V spomin Jerryju Goldsmithu

Če sem posvetil zapis Johnu Williamsu, se lahko spomnem še enega velikana in legende filmske glasbe: Jerry Goldsmith bi včeraj praznoval 83. rojstni dan. Žal je pokojni že od 21. julija 2004; letos se bomo torej spominjali že 8. obletnice njegove smrti. Skladatelj, ki je v karieri (zelo po krivici!) prejel enega samega oskarja - za fenomenalno glasbo (Ave Satani!) v Donnerjevem horrorju The Omen iz leta 1976 - je napisal glasbo za filme, kot so Alien (moj najljubši Goldsmithov soundtrack, o katerem sem tudi že pisal), mnogi filmi in serije vesoljske sage Star Trek, Total Recall, Executive Decision in za mnoge druge, ljubitelji filmske glasbe pa mu zaradi čopa, v katerega je rad nosil spete svoje dolge srebrnosive lase, še danes radi ljubkovalno rečemo Ponytail. :-) Jerry, requiescas in pace!

John Williams - osemdesetletnik

Legendarni skladatelj filmske glasbe, zame osebno pa moj najljubši skladatelj vseh časov in definitivno najboljši skladatelj filmske glasbe za vedno, maestro John Williams prav danes, na naš kulturni praznik, slavi 80. let. Za častitljivo obletnico vse čestitke z željami, da bi mu zdravje in izjemni glasbeni navdih še dolgo služila, za vso prečudovito glasbo, ki jo je ustvaril, pa tisočkrat hvala!

Še vedno se živo spominjam, kako me je že kot 10-letnega mulca fascinirala Williamsova glasba, le da tedaj še nisem vedel, kdo je sploh to. Leta pozneje pa sem ugotovil, da je dejansko vse filmskoglasbene téme, ki so mi bile najbolj všeč, napisal isti človek in spoznal, da je to John Towner Williams, v New Yorku rojeni ameriški skladatelj, ki je najbolj znan po glasbi za space opera sago Star Wars in po nekajdesetletnem sodelovanju z režiserjem Stevenom Spielbergom. O Williamsu tu ne bi ponovno na dolgo in široko razpredal; kdor z njim in njegovim delom še ni seznanjen, naj si prebere članek na Wikipedii in/ali pobliže ogleda portal JWFan.com, katerega dolgoletni član (in razpravljalec na forumu) sem tudi sam.

Glede na navedena dejstva sem bil toliko blj iz sebe od veselja, ko se mi je konec oktobra lani vendarle uresničila dolgoletna življenjska želja, da bi maestra Williamsa vendar lahko videl in slišal tudi v živo. S Špelo, Matejem (ki je tudi sam fan Williamsa in filmske glasbe, moj dober prijatelj in dvakratni sopotnik v London na koncerte filmske glasbe v izvedbi London Symphony Orchestra) in še dvema Špelinima prijateljicama smo iz Benetk prek Dublina odleteli v New York, tam preživeli čudovit teden, ogromno doživeli in videli, šli na večerjo s svetovno znanim skladateljem Johanom de Meijem in naposled poslušali koncert filmske glasbe v izvedbi New York Philharmonic pod taktirko maestra Williamsa. To je bilo izjemno in nepozabno doživetje, ki se mi je za večno vtisnilo v spomin. Žal nismo dobili priložnosti, da bi po koncertu Williamsa srečali in poklepetali z njim, a že to, da sem ga imel čast videti in slišati v živo, je bilo nepopisno.

In prav iz vseh naštetih razlogov sem na današnji kulturni praznik (poleg občasih miselnih izletov v Prešernovo poezijo) poslušal samo Williamsovo glasbo (ta hip se vrti soundtrack filma Star Wars: Episode V - The Empire Strikes Back), maestro pa je pred kratkim, ko je prejel 46. in 47. nominacijo za oskarja za svoje delo, postal drugi najbolj nominiran človek na svetu (takoj za Waltom Disneyjem). Ko bi kot 80-letnik vsaj dobil še svojega šestega oskarja. Mojster Williams, thank you for the music oz. kot je na koncu svojega nagovora poslušalcu v soundtracku enega od filmov o Harryju Potterju zapisal navdušeni režiser Alfonso Cuarón - gracias, Maestro!

Slovenija, od kod lepote tvoje

Vsake toliko na netu ali v kakšnem drugem mediju zasledim članek tega ali onega tujca (večinoma so to Američani - gl. tudi prejšnji zapis), ki mu je po bogsigavedi kakšnem naključju (skoraj vselej pa "po nesreči") uspelo odkriti našo kokoško in se je - uganili ste - na prvi pogled nesmrtno zaljubil vanjo. V Bled, Portorož, Ljubljano, Piran in dejstvo, da lahko dopoldne preživiš na smučišču, popoldne pa v topli morski vodi v enem od bazenov na obali.

Tako se je zgodilo tudi Američanki Meg Nesterov, ki je o Ljubljani zapisala tole: When I found cheap airfare from Istanbul to Ljubljana, I didn't find many other travelers who'd been there or even say for sure which country it's in. The tiny of country of Slovenia is slightly smaller than New Jersey and its capital city isn't known for much other than being difficult to spell and pronounce (say "lyoob-lyAH-nah"). After spending a few days there last month, I quickly fell madly in love with the city, and recommend to everyone to add to their travel list.

Izvirni zapis najdete tule, gre pa za njen blog, ki ima menda neko vezo s časopisom New York Times, tako da verjetno doseže ogromno število ljudi in čisto možno je, da si bo na ta račun Slovenijo prišel ogledat kakšen dodaten turist.

Pri nas pa je bil v vlogi Unicefovega ambasadorja dobre volje pred kakšnimi 10 leti dvakrat tudi ex-007 (en mojih top 3 Bondov), sir Roger Moore, ki je v svoji avtobiografiji My Word Is My Bond o Sloveniji zapisal: I reckon that Slovenia is one of the world's best-kept secrets.

Sam nisem nek hud popotnik, a v 30 letih sem vendarle že videl nekaj sveta, od Rima, Dunaja in Prage do Londona in New Yorka. In čeprav je ogromno Slovencev izjemnih svetovnih popotnikov, pa za nas vendarle velja, da lastno domovino precej slabo poznamo. Tudi sam marsikje še nikoli nisem bil. Radi bi šli na Tajsko, v Avstralijo, na Japonsko in ne vem kam še vse, o Sloveniji pa imamo bolj malo pojma! Zato je pozitivno, da se najdejo tudi turisti, ki so nad našo državo iskreno navdušeni, to na glas povedo (in nas na to dejstvo včasih dejansko spomnijo!) in se k nam tudi še kdaj vrnejo. Na srečo seveda živijo v blaženi nevednosti in o političnih in ostalih svinjarijah, ki se dogajajo pri nas, ne vedo nič in govorijo o "najboljši skrivnosti Evrope", "raju na Zemlji" in podobno. Jebi ga, ignorance is bliss, svinjarije pa se itak dogajajo povsod po svetu. Pa lepe praznike!

Zanimiva zgodba

Zanimiva, po svoje pa tudi žalostna. Kako odkritja včasih sledijo drugo drugemu in kako niso vsa prijetna ...

Pred časom sem, kot to zelo rad počnem, v knjigarni (Mladinska knjiga v CityParku, ex-Vale Novak) brskal po paperbackih. Čeprav to počnem že leta in leta, me na nek način še vedno fascinira, koliko pisateljev je out there in koliko knjig napišejo vsako leto. Vsak bi rad uspel, postal slaven, bran in bogat.

Tako sem med brskanjem naletel na roman Andrewa Brittona The Invisible. Na prvi pogled pač samo še en politični triler z naslovnico, na kateri je - precej pričakovano in neoriginalno - Bela hiša at night, kar da slutiti, da se na neki točki v romanu razkrije politična zarota, ki sega v sam vrh ameriške politike, torej do PotUS-a ali v njegovo neposredno bližino. V glavnih vlogah agent agencije CIA in britanska analitičarka - še vedno neoriginalno in tudi citat iz premise, ki jo imajo tovrstni paperbacki praviloma vedno natisnjeno na zadnji platnici, ne izboljša vtisa: "[...] as they work their way toward the target, it becomes clear to Kealey that anyone is fair game - and no one can be trusted."

Ampak okej, vse to še nič ne pomeni - tudi newyorški Kip svobode se da še vedno ujeti na izjemno fotko, čeprav so ga pred teboj slikali že milijoni turistov in ostalih fotografov. Seveda pa mora fotka imeti neko dodano vrednost, ki jo naredi izjemno. Podobno je seveda pri vsakem umetniškem ustvarjanju, pa naj gre za pisanje proze, poezije, glasbe; za slikanje, kiparjenje ...

Knjiga se mi je zdela zanimiva, zato sem si rekel, da jo bom - tako kot neštete druge pred in za njo - malo prelistal. Že na prvi strani zgodbe - dejansko na začetku prvega stavka - oko ujame ime Rebeka Česnik. S č-jem! Čakajte malo, v ameriških knjigah nikoli ne vidiš šumnikov. Kvečjemu c ali kakšen ch. Obrnem stran. Na dnu strani berem: She had grown up on the Soča River in the Julian Alps, not far from the famed Predjama Castle... [...] Since leaving Frommer's the previous year, she had embarked on a freelance assignments for Time, Newsweek, Le Monde, National Geographic, and Naša žena in her native Slovenia, just to name a few.

Čakaj, čakaj zdaj! Halo?! Soča? Predjamski grad? Naša žena? WTF?!? Vse to izpisano pravilno in s šumniki?! Pa to svet ni videl! Dejansko sem bil šokiran nad tako očitno omembo Slovenije v tuji umetnosti - najbolj po letu 1996, ko smo v uvodnih minutah ameriške akcije Executive Decision na zemljevidu lahko zagledali celo Slovenijo z označenimi mesti vred (čeprav so bile lokacije (in tudi slovenske meje) kar pošteno zgrešene), o čemer sem na blogu že pisal.

Seveda sem takoj hotel izvedeti nekaj več o avtorju - kdo sploh je in od kod pozna Slovenijo tako dobro, da je dejansko že slišal za Našo ženo. Na koncu knjige najdem fotko in nekaj podatkov. Mlad fant, celo moj letnik - 1981. Čakaj malo, zakaj tukaj piše 1981-2008?!? Fak, tip je dejansko pokojni! Umrl, star 27 let. Kriza! Rojen v Angliji, s sedmimi leti preseljen v Ameriko, služil v ameriški vojski. Dejstvo, da je očitno obetaven pisatelj umrl tako mlad, me je vzpodbudilo, da sem doma, ko sem prišel do neta, raziskoval naprej. Članek na Wikipedii pravi: On March 18, 2008, Britton died at the age of 27 of an undiagnosed heart condition in Durham, North Carolina. Slabih novic žal še ni konec: njegov brat, Christopher, who according to his mother was despondent over Andrew's death, committed suicide on June 14th 2010. Ogledam si še njegovo spletno stran, ki pa očitno že dolgo ni bila posodobljena, saj njegova smrt sploh ni omenjena, piše pa tudi, da "bo" najnovejša knjiga izšla leta 2010.

 Knjiga je sicer še v čakalni vrsti za branje, vsekakor pa se mi zdi škoda, da je avtor umrl - ker je bil mlad in gotovo nadarjen, pa tudi zato, ker mi zdaj verjetno nikoli ne bo uspelo odkriti, od kod je poznal Slovenijo - morda nas je kdaj obiskal, morda je imel tukaj prijatelja/-e ali celo žlahto ... Si ei terra levis!

Navodila za volitve

Komentiraj, kdor more. Jaz sem ostal brez besed.

Zje*ali s(m)o Si.mobil

V zvezi z objavo izpred slabega meseca z veseljem poročam, da s(m)o potrošniki tokratno vojno s pohlepno, kapitalistično nenasitno firmo vendarle dobili. Tržni inšpektorat (na katerega sem se s prijavo proti Si.mobilu obrnil tudi sam), je namreč ugotovil, da gre pri nameravani Si.mobilovi uvedbi t. i. nadomestila za upravljanje z naročniško številko "za nepošteno poslovno prakso, ki je v skladu z določili Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami prepovedana". Zato so operaterju izdali odločbo, s katero so mu prepovedali zaračunavanje omenjenega nadomestila in s tem razveselili na stotisoče Si.mobilovih naročnikov (polno obvestilo inšpektorata tukaj).

Si.mobil je tako neslavno spušil in se osramotil + izgubil veliko tisoč naročnikov (njihovo uradno obvestilo tukaj - neverjetno, kako kratko in jedrnato je napisano, ko pa so prej uvedbo nadomestila tako vehementno zagovarjali in trdili, da je v skladu z vso veljavno zakonodajo (sic!) - LOL), veselje in zmagoslavje uboge raje, ki jo (nas) že itak ožemajo na vsakem koraku, pa je bilo seveda toliko slajše; k zmagi je nedvomno pripomoglo tudi prizadevanje skupine na Facebooku, v katero sem se včlanil in po svojih močeh prispeval tudi sam. Torej se še vedno da kaj doseči, če se stopi skupaj. In eadem nave sumus! Čeprav majhna in dokaj simbolnega pomena, je ta "zmaga" vendarle pomemben signal vsem nenasitnim turbokapitalistom, da se z ljudmi ne morejo zajebavati popolnoma po mili volji, kajti, kot pravita Murat in Jose, glej, udarec se vrne in situacija se obrne ... Uživajte, se beremo.

Deseta obletnica 9/11

Danes mineva deset let od dogodka, ki je v svetovni zgodovini in zavesti (p)ostal znan zgolj kot "11. september". Da, minilo je že desetletje od terorističnih napadov na ZDA, v katerih je 19 teroristov ugrabilo štiri potniška letala, polna goriva (in na srečo manj polna potnikov) in jih uporabilo kot orožje za množično uničevanje. Dejstva so verjetno dobro znana, a morda si bo kdo osvežil spomin.

• 8:46:30 - V severno stolpnico WTC v New Yorku z okvirno hitrostjo 790 km/h trešči prvo letalo, American Airlines let 11. V delčku sekunde umrejo vsi ljudje v letalu in na stotine ljudi v stolpnici. Ker udarec letala uniči vse poti in zasilne izhode navzdol (dvigala in stopnišča), so vsi preživeli nad 99. nadstropjem obsojeni na smrt.
• 8:49:34 - CNN začne kot prva TV postaja poročati o napadih in prekine svoj redni program z breaking news prekinitvijo. Slika kaže gorečo severno stolpnico, novinarka Carol Lin pa pove: This just in. You are looking at obviously a very disturbing live shot there. That is the World Trade Center, and we have unconfirmed reports this morning that a plane has crashed into one of the towers of the World Trade Center. CNN Center right now is just beginning to work on this story, obviously calling our sources and trying to figure out exactly what happened, but clearly something relatively devastating happening this morning there on the south end of the island of Manhattan. That is once again, a picture of one of the towers of the World Trade Center.
  Oglejte si spodnji arhivski posnetek te prve vključitve oz. začetka poročanja CNN.
• 8:48-10:28 - Iz obeh stolpnic v smrt skoči okrog 200 ljudi, ki ne morejo več prenesti žgoče vročine in gostega dima. V tem času nastane znamenita, a grozljiva fotografija The Falling Man.
  
  
• 9:03:02 - V južno stolpnico WTC z okvirno hitrostjo 950 km/h trešči drugo letalo, United Airlines let 175. V delčku sekunde umrejo vsi ljudje v letalu in na stotine ljudi v stolpnici. Ker do tega trenutka živo sliko iz New Yorka zaradi goreče severne stolpnice prenaša že na desetine TV postaj, na milijone ljudi po celem svetu udarec letala vidi v živo.
• 9:06 - V majhni osnovni šoli na Floridi šef osebja Bele hiše Andrew Card ameriškemu predsedniku Georgeu W. Bushu, ki je tam na obisku in z učenci bere knjigo The Pet Goat, zašepeta: "V drugo stolpnico se je zaletelo drugo letalo. Amerika je napadena." Predsednik še nekaj minut mirno sedi v učilnici; pozneje izjavi, da se je tako odločil, da med učenci ne bi povzročil panike in strahu.
• 9:37:46 - V Pentagon trešči tretje letalo, American Airlines let 77. Umre 64 ljudi v letalu ter 125 uslužbencev Pentagona.
• 9:59:04 - Po 56 minutah in dveh sekundah od udarca leta UA 175 se zruši severna stolpnica WTC. Iz neposrednega območja trčenja (77.-85. nadstropje) in nadstropij nad njim se reši samo 14 ljudi. Umre več kot 1000 ljudi - čakajočih na rešitev, preživelih udarec letala in tistih, ki so hoteli pomagati - gasilcev, policistov, reševalcev in drugih.
• 10:03:11 - 129 km od Pittsburgha v Pennsylvaniji se zruši četrto letalo, United let 93. V hipu umre vseh 44 ljudi na letalu. Pozneje preiskovalci ugotovijo, da je na letalu potem, ko so potniki prek komunikacije z domačimi ugotovili za napade, prišlo do upora, da so potniki napadli teroriste in da so se zelo verjetno odločili, da raje zrušijo letalo in se žrtvujejo, kot pa da bi jih doletela podobna usoda kot potnike prvih treh letal. Letalo naj bi bilo sicer namenjeno uničenju Kapitola ali Bele hiše v Washingtonu.
• 10:28:25 - Po eni uri, 41 minutah in 45 sekundah od udarca leta AA 11 se zruši še južna stolpnica WTC. Tudi tu v zrušenju umre približno 1000 ljudi.
• 12:15 (približno) - V zračnem prostoru nad ZDA ni več niti enega samega letala. Naslednjih nekaj dni ostane zračni prostor ZDA popolnoma zaprt, kar se zgodi prvič v zgodovini.
• 23:30 - Predsednik Bush pred spanjem v svoj dnevnik zapiše: "Danes se je zgodil Pearl Harbor 21. stoletja ... Mislimo, da je bil Osama bin Laden."
• 22. julij 2004 - Takoimenovana 9/11 Commission, ki jo je ustanovil predsednik Bush, da bi raziskala napade, kako je do njih prišlo, njihove posledice in kaj se da iz njih naučiti, izda svoje končno poročilo, naslovljeno The 9/11 Commission Report - Final Report of the National Commission on Terrorist Attacks Upon the United States.
  
  
  

Toliko na kratko o tistem usodnem dnevu; kompleten časovni trak najdete v tem obširnem članku na Wikipediji, kjer je seveda moč prebrati še na desetine zelo izčrpnih in informativnih člankov na témo 11. septembra 2001. O napadih je nastalo tudi ogromno teorij zarote; večina trdi, da so ZDA napadle same sebe in da sta se dvojčka WTC podrla s pomočjo prej nastavljenih eksplozivov po sistemu, kot inženirji nadzorovano podirajo stare, odslužene stolpnice. Odločitev, komu oz. kateri teoriji bo verjel, je seveda prepuščena vsakemu posamezniku, vsem pa v branje in raziskovanje toplo priporočam zelo obširen in obsežen portal 9-11 Research, na katerem najdete ogromno zbirko informacij in podatkov tako o uradnih, kot neuradnih - zarotniških razlagah 11. septembra. Glede United leta 93, na katerem se je zgodil upor potnikov in boj s teroristi, toplo priporočam ogled odlične ekranizacije Paula Greengrassa s preprostim naslovom United 93 - odličnega filma, ki ga znameniti filmski kritik Leonard Maltin v svoji oceni imenuje impeccably crafted, emotionally charged drama.

Sam se spomnem, da sem bil tistega dne doma v Logatcu, tudi pri nas je bil, tako kot v New Yorku, lep sončen dan. Žal ne vem več, kako sem izvedel, kaj se dogaja, vem pa, da sem v nekem trenutku vklopil TV, poiskal CNN in tako kot milijoni ljudi po svetu, z odprtimi usti in zgrožen obsedel pred televizorjem. Ker sem bil takrat naročen na neko Mobitelovo storitev novic prek SMS-a, sem ob 18:42 (12:42 po newyorškem času) prejel naslednje sporočilo: 11Sep17:55 Generalni konzul republike Slovenije v New Yorku Andrej Podvrsic je dejal, da za zdaj nima podatkov o morebitnih zrtvah med Slovenci. Naslednji dan sta tako Delo kot Dnevnik izšla tudi v posebnih izdajah (obe še vedno hranim), posvečenih izključno tragediji v Ameriki, in spomnem se Kučanovega in Drnovškovega TV-nagovora in sožalja. Kupil (in dokaj temeljito preštudiral) sem tudi že zgoraj omenjeno poročilo The 9/11 Commission Report in knjigo 102 Minutes - The Untold Story of the Fight to Survive Inside the Twin Towers, ki pa jo moram še prebrati do konca. Skratka, 11. september me je vedno navdajal z nekakšno grozljivo fascinacijo, zato se še posebej veselim ogleda Tribute WTC Visitor Centra, ki ga bomo obiskali med našim skorajšnjim obiskom New Yorka (več o tem kmalu).

Kakorkoli že, ne glede na to, katera razlaga dogodkov je prava oz. resnična - tega ne bomo verjetno nikoli izvedeli - ostaja dejstvo, da je v napadih 11. septembra 2001 umrlo skoraj 3000 ljudi - če odštejemo 19 teroristov, ki so ugrabili letala, so bili vsi ostali nedolžni, nič hudega sluteči civilisti, ki so torek, 11. 9. 2001 začeli kot vsak drug delovni dan. Njim in vsem žalujočim naj bo posvečena izvedba "najbolj žalostne skladbe vseh časov", Barberjevega Adagia za godala op. 11, ki so jo pod vodstvom dirigenta Leonarda Slatkina (na koncu skladbe je zajokal) izvedli v Londonu 15. septembra 2001 in jo prav tako posvetili vsem žrtvam napadov. V hipu, ko končujem ta zapis, do obletnice (prvega udarca prvega letala) manjka še dobro uro in pol. Naj se 11. september ne ponovi nikoli več!