Koncertna razočaranja

Večina rednih bralcev bloga me gotovo pozna kot aktivnega glasbenika; svojega glasbenega poslanstva pa karseda aktivno ne uresničujem zgolj na odru, ampak tudi pred njim. Povedano preprosto in po domače - vsako leto (večinoma doma, nekaj pa tudi v tujini) obiščem res veliko koncertov, večinoma klasične - simfonične in jazz glasbe. Večina teh koncertov mi ostane v zelo prijetnem spominu, ker pač premorem že toliko glasbenega védenja, koncertnih izkušenj in razsodnosti, da me intuicija zelo redko pusti na cedilu v smislu, da bi s koncerta odšel razočaran. Včasih pa se seveda zgodi tudi to in to se je nazadnje zgodilo pretekli četrtek, 26. februarja.

Na ta dan sem se bil namreč udeležil rednega abonmajskega koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Cankarjevem domu. To je bil peti koncertni večer abonmajskega cikla 2008/2009 (šesti mu sledi v četrtek, 26. marca) in orkester je na njem z izjemo kompozicij Richarda Straussa in Nevila Halla igral ameriško glasbo (Bernstein, Barber, Copland). Najprej me je razkurila programska zastavljenost večera. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so skupaj nametali Hallovo atonalno in aritmično Luščenje mehke črne vode, Straussove občutene Štiri zadnje pesmi za sopran in orkester, Bernsteinov šegavi in šaljivi Divertimento za orkester, Barberjev introspektivni Esej za orkester št. 1 in čudovito Coplandovo z mehiško melodiko in ritmiko obarvano simfonično pesnitev El Salón México? Vse skladbe - razen Halla, ki me ni prepričal, morda sem pa glasbeno še vedno preozek in premalo dojemljiv?! :P :-) - so same po sebi super kompozicije, a skupaj v isti koncertni večer pač ne gredo, sorči. :P

Za piko na i pa so se hecne stvari dogajale še med samim koncertom - en trobentač med skladbo naenkrat na široko zazeha - ne da bi si usta vsaj pokril z roko (sic!; poleg tega je koncert snemala nacionalna TV in v živo prenašal Ars), drugemu med igranjem na tla pade dušilec, za kar se "odkupi" tako, da med Coplandom v solu doda ornament ali dva, ki ju sploh ni v notah. En tolkalec pogleda drugega, ki je ravno nekaj odigral in se mu nasmeji, češ "Jebemti, si car, super si odšpilal, hehe!", drugi zajebe solo v zgolj tretjem taktu Coplanda (ESM je sicer dolg okrog 12 minut), tretji ima pomemben quasi solo, dolg kar nekaj taktov, a s svojim inštrumentom - verjetno nalašč, ker ni dovolj naštudiral in ker je solo pomemben, dobro slišen in zahteva veliko mero koncentracije - ne "pride ven", kot bi bilo treba. Dirigent Walter Proost, ki je sicer "čisto fejst fant", me totalno razočara in razpizdi z ekscentrično interpretacijo Coplanda. Ravno te skladbe sem se na koncertu najbolj veselil, ker mi je zelo pri srcu in ker jo imam tako temeljito naštudirano, da za vsako noto točno vem, kdaj, kje in kako mora biti odigrana. Kot da ne bi bilo dovolj že zajebanih not, neskladnih vstopov in grdih nastavkov (trobila) pa je celo zadevo poslabšal še Proost z nekaterimi neskončno počasnimi tempi in razvlečenimi pasažami, pa tudi z nekakšnimi ritardandi, rallentandi in tenuti tam, kjer jih v originalni partituri sploh ni. Res škoda, ker skladba tako izgubi na čaru in efektivnosti, kar lahko privede do tega, da si poslušalec, ki jo sliši prvič, o njej popolnoma po krivici ustvari nepravo mnenje. Očitno bi bil lahko dirigent od velikega Lennyja, pri katerem se je (med drugim) učil, lahko odnesel več ... :P OK, nekatere od napisanih stvari so bolj "kritične", druge manj, za takorekoč vse pa velja, da gre tu za koncert poklicnega simfoničnega orkestra. Jebi ga, takih stvari si pač ne morejo privoščiti.

Klinc, res je, sem zelo siten poslušalec, ampak je pač tako - ko gre za glasbo, sploh za tisto, ki mi je pri srcu, pri meni ni zajebancije. :-) Na srečo je koncertov, po katerih bi imel toliko pripomb, kot po pravkar opisanem, zanemarljivo malo; nazadnje sem bil tako razočaran leta 2004 ob 20. obletnici izida legendarne plošče Maček Muri in Muca Maca, ko je originalna zasedba priredila koncert v Križankah; tudi tam je šlo skoraj vse narobe, a o tem morda kdaj drugič. Zdaj imam sam priložnost, da se izkažem, saj nas v začetku prihajajočega tedna s pihalnim orkestrom čaka dirigentski seminar v organizaciji ZSG in JSKD, ki ga bo vodil znameniti nizozemski dirigent Jan Cober (seveda velik strokovnjak za pihalno glasbo). Komaj čakam, gotovo bo zanimivo. :-) Uživajte prve marčne dni, se beremo.

Še pomnite, tovariši(ce)?

Ah ja, nostalgija ... Good old days ... :-)















Uživajte, se beremo.

Kulturne prireditve niso za otroke!

Pred nekaj leti sem po božično-novoletnem koncertu pihalnega orkestra v Notransko-kraških novicah popizdil in napisal kolumno z naslovom "Mami, a lahko ploskam?" K temu me je vzpodbudilo vzdušje na omenjenem koncertu. Ves čas se je namreč slišalo otroško čebljanje, pojokavanje, cepetanje, tekanje naokrog in podobne priljubljene otroške aktivnosti (splošno obnašanje in nezainteresiranost publike tokrat pustimo ob robu), kar je zelo jasno razvidno predvsem iz posnetkov koncerta in je, če ne drugega, neprimerno in nespoštljivo tudi do vrhunskih solistov, ki pogosto igrajo z nami (Hinko Haas, Katja Porovne Silič, Luka Loštrek ...). Na naš B-NL koncert, ki je najbolj obiskana prireditev v Logatcu v celem letu, namreč nadebudni logaški starši leto za letom vodijo majhne otroke; včasih se mi zdi, da prav tekmujejo med seboj, kdo bo pripeljal mlajšega ali kdo bo z njim prišel kar iz porodnišnice. Zato iz leta v leto popizdevam, ko "naši zlati zajčki", naša mala največja bogastva, na katerih stoji svet, med koncertom nadebudno čebljajo, pojokavajo, krehajo, cvilijo, topotaje tekajo po dvorani in počnejo vse tisto, kar mali otroci pač radi počnejo in kar smo v njihovih letih kakopak počeli vsi.

Vse lepo in prav, vendar, ljudje božji, lepo vas prosim - ne na koncertu! Ni je namreč stvari, ki bi me kot glasbenika bolj znervirala, spravila ob živce in dekoncentrirala, kot so omenjena otroška sranja. Zgodilo se mi je že namreč, da me je glasen otroški jok med koncertom tako spravil ob živce, da sem se med skladbo izgubil in nisem odigral tako, kot bi bilo treba, pa imam sicer čisto spodobno koncentracijo. Ne govorim o skrajnostih, da bi morala na koncertih publika sedeti pokonci in biti tiho kot miš v skladu z vojaško disciplino (no, kar sicer sploh ne bi bilo slabo :D), a neke meje vendar morajo biti. Otroke, ki so še tako majhni, da itak še ne dojemajo, kaj se na koncertu sploh dogaja (včasih pa tudi "malo" večje :P), itak boli kurac za to, kar se dogaja na odru in razumljivo je, da ne morejo dve uri zdržati tiho in pri miru, zato jih za božjo voljo ne vlačite s sabo na koncerte, ampak jih puščajte v varnem zavetju doma in njihovih najljubših igrač!

Vedno ista zgodba se seveda ne ponavlja samo na koncertih, ampak na vseh kulturnih dogodkih, ki so že po svoji naravi taki, da od prisotne publike terjajo določeno mero miru in koncentracije na dogajanje na odru, npr. literarni večeri, otvoritve razstav in podobno. Vsega tega imam kot aktivni kulturnik za seboj že veliko in (pre)pogosto se dogaja, da se ponavljajo vedno isti problemi s prekletimi pamži, ki ne dajo miru. A seveda se nikoli ne zgodi nič konkretnega, starši malega razgrajača se v najboljšem primeru sramežjivo nasmehnejo naokrog, češ, "Saj razumete ...", tiste bolj pogumne pa itak boli kurac, kaj si bodo mislili ostali.

"Naši zlati zajčki" nedvomno so in vedno bodo naše največje bogastvo, na katerem svet stoji, toda dokler bodo moteči elementi na kulturnih prireditvah, bom še naprej do potankosti razumel gnev, ki ga do njih goji npr. Svetlana Makarovič. Na kulturnih prireditvah je namreč največje bogastvo mir, tišina in zbrano spremljanje dogajanja na odru, ali kot so precej bolj diplomatsko zapisali na spletni strani Cankarjevega doma: Na koncerte resne glasbe, daljše, pozne večerne in vsebinsko zahtevne predstave ne pripeljimo s seboj majhnih otrok. Dolgočasili se bodo, težko bodo sedeli pri miru, mučila jih bo utrujenost, zaspanost ... Pokličimo varuško in precej ljudi bomo s tem osrečili: otroka, druge obiskovalce in nenazadnje sebe, saj nas ne bo nihče cukal za rokav in sitnaril: A bomo šli kmalu domov?! Uživajmo v predstavi, prihodnji dan pa pojdimo z otrokom raje v živalski vrt, na lutkovno predstavo ali na izlet. Na večerne prireditve in simfonične koncerte bo že še hodil, ko malo zraste.

Uživajte, se beremo.

John Williams is The Man!

Vsako leto je 8. februar zame čisto poseben dan, niti ne toliko zaradi Prešernovega dne (ki ga seveda v vsakem primeru tako ali drugače dostojno obeležim), ampak predvsem zato, ker se je na ta dan rodil po mojem (in mislim, da tudi splošno sprejetem) mnenju največji, najodličnejši in najuspešnejši skladatelj filmske glasbe vseh časov, John Williams. Danes obhaja svoj 77. rojstni dan.
JW je pravzaprav tudi "zakrivil" mojo veliko, večno in neumrljivo ljubezen do filmske glasbe, ko sem nekje še v osnovni šoli nenadoma spoznal, da je ta človek napisal glasbo za takorekoč vse moje najljubše filme - celotno sago Star Wars, pa za Supermana, Home Alone, Jurassic Park, vse Indiana Jonese, Jaws in še in še (zadovoljivo popolno filmografijo je moč najti tukaj). Moj prvi Williamsov CD je bila zdaj že legendarna kompilacija John Williams - Greatest Hits 1969-1999 na dveh CD-jih. Če danes preštejem vse svoje CD-je z Williamsovo glasbo, jih je 87, od tega precej dvojnih. Imam vse večje soundtracke, pa tudi nekaj koncertnih del in nekaj precejšnjih raritet, en največjih zakladov pa je nedvomno fenomenalni The Blue Box z uradnim naslovom Superman: The Music, škatla z osmimi CD-ji, do roba polnimi glasbe iz vseh filmov in risanke o Supermanu, vse skupaj pa dopolnjuje še 160-stranska knjižica, polna zanimivosti, trivie in poglobljenih muzikoloških analiz Supermanove glasbe - skratka, takorekoč največji predstavljiv zaklad za soundtrack junkieja, kakršen sem sam. :-) (O zadevi sem že pisal, ko sem jo dobil iz Amerike.)

Tako me John Williams in njegova glasba spremljata že krepko čez desetletje, saj takorekoč ne mine dan - teden pa niti slučajno - da ne bi poslušal njegove glasbe. Samo upam lahko, da bo vsaj še 5-10 let ostal pri močeh in delal s Spielbergom in ostalimi režiserji, dneva, ko bom izvedel, da je za vedno odšel, pa si nočem niti predstavljati. Zame in za cel svet je tako ali tako nesmrten, saj bo, tako kot mnogi glasbeni giganti, skozi svojo glasbo živel večno.
Današnji kulturni praznik sem sicer obeležil tudi z obiskom tradicionalnega koncerta SToP-a v SF, kjer sta mi družbo delala tudi kolega tolkalca Tine in Domen. Že v petek smo s pihalnim orkestrom odigrali tradicionalno matinejo za logaške osnovnošolce, včeraj pa s simfoničnim orkestrom GŠ še koncert v Rovtah. Čez mesec, 7. marca sledi še ponovitev tega koncerta (menda z nekaj dodatnega programa) v Logatcu, vsi, ki to berete, že zdaj lepo vabljeni.

Letošnji "kulturni vikend" (škoda, da današnji praznik ni na jutrišnji ponedeljek! :P) je bil torej kar pester in res zapolnjen s kulturo, kar je seveda super in upam, da bo tako ne samo prihodnje leto, ampak tudi v vsem vmesnem času. Zdaj pa novemu tednu, novim izzivom in novim zmagam naproti. :-) Jutri grem npr. prvič letos spet na jam session v JCG. :-)

Tudi vam, preljubi mi bralci, lep in prijeten teden. Uživajte, se beremo.

Že dolgo nismo pili ga, pili ga, pili gaaa

Ko sem danes prebral tale zapis blogerskega kolega Bradypusa, sem se nemudoma našel v njem. Tudi sam imam namreč dolgoletne izkušnje s tem, kako slovenska mokra kultura tolerira tiste, ki pijejo prekomerno in kako nikakor ne more sprejeti "drugačnosti" tistih, ki smo se odločili za nepitje alkohola.

Seveda sem nekoč, res dolgo že tega tudi sam poskusil kakšen pir in kakšno vino, a oboje me je tako zelo odvrnilo, da mi je alkohol zelo hitro zasmrdel do te mere, da sem se pač odločil, da ga ne bom pil oz. da bom, če hočete, "prostovoljno abstiniral". Ta odločitev pa je v premnogih družbah, kjer sem se znašel, vztrajno dvigovala neštete obrvi in izzivala nebroj začudenih pogledov in komentarjev.

"A res ne bi nič spil?"
"Daj no, samo en mali pirček, je super hladen, veš!"
"A si imel kdaj probleme z alkoholom?"
"A ti doma ne pustijo?"
"Daj samo malo probaj, no!"

Slovenci očitno popolnoma razumejo vse tiste, ki "občasno nekoliko pregloboko pogledajo v kozarec", pijani ležijo na tleh, bruhajo v kotu ali sekretu in z neznosno težkim pijanskim modrovanjem težijo vsem in vsakomur okrog sebe. Vsi ti so normalni, sprejemljivi in sprejeti. Toda tisti reveži, ki iz kateregakoli razloga ne pijemo nič alkoholnega, smo znova in znova tarče začudenja, nerazumevanja in neredko tudi posmeha.

"Le počakaj, Vučko, te bomo že še napili!" (poslušam že najmanj 10 let)

Stvar, ki mi gre s tem v zvezi daleč najbolj na kurac, pa so obupne slovenčkarsko-slovenceljske fešte, primitivne do zadnjega. Mislim seveda predvsem na razne jebene ohceti, abrahame in podobne bedarije, kjer je običajno poanta predvsem (ali pač zgolj) v nažiranju, napijanju, plesanju in igranju neskončno bebavih igric, ki se jih ponavadi spomnejo genialni harmonikarji, kitaristi, klaviaturisti in podobna kvaziglasbena zalega, ob katerih mi postane slabo, ker ne znajo tako, kot bi se spodobilo, bilo pravično, primerno in zveličavno, zaigrati niti enega samega fucking komada in ki bi jih bilo treba vse prebičati, da ne rečem česa hujšega. Takim glasbenim imbecilom bi jaz plačeval za to, da NE BI igrali - da sploh ne govorimo o tem, kako je, ko se začnejo iti zafukane humoriste oz. kar "povezovalce programa". (Seveda, seveda, tudi tu najdemo svetle izjeme, ki potrjujejo pravilo, a žal jih je zanemarljivo malo.) Posebna pika na i je seveda še vlakec, ki se običajno nekje po polnoči oblikuje iz večine prisotnih, ki so ravno dovolj pod gasom, da so še sposobni stati na nogah, ostali pa tako ali tako komirajo za mizami, polnimi obranih kosti, mastnih flekov, politega vina in prevrnjenih kozarcev in čakajo na kislo župo ob treh zjutraj, da jih spet vsaj za silo strezne.

V svojih dobrih 27 letih sem bil žal prisiljen obiskati že cel kup takšnih in drugačnih fešt (če komu še vedno ni jasno, o čem govorim, naj si ogleda odlični depikciji v SLO filmih Kajmak in marmelada in Petelinji zajtrk), kar mi je pustilo cel kup travm, saj sem vedno skrajno trpel in vsaka minuta se je vlekla kot ura. But no more. Prisegel sem si, da se teh zadev NE BOM VEČ udeleževal. Komur je taka oblika preživljanja dragocenega prostega časa ljuba in pri srcu, naj to le izkorišča, toda mene na takšnih feštah ne boste več videli, zato me prosim ne vabite na svoje poroke, obletnice, okrogle rojstne dneve in podobno. Vem, da je to neskončno težko razumeti (ampak to ni moj problem, pač pa problem tistega, ki ne razume; jaz čisto razumem vse, ki na take zadeve radi hodijo, le mene naj pustijo na miru!), vsem želim vse dobro in dobro zabavo, kajti hej, tudi sam se imam rad fajn - toda ne tako in ne na tak način. Moje ideje imeti se fajn so npr. moja Špela, hud koncert klasike ali jazza, dober film, dobra knjiga, dobra partitura in dobra plošča. Jebeš zafukane slovenceljske fešte.

Uživajte (na omenjenih feštah ali kjerkoli drugje), se beremo.

Good luck, Mr. President!

Včeraj je v Washingtonu slovesno zaprisegel 44. predsednik ZDA, 47-letni Barack Hussein Obama II. (na fotki z ženo Michelle Obama, novo ameriško First Lady). Inavguracijsko slovesnost je v živem TV-prenosu spremljal dobršen del svetovne populacije, zanjo pa so zapravili "solidnih" 150 milijonov dolarjev (Svetovna recesija?! Finančno-gospodarska kriza v ZDA?! No, Sir!)

V kakšnem stanju je Obama od svojega predhodnika Georga W. Busha prevzel državo in zunanjo politiko, ki in kakor jo je furala Busheva administracija, je vsakomur nedvomno kristalno jasno. Obama je nedvomno zelo fejst fant - mlad, lep (kot bi se nedvomno strinjal Berlusconi), poln elana, upanja in dobre volje. Skrbi me le to, da od njega pričakujejo čudeže. Mislim, da veliko (in upam, da ne preveč) Američanov in svetovne javnosti gleda na Obamo kot na Tolkienovega Gandalfa - dobrohotnega čarodeja z nadnaravnimi močmi, ki bi iz zla ves čas delal dobro, iz sovraštva ljubezen in iz obupa srečo in blaginjo. Toda tega tudi Obama ne bo zmogel - vsaj ne v celoti (ker se bodo nedvomno našli taki, ki mu bodo te plemenite namene - tako kot Gandalfu - oteževali in/ali onemogočali). Nočem biti pesimist, zgolj realist. Obama ne bo mogel delati čudežev in ne zdi se mi prav, da imajo ZDA in svet do njega tako neprikrito visoka pričakovanja.

V Obamo verjamem tudi sam, tudi sam sem navdušen nad tem, da je postal predsednik in če bi bil Američan, tudi sam ne bi niti za trenutek pomislil o tem, koga bom volil za predsednika. Želim si samo, da ne bi oz. da ne bo klonil pod težo ameriških, svetovnih in nenazadnje lastnih pričakovanj. Good luck, Mr. President!

Das Neujahrskonzert der Wiener Philharmoniker

Kot vsako leto sem si seveda tudi letos ogledal legendarni tradicionalni novoletni koncert dunajskih filharmonikov, ki se vsako leto začne 1. januarja natanko ob 11 uri in 15 minut. Koncert, ki se obvezno sklene z valčkom An der schönen blauen Donau Op. 314 ter s koračnico Radetzky Marsch, Op. 228, je bil tudi letos, ko mu je dirigiral Daniel Barenboim (naslednje leto ga bo nasledil Georges Prêtre), zelo prijetno doživetje. Dosihmal sem se prav vsako leto spraševal, kdo neki so vsi srečneži, ki jim uspe priti na koncert in bil trdno prepričan, da so karte za ta koncert razprodane že za leta naprej in da so njihove cene itak tako astronomske, da bi si jih sam nikoli ne mogel privoščiti. A ugotovil sem, da temu ni čisto tako.

Ker za koncert, ki ga vsako leto v živem televizijskem prenosu spremlja približno milijarda ljudi po vsem svetu (torej šestina svetovnega prebivalstva), seveda iz leta v leto vlada izjemno zanimanje (tudi poslušalci vsako leto pridejo z vsega sveta), je Dunajska filharmonija uvedla preprost sistem: vsako leto od 2. do 23. januarja prek interneta pobirajo prijave ljudi, ki bi radi prišli na koncert. Prijavijo se verjetno tisoči. Ob prijavi je potrebno izpolniti osnovne podatke (ime, priimek, naslov ...) in se odločiti za kategorijo vstopnice, ki seveda sledi dobri stari logiki, da je cena za boljši sedež višja. Za najdražjo vstopnico na koncertu 1. januarja boste tako odšteli 940 EUR (sic!), za najcenejšo pa pičlih 30 EUR (vendar gre za stojišče z omejenim razgledom na dogajanje). Sedežni načrt in cene vseh vstopnic si je mogoče ogledati tule. Kot pravijo na svoji spletni strani: Due to extremely high demand, tickets for the three traditional end of year concerts of the Vienna Philharmonic are drawn by lot over this website at the beginning of each year. In this way, music lovers from all over the world have an equal chance to purchase these highly desired tickets. Between January 2nd and 23rd of every year, registrations will be accepted to take part in the drawing for tickets to the following end of year concerts.

Ko sem to ugotovil, sem se letos za koncert nebodigalen nemudoma prijavil tudi sam. Udeležiti se dunajskega novoletnega koncerta je bila namreč že od nekdaj ena mojih najbolj norih (glasbenih) želja, o izpolnitvi katere si nisem upal niti sanjati. Zdaj sem doživetju teh sanj vsaj majhen korak bliže. Če bom dejansko izžreban, bom lahko skupaj s še enim srečnežem (prepričan sem namreč, da bi mi uspelo najti norca, ki bi mi delal družbo :D) 1. januarja 2010 sedel v dvorani dunajskega Musikvereina in poslušal njihov novoletni koncert. Občutki bi bili verjetno podobno neizrekljivi, kot tisti februarja 2005, ko sem londonske simfonike v Londonu prvič v živo slišal igrati filmsko glasbo Johna Williamsa. To so doživetja, ki se jih ne da opisati z besedami, ker so waaay beyond words.

Če mi "projekt" dejansko uspe, bo to kar drag hec, saj bi me/me (in mojega spremljevalca/-ko) bo vstopnica na koncert stala 240 EUR (to cenovno kategorijo sem si namreč izbral), plus seveda bencin, hrana in morebitna namestitev. A na tak koncert greš pač enkrat v življenju. Če me bodo izžrebali, bom to izvedel nekje konec marca, potem pa bom potreboval samo še sopotnika ... Špela? ;-)

Za konec pa še posnetek izvedbe Radetzky Marscha iz leta 2007, ko je koncert vodil znameniti Zubin Mehta. Tolkalci, bodite pozorni na izjemen lesen mali boben in na pravi dunajski einschlag! ;-)



Ah, kako se v teh polarno mrzlih in zasneženih dneh priležeta dva dneva dopusta ... :-) Uživajte, se beremo.