Velika plovba v Novi svet

Eno od mojih zelo priljubljenih "opravil" je tudi študij orkestralnih partitur. Za glasbeno nepoučene: partitura je, kot nas lepo pouči članek na slovenski Wikipediji, "notni zapis večglasne skladbe, ki jo hkrati izvaja več glasbenih instrumentov ali vokalistov. V navpičnem zaporedju so zapisani vsi instrumentalni ali vokalni parti, ki jih v istočasnem poteku izvajajo glasbeniki.". Kot glasbeniku mi daje partitura čudovito možnost intimnega pogleda v vse finese določene skladbe, ki jih je na papir zapisal skladatelj. Verjetno sem tudi edini orkestraš v Sloveniji (vsaj tako mi je zagotovilo že nekaj dirigentov), ki se na koncerte orkestrov, v katerih igram, večinoma pripravljam tako, da poleg svojega tolkalskega parta temeljito naštudiram tudi celotno partituro večine skladb, ki jih igramo. Tako dobim še boljši občutek, kakšno vlogo ima med skladbo moj part v celotnem orkestru in na kaj moram biti pri izvajanju še posebej pozoren. V lasti imam že tudi nekakšno "mini-zbirko" lastnih partitur, ki sem jih nabral čez leta; najbolj sem ponosen na partituro fenomenalne 7. simfonije Ralpha Vaughana Williamsa, Sinfonie Antartice, ki jo je bilo izjemno težko dobiti (bila je tudi precej draga), a mi je naposled uspelo. Nekaj pa sem jih, Bog mi odpusti, potegnil tudi z neta v *.pdf obliki in imam natisnjene. V zadnjem času pa me zaposlujeta predvsem dve partituri in prav zanimivo naključje je, da sta obe napisala češka skladatelja in da imata tudi obe isto - "ameriško" tematiko.

Avtor prve je gospod na zgornji sliki - češki skladatelj Pavel Staněk. Gospoda, ki je sedaj že kar v letih (6. junija letos jih bo imel 70), sem imel pred nekaj leti čast srečati tudi v živo, ko smo z logaškim pihalnim orkestrom obiskali Češko, natančneje Karvino in Staněk je prišel na naš koncert. Skladba, o kateri govorim, pa ima naslov Die große Seefahrt 1492 - Kolumbus (torej Velika plovba 1492 - Kolumb) in je bila napisana leta 1992 ob 500. obletnici Kolumbovega odkritja Amerike. Gre gotovo za eno najboljših koncertnih skladb za veliki pihalni orkester (da to dojameš, jo je seveda pač treba slišati, še bolje izvajati). Dolga je okrog 10 minut in je po partituri večdelna (ne večstavčna!), saj najdemo zapisane oznake Gebet (Molitev), Im Hafen (V luki), Seefahrt (Plovba), Windstille (Brezvetrje), Sturm (Nevihta), Land in Sicht (Zemlja na obzorju), Danksagung (Zahvala) in Hymnus (Himna). Prav res vsakomur privoščim, da bi to skladbo slišal vsaj enkrat v življenju. Nahaja se na CD-ju PO Logatec Africa, imam jo v *.mp3 formatu, zelo verjetno pa jo bomo igrali tudi na letošnjem novoletnem koncertu. Pridite, pridite! :)

Avtor druge skladbe, ki me trenutno zaposluje, pa je gospod na tejle sliki, to je prav tako češki skladatelj Antonín Dvořák, seveda že pokojni. Govorim pa seveda o njegovem najbolj znanem in priljubljenem delu, 9. simfoniji v e-molu, znani predvsem po podnaslovu Aus der Neuen Welt (Iz Novega sveta). Tudi Dvořáka je torej za ustvarjanje navdihnila Amerika, kjer je živel v letih 1892-1895, torej nekako 400 let po njenem odkritju in 100 let pred Staněkovim komadom. Pri srcu sta mi predvsem dinamično razburkana (tu mislim na glasbeno dinamiko oz. po domače rečeno glasnost) 1. in 4. stavek ter téme, ki se pojavljajo v njiju, pa tudi kljub molovski tonaliteti precej optimističen feeling celotne simfonije (OK, razen morda melanholije v znamenitem solu angleškega roga v 2. stavku, v katerem pa tudi slišim nekakšen optimizem). Pišem molovsko, slišim durovsko! :) Bravo, Antonín! Partituro sem dobil kar v Sound-techu, pa še s popustom, seveda. :) Je pa zelo kakovostna (iz Breitkopf & Härtel (Urtext) Partitur-Bibliothek) in lepa in odkar mi jo je Urška (kot že toliko knjig) tako lepo zavila v prozorno samolepilno plastično folijo, se sploh ne morem več ločiti od nje. :) Super je, da bo prav to simfonijo kmalu spet moč slišati tudi pri nas, saj jo bo 4. in 5. oktobra v CD igral Orkester Slovenske filharmonije (dirg. Milan Horvat).

Uf, zunaj se je ravnokar pošteno, ampak res pošteno ulilo, ura pa bo čez pol ure odbila že polnoč, tako da je čas, da grem še pod tuš in počasi kar v krpe, kajti jutri je nov (delovni) dan in nima smisla, da ga začnem zaspan. :) Uživajte, se beremo - mogoče že jutri, vsekakor pa kmalu, ko napišem še kakšen vtis o koncertu ali treh, ki sem jih obiskal v zadnjem času, pa je zdajle zmanjkalo časa. Valete!

Dež in sivina povsod ...

... dež in razmočena pot,/pot, ki se zdi, da ne pelje nikamor,/samo dež, dež ... [...] Čakaš, da kdo te na cesti ustavi,/čakaš, da kdo te prijazno pozdravi,/pa se vsakomur mudi,/pusti pri miru ljudi!/Raje obraz mrzlim kapljam nastavi,/sam si prišel, pa še sam se odpravi,/še ti pospeši korak,/za tabo plazi se mrak ...

(Svetlana Makarovič, Dež, plošča Nočni šansoni)

Kako prečudovit jezik imamo, ste že kdaj pomislili?! Že nešteti poeti so v njegove besede neprekosljivo in nepopisno lepo ujeli srečo in žalost, ljubezen in sovraštvo, rojstvo in smrt. Srečo imamo, da imamo tako lep jezik. Celo meni je uspelo v njem napisati sonetni venec (ali vsaj poskus njega). Včasih me kar malo užalosti, ko od mnogih vrstnikov in mlajših od sebe slišim, da se veliko lažje izrazijo v (npr.) angleščini. Popolnoma jasno mi je in razumem jih, da tako čutijo, saj sem taisto nekajkrat že občutil tudi sam, kar najlepše dokazuje nekaj angleških in latinskih pesmi, nastalih v gimnazijskih letih. Po drugi strani pa tudi ni iz trte izvito, da se je pravzaprav najtežje izraziti v maternem jeziku, pa naj se ta teorija sliši še tako nelogično ali zgrešeno. Do svojega jezika imamo pač vsi nekakšen podzavesten rešpekt. Da, tudi tisti, ki to vehementno zanikajo. Zato ob izražanju v lastnem jeziku pravzaprav "nosimo večjo odgovornost", kot če se poslužujemo latinščine, grščine, angleščine, nemščine, španščine, francoščine, japonščine, portugalščine ali svahilija. IMHO seveda. :)

Primožek, spet si polulal pleničke,/Primožki, Primožki vsega sveta,/bodite pridni in snažni dojenčki,/da ne bo mamica žalostna!/Primožek, hodkaj lepo zraven mame,/Primožki, Primožki vsega sveta,/hodkajte vendar, kot se spodobi,/da ne bo mamica žalostna!/Primož, si dal tetici roko? Pozdravi lepo: "Dober dan, tetica"! Povej tetici tisto pesmico iz vrtca, da ne bo mamica žalostna!/Upam, da bo spričevalo odlično,/Primož, saj veš - kar kdo zna, to velja!/Pridno se uči, učitelje ubogaj,/da ne bo mamica žalostna ...
(Svetlana Makarovič, Primož, plošča Dajdamski portreti)

Zadnje dneve se ne morem naposlušati treh (pravzaprav petih na treh CD-jih) plošč Svetlane Makarovič - Nočnih šansonov, Dajdamskih portretov, Namesto rož, Pelinovega medu in Pelin žene. Pred časom sem imel veliko srečo, ko sem vse tri originalne CD-je zagledal v Vale-Novaku na Wolfovi in seveda nisem zapustil trgovine brez njih. :) Predvsem Dajdamski portreti so zares fenomenalni, zelo jedko zrcalo družbi, v katerem se vsaj enkrat zagleda vsak Slovenec - kdor trdi nasprotno, laže. Več o zadevi ne bi izgubljal besed, saj Svetlano in njeno mnenje o Slovenc(eljn)ih vsi gotovo precej dobro poznate. ;) Tistim, ki njenih plošč še niste poslušali, pa jih nadvse toplo priporočam v poslušanje; konec koncev gre nedvomno za nekaj najboljših slovenskih glasbenih izdelkov dosihmal. Ne smejte se, poslušajte in se prepričajte.

Ko je že ravno stopil v veljavo nov protikadilski zakon ... ;)

Kako bi bil naš svet prijeten,
kako bi nam bilo lepo,
kako drugače bi živeli,
ko bi kadilcev ne bilo.

Kako svobodno bi zajeli
globoko v pljuča čisti zrak,
če ne bi več sveta zastrupljal
ta ubijalski gnus - tobak.

Blaginja bi se razcvetela
in mir in sreča vsepovsod
in v bratski se objem bi združil
trpinčeni človeški rod.

Zato pobijmo vse kadilce,
morilce, lopove, smrdljivce,
te puhajoče svinjske rilce,
ki uničujejo nam živce!

Kaj gledaš, deček, me debelo?
Kadilec sem, izmeček, smet,
življenje mi bo izpuhtelo
s strupenim dimom cigaret;

zastrupljam zrak, ljudi in sebe,
zaradi mene ptice mró -
a ker sem lopov, se mi jebe,
kar je, kar b'lo je in kar bo.

Svetlana je seveda tudi sama zaprisežena in strastna kadilka. Genialno.

Včeraj sem se dobil z Branko in Timom, sotrpinoma iz Zelenih oblakov, s katerimi naslednji četrtek v okviru letošnjega logaškega Adijo poletje (spet) prirejamo Literoadijo, literarni happening za mladino. Letos jih bomo učili pisati sonete (to bo še zabavno!) in padla je ideja, da bi moja malenkost za to priložnost predhodno napisala poseben sonet, ki ga bomo tam potem "napisali skupaj". :) Seveda sem idejo z veseljem pograbil in tule je rezultat:

Literoadijo

O, glej ga, pesnik mlad tam verze kuje
in brez prestanka rime nove išče.
Srce veselo mu je zatočišče
in glej – že prvih nekaj verzov tu je.

Namrščenega čela premišljuje,
ne ve, kdaj nova rima ga obišče ...
Papir besedam novim je igrišče,
se roža mu navdiha ne osuje.

Nasmeh se mu na ustnice prikrade,
vse lažji novi stihi se mu zdijo,
prepolne isker so oči mu mlade.

Prej speče pesmi v njem se prebudijo.
Zdaj ve, da muze ga imajo rade
in ve, da ljubi Literoadijo.

Hecno, ne?! :) Gotovo bo. Pa zabavno tudi.

Ja, deži, kot bi zapisal preljubi mi IC (Dežilo je tiho ...). Še jutri in pojutrišnjem bo, vsak dan manj, v soboto pa bo menda že spet tam okrog 30 Celzijevih stopinj. Vsaj tako je prejle porekla razvpita vremenarka Katja Jevšek. Bo že držalo, če je ona tako rekla. Ni hudič, da ne bi. Po vročinskih valovih okrog 40 °C se kar prileže, tako da ne jamram preveč, čeprav sicer niti zdaleč nisem ljubitelj kapelj izpod sivega neba, kar nekateri moji znanci so.

Muzika ... Bil sem na koncertu Simfoničnega orkestra AG LJ (dirg. George Pehlivanian), o čemer sem pisal zadnjič. Bilo je kul, vendar je žal vsako naslednjo skladbo zaznamoval padec koncentracije orkestrašev in posledično kakovosti izvedbe. Nanin komad (Genesis) mi je bil všeč, zelo moderno, atonalno, eksperimentalno (Stresanje šumeče vrečke? Trije fleksatoni? Igranje vibrafona z godalnim lokom? Super! :D). Super, prava osvežitev. Prijetno presenečenje so bile Ninine fanfare čisto na začetku - super fanfare, že dolgo nisem slišal boljših, sploh odkar poznam Coplandove Fanfare for the Common Man (za katere upam, da jih bomo letos pri pihalnem orkestru igrali kot uvod v božično-novoletni koncert). Pri Šeherezadi je igranje močno nihalo med fenomenalnimi pasažami, ki bi se jim poklonili tudi marsikateri filharmoniki in zgešenimi osnovnošolskimi kiksi, ki jih ne delamo niti pri logaškem simfoničnem orkestru. Maja Savnik (prof. Primož Novšak, ki ima v lasti stradivarko iz leta 1710!) je bila pogumnejša, kot pred časom v Cankarju, žal pa je igrala slabše. Dolgo vroče poletje je pač naredilo svoje in en teden vaj je premalo tudi za "profesionalce". Upam, da so se dekleta in fantje vsaj v Berlinu boljše odrezali (koncert so imeli v nedeljo, 19. avgusta).
Med Naninim komadom se je veliko folka seveda hihitalo, gledalo v zrak, zehalo in tipkalo SMS-e, ampak sem že navajen. Če bi pri nas na koncerte klasike in jazza hodili res pravi, hardcore concert-goerji, bi nas bilo na vsakem koncertu nekaj deset, morda sto. Ostali so tam iz dolgčasa, imidža (ali vsaj iz želje po njem - pokazati se je pač treba!), ker poznajo nekoga, ki jim je zrihtal zastonj karto in podobno. (To seveda velja tudi za mnoge druge, predvsem kulturne prireditve.) Takle mamo, bi rekel Ž.
V petek bom poskusil iti kar na dva koncerta, najprej v Idrijo in potem še v Postojno. O tem, katera koncerta sta to (namig: prvi je pihalna glasba, drugi jugo etno), če mi bo sploh uspelo (služba do 16h, v BTC-ju treba še pobrati Urško, prvi koncert že ob 18h, drugi ob 21h ...) in kako je bilo, pa več naslednjič.

Evo ga, dovolj nakladancije za danes! Bodite pridni kot Primož, da ne bo Svetlana pela o vas, kot poje v Baladi o T.: Že res marsikdo svinjarije počne,/a eni to smejo, drugi pa ne. Uživajte, se beremo.

Čas za spremembe

Danes je šlo zares. Bil je namreč prvi dan moje nove službe pri Sound-techu, o čemer sem že pisal. "In, kako je bilo?" poreče radovedni bralec. Hja, predvsem naporno. Saj veste, kako je, ko si na glavo vržen v nekaj, s čimer se srečuješ bolj ali manj prvič v življenju. Pa tu seveda ne mislim glasbe same, s katero se ljubeče družim že od nežnih let, ampak naporno delo v podjetju, ki se ukvarja z glasbeno dejavnostjo. Ja, bilo je lepo in zanimivo, a tudi naporno. Seveda je vsak začetek težak; tudi Roma non fuit una die condita. Občutki so podobni, kot ob začetku moje prejšnje zaposlitve - vse je še neznano, nekako misteriozno, nerazumljeno. A vsak dan in vsako uro se stanje izboljšuje in vem, da bo tako tudi tokrat. Smo mlada in ambiciozna ekipa z visokoletečimi cilji in ni hudič, da nam ne bi uspelo. :)

Z današnjim dnem je moja zbirka študijskih partitur bogatejša še za partituro znamenite Dvořákove devete simfonije (nabavil sem jo v firmi, da sem ji že prvi dan naredil profit :D), širšim množicam znane predvsem po programski oznaki Iz novega sveta. Res prava mojstrovina, še posebej, ko večjo pozornost posvetiš precizni skladateljevi orkestraciji in kombiniranju inštrumentov. Prav zdajle ob pisanju bloga poslušam dotično simfonijo v izvedbi berlinskih filharmonikov pod taktirko (žal že pokojnega) Rafaela Kubelika; ta hip se vrti romantični adagio z znamenitim solom angleškega roga. Exquisite. Razpoloženje kvarijo le preklemane speedwayjevske prdulje, ki se kot vsak božji četrtkov večer neumorno podijo po šišenskem stadionu in še dodatno zasmrajajo ozračje. Le kaj vidijo v preganjanju z motorji?! O sancta simplicitas ... Aja, sicer pa bo taisto simfonijo precej kmalu možnost slišati tudi v Ljubljani, saj jo bo v okviru svojega modrega abonmaja 2007/2008 4. in 5. oktobra v Cankarjevem domu izvedel Orkester Slovenske filharmonije. Se že veselim. Nasploh je v obeh novih abonmajih SF kup dobrih koncertov z glasbo R. Straussa, Kozine, Berlioza, Barberja, Coplanda, Respighija, Mahlerja, Musorgskega in še marsikoga (way to go, George!). Super, to namreč obeta bogato in zanimivo koncertno sezono - in so samo koncerti SF, da o ostalih sploh ne govorimo! Es ist so schön, ein Musikant zu sein ... :)

Najprej pa me jutri zvečer čaka koncert Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani v okviru Festivala Ljubljana. Na programu sta med drugim Rimski-Korsakova Šeherezada, ki jo bom v živo slišal že tretjič, a se je tudi tridesetič ne bom naveličal, ter novo delo Nane Forte (ja, predsednikove hčerke, ki pa je čudovita punca, ki sem jo imel na lanskem jazz festivalu priložnost spoznati tudi osebno) - Genesis - koncert za klarinet in orkester; solist bo vselej odlični Jože Kotar (sicer soloklarinetist Orkestra SF). Noviteto pričakujem z velikim zanimanjem, saj sem do sedaj slišal že nekaj Naninih stvari in vse so mi bile všeč (isto velja tudi za njeno sošolko, odlično mlado skladateljico Nino Šenk). Dirigiral bo že omenjeni George Pehlivanian.

Danes sem dokončal tudi včeraj začeto recenzijo koncerta Carmina Burana, o katerem sem že pisal, ki bo, če bo sreča mila in urednica dobre volje :), objavljena v septembrski Muski. Pisanje za to glasbofilsko revijo mi je resnično v posebno veselje in čast, saj je nekaj posebnega pisati za prave glasbene sladokusce (kar ciljna publika Muske vsekakor je). Od glasbenih sladokuscev za glasbene sladokusce je naš moto! :)

Hej, življenje je lepo, ste opazili?! Uži(va)jte ga na polno, neusmiljeno, hardcore, uibr! :D Ali, kot je rekel nesmrtni Vlado, Vsak si želi, da preživel bi svoj čas korektno, kar se da. Se beremo!

Izgubljeni raj

Trust in Me ... For I will set you free/with a Serpent's Kiss.

Paradise Lost je naslov legendarni pesnitvi Johna Miltona iz 17. stoletja v 12 knjigah, pa tudi zadnji plošči progressive metal banda Symphony X, katerega velik fan sem, odkar sem pred nekako osmimi leti slišal njihovo mojstrovino, ploščo The Divine Wings of Tragedy. Njihovo verzijo Paradise Lost, ki je konceptna plošča po motivih Miltonove pesnitve, mi je končno uspelo najti včeraj v Müllerju v BTC-ju. Potem, ko sem Urško odpeljal v službo, sem uletel še v Big Bang Giga (in nebodigalen postal lastnik treh novih DVD-jev - Patriot Games, Wyatt Earp in The Searchers, ki so me skupaj koštali zgolj kakšnih 20 evrov (za ta denar še pred leti nisi dobil niti enega samega DVD-ja - ha, nekatere stvari se dejansko cenijo, si lahko mislite?!). Potem pa sem, obupan, ker sem v BBG Paradise Lost neuspešno iskal že nekajkrat, pomislil, da bi lahko skočil še do Müllerja. Koraki so se obrestovali, saj sem ploščo (očitno zadnji izvod) našel, poleg nje pa še soundtrack Forresta Gumpa (Alan Silvestri), katerega CD-R kopijo sem sicer imel že nekaj časa, a original je le original. Ja, tako je življenje glasbofila. :)

Kakorkoli že, kolikor mi je Paradise Lost do sedaj uspelo preposlušati, mi je plošča zelo všeč, fantom nekako počasi odpuščam, da so jo "pacali" skoraj pet let in neprestano prestavljali datum njenega izida. Gre za zelo trademark Symphony X izdelek z izrazitimi progresivnimi, neo-klasičnimi in power metalskimi prvinami, ne manjka himničnih refrenov in virtuoznih pasaž. Zadeva mi seveda še ni zlezla pod kožo toliko, kot npr. The Odyssey, ampak dajmo času čas.

Včeraj mi je dan zelo polepšal tudi obisk trgovine, kamor sva se z Urško po fasengo odpravila dopoldne. 45 € je šlo kot nič, kar pa nikakor ni bilo to, kar mi je polepšalo dan. Med mlečnimi izdelki sem namreč po dolgih letih (desetih?) spet opazil odlični sivit, sirotkin napitek Mlekarne Celeia. Nazadnje sem ga verjetno pil pred kakšnimi desetimi leti na morju v Bernardinu, ko sva s sestro vsak dan hodila s plaže po malico v deset minut oddaljeno trgovino. Pojma nimam, če je zadevo tedaj delala ista mlekarna, glavno je, da se je zopet vrnila na police in da mi bo odsihmal pogosto ponovno potešila marsikatero žejo (od mlečnih izdelkov mi žejo definitivno najbolj učinkovito potešita kislo mleko in sirotkin napitek) in polepšala marsikatero malico. :) Hvala, Celeia!
Včerajšnji highlight pa je bilo gotovo večerno srečanje z Nerliso, za katerega smo se menili že (pre)dolgo, menda vse od gil-galadovskega VLS-ja. Bilo je super, veliko smo si imeli povedati in zadevo moramo definitivno ponoviti, še preden Nerliso odnese v Španijo. Aneda, Nerly?! :)

Prejle sem gledal 24 ur in med drugim so govorili tudi o tem, kako se posamezni predsedniški kandidati trudijo čim več volivcev pepričati, da bi na jesenskih predsedniških volitvah obkrožili prav njihovo ime (Peterle igra orglice, Štern se gre karate, Türk TV voditelja in blogerja ...). No, Gaspari me gotovo ni navdušil, ko je na nedavni koncert Carmina Burana v SF, o katerem sem pisal v prejšnji objavi, uletel z zamudo, da smo ga seveda vsi videli, da je moral dvigniti pol vrste in da so kamermani zaradi njegove zamude naokrog (še po začetku koncerta) težili še dlje, kot je nujno potrebno. Ja, ni kaj, pozornost je treba pridobiti, le taktike za to so različne. Upam, da ima Mitja na zalogi tudi kakšno drugo.

Poleg vseh želja, ki jih imam, me vse bolj rajcata tudi dva prestižna koncerta: oktobra bodo v Padovi nastopili Dream Theater, ki se jim bodo pridružili še Symphony X, torej dva od mojih najljubših bandov na en mah, takoj po novem letu pa bo v Londonu znameniti in odlični London Symphony Orchestra odigral koncert filmske glasbe. Pred dvema letoma in pol sem se v London že odpravil na njihov koncert glasbe Johna Williamsa in bilo je tako nepozabno, da sem si prisegel, da bom to izkušnjo še kdaj ponovil. Upam, da mi uspe, vse pa je seveda odvisno od finančne situacije. Ob trenutni rezervaciji bi me easyJetova povratna karta za London stala okrog 130 €, kar sploh ni poceni, verjetno zaradi ponovoletnega termina. Računati je treba seveda še na vstopnico za koncert, namestitev, hrano, kakšen CD, knjigo ... Bomo videli. Sem optimist. :P

Zaenkrat se bom zadovoljil s svojo bogato diskoteko in z glasbenim dokumentarcem 50 let Avsenikove glasbe, ki se na TV Slo 1 obeta čez kakšnih 20 minut. :) Jutri pa še predzadnji dan službe na CSD LJ Moste - Polje in skok v Logatec, v torek se spet dobim z Leo, a to je že čisto druga zgodba ... Fiat hodie satis, valete, mox novum blogum scribere promitto! :) Se beremo!

O Fortuna, velut luna

... statu variabilis/semper crescis aut decrescis, vita detestabilis/nunc obdurat et tunc curat ludo mentis aciem/egestatem, potestatem dissolvit ut glaciem.

Tako poje o spremenljivi in muhasti Fortuni, boginji sreče in usode, znameniti otvoritveni stavek znamenite Orffove kantate Carmina Burana. Včeraj sem jo šel v okviru letošnjega Festivala Ljubljana poslušat v Slovensko filharmonijo, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če je ne bi izvedli drugače, kot smo je vajeni. Običajno jo namreč slišimo v izvedbi simfoničnega orkestra, ki spremlja tri soliste (sopranistko, baritonista in tenorista) in mešani zbor, včeraj pa smo jo slišali pravzaprav v svoji izvirni obliki, tako, kot jo je Orff zapisal najprej - soliste in zbor so spremljali samo dva pianista in pet tolkalcev.

Včerajšnji inštrumentalisti, povezani v König Ensemble, so svoje delo odlično opravili - no, nekaj not je seveda letelo mimo, a pri tako dinamičnem koncertu je to takorekoč neizbežno, poleg tega podari poslušalcu čudoviti občutek, da posluša live koncert in ne CD ploščo. :) Fenomenalen je bil tudi zbor, londonski Philharmonia Chorus. Bilo jih je okrog 50 in peli so res čudovito, zelo izčiščeno in z brezhibno dikcijo. Končno smo enkrat slišali pravilno srednjeveško izgovarjavo latinščine ("semper krescis aut dekrescis" in NE grozljive vatikanske variante "semper kreščis aut dekreščis", ki smo ji bili priča ob zadnji simfonični izvedbi, ko se je od Simfonikov RTV poslavljal David de Villiers).
Malo manj so me navdušili solisti, sploh baritonist, ki so ga menda na hitro zamenjali (če sem prav razumel dirigenta - na balkon se ga je zelo slabo slišalo) in posledično v kratkem času verjetno ni mogel dovolj hitro naštudirati parta, a za to niti ni bil sam kriv. Tenorist (Sean Clayton) je bil soliden, irska sopranistka Mary Hegarty pa ... Kaj pa vem, sopran je bil lep, zmogla je tudi nekaj koloratur, a tam, kjer bi se lahko res izkazala (sekvenca Dulcissime), jo je precej pobralo. Očitno tudi ona ni dovolj dolgo študirala parta, ali pa je bila izven optimalne kondicije. No, splošni vtis je bil vsekakor pozitiven, zanimiv pa je bil tudi "šok", ko tako "okrnjeno" izvedbo kantate slišiš prvič, kot sem bil "šokiran", ko sem prvič slišal Holstove The Planets za dva klavirja (kot so tudi izvirno nastali).

Na koncert sem hotel iti tudi danes; na postojnski festival Zmaj ma mlade sem hotel iti poslušat utrganega češkega harmonikarja Jima Čerta in New York Ska Jazz Ensemble, pa mi je načrte žal prekrižalo slabo vreme. Oprosti, Nina in oprosti, Majc. Rad hodim na open air koncerte, vendar mi res sedejo le, če je pravo tudi vreme. Nekatere koncerte v primeru slabega vremena premeščajo v razne dvorane, ampak feeling ni več isti. Vem, da sem tečen, ampak tako je. Itak pa ZMM traja še vse v september in ni hudič, da ne bi nocojšnjega koncerta nekako nadoknadil. :)

Še ena neverjetna novica: Švarc mi je odpisal na čestitko, ki sem mu jo za 60 let poslal prek njegove spletne strani (gl. ta zapis)! Nisem mogel verjeti. In kaj mi je napisal? Tole: "Thank you for sending your birthday wishes. Receiving thoughtful emails like yours gives me a huge boost. One thing I've realized after all these years is that birthdays are a great time to celebrate all you've accomplished and thank all of the people who helped you along the way. I've also learned that it's important to set goals and plan ahead for the next year. I'm very lucky to have family and friends all over the world who help me celebrate every year. Thanks again for thinking of me. With warm regards, Arnold Schwarzenegger."
Zanimivo. Sicer mi izgleda bolj ali manj kot "copy-paste" odgovor, ampak vseeno je lepa gesta, da čestitke niso ignorirali, pa čeprav odgovor zelo verjetno ni od Ahnolda osebno. Kul poteza, dvomim, da bi je bila sposobna večina celebrityjev. :P

Danes je bil po svoje poseben dan, saj sem oddelal svoj zadnji polni teden v svoji sedanji (bodoči bivši) službi - na Centru za socialno delo Ljubljana Moste - Polje, kjer sem bil na oddelku za starševsko varstvo in družinske prejemke zaposlen skoraj tri leta in pol. Na CSD delam še v ponedeljek in torek, ki je res moj zadnji dan, saj v četrtek (po prazniku) začnem z novo zaposlitvijo na glasbeni agenciji Sound-tech. Nove službe se veselim, saj sem prepričan, da mi bo glede na to, da sem po duši in po srcu strasten glasbenik, precej bolj pisana na kožo od te, ki jo zapuščam. Seveda ima vsaka služba svoje "pluse" in "minuse", sem pa optimist in upam, da bo + čim več in - čim manj. ;) Tako da ko/če boste potrebovali kaj v zvezi z glasbo, me le pocukajte za rokav! ;) Cvetka, moja sodelavka s CSD, ki mi je bila v času mojega službovanja tam takorekoč druga mama, mi je kupila čudovito poslovilno darilo - lončeni bas (znan tudi kot gudalo), ki sem si ga želel že nekaj časa in ga bom z veseljem uporabljal. Cvetka, še enkrat hvala in vse dobro!

Evo, lotil sem se tudi Harry Potter bralnega maratona in trenutno sem na 200. od skupno 3.833 strani. :P Ja, še kar nekaj branja je pred mano ... Bo pa prijetno, zdaj imam končno vse knjige in jih lahko berem brez zoprnih enoletnih premorov. V vsej tej "harrymaniji" sem kar malo pozabil na prevajanje Carrie, a obljubljam, da se bom kmalu spet spravil k sebi (in k delu). :) Lepo je takole zložno prevajati, ko se ti nikamor ne mudi in te nihče ne priganja.

Tako, toliko za danes, uživajte, se beremo!

Nisem volil teh volov!

Ne, res jih nisem. In včeraj sem šel na pošto dvignit Mladinino majico, na kateri to tudi lepo piše. :) Omislite si jo še vi, da slovenskemu predsedniku vlade, g. Janezu Janši družno sporočimo, da se ne strinjamo vsi z njegovim sajenjem rožic, kako da "nam še nikoli ni šlo bolje, kot zdaj". Njemu že mogoče. Speak for yourself, Johnny. :P

Evo, končno sem popolnil svojo Harry Potter zbirko. Danes je šla Urška v mesto in sem jo nažical, da mi je šla v Konzorcij po prve tri knjige, ki so mi še manjkale, kot sem že omenjal. Tako da se bom zdaj najverjetneje v kratkem lotil HP "bralnega maratona", ko bom končno eno za drugo lahko požrl vseh sedem knjig brez zoprnih enoletnih premorov. Če se ne motim, ima tudi nekaj mojih "HP kolegov" podoben načrt, eden od njih pa ga je celo že začel uresničevati. Ja, nekateri res ne izgubljajo časa. :) Revše od Lee je šlo celo tako daleč, da je celo sedmo knjigo prebralo z računalniškega monitorja. Lea, bravo, kapo dol, naslednjič, ko se vidiva, se hočem še osebno prepričati o tem, da ti sredi čela ne raste še tretje oko! :D

Zadnjič, ko sem pisal sonetni venec, mi je bila muza po ne vem kakšnem čudežu tako naklonjena, da mi je uspelo vkup spraviti še dve šaljivi pesmici, bolj nugae, torej nekakšni "pesniški igrački", kot jih je poimenoval Katul. Idejo zanju sem dobil, ko smo pred meseci z logaškim Literarnim društvom Zeleni oblaki (katerega član sem in je poimenovano po pesniški zbirki prezgodaj preminulega logaškega pesnika Andreja Žigona - Aleluje) gostovali pri prijateljskem literarnem društvu v Celju. Literarni večer je bil precej slabo obiskan in med vožnjo nazaj domov se mi je posvetilo, da bi lahko napisal dve šaljivi pesmici, eno za primer, da je literarni večer dobro obiskan in drugo za obratno situacijo. Evo, po nekaj mesecih verbo caro factum est in omenjeni pesmici dajem na svitlo v splošno veselje in/ali žalost.

ZAKAJ JE DANES TU TAKO MALO LJUDI?
(ko je literarni večer slabo obiskan)

Zakaj je danes tu tako malo ljudi?
Imajo mar za početi druge stvari?
Gotovo jih cel kup doma pred TV leži
in bulji v ekran z otopelimi očmi.

Zakaj vas je danes tako malo prišlo?
Vam mar ni jasno, da ponujamo pot v nebo?
Nekam malo vas je danes semkaj zašlo,
a za vas je to dobro, za druge slabo.

Kako to, da so mnogi ostali doma?
Na literarni večer se jim verjetno ne da …
Kdo bo pa poslušal te blodnje srca,
ki se z njimi vsak pesnik nekako izda …

A tisti, ki tu ste, ne glejte na uro,
spoštujte in cenite našo kulturo,
poslušajte zbrano nas in brez glasu,
sicer vam še v sanjah ne damo miru.

O, DANES VAS JE PA VELIKO PRIŠLO!
(ko so zasedena vsa sedišča in stojišča)

O, danes vas je pa veliko prišlo,
lepo vas je videti zbrane tako,
kako radovedno upirate oči
v pesnike, ki jih predstavljamo mi.

Kako, da ste znašli se danes med nami?
Morda ste veseli, morda preveč sami,
morda pa iz vljudnosti, ker doma ste tam preko
prišli ste pokazat se z novo obleko.

Zanima me res, zakaj danes ste tu,
kako, da pred nami ste kar brez strahu,
zakaj so vam všeč naši verzi igrivi,
zakaj so vam taki kot mi zanimivi?

Lepo vas je videti v takem številu,
ne sodite nas po prestrogem merilu,
naj pero tudi vam kdaj po papirju spolzi
in nekoč boste taki, kakor smo mi.

Ja ja, saj vem, da bi lahko bilo bolje, ampak veselja si vseeno ne pustim vzeti in svečano obljubljam, da bom eno od teh dveh pesmi odsihmal gotovo prebral na vsakem literarnem večeru ZO - seveda glede na (ne)zasedenost prireditvenega prostora. :)

Evo, toliko za danes. Uživajte, se beremo!

Harry prebran!

OPOZORILO: spodnji odstavek vsebuje spoilerje - informacije o vsebini zadnje knjige o Harryju Potterju, ki vam lahko, če je še niste prebrali, pokvarijo užitek ob branju. Naprej berete po lastni presoji in na lastno odgovornost!

Tako, formalnostim je zadoščeno. :) Ja, prebral sem Harry Potter and the Deathly Hallows. Mnenje, občutki? V redu, kaj naj rečem, spodoben zaključek sage. The circle is now complete. :) OK, pričakoval (iskreno rečeno vedel - če ne bi hotel, da ta informacija tako ali drugače pride do mene, bi se moral za čas branja knjige preseliti npr. na Luno :P) sem, da bo Harry preživel (Voldemort pa umrl) in da bosta z Ginny spet skupaj. Zanimiv je epilog, ki pove, da imata z Ginny tri otroke, ki jih poimenujeta - kako prikladno - po Harryjevih starših in po prof. Dumbledoru in Snapu. Preobrat oz. kompletna štorija s Snapom me je presenetila, prav tako Harryjevo srečanje z Dumbledorom "tam nekje vmes". Žalostno, da so morali umreti Fred, Lupin, Tonks, Dobby, Mad-Eye in še kdo, ampak vsaka vojna zahteva žrtve ... V tem smislu se je izteklo bolje, kot sem pričakoval, saj sem bil potem, ko je J. K. povedala, da bo v zadnji knjigi "ubila" dva precej glavna junaka, prepričan, da bo eden od njiju Ron ali Hermione. Tako da je bilo potem, ko oba preživita, kar logično, da bosta tudi onadva "idealen par z diplomami in otroki". Zanimivo se mi je zdelo tudi, da Harryja njegov bes, gnev in sovraštvo do Voldemorta niso pripeljali do tega, da bi ga poskusil ubiti z urokom Avada Kedavra, ampak je uporabil "samo" Expelliarmus. No, če pomislimo na Elder Wand in vse, kar stoji za njo, pa tudi na Harryjev karakter, je kar razumljivo. Tako kot je Voldemort pred leti prvič skoraj ugonobil samega sebe, ko se je urok odbil od Harryja in mu pustil slavno brazgotino, je tokrat tisti "skoraj" odpadel. Voldemort was dead, killed by his own rebounding curse ... Konec je v tem smislu seveda nekako tipičen h'woodski happy end (v bodočem filmu bodo to gotovo zlorabili :P), but there's more to it than meets the eye, se mi zdi. No, toliko zaenkrat, kdaj prihodnjič pa še kaj več. :)

[Konec spoilerjev, od tu naprej je branje varno za vse. :)]

Danes sva šla z Urško (po mojem šihtu) končno pogledat tudi Pirates of the Caribbean - At World's End, ki se vrtijo že kakšna dva meseca. Razmere so bile za Kolosej odlične - ker sva šla na prvo sobotno predstavo ob 12.20, je bila dvorana takorekoč prazna, karte pa cenejše, kot za popoldanske predstave. Žal pa je bil film prava katastrofa. Vse, kar je v njem pozitivnega, je seveda Johnny in njegovi monologi (predvsem multiple-Johnny scene :D), ostalo pa je kup velikih neumnosti. OK, ne rečem, da niso Geoffrey Rush, Stellan Skarsgard in Jonathan Pryce zelo dobri igralci, ampak Keiri Knightley bi morali igranje prepovedati. Nekakšna "poroka" in h'woodski zaliz sredi najhujše bitke, ko letijo krogle in padajo trupla?! Lepo vas prosim! Celo Hans Zimmer je (spet) prepisoval svoje takte iz soundtracka Gladiatorja (s čimer pa me ni presenetil). Tako da je bila tale današnja kino-naložba žal zgolj stran vržen denar. Tudi to se zgodi. Po filmu je šla Urška delat, sam pa sem šel še v Big Bang Giga zamenjat spraskan DVD GoodFellas, ki so mi ga (seveda ne nalašč) prodali zadnjič.

V četrtek sva šla z Leo gledat Harry Potter and the Order of the Phoenix - to pa je bila precej drugačna zgodba. Soliden film, le prekratek glede na knjigo, res so veliko izpustili. Z odličnimi performansi so me navdušili predvsem Imelda Staunton, Alan Rickman, Jason Icaacs, Gary Oldman, Evanna Lynch (v vlogi Lune Lovegood), v katero sem se zaljubil na prvi pogled (in uboga Lea je morala prenašati moje vzdihljaje :D) in skladatelj Nicholas Hooper s super soundtrackom, ki si ga moram čimprej priskrbeti. Tokrat se je splačalo izkašljati 5 € za karto že samo za Rickmanovih nekaj minut, ki so resnično delicious, pa tudi za predstave vseh zgoraj omenjenih. Lep filmski dan sem okronal z nakupom Spielbergovega remaka War of the Worlds (2 DVD Special Edition za pičle 4 €) in srajce v New Yorkerju (Lea, hvala za pomoč in stilistične nasvete! ;)).

Zadnjih nekaj dni nisem na blogu nič napisal, ker sem imel precej dela z branjem HP, predvsem pa s pisanjem nečesa drugega - mojega prvega sonetnega venca. Ja, zbral sem pogum in se ob nenavadnem "navalu" ustvarjalne energije in navdiha (v enem samem dnevu sem napisal devet (9) sonetov (sic!), celoten venec pa sem dokončal v treh dneh) lotil tega velikega podviga. Bilo je težaško in naporno, a tudi prijetno delo. Ja, uporabil sem preteklik, ker je venec že napisan. ;) Mogoče ga objavim tudi na blogu ;), zaenkrat pa lahko izdam, da govori o zgodbi Berna in Lúthien, magistralni sonet pa ima akrostih Lúthien Tinúviel (torej je repati: LUTH IENT INU VIE L). Bil je res zanimiv, velik izziv. Upam, da ga ob priliki ponovim.

Grem malo pogledat 24 ur, zvečer pa po Urško in v Logatec ... Lep preostanek vikenda, kolikor ga je še ostalo! Se beremo!