Igor Lukšič je faca

To soboto, 21. novembra sem pri delu na Radiu 94 in NTR v Postojni doživel zanimivo izkušnjo, ki jo kanim deliti z vami. :-) Ena od velikih privlačnosti dela na radiu je ravno relativna nepredvidljivost, ki jo prinaša delo v živo v etru. OK, zadeve imaš kot voditelj - moderator seveda do določene mere splanirane, tu sta programska in glasbena shema itd. Vedno pa se lahko zgodi kaj, česar nisi načrtoval in kar te lahko bolj ali manj vrže s tira.

Eno takih presenečenj se mi je, kot rečeno, zgodilo preteklo soboto. V Postojni je namreč cel vikend potekal kongres Fitnes zveze Slovenije, katerega častni gost in pokrovitelj je bil minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Sam naj s tem ne bi imel prav nič, saj vsebine o tem kongresu v mojem poznopopoldanskem sobotnem terminu od 16h do 19h niso bile načrtovane. A že ko sem prišel na radio, me je voditeljski kolega Peter seznanil s tem, da se je program precej zamaknil oz. zavlekel in da lahko v studiu pričakujem visok obisk - dr. Igorja Lukšiča.

Najprej sem mislil, da me Peter malo zajebava, že nekoč prej bi me morala ob neki priložnosti namreč po telefonu poklicati obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič, da bi se potem pogovarjala v etru, a iz tega potem ni bilo nič. No, tokrat pa je malo čez 18h usodno potrkalo na vrata studia in pred njimi sta stala dr. Lukšič in predsednik FZS Dušan Gerlovič. O, fak. Ja nič, ohranil sem mirno kri in se z ministrom kmalu zaprl v studio, kjer sva čisto fajn poklepetala (na srečo sem imel pripravljenih vsaj nekaj vprašanj), v drugem delu pa se nama je pridružil še g. Gerlovič. Čeprav fitnes sicer ni ravno moje področje (kot sta to npr. glasba in film), mi je uspel čisto spodoben intervju, kot mi je malo pozneje po telefonu vzpodbudno zaupala naša glavna urednica. :-) Dr. Lukšič je bil res sogovornik, kakršnega si lahko samo želiš - sproščen, prijeten in prav nič vzvišen, zato mi je bil intervju v užitek, pa tudi led sem veliko lažje prebil - to je bil namreč moj prvi intervju z gosti v studiu v živo.

In kakšno zvezo ima vse omenjeno zdaj z Mačkom Murijem?! Hej, zelo zanimivo. Ob koncu prvega dela pogovora sem, kot je pri intervjujih praksa, da vse skupaj ni predolgo in premonotono, ministra Lukšiča povprašal, če mu lahko izpolnem kakšno glasbeno željo, če ima kakšen posebej priljubljen komad, ki ga je rad poslušal v mladih letih ali ki ga rad posluša zdaj. In verjeli ali ne - zaželel si je Mačka Murija Kajetana Koviča, Nece Falk in Jerka Novaka in me s tem zelo prijetno presenetil in neizmerno navdušil, saj sem tudi sam velik fan te izvrstne muzike. Ko je šel komad že v eter, mi je zaupal, da je tudi njemu zelo všeč in da je bil celo na 25-letnici (sam sem bil na 20-letnici septembra 2004 v Križankah).

Skratka, dr. Lukšič je totalna faca in vesel in ponosen sem, da sem ga lahko intervjuval in da je bil moj prvi gost v radijskem studiu. Upam, da še kdaj pride mimo! :-) Sicer pa - ko že pišem o radiu - nikakor ne smem mimo tega, da je moja Špela postala moja redna spremljevalka na radijske "šihte". Je zelo pridna, saj mi vestno pripravlja sobotno kino oddajo Kino kotiček in/ali nedeljski napovednik prireditev Kam v prihajajočem tednu. Špela, hvaaalaaa za vso pomoč in super družbo, pa seveda tudi za vzpodbudne poglede med "ministrskim intervjujem", se priporočam tudi v prihodnje! <3 ;-)

Jao, v zadnjih dneh in tednih se je zgodilo toliko tega ... Spet sem bil na Levstikovem pohodu (Špela, hvala za družbo!), praznoval rojstni dan, s Folk etc. smo igrali v logaškem Klubu Grajski park, na Halloween sem se odpravil na koncert Dream Theatra in fante tudi v živo spoznal, včeraj smo v Logatcu s simfoničnim orkestrom odigrali generalko pred drugo koncertno turnejo v Rim in tako naprej brez konca ... Več o vsem (ali vsaj o večini) kmalu, stay tuned! :-) Uživajte, se beremo.

PSVT

PSVT je kratica, za katero vam, preljubi mi bralci, iskreno želim, da bi je nikoli ne spoznali od blizu. Pomeni namreč paroksizmalno supraventrikularno tahikardijo ali v izvirniku paroxysmal supraventricular tachycardia. In zakaj hudiča vam to razlagam? Ker sem jo včeraj, 3. novembra v letu Gospodovem MMIX, doživel.

Tahikardija, oblika srčne aritmije ali disritmije je aritmija, med katero je srčni utrip bistveno hitrejši od običajnega, ki se pri zdravem odraslem človeku povprečno giblje med 60 in 90 utripov na minuto. Pri tahikardiji srce navadno pospeši na utrip med 100 in 250 utripov na minuto; moja včerajšnja epizoda PSVT je mojo ubogo črpalko pognala najmanj tja na 230 bpm. :P

Izkušnja sicer ni bila ravno prijetna, konec koncev je moral pome priti rešilec, da me je odpeljal na urgenco, lahko pa se vsaj pohvalim, da sem ohranil prisebnost in mirno kri. :-) Vse skupaj se je - kot je to pri PSVT običaj - začelo iznenada; v službi sem ravno sedel v avto, da bi naredil dostavo, prevozil nekaj sto metrov in naenkrat začutil noro nabijanje srca. Hitro sem zavil v prvo ulico, parkiral in po spoznanju, da ne gre zgolj za nedolžne palpitacije (s pomočjo sekundnega kazalca na uri sem sklepal, da je utrip med 230 in 240 bpm), poklical Špelo, ki je na srečo takoj dvignila telefon in ko se po osnovnih vagalnih manevrih stanje ni izboljšalo, mi je Špela poslala rešilca. Ker sem bil na srečo v precej neposredni bližini KC in reševalne postaje, je prišel zelo hitro. Prijazna tehnika sta me nemudoma priklopila na EKG, ki je pokazal najprej 174 bpm, pozneje med prevozom pa spet 214. Špela je moj EKG gledala že medtem, ko so mene še "dostavljali" na urgenco in takoj ob prihodu me je sprejela pripravljena ekipa. Na srečo IV kanala, ki sta mi ga naredila že tehnika v rešilcu, ni bilo potrebno uporabiti za adenozin ali kaj podobnega, ker mi je srce "preskočilo" že po Valsalva manevru - tako močnem pihanju v prazno brizgalko, da sem bat potisnil popolnoma ven.

Tole na zgornji fotki je EKG krivulja PSVT (klik za večjo verzijo), ki je na las podobna tudi moji včerajšnji (tisti pri 214 bpm). Tudi na tem mestu se moram najlepše zahvaliti moji Špeli, ki je bila ves čas ob meni, dežurni vodji zdravniške ekipe dr. Nevenki Oblak-Piltaver in obema tehnikoma, ki sta pome prišla z rešilcem. Čeprav seveda nekoliko neprijetna, je bila PSVT zame vendarle precej zanimiva izkušnja, saj sem si (ob mojem živem zanimanju za medicino, ki ga je Špela seveda v zadnjem letu dodatno pošteno podkurila) prvič pobliže ogledal notranjost rešilca in delo na urgenci. Si pa seveda vsekakor želim, da se situacija ne bi več ponovila, kajti, kot mi je včeraj popoldne resno povedala Špela: "Lubi, za rešilca si še malo mlad!" :-) Uživajte (in nikakor ne doživljajte epizod PSVT - to je ukaz!), se beremo.

P. S.: Glede na to, da je PSVT, kot sem prebral v Špelini knjigi The Only EKG Book You'll Ever Need, daleč najpogostejša (in na srečo tudi benigna) aritmija, za konec za radovedne še malo o PSVT; tekst je iz Merckovega priročnika, 18. izdaja: Reentrant supraventricular tachycardias involve reentrant pathways with a component above the bifurcation of the His bundle. Patients have sudden episodes of palpitations that begin and terminate abruptly; some have dyspnea or chest discomfort. Diagnosis is clinical and by ECG. Treatment is with vagotonic maneuvers and, if they are ineffective, with IV adenosine or nondihydropyridine Ca channel blockers for narrow QRS rhythms, procainamide or amiodarone for wide QRS rhythms, or synchronized cardioversion for all cases. [...] AV nodal reentrant tachycardia occurs most often in otherwise healthy patients. It is most commonly triggered by an atrial premature beat. (Zelo verjetno je šlo tudi pri meni za ekstrasistolo ...) [...] Most patients present during young adulthood or middle age. They typically have episodes of sudden-onset, sudden-offset, rapid, regular palpitations often associated with symptoms of hemodynamic compromise (eg, dyspnea, chest discomfort, light-headedness). Attacks may last only a few seconds or persist for several hours (rarely, > 12 h). [...] Examination is usually unremarkable except for a heart rate of 160 to 240 beats/min. Diagnosis is by ECG showing rapid, regular tachycardia. Previous tracings, if available, are reviewed for signs of manifest WPW syndrome. P waves vary. In most cases of AV node reentry, retrograde P waves are in the terminal portion of the QRS complex (often producing a pseudo-R′ deflection in lead V₁); about ¹⁄₃ occur just after the QRS complex, and very few occur before. P waves always follow the QRS complex in orthodromic reciprocating tachycardia of WPW syndrome.

London Symphony Ochestra v Ljubljani

Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki bo izšla 16. novembra, pa ne bo, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!

* * * * *

LONDONSKI SIMFONIČNI ORKESTER IN VALERIJ GERGIJEV
Cankarjev dom, Ljubljana 20. 8. 2009

Konec avgusta je letošnja izdaja ljubljanskega festivala dosegla svoj vrhunec. Pred polno Gallusovo dvorano je namreč nastopil eden najodličnejših simfoničnih orkestrov sveta – London Symphony Orchestra (LSO), ki ga od leta 2007 vodi osetijski dirigent Valerij Gergijev (nasledil je Colina Davisa). Londonski simfoniki že dolgo niso nastopili pri nas, letos pa so med evropsko turnejo vendarle našli čas tudi za postanek v Ljubljani. Ta izjemni glasbeni korpus sestavljajo sami vrhunski glasbeniki in je dobro znan tudi ljubiteljem filmske glasbe, saj je posnel soundtracke za mnogo najuspešnejših filmov vseh časov (npr. za vseh šest delov Vojne zvezd).
Gergijev je za koncertni večer izbral precej kontrasten program; najprej Debussyjevo Morje (La mer), ki mu je sledila Šostakovičeva Simfonija št. 8 v c-molu, op. 65. Debussy, ki je ustvarjal na kompozicijskem prelomu poznoromantične glasbe 19. stoletja v modernistično glasbo 20. stoletja in sovražil zaznamovanost z impresionizmom, ki so mu jo tako radi pripisovali, je eno svojih najznamenitejših del ustvaril ravno v treh simfoničnih skicah Morje (Od zore do popoldneva na morju – Igre valov – Pogovor med vetrom in morjem). Delo je pri kritikih ob svojerm nastanku leta 1905 naletelo na zelo mešan sprejem; Pierre Lalo je npr. zapisal, da v glasbi "ni niti slišal, niti videl, niti začutil morja". A poanta te glasbe sploh ni v tem; gre bolj za impresije, ki jih je neskončna modra površina vzbudila skladatelju, ki jih je potem zapisal v orkestrske parte. Nepozabno karizmatični Valerij Gergijev, ki za svoje delo ne potrebuje taktirke – ne bi me čudilo, če bi dejal, da jo čuti bolj kot nekakšen neprijeten tujek – je mehko odkrival plast za plastjo glasbenih detajlov in skrivnosti, ki jih je brezhibno prenašal na orkester; ta se je dosledno, a elegantno odzival na vsak njegov gib. Takšnega Morja v Ljubljani še nismo slišali; neslutena mehkoba zvoka je v paru z izjemno izpeljavo dinamičnih kontrastov med prvim in drugim ter drugim in tretjim stavkom delo dvignila na popolnoma novo, do tedaj še neslišano in neobčuteno raven.
Šostakovičeva osma simfonija je popolnoma drugačna poslušalska izkušnja. Začetek dela muzikologi še danes opisujejo kot "motiv usode", ki naj bi začenjal tudi Beethovnovo peto simfonijo. Delo, ki je polno globoke občutenosti in težke žalobnosti, štejemo med Šostakovičeve tri "vojne simfonije" (poleg osme še sedma in deveta). Čeprav naj bi iz glasbe ječala predvsem sovjetska predvojna hudodelstva, pa se delo vendarle konča v nekoliko bolj optimističnem tonu. Vendar naj bi ta pomenil posameznika, ki "ni zmagal, temveč zgolj preživel". Skladateljev prijatelj Isaak Glikman je simfonijo opisal kot "njegovo najbolj tragično delo". Maestro Gergijev je publiko presunil z globino slovanske duše in z izjemno interpretacijo dela svojega rojaka (je kje kakšen še boljši interpret Šostakoviča?); orkester je svoje prispeval s poustvarjanjem na najvišjem nivoju, ki je nevesele glasbene impresije popeljalo tja proti popolnosti; omeniti velja predvsem žametno mehko godalno in bleščečo trobilno sekcijo, ki slovi po vsem svetu ter zares izvrstnega timpanista Nigela Thomasa, ki je med koncertom do popolnosti udejanil to, kar o tem glasbeniku v svoji znameniti knjigi Anatomija orkestra zapiše Norman del Mar: "Dober timpanist resnično postavi kakovostni standard celotnega orkestra."
Londonski simfoniki so nam z Valerijem Gergijevim pričarali večer presežkov, ki ga zlepa ne bomo pozabili, če bo potrebno, tudi do naslednjega ljubljanskega koncerta LSO, za katerega pa lahko samo upamo, da se bo zgodil v karseda bližnji prihodnosti.

_Tine Vučko

Kaj ti bo torba, če si kupu kolo?!

Ta izjava je v zadnjih nekaj letih definitivno prešla v splošno pogovorno uporabo in dosegla kultni status. Legendarni požigalec namreč te dni praznuje že četrti (sic!) rojstni dan, saj je bila zadeva na POP TV prvič objavljena 9. oktobra 2005. Irreparabile tempus fugit! :D

Od tedaj je fenomen velenjskega požigalca samo še rasel v neslutene višave. Kmalu so "po resničnih dogodkih" posneli tudi "film" (v katerem med drugim nastopa tudi Vili, saksofonist v vevški godbi), krona vsega skupaj pa je spletna stran s trgovino, ki je bila postavljena pred kratkim in kjer lahko kupite majice, nalepke, vžigalnike, "torbe" (beri: nahrbtnike) in brisače z motivi požigalca. Da crkneš! :D Seveda na fenomen nisem imun niti sam, zato sem že ponosen lastnik majice in ruzaka, LOL. :D

Za konec pa samo za vaš užitek in zabavo še izvirni posnetek (ta trenutek ima že prek 500.00 ogledov!) ter "transkripcija" celotne zadeve. :D Hepi brzdej, požigalec, in še na mnoga leta! :-)



- ... in to kmalu potem, ko je v Velenju spet zagorelo.
- Meu je u torbi bencin pa take fore, tk da ... Ne vem--
- Pa ste ga poznali?
- Ne, ne. Ne, jaz ga nisem prej poznal.
- Uzeli smo mu prvo kolo, pa je on reku da bo policijo klicu, pa se je on začel neki - tam bil je živčn, pa je reku: "Ne klicat policijo, kupu sm kolo neki za dva jurja," sem pa tja, pa sn js reku: "Ja ka ti bo pa torba, če si kupu kolo pa ka maš u torbi," pa ni hotu po-kazat torbe, pa sm pogledu, pol pa je blo neki trdega. Pa sm reku: "Dej pokaž, kaj maš u torbi!" pa je reku "Ne!" pa se je tam upiru, po sn-ga je pa on primu za eno roko pa js za eno roko pa sm pogledu u torbo pa je meu bencin. Po mu je pa on reku "Ti si ziher požigalec!" pa se je zašvicu ful.
- In potem ste poklicali policijo?
- Ja, po smo poklicali policijo pa smo ga pridržali do njihouga prihoda.

Uživajte, nikar ne požigajte in se beremo.

Slovenija v Angelih in demonih

Danes sem neverjetno produktiven (blogoktiven?), saj bo tole že drugi zapis v istem dnevu - dosežek, za katerega nisem prepričan, če mi je v zgodovini pisanja bLogaboječnosti sploh že uspel. Kakorkoli že, po slabem letu, odkar sem bil nazadnje zelo ostroviden, ko sem v Bondu opazil Elanove smuči, se je danes moje sokolje oko spet izkazalo. :-)

V enem letošnjih največjih blockbusterjev, Angels and Demons, ki je ravno dobro izginil iz kinodvoran, se namreč spet pojavi Slovenija. Zgodi se v natanko 42. minuti in 53. sekundi filma, ko se dogajanje ravno odvija pred Panteonom. Kamera kader pogovora med Tomom Hanksom in Stellanom Skarsgårdom namreč začne na štantu s kičem, kjer pa prodajajo tudi turistične vodiče po Rimu, od katerih sta dva očitno slovenska, saj na njiju piše "RIM IN VATIKAN" ter "Izdaja v slovenščini", daleč najbolj "izdajalska" pa je slovenska zastavica na naslovnici. Le prepričajte se še sami (da je zadeva malo bolj očitna, sta na screenshotu dve rdeči elipsi):

Sicer se vse našteto veliko bolje vidi s full screen varianto, a večjega screenshota mi žal ni uspelo narediti. :P No, če na screenshot še kliknete, boste dobili še vsaj malo večjo sliko. Res hudo, da sta v kadru DVA slovenska vodiča in le po en grški in angleški. :-) Ker dvomim, da so štant postavljali ali robo na njem razporejali posebej za film, svaka čast prodajalcu, ki je v takšnem filmu Sloveniji naredil tako "hudo reklamo"! :D

Hehe, morda pa ne bi bila slaba ideja začeti zbirati vse screenshote iz filmov, kjer se pojavijo slovenski simboli. Mislim, da se nekaj Slovenije na zemljevidu vidi tudi v From Russia With Love, ko se 007 pelje z Orient Expressom in se po poti ustavi v Beogradu in Zagrebu ter se pelje tudi čez Slovenijo. Ian Fleming v knjigi Pozdrav iz Rusije (1957) piše: "Pretolkli so se v gorovja Slovenije, kjer so bile jablane in lesene hiše skoraj avstrijske. Vlak se je vlekel skozi Ljubljano. [...] Spal je do Sežane. Na vlak so stopili jugoslovanski civilisti strogih obrazov. Potem je bila Jugoslavija mimo [...]" (prevod: Jure Potokar, 2005) Gotovo se marsikdo spomne tudi slovenske zastave v South Parku (gl. spodaj), pa znamenitega stavka "Go back to Slovenia!" in še kaj bi se našlo. Če kdo ve še za kakšno omembo - don't be shy! ;-)

Nič, počasi bo treba spat, jutri pa greva s Špelo na letni koncert Orkestra slovenske vojske. Bojda bo super koncert, a o tem več kdaj drugič. Uživajte, se beremo.

Facebook v latinščini!

Evo, po znamenitih novicah v latinščini Nuntii Latini in latinskih prevodih Harryja Potterja (npr. Harrius Potter et Philosophi Lapis) in Asterixa (npr. Asterix - Iter Gallicum) se je končno zgodilo inevitable. Vmesnik preljubega nam Facebooka so končno prevedli tudi v - latinščino. Yaaay! :D Noro, zdaj dobivam obvestila kot npr.:

- Gregor SoulGreg Bezenšek etiam in Rok Golob's statu scripsit.
- Ana Lepoša in Muro tuo scripsit.
- Hoc Lan Umek placet.
- Tine ligamen ab Eva Hren & Sladcore impositum notavit.
- Salve Tine, Gregor SoulGreg Bezenšek te in Facebook favit. Approbetur te Gregor scire ut vos amici fiatis.
In najpomembnejše:
- Tine iam Facebook in lingua latina utitur.

Sicer se pojavljajo še kakšne pomanjkljivosti in/ali errata, ker je prevod zaenkrat še v beta verziji, ampak NORO, končno imamo latinski Facebook, to mi delaj! :-) Zdaj se mi je šele spet stožilo po starih dobrih poljanskih časih ...

Irreparabile tempus fugit, a naj v svojem stilu končam s citatom, ki ga v prej omenjenem Harrius Potter et Philosophi Lapis izreče Dumbledore: 'ah, musica,' inquit, oculos detergens. 'haec maiorem habet vim magicam quam quaevis ars nostra.'

Valete, mox vobis aliquid novum scribam! ;-) (In da se ne bi slučaaajno spet našel kakšen pametnjakovič, ki bi mi solil pamet, češ da je latinščina mrtev jezik!!! :P)

London calling

Ja, London spet kliče. Priznam, da me je britanska prestolnica popolnoma zasvojila. Ampak v London ne hodim zaradi faking tourist attractions a la Big Ben, Madame Tussaud's, London Tower in Buckingham Palace. O ne. Prepričali in obsedli so me londonski shopi s CD-ji in DVD-ji (predvsem HMV) ter fenomenalni londonski simfonični orkester, ki ga bom v Londonu kmalu v živo poslušal že četrtič.

S Špelo sva se namreč odločila in danes rezervirala tako letalske vozovnice (pri easyJetu, itak), kot tudi vstopnice za koncert LSO. Kar ne morem verjeti, da bom lahko LSO slišal v živo igrati Straussovo Eine Alpensinfonie (o kateri sem na blogu že pisal pred dobrima dvema mesecema, ko sem ravno ugotavljal, da bo treba spet kmalu odleteti v London). Zdaj bova morala poskrbeti še na namestitev v kakšnem hostlu in to bo to. Mogoče celo najdeva še kakšen koncert, ki ga bo treba slišati v nekaj dneh Londona, ki si jih bova privoščila. :-) Skrbi me edinole to, da Špelo najbolj vleče ravno na prej omenjene turistične lokacije, ki so ogabno skomercializirane, predrage in večno oblegane do konca in naprej. :P No, več kot očitno je, da bo treba skleniti nekakšen kompromis, kajti edine "turistične atrakcije", ki v Londonu zanimajo mene, so Oxford Street, CD in DVD shopi, knjigarne, štacune z inštrumenti, notami in London Beatles Store, kjer še nisem bil, pa moram ob temle naslednjem obisku nujno iti.

Sicer pa ... Sem rahlo depresiven, ker je jutri ponedeljek. Ponedeljkov res ne maram, kajti po (večno prekratkem) vikendu je treba spet (pre)zgodaj vstati in iti v službo. Jebeno. A v službo bom hodil še kakšnih 40 let, tako da lahko kar neham jamrati. Bom že preživel. Uživajte, se beremo.

P. S.: Za dober feeling pa za konec še The Clash in komad iz naslova tega zapisa.