lahko reklo, sem se odločil, da naslednjih nekaj zapisov posvetim izključno Planetom. Verjamem, da se boste moji "nemuzikološko usmerjeni" bralci ob branju teh objav prejkone hitro začeli dolgočasiti, a moja muzikološka žilica kriči po zadoščenju, poleg tega pa - nikoli se ne ve, morda pa kdo od vas spozna in se navduši za kaj novega ... :-) Začel bom s splošnim zapisom o Planetih, ki mu bodo sledili bolj podrobni zapisi, ki se bodo osredotočali na (predvsem glasbeni) karakter posameznih stavkov.

Angleški skladatelj Gustav Holst (1) je živel in ustvarjal na prelomu 19. v 20. stoletje. Nesluten in silen uspeh, ki ga je dosegel s svojo v letih 1914–1916 skomponirano orkestralno suito Planeti (The Planets, Op. 32), ga je namreč vedno spravljal v slabo voljo, saj pretirane javne pozornosti ni maral, poleg tega pa Planetov niti približno ni imel za svoje najboljše delo (ustvaril je blizu 200 skladb). Suita je vseeno postala eno najbolj priljubljenih in izvajanih klasičnih del in je še danes stalnica na koncertnih programih simfoničnih orkestrov po vsem svetu. Skladbo je 15. novembra 1920 v Londonu prvič javno in v celoti krstno izvedel znameniti Londonski simfonični orkester pod vodstvom dirigenta Alberta Coatesa.

Holst je Planete zasnoval kot suito v sedmih stavkih, ki pa jih je izvirno naslovil zgolj s karakterno oznako vsakega planeta (in ne tudi z njegovim imenom). Idejo je dobil od prijatelja Clifforda Baxa, angleškega pisatelja in dramatika, ki ga je med počitnicami na Majorki vpeljal v astrologijo. Holst je bil nad svojim novim "hobijem" navdušen do te mere, da je začel za zabavo sestavljati horoskope za prijatelje, v umetniškem smislu pa se je tu začela pot, ki je pripeljala do ene največjih simfoničnih mojstrovin 20. stoletja. Pomembno je tudi dejstvo, da koncept skladbe ni astronomski, pač pa astrološki (zato med stavki ni Zemlje); pri komponiranju je bila Holstu za navdih tudi knjiga Kaj je horoskop in kako ga napovedati? Alana Lea, ki jo je npr. uporabil za (pod)naslove stavkov (Prinašalka miru, Prinašalec starosti ...); ti prihajajo iz antične rimske mitologije (Mars – bog vojne, Merkur – krilati sel bogov ...).

Glasba v celoti sledi omenjenim karakternim oznakam planetov – Mars je glasen, brutalen in grozeč, Venera pravi kontrast – ljubka, mirna in zasanjana, Merkur razigran in srebrnkasto svetlikajoč, Jupiter srečen in zanosen kot beethovnovski simfonični scherzo, Saturn žaloben, zlovešč in naposled resigniran, Uran zasmehujoče porogljiv in Neptun tih, oddaljen in mističen. Pluton v času komponiranja Planetov še ni bil odkrit (2), a je glede na to, da je status planeta izgubil avgusta 2006, Holstova suita popolna tako v formalnem, kot tudi v glasbenem smislu, saj kljub vsemu predstavlja vrhunec skladateljeve idejne in kompozicijske moči in usvarjalnosti. Če ji še niste, ji prisluhnite tudi vi!

* * * * *

(1)Holstovo rojstno ime je bilo Gustavus Theodore von Holst, saj je izviral iz plemiške rodbine z nemškimi koreninami, a je zaradi protinemške miselnosti, ki je bila v Veliki Britaniji prisotna med 1. svetovno vojno (kar je ravno čas, ko so nastajali Planeti), plemiški von opustil.

(2) Odkrili so ga šele leta 1930, štiri leti pred Holstovo smrtjo, a ni skladatelj čutil nikakršne potrebe, da bi suiti dopisal še en stavek, med drugim (ali predvsem) tudi zato, ker ga je močno jezila pozornost, ki so jo Planeti odvzemali njegovim drugim delom, ki jih je sam cenil mnogo višje. Plutona je leta 2002 (po naročilu angleškega Hallé Orchestra) uglasbil angleški skladatelj in "holstolog" Colin Matthews in ga posvetil skladateljevi pokojni hčerki, skladateljici in dirigentki Imogen Holst, a ni stavek doživel niti približno tako toplega sprejema, kot suita ob svojem nastanku in vse do danes.

O (anti)talentih

Popolnoma po pričakovanjih je licenčni šov Slovenija ima talent, ki ga lahko ob nedeljah gledate na POP TV (in kjer boste to nedeljo menda lahko videli tudi mene), dvignil veliko prahu. Tako kot v časih, ko so se vrtela resničnostna jajca kot npr. Big Brother, Bar, Kmetija in podobne zadeve, so se nemudoma usule časopisne, televizijske, radijske, spletne in še kakšne polemike. Predvsem se ljudem smilijo (ali pa jim gredo na kurac? včasih je namreč res težko reči) tisti kandidati, ki se pred žirijo, publiko v dvorani, sotekmovalci in naposled pred vesoljno dolino šentflorjansko popolnoma osmešijo in/ali osramotijo. Ste se že vprašali, ali to počno hote ali nehote?!

Razčistimo si najprej nekaj preprostih dejstev:
1. Prijava na SIT je (bila) popolnoma prostovoljna in nihče se ni - vsaj tako upam - prijavil pod prisilo.
2. Vsi ljudje imamo določena voajersko-sadistična nagnenja. (Verjamem, da to zanikate in skrbno skrivate pred svetom, a naredite si uslugo in priznajte vsaj samim sebi. Življenje bo lažje.) Radi namreč gledamo nekoga drugega, ki se je nemočen znašel v neprijetni situaciji ali ki je pred nekom drugim izpadel totalen kreten. Sad but true. Da se le kaj takega ne zgodi nam - ko in če pa se, pa to seveda poskušamo čimbolje skriti pred drugimi in potlačiti v svojo podzavest.
3. In nemara še najpomembnejši teorem, pravzaprav kar postulat: ljudi ne zanimajo talenti, zanimajo jih antitalenti. Najbolj se razpravlja o tistih kandidatih, ki so se, kot že rečeno, pred žirijo in vsemi skupaj najbolj osramotili. Tudi Big Brother je bil najbolj gledan takrat, ko so v hiši fukali, se spičili, stepli ali povzročili kakšen podoben eksces. Normalno - kdo bi pa gledal same genije v SIT, ki bi želi neskončne stoječe ovacije ali idilično simbiozo osebkov v BB, to bi bil ja totalen dolgcajt!

Normalno, iz varnega zavetja domačega fotelja je na TV res sladko gledati nekoga, ki pred dvema milijonoma ludi izpade bedak brez primere (pa vendarle imajo naši južni bratje "pregovor" bolje izpasti glup nego iz avijona) in se mu še kakšno leto vsi režijo za hrbtom - pa tudi direktno v obraz. Stric, ki je štrikal, ima na Facebooku npr. že svoj "fanpage", 22-letni "ata" sedmih otrok pa je že v revijah in cajtengih. Pomislimo npr. samo na "legendo" Antona Borkoviča in na veleznamenitega Požigalca.

V filmu Troy iz leta 2004 Brad Pitt v vlogi Ahila pove: "We men are wretched things." Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.

Uživajte, se beremo.

Slovenija ima talent - drugo (in zadnje) soočenje

Zdi se mi, kot bi še prejšnji vikend pisal o prvem soočenju, pa je zdaj minil že več kot en teden od "usodnega" drugega soočenja, tako da z zapisom pravzaprav kar malo zamujam, a nič ne dé. Prejšnjo nedeljo smo se s FOLK Etc namreč drugič odpravili v ljubljansko Dramo - na razglasitev oz. razkritje, ali smo na avdiciji tako razturili, da se je žirija odločila, da spadamo med top 50 slovenskih talentov, ki s(m)o se prijavili na SIT. Odgovor je bil seveda NE. Po še enem nekajurnem čakanju smo vendarle spet prišli na znameniti oder (ki ste ga včeraj lahko prvič videli tudi po TV) in z zanimanjem prisluhnili Čakarmišu, (citiram po spominu): "Na oder Talenta ste prinesli drugačnost ... [nekajsekundna dramatična tišina] ... a žal drugačnost ni dovolj. Ne greste naprej. Adijo."

Žalovali nismo niti za minuto, kajti avdicijo smo opravili zelo uspešno, uspelo nam je namreč nadušiti tako publiko v dvorani, kot (naposled) tudi žirijo, saj smo od vseh treh dobili "da". Če pa pomislim na naravo tega šova in na to, kakšen talent verjetno v končni fazi iščejo, popolnoma štekam, da nas niso vtaknili med 50 polfinalistov, ki bodo naslednjič nastopili že v živo. Naši sotekmovalci, ki so z nami stopili na razglasitveni oder in doživeli isto "usodo", kot mi, so slabo novico sprejeli precej slabše, a več ne povem, ker ne smem, pa tudi užitek ob morebitnem ogledu oddaje bi vam s spoilerjem pokvaril ... :-)

Pa tudi če bi hoteli žalovati, ne bi imeli praktično nič časa, saj smo se takoj po razglasitvi odpravili k Tonetu na vajo za nastopa v Celici in rezidenci irskega veleposlanika, ki smo ga imeli prav na največji irski praznik, St. Patrick's Day. Ker je teden svetega Paddyja za band vsako leto najbolj naporen (logično) - a roko na srce, tudi najbolj donosen, smo imeli v soboto še tretji špil v hotelu Golf na Bledu. S Špelo sva izkoristila možnost, da se pozno po špilu ne voziva domov in prespala kar v Alp penzionu na Bledu (toplo priporočava!), naslednji dan pa si skupaj s Tonetom in Ksenijo privoščila še sprehod okrog blejskega jezera.

Toliko imam še povedati - npr. o predstavitvi novega, že petega zbornika Literarnega društva Zeleni oblaki (Čas besed v oblak ujet 5), pa o letošnjih poletnih počitnicah, ki jih že pridno načrtujeva s Špelo, o nakupu novega kolesa in še o marsičem, pa imam kronično tako malo časa, saj razumete ... :P V sredo zgodaj zjutraj se službeno namreč že tretjič odpravljam na največji glasbeni sejem na svetu, frankfurtski Musikmesse, s katerega se vrnem v noči s petka na soboto, potem pa upam, da najdem kaj več časa tudi za blog ... Skratka, saj veste - potrpljenje je božja mast in all good things come to those who wait. ;-) Uživajte, se beremo!

Do not stand at my grave and weep ...

Na fotoblogu Tamare Bizjak, ki živi v Dublinu (in ki je posnela tudi zgornjo fotko), sem odkril prečudovito irsko pesem o smrti (o kateri kanim v prihodnosti še kaj zapisati ...). Čeprav pesem ni posebno vesela (kot je bil včerajšnji St. Patrick's Day), pa vendarle nosi pozitivno - optimistično noto, nekako tako kot moja 22:29 oz. Nikoli jaz zares ne umrem ...

Do not stand at my grave and weep

Do not stand at my grave and weep,
I am not there, I do not sleep.
I am the thousand winds that blow,
I am the diamond's glint on snow,
I am the sunlight on ripened grain,
I am the gentle autumn rain.
When you waken in the morning's hush,
I am the swift uplifting rush
Of gentle birds in circling flight ...
I am the soft star that shines at night.
Do not stand at my grave and cry -
I am not there, I did not die ...

(Irish poem)

Javne pohvale

Saj ne morem verjeti. Slovenci, ta zajeban, zadrgnjen in zavrt narod (OK - vsaj v večji meri, da ne bi Bog ne daj komu od mnogih čudovitih ljudi, ki jih poznam, naredil krivice), ki ima za svoj nacionalni šport šimfanje, fovšijo in škodoželjnost (naivneži, ki ste imeli za naš nacionalni šport fuzbal in smučarijo - zdaj je čas, da se streznete), smo dobili svoj spletni portal za JAVNE POHVALE. Pazi ti to! To se je zgodilo pri nas, v deželi, kjer med seboj tradicionalno kar tekmujemo, kdo bo bolj pošimfal, skritiziral in skurcal aktualno vlado (OK, priznam, da nam ta najpogosteje niti ne daje izbire) in njene odločitve, ali pa nov film, zmagovalno skladbo EME, novo ploščo tega ali onega banda, novo knjigo, skladbo ali you name it ...

Pri nas, kjer so po bitki vsi vedno generali in post festum vsi vedno točno vedo, kako bi bilo treba neko stvar opraviti drugače in/ali bolje - da, dragi moji, v tem raju na Zemlji se je, kot rečeno, rodil spletni portal javnih pohval, kamor se lahko zatečete v tistih redkih trenutkih življenja, ko vas ravno ne navdajata bes in neizmerna potreba po tem, da bi koga pošteno napizdili. Ko bi radi koga za njegovo ravnanje, storitev ali uslugo radi javno pohvalili, se torej le odpravite tja in svoje pozitivne občutke priobčite vesoljnemu slovenstvu. Sam zase že dobro vem, da bom portal občasno nedvomno z veseljem uporabil. Sledite mojemu zgledu, prosim. ;-) Uživajte, se beremo.

Prišel je Brst

Ja, kmalu bo pomlad, pri nas so zvončki že skoraj razcveteni, tudi snežena odeja se (hvala Bogu!) nezadržno topi in letošnja ostra zima naposled umirja (če ne štejemo včerajšnjih snežnih ploh v Ljubljani), pa vendarle tokrat ne bo govora o spomladanskem brstenju. Brst smo namreč z irskim bandom FOLK Etc naslovili svoj glasbeni prvenec - našo prvo CD ploščo (gl. naslovnico zgoraj), ki je po več kot desetletju obstoja skupine (sic!) izšla pred slabima dvema tednoma, natanko 23. februarja 2010.

Na CD-ju, ki je izšel v nakladi 1000 izvodov v samozaložbi, za distribucijo pa bo skrbela založba Dallas Records, je 18 irskih komadov - jigov, reelov, polk, balad itd.; večina je tradicionalnih melodij, nekaj pa je tudi avtorskih. Pri dveh (Molly Mallone in Whiskey in the Jar) lahko slišite tudi vokal by yours truly. ;-) Skratka - skupaj za 56 minut in 20 sekund ušesom prijetne in prijazne irske muzike živahne, vesele in plesne narave, da kar zasrbijo peté in zaigra srce. :-) Snemali smo konec lanskega aprila v veliki predavalnici MF v Ljubljani, snemalec je bil Aleksander Govekar, za postprodukcijsko obdelavo je poskrbel vselej izvrstni Martin Žvelc, super fotke je posnel naš dober prijatelj in odličen fotograf Bojan Stepančič, vse skupaj pa je v paketek, pripravljen za prodajo, oblikoval Žiga Culiberg. Ah, seveda, da ne pozabim - igrali in peli pa smo Špela, Tone, Ivan, Tomaž in Tine. :-)

Zdaj, ko se bliža največji irski praznik, St. Patrick's Day (17. marec), je pred nami največ špilov v celem letu, saj je band ravno v tednu sv. Patricka vsako leto najbolj zaseden. Tako imamo že potrjene štiri špile: 10. marca v Knjižnici Otona Župančiča v LJ (klik), 16. marca v hostlu Celica na Metelkovi (klik), 17. marca - na sam St. Patrick's Day - v rezidenci irskega veleposlanika v Hruševem in 20. marca na Bledu, čisto možno pa je, da se jim bo pridužil še kakšen. Toplo vabljeni k obisku kakšnega od špilov! Za nas pa je seveda sreča, da je ta naš najbolj busy čas skoraj popolnoma sovpadel z izidom CD-ja, ki ga bomo seveda aktivno promovirali in prodajali na vseh špilih.

Zato na koncu (last but certainly not least) pozivam tudi vse cenjene bralke in bralce tega bloga, da se mi brez odlašanja oglasite, če si zaželite našega CD-ja. Prijazna cena je 12 EUR, lahko vam ga pošljemo tudi po pošti ali kakorkoli pač že. Skupin, ki igrajo tradicionalno irsko glasbo, je v Sloveniji moč prešteti na prste ene roke in le zakaj ne bi izkoristili edinstvene možnosti nakupa plošče ene od njih?! ;-) Zadovoljstvo ob in po nakupu je zagotovljeno, posvet z zdravnikom ali farmacevtom ni potreben! :D Uživajte, se beremo.

Slovenija ima talent - prvo soočenje

Zgodilo se je bilo, da smo se s FOLK Etc odločili, da se gremo pokazat na znameniti licenčni šov Slovenija ima talent, ki se bo letos zgodil (pravzaprav se že dogaja) tudi pri nas. Mašinerija, ki ima za enega od očetov zajebanca Simona Cowella (za katerega Wikipedia še kako upravičeno trdi, da je "notorious as a judge for his blunt and often controversial criticisms, insults and wisecracks about contestants and their abilities", se je začela s predizbori po več slovenskih mestih, pred kratkim pa se je vse skupaj preselilo na avdicije v ljubljansko Dramo, kjer smo se preteklo nedeljo znašli tudi "Irci".

Tam je bilo treba biti točno ob 13h, kar smo tudi udejanili in Špela je nemudoma cinično pripomnila, da se je tako stroga točnost verjetno pripetila prvič v desetinvečletni zgodovini banda. :-) Do 17h, ko smo končno stopili na oder pred žirijo, smo imeli štiri ure časa, ki smo ga zabili za posedanje, WC, kavo/čaj, snemanje intervjuja, vežbanje ter pomenkovanje in opazovanje ostalih (anti)talentov. Po čakanju pa je naposled le napočil usodni trenutek ... :-)

Skoraj točno pet je bila ura, ko smo zasedli prostor na odru ljubljanske Drame in z irskim Kesh jigom poskusili navdušiti žirijo v sestavi Brane Kastelic, Lucienne Lončina in Branko Čakarmiš ter publiko v dvorani (parter + dva balkona; vse skupaj je bilo precej polno). Kar nekaj vaj, ki smo jih namenili za nastop na SIT, se je več kot očitno obrestovalo, saj smo odigrali optimalno (Tomažu še en velik BRAVO za solo na bodhránu!) in navdušili vse zbrane (na zgornji uradni fotki POP TV me vidite, kako maham navdušeni publiki). Najbolj mi je ostalo v spominu to, da so vsi trije člani žirije povedali, da so ob našem igranju uživali, čeprav se je potem seveda našel tudi kakšen toda. :P Lucienne je v nekoliko polomljeni slovenščini pripomnila, da se ji je zdelo, da igramo preveč "kot da bi bili na pogrebu", vendar jo je občinstvo takoj "zatrlo" z glasnim "Buuu!!!". OK, so far so good. Čakarmiš se je spotaknil ob note, ki sta jih imela na odru Špela in Ivan in rekel, da se mu "plonk listki" za SIT ne zdijo primerni. Brane Kastelic je bil pravzaprav brez pripomb, predstava se mu je zdela kul. Tone je šokiral Lucienne in nasmejal občinstvo, ko je Lucienne vprašal, če se spomni, da sta pred leti igrala skupaj v Bernardinu. :D

Tako kot pred sta se tudi po "špilu" z nami pozabavala z vsemi žavbami namazana voditelja Peter Poles (že dobro znana TV faca) in Vid Valič, naš vse prodornejši stendapovec in moj bivši sošolec iz OŠ. Predvsem je pomembno, da je bila avdicija za SIT za vse člane banda pozitivna izkušnja, konec koncev smo od žirije dobili tudi tri "da-je", kar je avtomatska vstopnica v naslednji krog, ki se bo zgodil 14. marca, ko bo žirija izločila še polovico vseh izbranih talentov in ko bo jasno, ali gremo v polfinale ali ne. S tem se sicer sploh ne obremenjujemo, saj cilj našega nastopa na SIT ni bil uvrstitev v polfinale ali še dlje, ampak bolj reklama za band - da ljudje (iz)vedo, da obstajamo in da se v Sloveniji v živo igra tudi tovrstna glasba, ki pa je med Slovenci vedno zelo toplo sprejeta.

No, po 14. 3. seveda lahko pričakujete poročilo o odločitvi žirije, že precej prej, predvidoma v naslednjem tednu, pa izide naša prva CD plošča z naslovom Brst. Stay tuned, takoj ko bo, sporočim, interesenti pa mi seveda lahko neizmerno željo po njej sporočite že zdaj! :-) Zadovoljstvo ob/po nakupu zagotovljeno. Uživajte, se beremo.

LSO tudi letos v Ljubljani

V soboto me je zagrabila silna evforija, ko sem si ogledal letak s highlighti letošnje izdaje Festivala Ljubljana, ki je prišel s sobotnim Delom (letak, ne festival :D) in ugotovil, da je na seznamu ponovno tudi imenitni London Symphony Orchestra (LSO), moj najljubši simfonični orkester, ki po lanskem gostovanju v Ljubljani ponovno prihaja v Cankarjev dom. Očitno je bilo Gergijevu pri nas lani zelo všeč, kajti zdi se mi zelo zanimivo - skorajda neverjetno - da takšen orkester prihaja k nam v goste že drugo leto zapored, zato svaka čast Brleku ali kdorkoli se je pač že "zmenil", da bo LSO spet igral v Gallusovi dvorani.

Zame to seveda pomeni veliko veselje, saj bom LSO tudi letos slišal kar dvakrat - prvič konec aprila v Londonu, kamor se odpravljava s Špelo (to bo moj že četrti obisk britanske prestolnice) in drugič konec avgusta v Ljubljani. Program ljubljanskega koncerta sicer še ni znan, bo pa nedvomno super. Zdaj manjka samo še to, da LSO enkrat pride v Ljubljano s koncertom filmske glasbe! ;-)

Kar me seveda spomne - nikakor ne morem mimo tega, da prav danes, na naš kulturni praznik, praznuje svoj 78. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov in najboljši skladatelj filmske glasbe ever, maestro John Williams. O njem na blogu pišem precej pogosto, zato se ne bi preveč ponavljal, vsekakor pa zdaj in za vekomaj velja: JOHN WILLIAMS IS THE MAN! :-) Ad multos annos, Ioannes! :-)
Danes pa je bil še en "prelomen" dan - po 5 ali 6 letih "abstinence" sem se namreč spet spravil na smučarijo in s Špelo in še dvema kolegoma sva odsmučala dopoldansko smuko na smučišču Cerkno, ki je poleg Krvavca in Rogle moje najljubše (še iz časov, ko sem na smučarijo hodil vsako leto). Nič posebnega - bilo je sicer precej megleno in zelo mrzlo, vendarle pa sem odkril, da smučati še nisem pozabil in da tudi moja oprema še ni za v staro šaro. :-) Bomo videli, morda se po kakšnem čudežu še v tej sezoni spravim še kam ...

Pred mano pa je zdaj še slab teden zimskega dopusta, ki ga bom preživel predvsem umirjeno in na toplem z mojo Špelo. Najprej se nama jutri obeta vaja Folk etc., kako naprej, pa bomo še videli. Vem samo to, da bom danes ZELO dobro spal - po smučariji in obilnem kosilu drugače skoraj ne more biti ... :-) Uživajte, se beremo.

Kako zelo je kovačeva kobila bosa

V tej državi se vsak dan zgodi kaj bolj neverjetnega. Ko že misliš, da so se zgodili vsi mogoči kretenizmi in da te nič več ne more presenetiti, se zgodi prav to. Jah, skrivnostna so pota Gospodova. In zakaj bentim? Ker sem na SiOLovem spletnem portalu ravnokar prebral: "Direktor Urada za varnost in zaščito pri policiji Silvo Vrbančič je zaradi prometne nesreče, ki jo je s službenim vozilom v vinjenem stanju povzročil v petek zvečer, podal svoj odstop." (Klikni za cel članek.) Ti hudič. Saj ne moreš verjeti. Direktor Urada za VARNOST in zaščito. Nikogar nočem pribijati na križ in razumem, da je tudi on samo človek in krvav pod kožo, a jebi ga, če si na poziciji, moraš biti pač za zgled in si takšnih ekscesov pač ne moreš privoščiti. Je pa, kot sem zapisal že v naslovu, žal najpogosteje ravno kovačeva kobila najbolj bosa, prav tako je zarečeni kruh tisti, ki gre daleč najbolje "v prodajo".

Kot bi rekel Jonas: "Takle mamo." in kot bi zapel Iztok Mlakar: "Je taku, taku tu je, je res taku, kej se če." Uživajte, se beremo.

John Williams? Ne, Alexandre Desplat.

Evo, že spet to počnem. Kako tipično in meni podobno. :P Aja, a kaj? Jah, saj veste - po skoraj celomesečni odsotnosti z bloga (itak, bilo je tisoč dobrih razlogov, kot vedno) napišem dva vnosa v dveh dneh. :P Jebi ga, tako pač je. Tako pride in nič ne morem narediti za to, da ne bi. Tako prišlo, namreč. :D Mogoče pa jutri napišem še tretjega, kdo bi vedel.

Kakorkoli že, le kaj mi danes leži na duši?! Heh, pravo vprašanje bo prejkone kdo, ne kaj. Stric na zgornji fotki seveda. Kdo pa je to, porečete? In z veseljem vam odgovorim: francoski skladatelj filmske glasbe Alexandre Desplat.

"Ja, in?!" poreče neučakani bralec. Okej, bom vse razložil. Verjetno se marsikomu od vas, če me le malo bolje pozna, še kako dobro sanja, da sem obseden s filmsko glasbo (okej, z glasbo na splošno itak) - da o glasbi mojega najljubšega skladatelja Johna Williamsa sploh ne govorimo (trenutno moja zbirka njegove filmske in ostale glasbe obsega okrog 1oo CD plošč). In srečno naključje je hotelo, da je JW napisal tudi glasbo za prve tri filme o Harryju Potterju. Sploh čisto prvi soundtrack (za film Harry Potter and the Philosopher's Stone) je res genialen, saj je Williams v njem genialno ustvaril Harry's Wondrous World, kot se imenuje tudi ena od skladb, ki je pravzaprav povzetek celotnega soundtracka. Evo, tule jo dirigira sam maestro:



No, JW-ja sta pri naslednjih filmih nasledila Patrick Doyle (ki sem ga lani v Londonu srečal tudi osebno) in Nicholas Hooper, vendar je vesoljna JW-fanovščina bolj ali manj tiho, vselej pa iskreno upala, da se bo Williams vrnil za zadnji film (ki bo predvajan v dveh delih, prvega bomo videli konec tega leta). Ko je bilo v torek uradno objavljeno, da bo glasbo za prvi film napisal Desplat (klik), je na John Williams Fan Network forumu, katerega zelo aktiven član sem, pošteno završalo in izluščil se je generalni konsenz, da nam je sicer zelo žal, da potrjeni skladatelj ni Williams (moram priznati, da sem bil tudi sam pošteno razočaran), da pa nas, ker se je Desplat s svojimi dosedanjimi dosežki (npr. The Queen - že tu se mi je zdelo zelo zanimivo, da so za pisanje glasbe za film o angleški kraljici izbrali francoskega skladatelja) zelo izkazal, zelo zanima, kako mu bo uspel Harry in da smo pravzaprav prepričani v njegov uspeh. Niti Doylu niti Hooperju namreč Williamsovih čudovitih tém ni uspelo najbolje integrirati v svoje kompozicije, zato iskreno upam, da se bo Desplat izkazal vsaj na tem področju - če ne tudi na vseh drugih. Alexandre, you better deliver now, pal! :-)

No ja, še vedno pa ostaja upanje, da se JW vrne za drugi del filma, ki bo obenem tudi res zadnji film o Harryju Potterju. A verjetno je to bolj a fool's hope, že z vidika glasbene kontinuitete bi bilo namreč precej hecno, če bi glasbo za drugi del istega filma pisal drug skladatelj ... :P

Ja ja, saj vem, da vas prav malo briga, kdo bo pisal glasbo za zadnjega Herija, mene pa zelo. :P Poleg tega me daje še rahla depresija, ker je pred mano še delovni vikend, skoraj celo soboto in nedeljo (pa še del naslednje nedelje) bom namreč preživel na letošnji Saksistri v GŠ Koper. :-/ Ma, bo že, greje me misel na teden dopusta in takega ali drugačnega uživanja s Špelo, ki me čaka februarja. :-) Uživajte, se beremo - pa privoščite si vikend še namesto mene!

P. S.: Na IMDb sem danes prebral, da je Leonardo diCaprio daroval milijon dolarjev za žrtve potresa na Haitiju. Way to go, Leo! Ostali zvezdniki, milijonarji in tajkuni, sledite njegovemu zgledu!