Čisto preveč se dogaja!

Zadnje dni in tedne se mi stvari dogajajo tako hitro in intenzivno, da je blog moral začasno prav na dno prioritetne liste mojih opravkov. Tako kar malo dvomim, da mi bo ob koncu leta uspelo ponoviti (kaj šele preseči) število lanskih objav, poleg tega pa se občasno najde celo kakšen moj zvesti bralec in/ali bralka, ki me prijazno opomne na to, da bi bil že skrajni čas, da napišem kaj novega. To, da veš, da te nekdo dejansko redno bere in komaj čaka tvoj naslednji zapis, pa je za vsakega blogerja nedvomno vedno znova čudovit občutek. :-)

Od zadnjega zapisa konec marca se je res zgodilo ogromno stvari - bil sem v Frankfurtu (Musikmesse 2009), takoj za tem s Špelo v Londonu (koncert filmske glasbe v izvedbi LSO), s Folk etc. sem doživel svoj pravi krst kot pridruženi član banda, igral sem na vstajenjski procesiji v Logatcu, se s Špelo in njenima staršema s kolesom podal z Vevč na Žagarski vrh (kjer stoji znameniti in priljubljeni radioamaterski repetitor S55VZV, loc. JN76IA), bil s Špelo na koncertu UPOL-a, šel podaljšat registracijo & zavarovanje avta (+ tehnični pregled) in s pihalnim orkestrom odigral prvi predtekmovalni koncert v Sežani (prav nocoj). Vmes je bil seveda še šiht, pa malo morje vaj in ostalih obveznosti - le kje naj si potem človek odtrga čas še za blog?! :P :-) Le če ne bi poleg vsega še nič spal, bi se dalo še kaj dodatnega postoriti. :D

Tudi v prihodnje ta divji tempo še nekaj časa ne bo popustil, saj me v bližnji prihodnosti čaka koncert Gala Gjurina v CD, koncert simfonikov AG v CD, še en špil s Folk etc. v Celici, abonmajski koncert Simfonikov RTV v CD, koncert s Simfoničnim orkestrom GŠ Logatec v Krškem, delo na Radiu 94 & NTR v Postojni in drugi predtekmovalni koncert s pihalnim orkestrom v GH Union v Ljubljani - in vse to samo v naslednjih 10 dneh! Faaak! :S :P :D

Kot vidite, je na zgornji fotki dr. Danilo Švara, slovenski skladatelj, čigar Istrski plesi v treh stavkih so letos ena od dveh obveznih skladb na tekmovanju pihalnih orkestrov v koncertni skupini, ki bo 23. maja v Mariboru (druga je Praise Jerusalem! Alfreda Reeda). Kot že omenjeno, smo imeli z orkestrom nocoj prvi predtekmovalni koncert v Sežani in na njem smo v celoti izvedli tudi Istrske plese. Glede na to, da je skladba zahtevna in transkripcija neprijazna, do tekmovanja pa je še več kot en mesec, je moj prvi vtis z odra, da smo se odrezali zelo dobro. Realnejšo sliko si bo seveda moč ustvariti po analizi in poslušanju posnetkov, a res ni bilo slabo. Tudi trije stavki Picqueurjeve čudovite Symphony No. 0 so nam šli pohvalno izpod rok. :-) Boste videli, na tekmovanju bomo razturili sceno! :D Prav veselim se že našega drugega predtekmovalnega koncerta, ki bo čez 10 dni - v torek, 28. aprila ob 19.30 v Unionski dvorani GH Union v Ljubljani. Vesoljno bralstvo bloga si seveda najtopleje in najprijazneje vabljeno k prisostvovanju dotičnemu glazbenemu veledogodku! :D

Tale lepotec je moj novi snare - mali boben, ki sem si ga kupil v Frankfurtu; DJ Drums Quality Snare Series Solid Maple X 14"×6,5" snare. Zares izjemen inštrument, potem ko sem zamenjal obe opni (zgornja Remo Fiberskyn 3 Ambassador, resonančna Remo Diplomat Snare) in drdralne strune (Tama 42 strands Carbon Steel) in se nekaj ur zajebaval s finim uglaševanjem open in nastavitvijo strun, je postal tako zelo hud, da si delam utvare, da se ga ne bi sramovali niti Dunajski filharmoniki, ki sicer uporabljajo fenomenalni snare avstrijskega proizvajalca Aural in so mi pred kratkim prijazno sporočili: "The annual drawing for tickets to the end of year concerts of the Vienna Philharmonic has now been completed, and we regret to inform you that your application was not among those selected. We are thus unable to offer you any tickets for the New Year's Concert on January 1, 2010." (Isto sporočilo je dobila tudi Špela.) Itak. :P Več sreče prihodnjič. :-)

Tole pa je moja baterija, "updatana" z novim malim bobnom. :-) Res zelo huda jazz baterija. Bobni Sonor in DJ Drums, činele Zildjian in Istanbul, opne Remo, hardware Tama in Premier in stol K&M. To je to, now let's swing & groove! :-)

V Londonu s skladateljem filmske glasbe Trevorjem Jonesom. Zares čudovito srečanje + avtogram na moj izvod soundtracka Merlin (ki ga je seveda posnel LSO). :-)

Evo, zgledujem se po Špeli. Baje, da je tole "kar dobra drža za začetnika". Pa tudi ton dejansko spravim iz flavte - in iz piccola, jebemti sunac! :D

In še skupna fotka z Musikmesse z izvrstnim belgijskim skladateljem Bartom Picqueurjem, ki sem ga imel čast in veselje spoznati tudi osebno. Bart je napisal prečudovito Symphony No. 0 'Phoenix ex cinere suo renascitur' za pihalni orkester, ki smo si jo izbrali za skladbo po lastni izbiri na majskem tekmovanju v MB in o njej kaj več napišem kdaj naslednjič.

Evo, bodi dovolj za danes; bomo videli, kdaj mi uspe napisati naslednjo rundo - upam, da čimprej. Držite pesti! :D Uživajte, se beremo.

Srečno pot, Maurice Jarre

Danes me je razžalostila novica, da je v noči na nedeljo pri 84 letih umrl mojster filmske glasbe, legendarni skladatelj Maurice Jarre, ki ga večina filmske publike pozna vsaj po glasbi za filma Lawrence of Arabia in Doctor Zhivago. Za svojo glasbo v obeh omenjenih filmih je prejel oskarja, pa tudi za soundtrack filma A Passage to India. Sit tibi terra levis, dragi Maurice, morda se nekoč nekje srečamo in rečemo kakšno o filmski glasbi.

Tale bejba pa je izvrstna ameriška violinistka Hilary Hahn, ki sva jo šla prejšnji teden s Špelo poslušat v Cankrajev dom. Hilary, ki mi je bila od prej znana predvsem kot sodelujoča pri soundtracku filma The Village (skladatelj: James Newton Howard), sem si vedno želel videti in slišati v živo in na moje veliko veselje se je letos v okviru srebrnega abonmaja na svoji turneji dejansko ustavila tudi v Ljubljani, družbo pa ji je delala še ukrajinska pianistka Valentina Lisitsa. Bili sta definitivno odlično uigran duet in čeprav me je Hilary fascinirala s svojimi good looks (res je luštna!) in brezhibno tehnično perfekcijo, ji to žal ni uspelo z interpretacijo in izbiro repertoarja. Programsko sta dekleti namreč precej zamorili z izbiro kar treh sonat Charlesa Ivesa. No, vsaj dela Eugèna Ysaÿeja in Bartóka so precej navdušila. Osebno bi veliko raje videl, da bi Hilary prišla sama in na solo recitalu izvajala samo Bacha (po čemer je sicer zelo - morda celo najbolj - znana). Ampak OK, podarjenemu konju se ne gleda v zobe. :-) Zelo navdušen sem bil že nad tem, da je sploh prišla k nam in da smo jo imeli priložnost poslušati v živo. Ker sta imeli s pianistko po koncertu še autograph session v spodnjem preddverju CD, se seveda nisem mogel premagati, da si ne bi šel te lepotice ogledat še v živo. :-) Hilary je in real life zelo kul in nezvezdniška, prišla je sproščena in dobrovoljna ter prijazno kramljala s fani in delila avtograme. Tudi jaz sem dobil svojega - na koncertni list, in ko sem ji čestital za koncert, me je prijazno vprašala: "Are you a violinist?", na kar sem odgovoril: "No, percussion!" in ona je z nagajivim nasmeškom dodala: "Wow, that's nice!" :-)

Sicer pa se bo tudi ta teden v glasbenem smislu totalno dogajalo. V sredo se namreč po službeni dolžnosti odpravljam na največji glasbeni sejem v Evropi, Musikmesse v Frankfurtu. Seveda mi je sejem v velik užitek tudi kot glasbeniku in vsak glasbenik bi si ga moral ogledati vsaj enkrat (cf. lansko poročilo). Iz Frankfurta potem v petek letim direktno v London, kjer bo v soboto fenomenalen koncert filmske glasbe (The LSO: A Life in Film) v izvedbi veličastnega London Symphony Orchestra. Že tretjič bom torej poslušal svoj najljubši simfonični orkester na svetu, kako igra meni najljubšo filmsko glasbo. :-) Zelo se veselim tudi pre-concert talka s skladateljema Patrickom Doylom in Trevorjem Jonesom in upam, da po lanskem zelo uspešnem "projektu David Arnold" pade še kakšen avtogram. :-) Upam seveda tudi na nakup nekaj super CD-jev in DVD-jev, če bo vse po sreči, pa tudi bodhrána (ki sem ga včeraj na vaji Folk etc. sicer prvič v življenju poskusil igrati in občutek je bil FENOMENALEN! :D).

Nič, to je to, dovolj nakladancije za danes. Naredite si prijeten teden tudi sami, uživajte in se beremo - verjetno prihodnji mesec. ;-)

Kaj je narobe s to sliko?

Oziroma kot se v kultnem Terminatorju vpraša pankič Bill Paxton, ko zagleda prihajajočega nagega Schwarza: "What's wrong with this picture?"

Brezplačni sobotni tednik Dobro jutro si je 7. marca privoščil šlamparijo prve klase. "Eno letališče se širi, druga dva se borita za preživetje". Res hudo. Še dobro, da sem optimist glede prihodnosti našega prečudovitega jezika. Dobro jutro ima kar dve lektorici, a sta bile v času izdaje te številke očitno obe na pučitncah. Tisti, ki tistega, ki je tablo, ki pot, ki proti Zgornjim Ruknjam vodi, kaže, vzel, prijavi, bo dobil lepo nagrado. Ja ja, takle mamo. :-)

Na SiOL-ovem spletnem portalu, od koder je tudi zgornja fotka, sem prebral, da bo Converse začel izdelovati nove, rockerske modele brezčasnih all-stark, katerih velik fan in ponosni lastnik nekaj parov sem tudi sam. Naredili so/bodo namreč kolekcije z motivi Metallice, Pink Floyd, AC/DC, The Who in mogoče še katerega kultnega rock banda. Pri nas jih sicer verjetno še ne bo tako kmalu, je pa čisto možno, da staknem kakšne v Londonu, kamor se že tretjič odpravljam čez dobra dva tedna. Prvi razlog za obisk je seveda tudi v tretje koncert LSO, ki bo spet igral filmsko glasbo, yaaay! :-) Družbo mi bo delala moja Špela, s katero pa se bova dobila šele na londonski Liverpool Street Station, saj bom v London priletel direktno iz Frankfurta (Špela pa z Brnika), kamor se tudi letos službeno odpravljam na Musikmesse 2009, kar bo seveda še eno super doživetje.

Pred in po Londonu pa se ima zgoditi še cel kup hudih glasbenih dogodkov:
- koncert Hilary Hahn in Valentine Lisitse v CD (25. marec)
- koncert UPOL-a v SF (14. april)
- koncert Gala Gjurina v CD (18. april)
- revija simfoničnih orkestrov slovenskih GŠ v Krškem (25. april; sodelujemo s SO GŠ Logatec)
- 14. Jazz Cerkno 2009 (14.-16. maj)
- Carmina Burana v CD (21. maj)
- 29. tekmovanje pihalnih orkestrov v koncertni težavnostni stopnji v Mariboru (23. maj; tekmujemo s KD PO Logatec)

Spet se torej obetajo pestri, glasbeno obarvani časi (itak, čisto meni podobno :D), so stay tuned! :-) Uživajte, se beremo.

Bodhrán

Irska ljudska glasba mi je bila že od nekdaj všeč, prvič sem se z njo srečal pravzaprav precej "indirektno", ko je mislim, da leta 1994 Andrej Šifrer skupaj z legendarnimi Dublinersi izdal ploščo Sedem irskih noči, kjer je seveda prvi komad zimzeleni Seven Drunken Nights. Štiri leta pozneje so irski ritmi žgali tudi v podpalubju Cameronovega Titanica, kjer sta nanje plesala Jack in Rose. :-) Še čez leta pa smo nekatere irske "standarde", kot npr. Molly Mallone, Whiskey in the Jar in Danny Boy igrali in prepevali na VLS-jih Slovenskega Tolkienovega društva Gil-galad.

Kakorkoli, usoda je hotela, da sem postal reden obiskovalec odličnega slovenskega banda Folk etc., ki igra pretežno irsko glasbo in v katerem igra tudi moja Špela. Skupina je res super, sploh ko sediš v ljubljanskem Irish Pubu in jih poslušaš, kako nažigajo prave irske jige, reele, hornpipe in polke, misliš, da si sredi divje dublinske noči. :-) Tako da vse bralce, ki vam je tovrstna muzika pri srcu, toplo vabim, da jih pridete kdaj poslušat; satisfaction guaranteed! :-)

Kot glasbenika - tolkalca pa me je vedno prav magično privlačil tradicionalni irski boben, imenovan bodhrán in že neštetokrat sem si zaželel in rekel, da se ga moram naučiti igrati, kar je menda zelo zahtevno. Po kar nekaj letih torej zdaj izpolnjujem obljubo (ki sem si jo dal sam), saj sem se končno resno vrgel v "projekt bodhrán", tako da si bom kmalu kupil svojega (zelo verjetno ravno takega, kot je na zgornji fotki) in se po nekaj uvodnih nasvetov in naukov odpravil kar k Tomažu, ki bodhrán res odlično igra pri Folk etc. Na internetu sem že poiskal tudi nekaj "šol" in podobnih smernic za igranje, a igranja inštrumenta se pač ne da naučiti prek interneta. Upam, da mi bo dobro šlo, sploh kot tolkalec sem optimist. :-) Mogoče sčasoma postanem celo tako zelo dober, da bom pri kakšnem komadu s Folk etc. lahko igral namesto Tomaža, ki bo takrat igral harmoniko. :D Ampak do tja je še daleč, najprej moram zadevo sploh dobiti v roke. Približno stokrat sem si ogledal tudi že totalno hud bodhrán solo, ki se pojavi na samem začetku filma The Magdalene Sisters, videti in slišati pa ga je moč tule. Res noro.

V zadnjih dneh me je nekaj mojih "rednih bralcev", če si lahko domišljam, da jih imam, že opozorilo, da je moj blog zaspal oz. da nisem dovolj priden. In to po "zgolj" dveh tednih odsotnosti z bloga! :-) Tako da me kot prvo zelo veseli, da imam tako zveste bralce (in bralke!), kot drugo pa se moram opravičiti, da se je v teh dneh dogajalo toliko stvari, da je blog res moral začasno v drugi plan. :-) Izjemna glasbena izkušnja prvih dni marca je bil nedvomno dirigentski seminar z nizozemskim dirigentom in specialistom za pihalno glasbo Janom Cobrom, v soboto, 7. marca pa smo imeli s Simfoničnim orkestrom GŠ Logatec predpomladni koncert, kjer je bil izveden tudi moj aranžma Orffove O Fortuna (seveda iz scenične kantate Carmina Burana). Uspelo je super, Špela pa je zadevo tudi uspešno posnela. Bil sem zelo vesel in zadovoljen, sploh ko sem pozitivne komentarje prejemal ne samo od publike, ampak tudi od članov orkestra (aranžma je pisan samo za godala in tolkala).



Zgodilo se je seveda še toliko tega, a o vsem bi bilo nesmiselno pisati. Bomo videli, če mi glede na to, da bo, kot trenutno kaže, tudi druga polovica marca precej pestra, naslednji zapis uspe kaj prej, kot šele čez dva tedna. :-) Vsem bravkam inu bravcam prijazno privoščim karseda lep in uspešen začetek delovnega tedna! Uživajte, se beremo.

Koncertna razočaranja

Večina rednih bralcev bloga me gotovo pozna kot aktivnega glasbenika; svojega glasbenega poslanstva pa karseda aktivno ne uresničujem zgolj na odru, ampak tudi pred njim. Povedano preprosto in po domače - vsako leto (večinoma doma, nekaj pa tudi v tujini) obiščem res veliko koncertov, večinoma klasične - simfonične in jazz glasbe. Večina teh koncertov mi ostane v zelo prijetnem spominu, ker pač premorem že toliko glasbenega védenja, koncertnih izkušenj in razsodnosti, da me intuicija zelo redko pusti na cedilu v smislu, da bi s koncerta odšel razočaran. Včasih pa se seveda zgodi tudi to in to se je nazadnje zgodilo pretekli četrtek, 26. februarja.

Na ta dan sem se bil namreč udeležil rednega abonmajskega koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Cankarjevem domu. To je bil peti koncertni večer abonmajskega cikla 2008/2009 (šesti mu sledi v četrtek, 26. marca) in orkester je na njem z izjemo kompozicij Richarda Straussa in Nevila Halla igral ameriško glasbo (Bernstein, Barber, Copland). Najprej me je razkurila programska zastavljenost večera. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so skupaj nametali Hallovo atonalno in aritmično Luščenje mehke črne vode, Straussove občutene Štiri zadnje pesmi za sopran in orkester, Bernsteinov šegavi in šaljivi Divertimento za orkester, Barberjev introspektivni Esej za orkester št. 1 in čudovito Coplandovo z mehiško melodiko in ritmiko obarvano simfonično pesnitev El Salón México? Vse skladbe - razen Halla, ki me ni prepričal, morda sem pa glasbeno še vedno preozek in premalo dojemljiv?! :P :-) - so same po sebi super kompozicije, a skupaj v isti koncertni večer pač ne gredo, sorči. :P

Za piko na i pa so se hecne stvari dogajale še med samim koncertom - en trobentač med skladbo naenkrat na široko zazeha - ne da bi si usta vsaj pokril z roko (sic!; poleg tega je koncert snemala nacionalna TV in v živo prenašal Ars), drugemu med igranjem na tla pade dušilec, za kar se "odkupi" tako, da med Coplandom v solu doda ornament ali dva, ki ju sploh ni v notah. En tolkalec pogleda drugega, ki je ravno nekaj odigral in se mu nasmeji, češ "Jebemti, si car, super si odšpilal, hehe!", drugi zajebe solo v zgolj tretjem taktu Coplanda (ESM je sicer dolg okrog 12 minut), tretji ima pomemben quasi solo, dolg kar nekaj taktov, a s svojim inštrumentom - verjetno nalašč, ker ni dovolj naštudiral in ker je solo pomemben, dobro slišen in zahteva veliko mero koncentracije - ne "pride ven", kot bi bilo treba. Dirigent Walter Proost, ki je sicer "čisto fejst fant", me totalno razočara in razpizdi z ekscentrično interpretacijo Coplanda. Ravno te skladbe sem se na koncertu najbolj veselil, ker mi je zelo pri srcu in ker jo imam tako temeljito naštudirano, da za vsako noto točno vem, kdaj, kje in kako mora biti odigrana. Kot da ne bi bilo dovolj že zajebanih not, neskladnih vstopov in grdih nastavkov (trobila) pa je celo zadevo poslabšal še Proost z nekaterimi neskončno počasnimi tempi in razvlečenimi pasažami, pa tudi z nekakšnimi ritardandi, rallentandi in tenuti tam, kjer jih v originalni partituri sploh ni. Res škoda, ker skladba tako izgubi na čaru in efektivnosti, kar lahko privede do tega, da si poslušalec, ki jo sliši prvič, o njej popolnoma po krivici ustvari nepravo mnenje. Očitno bi bil lahko dirigent od velikega Lennyja, pri katerem se je (med drugim) učil, lahko odnesel več ... :P OK, nekatere od napisanih stvari so bolj "kritične", druge manj, za takorekoč vse pa velja, da gre tu za koncert poklicnega simfoničnega orkestra. Jebi ga, takih stvari si pač ne morejo privoščiti.

Klinc, res je, sem zelo siten poslušalec, ampak je pač tako - ko gre za glasbo, sploh za tisto, ki mi je pri srcu, pri meni ni zajebancije. :-) Na srečo je koncertov, po katerih bi imel toliko pripomb, kot po pravkar opisanem, zanemarljivo malo; nazadnje sem bil tako razočaran leta 2004 ob 20. obletnici izida legendarne plošče Maček Muri in Muca Maca, ko je originalna zasedba priredila koncert v Križankah; tudi tam je šlo skoraj vse narobe, a o tem morda kdaj drugič. Zdaj imam sam priložnost, da se izkažem, saj nas v začetku prihajajočega tedna s pihalnim orkestrom čaka dirigentski seminar v organizaciji ZSG in JSKD, ki ga bo vodil znameniti nizozemski dirigent Jan Cober (seveda velik strokovnjak za pihalno glasbo). Komaj čakam, gotovo bo zanimivo. :-) Uživajte prve marčne dni, se beremo.

Še pomnite, tovariši(ce)?

Ah ja, nostalgija ... Good old days ... :-)















Uživajte, se beremo.

Kulturne prireditve niso za otroke!

Pred nekaj leti sem po božično-novoletnem koncertu pihalnega orkestra v Notransko-kraških novicah popizdil in napisal kolumno z naslovom "Mami, a lahko ploskam?" K temu me je vzpodbudilo vzdušje na omenjenem koncertu. Ves čas se je namreč slišalo otroško čebljanje, pojokavanje, cepetanje, tekanje naokrog in podobne priljubljene otroške aktivnosti (splošno obnašanje in nezainteresiranost publike tokrat pustimo ob robu), kar je zelo jasno razvidno predvsem iz posnetkov koncerta in je, če ne drugega, neprimerno in nespoštljivo tudi do vrhunskih solistov, ki pogosto igrajo z nami (Hinko Haas, Katja Porovne Silič, Luka Loštrek ...). Na naš B-NL koncert, ki je najbolj obiskana prireditev v Logatcu v celem letu, namreč nadebudni logaški starši leto za letom vodijo majhne otroke; včasih se mi zdi, da prav tekmujejo med seboj, kdo bo pripeljal mlajšega ali kdo bo z njim prišel kar iz porodnišnice. Zato iz leta v leto popizdevam, ko "naši zlati zajčki", naša mala največja bogastva, na katerih stoji svet, med koncertom nadebudno čebljajo, pojokavajo, krehajo, cvilijo, topotaje tekajo po dvorani in počnejo vse tisto, kar mali otroci pač radi počnejo in kar smo v njihovih letih kakopak počeli vsi.

Vse lepo in prav, vendar, ljudje božji, lepo vas prosim - ne na koncertu! Ni je namreč stvari, ki bi me kot glasbenika bolj znervirala, spravila ob živce in dekoncentrirala, kot so omenjena otroška sranja. Zgodilo se mi je že namreč, da me je glasen otroški jok med koncertom tako spravil ob živce, da sem se med skladbo izgubil in nisem odigral tako, kot bi bilo treba, pa imam sicer čisto spodobno koncentracijo. Ne govorim o skrajnostih, da bi morala na koncertih publika sedeti pokonci in biti tiho kot miš v skladu z vojaško disciplino (no, kar sicer sploh ne bi bilo slabo :D), a neke meje vendar morajo biti. Otroke, ki so še tako majhni, da itak še ne dojemajo, kaj se na koncertu sploh dogaja (včasih pa tudi "malo" večje :P), itak boli kurac za to, kar se dogaja na odru in razumljivo je, da ne morejo dve uri zdržati tiho in pri miru, zato jih za božjo voljo ne vlačite s sabo na koncerte, ampak jih puščajte v varnem zavetju doma in njihovih najljubših igrač!

Vedno ista zgodba se seveda ne ponavlja samo na koncertih, ampak na vseh kulturnih dogodkih, ki so že po svoji naravi taki, da od prisotne publike terjajo določeno mero miru in koncentracije na dogajanje na odru, npr. literarni večeri, otvoritve razstav in podobno. Vsega tega imam kot aktivni kulturnik za seboj že veliko in (pre)pogosto se dogaja, da se ponavljajo vedno isti problemi s prekletimi pamži, ki ne dajo miru. A seveda se nikoli ne zgodi nič konkretnega, starši malega razgrajača se v najboljšem primeru sramežjivo nasmehnejo naokrog, češ, "Saj razumete ...", tiste bolj pogumne pa itak boli kurac, kaj si bodo mislili ostali.

"Naši zlati zajčki" nedvomno so in vedno bodo naše največje bogastvo, na katerem svet stoji, toda dokler bodo moteči elementi na kulturnih prireditvah, bom še naprej do potankosti razumel gnev, ki ga do njih goji npr. Svetlana Makarovič. Na kulturnih prireditvah je namreč največje bogastvo mir, tišina in zbrano spremljanje dogajanja na odru, ali kot so precej bolj diplomatsko zapisali na spletni strani Cankarjevega doma: Na koncerte resne glasbe, daljše, pozne večerne in vsebinsko zahtevne predstave ne pripeljimo s seboj majhnih otrok. Dolgočasili se bodo, težko bodo sedeli pri miru, mučila jih bo utrujenost, zaspanost ... Pokličimo varuško in precej ljudi bomo s tem osrečili: otroka, druge obiskovalce in nenazadnje sebe, saj nas ne bo nihče cukal za rokav in sitnaril: A bomo šli kmalu domov?! Uživajmo v predstavi, prihodnji dan pa pojdimo z otrokom raje v živalski vrt, na lutkovno predstavo ali na izlet. Na večerne prireditve in simfonične koncerte bo že še hodil, ko malo zraste.

Uživajte, se beremo.