A word to the wise ... Part 2

Human aggression is instinctual. Humans have not evolved any ritualised aggression-inhibiting mechanisms to ensure the survival of the species. For this reason man is considered a very dangerous animal.

-- Konrad Lorenz

A word to the wise ...

The most important things are the hardest things to say. They are the things you get ashamed of, because words diminish them - words shrink things that seemed limitless when they were in your head to no more than living size when they're brought out. But it's more than that, isn't it? The most important things lie too close to wherever your secret heart is buried, like landmarks to a treasure your enemies would love to steal away. And you may make revelations that cost you dearly only to have people look at you in a funny way, not understanding that you've said it all, or why you thought it was so important that you almost cried when you were saying it. That's the worst, I think. When the secret stays locked within not for want of a teller but for want of an uderstanding ear.

-- Stephen King, The Body, 1982

***

In še prevod, ki si ga je zaželela moja redna bralka Ana Balantič:

Najpomembnejše stvari je najtežje povedati. To so stvari, zaradi katerih te postane sram, ker jim besede odvzamejo pomembnost – stvari, ki so se v tvoji glavi zdele brezmejne, besede skrčijo na nič več kot življenjsko velikost, ko jih izrečeš. Ampak to ni vse, kajne? Najpomembnejše stvari ležijo preblizu kraja, kjer je zakopano tvoje skrito srce, kot znamenja do zaklada, ki bi ga tvoji sovražniki z veseljem odtujili. In zgodi se, da žrtvuješ razodetja, ki te zelo drago stanejo, samo za to, da te ljudje topo gledajo in ne razumejo, da si povedal vse ali zakaj si mislil, da je nekaj tako pomembno, da si skoraj jokal, ko si to izrekel. Zdi se mi, da je to najhujše. Ko skrivnost ostane zakopana globoko v tebi ne zato, ker bi ti tako hotel, ampak zato, ker ni razumevajočega ušesa, ki bi ti prisluhnilo.

-- Stephen King, Truplo, 1982

OK, prevod sem sicer naredil bolj ad hoc in na hitro, tako da - ja, seveda bi bil lahko boljši, ampak mislim, da mi je bistvo tega čudovitega odlomka, ki res da misliti, le uspelo ujeti.

Berlusconiju so razbili gobec

Če bi bil malo bolj zloben in privoščljiv, bi dodal še 'končno'. Rekli bi namreč lahko, da je italijanski premier že leta, če ne desetletja, "prosil za batine", saj mu je uspelo pridelati spodobno "zakladnico" kretenskih izjav, laži, kurbarije in podobnih incidentov (na Wikipedii je moč najti kilometrski seznam, ki pa seveda niti zdaleč ni popoln). Čeprav mi nikoli ni (bilo) jasno, kako so lahko Italijani tako slepo zaljubljeni vanj, da mu odpuščajo en spodrsljaj za drugim, je še kako očitno, da je Silvio zelo nevzgojen in neotesan burkež, ki v politiki nima kaj iskati, a je očitno ravno v tem ključ do njegovega uspeha, kajti večje bedarije ko počne, bolj ga italijanski plebs ljubi.

Ampak vsake toliko se vendar najde kdo, ki mu ob Berlusconiju zavre kri in to tudi odločno demonstrira. Gospod Massimo Tartaglia je včeraj Berlusconiju v obraz namreč zabrisal maketo milanske katedrale in mu posledično zlomil nos in izbil dva zoba (klikni, kdor si želiš osvežiti spomin). Zabavna se mi zdi dikcija, ki so jo uporabili na MMC RTV: "je bil italijanski premier Berlusconi včeraj tepen s spominsko repliko milanske katedrale". Tale 'tepen' se precej zabavno sliši. :-)

Kakorkoli že, revež je zdaj v bolnišnici, menda je "izgubil precej krvi", "okreval bo več tednov", seveda pa mu je "po napadu priljubljenost še narasla" (povzemam naslove z raznih novičarskih portalov). OK, razumem, zlomljen nos je zoprna in boleča stvar, tudi razbiti zobje niso mačji kašelj, a g. Berluskoni si je vsaj malo tudi zaslužil, kar je dobil. In priznati moram, da se mi zdi, da je tudi pri nas kar nekaj politikov, ki bi jih bilo treba na gobec zaradi cinizma, nesramnosti, predrznosti, laži, ošabnosti in egocentričnosti, da ne naštevam naprej. Kdo so to, pa gotovo najbolje veš sam(a), preljuba bralka, predragi bralec. ;-) Toliko na hitro za današnji preblisk; uživajte, se beremo.

Faking "veseli december" me spravlja ob živce

Tako je ime skupini na Facebooku (link bo deloval samo, če ste ob kliku prijavljeni v FB), ki sem jo ustvaril pred kakšnima dvema tednoma. Vse argumente za zgornjo trditev pa najdete v tekstu, ki je sprva sicer nastal kot ena mojih sobotaž za Radio 94 in NTR, popolnoma pa je primeren tudi za objavo na blogu. Komentirajte, kritizirajte, izražajte (ne)strinjanje - toda lepo prosim, tudi argumentirajte! :-) Uživajte, se beremo.

* * * * * * * * * *

Pa se je spet začel – veseli december. Spet je tu čas novoletnih jelk, obdarovanja, treh dobrih mož, z lučkami osvetljenih mestnih središč in podobnih pred- in poprazničnih užitkov. Ko zunaj naletava sneg, se je v družbi okrašene smrečice prav lepo stiskati pred toplim kaminom in srkati jabolčni čaj s cimetom.

Žal pa se je v zadnjih letih veseli december pošteno izrodil. Če smo se nekoč veselili okusno okrašenih izložb, zmerno praznično razsvetljenih ulic in podarjenih drobnih pozornosti, smo dandanašnji priča (pred)praznični mrzlici ali bolje rečeno norišnici, ko ljudje s prenapolnjenih parkirišč divjajo po nakupovalnih središčih in kupujejo darila z nespametno kombinacijo razmišljanja, ki jo je prinesel materialistični kapitalizem – malo srca in veliko denarja. Vsemu temu se pridružijo še preobložene police v trgovinah, da človeka popolnoma zmedejo in sploh ne ve več, kaj bi izbral ter milijoni lučk po mestnih središčih in okolici, ki jih vsako leto prižigajo bolj zgodaj, ko smo še daleč od pravega prazničnega vzdušja in pomembno prispevajo k ogromni porabi elektrike in k svetlobnemu onesnaženju. Seveda pa nikakor ne smemo mimo cenenih in šlampasto oblečenih Božičkov in Dedkov Mrazov, ki jih po mestih in trgovinah srečujemo na vsakem drugem koraku, iz zvočnikov pa se neusmiljeno kot pokvarjena plošča ponavljajo razne Bele snežinke in podobne pesmice, ob katerih te ob petnajstem poslušanju v enem dnevu popade slabost.

Ko je Peter Mlakar v Studiu City dejal: "Če je uživanje ukazano, lahko postane huda mora," je dobro vedel, kaj govori. Že stari Rimljani so vedeli, da moramo znati v vseh stvareh uživati zmerno in z ničemer pretiravati. Tako je tudi z veselim decembrom; vse skupaj bi bilo veliko bolj smiselno in učinkovito, če bi lučke prižigali po 20. decembru in bližnje obdarovali z darili, v katera bi vložili predvsem svojo izvirnost, pozornost in ljubezen do obdarovane osebe, ne pa samo "finančna sredstva". Predvsem pa bi se morali v ponorelem življenjskem tempu 3. tisočletja naučiti umirjenosti in zmernosti, ki bi nam še posebej v tem času prišli zelo prav. Dajte nam mir, december je samo eden od mesecev v letu!

Dream Theater v Ljubljani

Kdo bi si mislil, da je od njihovega koncerta minil že en mesec?! Mater, kako čas beži. Dream Theater, ob Symphony X moji najljubši progresivni metalci, so v Sloveniji nastopili tretjič, v Hali Tivoli pa drugič in to prvič na večer noči čarovnic oz. Halloween Night - na 31. oktober.

Bilo je seveda res hudo, kajti Dreami na koncertih pač nikoli ne razočarajo (da o ploščah sploh ne govorimo); zgoraj gl. žaganje na The Rite of Passage. Poleg brezhibnih izvedb komadov, izvrstnih solaž in pirotehnike predvsem Petruccija in Portnoyja smo bili tokrat deležni še nekaterih drugih presenečenj, seveda povezanih predvsem s Halloweenom. To kajpada ni bilo nepričakovano; sam sem pričakoval vsaj glavno (glasbeno) témo iz legendarnega Halloweena, dobili pa smo še Williamsov The Imperial March, pevca ene od predskupin, oblečenega v majico z naslovnico filma The Omen, nekoga, ki je bil na odru oblečen v morilca iz filma Scream in še kaj bi se našlo. Osebno pa me je vsekakor najbolj presenetil klaviaturist Jordan Rudess, ki je v eno od solaž nenadoma vključil citat iz Avsenikove Golice; do njega je, kot sem izvedel pozneje, prišel tako, da je šel na dan koncerta na sprehod po centru Ljubljane, na cesti ustavil dva tipa, vprašal, kateri je najpopularnejši slovenski komad, ga v mislih snel na licu mesta and the rest is history, kot radi rečemo. Fak no, res je kralj, ta Rudess. :-)

Kot lahko vidite na zgornji fotki, pa se je zame vrhunec tokratnega koncerta DT zgodil že pred samim koncertom oz. preden so fantje sploh prišli na oder. Letos sem si namreč po dobrih desetih letih zaprisežene DT-obsedenosti resnično privoščil in si nabavil t. i. Meet and Greet paket, ki v grobem rečeno pomeni, da se s člani banda pred koncertom osebno srečaš, se z njimi fotkaš, dobiš nekaj daril, izmenjaš nekaj besed, podpišejo ti en tvoj najljubši kos DT merchandisa (lahko je tudi karkoli po lastni želji - kitara, bobnarska opna, činela ...) in to je to. Izkušnja sama po sebi ni bila "bogvekaj", je pa bil vsekakor nek poseben feeling že samo biti v prisotnosti teh tipov, ki jih sicer leta in leta gledaš, poslušaš in občuduješ samo na ploščah, videoposnetkih in spletnih straneh.

Evo, na tejle fotki pa je moj bolj "materialni" izkupiček z M & G sessiona: z leve na desno lahko vidite moj Sabian B8Pro 10" China Splash, ki mi ga je podpisal Mike Portnoy, na sredini vsega kraljuje huda DT ruta, potem totalno hud tiskan program letošnje Progressive Nation turneje, majhen Black Clouds & Silver Linings patch, najnovejša uradna fotka banda z originalnimi podpisi vseh članov in - last, but most certainly not least - moj največji zaklad, originalna plošča Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory, moja definitivno najljubša DT plošča in IMHO ena najboljših plošč vseh časov, ki so mi jo podpisali vsi člani banda. YEAH! :-)

Skratka, M & G je bil nora izkušnja, ki jo vsekakor kanim še kdaj ponoviti; konec koncev je bil med tokratnimi udeleženci tudi tip z Madžarske, ki je bil na M & G že sedmič. Hehe, mogoče pa kdaj podrem njegov rekord?! :D Aja, pozabil sem, da nas je za added bonus ob prihodu Jordan še posnel s svojim iPhonom in baje posnetek celo že naložil nekam na net, pa ga zaboga ne najdem in čakam kolega z Radia 94, da mi pošlje link, potem ga seveda takoj objavim! ;-)

Tako, toliko za danes od mene, do konca leta sicer planiram še kar nekaj objav, ampak če me zdaj kakšen teden ne bo, nikarte zamere, s simfoničnim orkestrom se namreč v četrtek odpravljamo na drugo koncertno turnejo v Rim (spet bomo igrali v cerkvi Sancta Maria sopra Minerva, noro!); o vsem slejkoprej bolj ali manj izčrpno poročam, morda pa se lahko zgodi celo kakšen live update iz Rima, kajti hotel Sheraton, kjer bomo v Rimu spali, ima v vseh sobah tudi internet - za doplačilo, seveda. :P Va fancullo! :D Uživajte, se beremo.

Današnji Pa še to

Ena najsimpatičnejših rubrik Dela mi je bila ob Iskrici vedno Pa še to, ki je običajno kakšna pikra - takorekoč aforizem - na račun aktualnega dogajanja, najdete pa jo vedno v skrajnem desnem spodnjem kotu zadnje strani časopisa. Avtor je vedno neznan (tako kot ima Dnevnik istonamensko rubriko NN (< lat. nomen nescio - "imena ne vem")), in prav je tako. :-)

In zakaj mi je današnji Pa še to tako všeč? Preberite sami: Zdravnik, zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru, je prejel pisno opozorilo vodstva centra, naj pazi, kaj govori v javnosti, saj je zaradi svojih besed lahko ob službo. Zdravnik je vendarle plačan za to, da zdravi, in ne za to, da na glas razpravlja. Kam bomo pa prišli, če bo vsakdo govoril, kar mu pade na pamet! To je vendar domena politike.

Kaj pa ti misliš, Špela? ;-)

Uživajte, se beremo.

Zaključni koncert OrkesterkamPa 2009

Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki je izšla 16. novembra, pa ni bila, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!

* * * * *

ZAKLJUČNI KONCERT ORKESTERKAMPA 2009 Z DOUGLASOM BOSTOCKOM
Festivalna dvorana, Ljubljana, 29. 8. 2009

Tudi letos se je v organizaciji Univerzitetnega pihalnega orkestra Ljubljana (UPOL) konec avgusta odvila glasbena delavnica OrkesterkamP, namenjena "mladim glasbenikom s ciljem izvajanja vrhunske in privlačne literature za pihalni orkester ter individualnega in komornega glasbenega izobraževanja". UPOL-u in njegovemu umetniškemu vodji Simonu Perčiču je letos uspelo v Ljubljano (oz. sploh prvič v Slovenijo) pripeljati verjetno ta hip najbolj cenjenega strokovnjaka in dirigenta za pihalne orkestre Douglasa Bostocka; za ta podvig si organizatorji nedvomno zaslužijo posebno pohvalo. Maestro Bostock, ki je bil šest let dirigent vrhunskega, verjetno najboljšega pihalnega orkestra na svetu Tokyo Kosei Wind Orchestra, je cel teden vodil mojstrski tečaj za dirigente, vse skupaj pa je bilo kronano s koncertom velikega pihalnega orkestra, ki se je zaradi slabega vremena z načrtovanega Mestnega trga preselil v Festivalno dvorano.
Žal moram vtise začeti z grajo, ob koncertu s tako eminentnim dirigentom bi namreč kot prvo in osnovno potezo pričakovali eleganten in informativen koncertni list, dobili pa smo neugleden, črnobelo skopiran listič A5 formata, kjer so zmanjkale najmanj navedbe koncertnega mojstra in stavkov določenih (večstavčnih) skladb. Prav nič ni koncertu koristila tudi izvedba v akustično in arhitekturno zelo neprijazni Festivalni dvorani; škoda, da organizatorji za primer dežja niso poiskali kakšne koncertno ustreznejše rešitve. Posledice so bile za orkester ali nemara še bolj za publiko namreč precej neprijetne – glasbeniki so bili "stisnjeni" med stebre dvorane, nekateri (obe tubi, kontrabas, klavir, zvonovi, delno timpani) pa so morali igrati pod nizkim "stropom" balkona, kar je povzročilo precej razmazano in nejasno zvočno sliko. Vseskozi smo slišali premalo klarinetov in timpanov (kljub npr. uporabi najtrših palic) ter preveč saksofonov in občasno klavirja. Morda bi dinamična nesoglasja vsaj delno odpravili, če bi glasbeniki cel koncert igrali "eno dinamiko manj" (npr. zgolj f namesto ff). Nekoliko komično so v orkestru delovala raznobarvna notna stojala, neprimerno pa pitje ustekleničene vode med igranjem, celo med solistično kadenco saksofona. Tudi nekoncertna publika, sestavljena verjetno predvsem iz "atov, mam, tet in stricev" nastopajočih je bila dokaj nemirna, priča smo bili tudi ploskanju med stavki.
Na splošno lahko rečemo, da smo bili priča zglednemu in visokemu nivoju orkestrskega muziciranja, skupne igre, ritma in intonacije, k čemur je nedvomno največ pripomogel prav Bostock, ki je orkester vodil z odločno, a elegantno roko in kar malo presenetil s precej "ziheraškim" pristopom zelo nazornega nakazovanja (skoraj) vseh vstopov. Do določene mere razumljivo – vendarle je imel pred seboj mlade ljudi, s katerimi so se pred koncertom na vajah srečevali le nekaj dni; orkester je bil tako sestavljen precej priložnostno, iz glasbenikov z različnimi nivoji glasbene izobrazbe in umetniških spretnosti. Delo s tovrstnim orkestrom od dirigenta vedno zahteva obilo spretnosti v odrekanju in sklepanju kompromisov in v tem smislu je ljubljanski koncert gotovo uspel na zavidljivi umetniški ravni. Kot tolkalec z veseljem posebej pohvalno omenim tolkalsko sekcijo, ki so jo zelo uspešno dopolnjevala kar tri dekleta (ki smo jih še pred nekaj leti med tolkali videvali precej redkeje, kot dandanes).
Bostock sicer ni izbral posebej fascinantnega programa; ta je temeljil predvsem na glasbeni in programski tematiki daljnega vzhoda (Japonska, Koreja). Po priljubljeni Reedovi Četrti suiti za pihalni orkester smo slišali Barnesove Variacije na korejsko ljudsko pesem, potem pa je v vrhuncu večera naša izvrstna saksofonistka Betka Bizjak Kotnik brezhibno izvedla tehnično zelo zahteven part Swertsovega Plesa Uzume; orkester je solistko občasno (verjetno iz prej navedenih razlogov) dinamično precej "povozil". Sledili sta še Graingerjeva koračnica Children's March, v osnovi variacije na témo Čuk se je oženil, in Mashimova suita Les trois notes du Japon, ki se je končala z zares virtuozno izvedbo sklepnega tretjega stavka. Ker je imel orkester pripravljen le en dodatek (Privškov Slovenski venček št. 2), so ga morali naposled ponoviti, kar pa je navada, ki si je na koncertih pihalnih in ostalih orkestrov želimo čim manj.

Igor Lukšič je faca

To soboto, 21. novembra sem pri delu na Radiu 94 in NTR v Postojni doživel zanimivo izkušnjo, ki jo kanim deliti z vami. :-) Ena od velikih privlačnosti dela na radiu je ravno relativna nepredvidljivost, ki jo prinaša delo v živo v etru. OK, zadeve imaš kot voditelj - moderator seveda do določene mere splanirane, tu sta programska in glasbena shema itd. Vedno pa se lahko zgodi kaj, česar nisi načrtoval in kar te lahko bolj ali manj vrže s tira.

Eno takih presenečenj se mi je, kot rečeno, zgodilo preteklo soboto. V Postojni je namreč cel vikend potekal kongres Fitnes zveze Slovenije, katerega častni gost in pokrovitelj je bil minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Sam naj s tem ne bi imel prav nič, saj vsebine o tem kongresu v mojem poznopopoldanskem sobotnem terminu od 16h do 19h niso bile načrtovane. A že ko sem prišel na radio, me je voditeljski kolega Peter seznanil s tem, da se je program precej zamaknil oz. zavlekel in da lahko v studiu pričakujem visok obisk - dr. Igorja Lukšiča.

Najprej sem mislil, da me Peter malo zajebava, že nekoč prej bi me morala ob neki priložnosti namreč po telefonu poklicati obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič, da bi se potem pogovarjala v etru, a iz tega potem ni bilo nič. No, tokrat pa je malo čez 18h usodno potrkalo na vrata studia in pred njimi sta stala dr. Lukšič in predsednik FZS Dušan Gerlovič. O, fak. Ja nič, ohranil sem mirno kri in se z ministrom kmalu zaprl v studio, kjer sva čisto fajn poklepetala (na srečo sem imel pripravljenih vsaj nekaj vprašanj), v drugem delu pa se nama je pridružil še g. Gerlovič. Čeprav fitnes sicer ni ravno moje področje (kot sta to npr. glasba in film), mi je uspel čisto spodoben intervju, kot mi je malo pozneje po telefonu vzpodbudno zaupala naša glavna urednica. :-) Dr. Lukšič je bil res sogovornik, kakršnega si lahko samo želiš - sproščen, prijeten in prav nič vzvišen, zato mi je bil intervju v užitek, pa tudi led sem veliko lažje prebil - to je bil namreč moj prvi intervju z gosti v studiu v živo.

In kakšno zvezo ima vse omenjeno zdaj z Mačkom Murijem?! Hej, zelo zanimivo. Ob koncu prvega dela pogovora sem, kot je pri intervjujih praksa, da vse skupaj ni predolgo in premonotono, ministra Lukšiča povprašal, če mu lahko izpolnem kakšno glasbeno željo, če ima kakšen posebej priljubljen komad, ki ga je rad poslušal v mladih letih ali ki ga rad posluša zdaj. In verjeli ali ne - zaželel si je Mačka Murija Kajetana Koviča, Nece Falk in Jerka Novaka in me s tem zelo prijetno presenetil in neizmerno navdušil, saj sem tudi sam velik fan te izvrstne muzike. Ko je šel komad že v eter, mi je zaupal, da je tudi njemu zelo všeč in da je bil celo na 25-letnici (sam sem bil na 20-letnici septembra 2004 v Križankah).

Skratka, dr. Lukšič je totalna faca in vesel in ponosen sem, da sem ga lahko intervjuval in da je bil moj prvi gost v radijskem studiu. Upam, da še kdaj pride mimo! :-) Sicer pa - ko že pišem o radiu - nikakor ne smem mimo tega, da je moja Špela postala moja redna spremljevalka na radijske "šihte". Je zelo pridna, saj mi vestno pripravlja sobotno kino oddajo Kino kotiček in/ali nedeljski napovednik prireditev Kam v prihajajočem tednu. Špela, hvaaalaaa za vso pomoč in super družbo, pa seveda tudi za vzpodbudne poglede med "ministrskim intervjujem", se priporočam tudi v prihodnje! <3 ;-)

Jao, v zadnjih dneh in tednih se je zgodilo toliko tega ... Spet sem bil na Levstikovem pohodu (Špela, hvala za družbo!), praznoval rojstni dan, s Folk etc. smo igrali v logaškem Klubu Grajski park, na Halloween sem se odpravil na koncert Dream Theatra in fante tudi v živo spoznal, včeraj smo v Logatcu s simfoničnim orkestrom odigrali generalko pred drugo koncertno turnejo v Rim in tako naprej brez konca ... Več o vsem (ali vsaj o večini) kmalu, stay tuned! :-) Uživajte, se beremo.

PSVT

PSVT je kratica, za katero vam, preljubi mi bralci, iskreno želim, da bi je nikoli ne spoznali od blizu. Pomeni namreč paroksizmalno supraventrikularno tahikardijo ali v izvirniku paroxysmal supraventricular tachycardia. In zakaj hudiča vam to razlagam? Ker sem jo včeraj, 3. novembra v letu Gospodovem MMIX, doživel.

Tahikardija, oblika srčne aritmije ali disritmije je aritmija, med katero je srčni utrip bistveno hitrejši od običajnega, ki se pri zdravem odraslem človeku povprečno giblje med 60 in 90 utripov na minuto. Pri tahikardiji srce navadno pospeši na utrip med 100 in 250 utripov na minuto; moja včerajšnja epizoda PSVT je mojo ubogo črpalko pognala najmanj tja na 230 bpm. :P

Izkušnja sicer ni bila ravno prijetna, konec koncev je moral pome priti rešilec, da me je odpeljal na urgenco, lahko pa se vsaj pohvalim, da sem ohranil prisebnost in mirno kri. :-) Vse skupaj se je - kot je to pri PSVT običaj - začelo iznenada; v službi sem ravno sedel v avto, da bi naredil dostavo, prevozil nekaj sto metrov in naenkrat začutil noro nabijanje srca. Hitro sem zavil v prvo ulico, parkiral in po spoznanju, da ne gre zgolj za nedolžne palpitacije (s pomočjo sekundnega kazalca na uri sem sklepal, da je utrip med 230 in 240 bpm), poklical Špelo, ki je na srečo takoj dvignila telefon in ko se po osnovnih vagalnih manevrih stanje ni izboljšalo, mi je Špela poslala rešilca. Ker sem bil na srečo v precej neposredni bližini KC in reševalne postaje, je prišel zelo hitro. Prijazna tehnika sta me nemudoma priklopila na EKG, ki je pokazal najprej 174 bpm, pozneje med prevozom pa spet 214. Špela je moj EKG gledala že medtem, ko so mene še "dostavljali" na urgenco in takoj ob prihodu me je sprejela pripravljena ekipa. Na srečo IV kanala, ki sta mi ga naredila že tehnika v rešilcu, ni bilo potrebno uporabiti za adenozin ali kaj podobnega, ker mi je srce "preskočilo" že po Valsalva manevru - tako močnem pihanju v prazno brizgalko, da sem bat potisnil popolnoma ven.

Tole na zgornji fotki je EKG krivulja PSVT (klik za večjo verzijo), ki je na las podobna tudi moji včerajšnji (tisti pri 214 bpm). Tudi na tem mestu se moram najlepše zahvaliti moji Špeli, ki je bila ves čas ob meni, dežurni vodji zdravniške ekipe dr. Nevenki Oblak-Piltaver in obema tehnikoma, ki sta pome prišla z rešilcem. Čeprav seveda nekoliko neprijetna, je bila PSVT zame vendarle precej zanimiva izkušnja, saj sem si (ob mojem živem zanimanju za medicino, ki ga je Špela seveda v zadnjem letu dodatno pošteno podkurila) prvič pobliže ogledal notranjost rešilca in delo na urgenci. Si pa seveda vsekakor želim, da se situacija ne bi več ponovila, kajti, kot mi je včeraj popoldne resno povedala Špela: "Lubi, za rešilca si še malo mlad!" :-) Uživajte (in nikakor ne doživljajte epizod PSVT - to je ukaz!), se beremo.

P. S.: Glede na to, da je PSVT, kot sem prebral v Špelini knjigi The Only EKG Book You'll Ever Need, daleč najpogostejša (in na srečo tudi benigna) aritmija, za konec za radovedne še malo o PSVT; tekst je iz Merckovega priročnika, 18. izdaja: Reentrant supraventricular tachycardias involve reentrant pathways with a component above the bifurcation of the His bundle. Patients have sudden episodes of palpitations that begin and terminate abruptly; some have dyspnea or chest discomfort. Diagnosis is clinical and by ECG. Treatment is with vagotonic maneuvers and, if they are ineffective, with IV adenosine or nondihydropyridine Ca channel blockers for narrow QRS rhythms, procainamide or amiodarone for wide QRS rhythms, or synchronized cardioversion for all cases. [...] AV nodal reentrant tachycardia occurs most often in otherwise healthy patients. It is most commonly triggered by an atrial premature beat. (Zelo verjetno je šlo tudi pri meni za ekstrasistolo ...) [...] Most patients present during young adulthood or middle age. They typically have episodes of sudden-onset, sudden-offset, rapid, regular palpitations often associated with symptoms of hemodynamic compromise (eg, dyspnea, chest discomfort, light-headedness). Attacks may last only a few seconds or persist for several hours (rarely, > 12 h). [...] Examination is usually unremarkable except for a heart rate of 160 to 240 beats/min. Diagnosis is by ECG showing rapid, regular tachycardia. Previous tracings, if available, are reviewed for signs of manifest WPW syndrome. P waves vary. In most cases of AV node reentry, retrograde P waves are in the terminal portion of the QRS complex (often producing a pseudo-R′ deflection in lead V₁); about ¹⁄₃ occur just after the QRS complex, and very few occur before. P waves always follow the QRS complex in orthodromic reciprocating tachycardia of WPW syndrome.

London Symphony Ochestra v Ljubljani

Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki bo izšla 16. novembra, pa ne bo, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!

* * * * *

LONDONSKI SIMFONIČNI ORKESTER IN VALERIJ GERGIJEV
Cankarjev dom, Ljubljana 20. 8. 2009

Konec avgusta je letošnja izdaja ljubljanskega festivala dosegla svoj vrhunec. Pred polno Gallusovo dvorano je namreč nastopil eden najodličnejših simfoničnih orkestrov sveta – London Symphony Orchestra (LSO), ki ga od leta 2007 vodi osetijski dirigent Valerij Gergijev (nasledil je Colina Davisa). Londonski simfoniki že dolgo niso nastopili pri nas, letos pa so med evropsko turnejo vendarle našli čas tudi za postanek v Ljubljani. Ta izjemni glasbeni korpus sestavljajo sami vrhunski glasbeniki in je dobro znan tudi ljubiteljem filmske glasbe, saj je posnel soundtracke za mnogo najuspešnejših filmov vseh časov (npr. za vseh šest delov Vojne zvezd).
Gergijev je za koncertni večer izbral precej kontrasten program; najprej Debussyjevo Morje (La mer), ki mu je sledila Šostakovičeva Simfonija št. 8 v c-molu, op. 65. Debussy, ki je ustvarjal na kompozicijskem prelomu poznoromantične glasbe 19. stoletja v modernistično glasbo 20. stoletja in sovražil zaznamovanost z impresionizmom, ki so mu jo tako radi pripisovali, je eno svojih najznamenitejših del ustvaril ravno v treh simfoničnih skicah Morje (Od zore do popoldneva na morju – Igre valov – Pogovor med vetrom in morjem). Delo je pri kritikih ob svojerm nastanku leta 1905 naletelo na zelo mešan sprejem; Pierre Lalo je npr. zapisal, da v glasbi "ni niti slišal, niti videl, niti začutil morja". A poanta te glasbe sploh ni v tem; gre bolj za impresije, ki jih je neskončna modra površina vzbudila skladatelju, ki jih je potem zapisal v orkestrske parte. Nepozabno karizmatični Valerij Gergijev, ki za svoje delo ne potrebuje taktirke – ne bi me čudilo, če bi dejal, da jo čuti bolj kot nekakšen neprijeten tujek – je mehko odkrival plast za plastjo glasbenih detajlov in skrivnosti, ki jih je brezhibno prenašal na orkester; ta se je dosledno, a elegantno odzival na vsak njegov gib. Takšnega Morja v Ljubljani še nismo slišali; neslutena mehkoba zvoka je v paru z izjemno izpeljavo dinamičnih kontrastov med prvim in drugim ter drugim in tretjim stavkom delo dvignila na popolnoma novo, do tedaj še neslišano in neobčuteno raven.
Šostakovičeva osma simfonija je popolnoma drugačna poslušalska izkušnja. Začetek dela muzikologi še danes opisujejo kot "motiv usode", ki naj bi začenjal tudi Beethovnovo peto simfonijo. Delo, ki je polno globoke občutenosti in težke žalobnosti, štejemo med Šostakovičeve tri "vojne simfonije" (poleg osme še sedma in deveta). Čeprav naj bi iz glasbe ječala predvsem sovjetska predvojna hudodelstva, pa se delo vendarle konča v nekoliko bolj optimističnem tonu. Vendar naj bi ta pomenil posameznika, ki "ni zmagal, temveč zgolj preživel". Skladateljev prijatelj Isaak Glikman je simfonijo opisal kot "njegovo najbolj tragično delo". Maestro Gergijev je publiko presunil z globino slovanske duše in z izjemno interpretacijo dela svojega rojaka (je kje kakšen še boljši interpret Šostakoviča?); orkester je svoje prispeval s poustvarjanjem na najvišjem nivoju, ki je nevesele glasbene impresije popeljalo tja proti popolnosti; omeniti velja predvsem žametno mehko godalno in bleščečo trobilno sekcijo, ki slovi po vsem svetu ter zares izvrstnega timpanista Nigela Thomasa, ki je med koncertom do popolnosti udejanil to, kar o tem glasbeniku v svoji znameniti knjigi Anatomija orkestra zapiše Norman del Mar: "Dober timpanist resnično postavi kakovostni standard celotnega orkestra."
Londonski simfoniki so nam z Valerijem Gergijevim pričarali večer presežkov, ki ga zlepa ne bomo pozabili, če bo potrebno, tudi do naslednjega ljubljanskega koncerta LSO, za katerega pa lahko samo upamo, da se bo zgodil v karseda bližnji prihodnosti.

_Tine Vučko

Kaj ti bo torba, če si kupu kolo?!

Ta izjava je v zadnjih nekaj letih definitivno prešla v splošno pogovorno uporabo in dosegla kultni status. Legendarni požigalec namreč te dni praznuje že četrti (sic!) rojstni dan, saj je bila zadeva na POP TV prvič objavljena 9. oktobra 2005. Irreparabile tempus fugit! :D

Od tedaj je fenomen velenjskega požigalca samo še rasel v neslutene višave. Kmalu so "po resničnih dogodkih" posneli tudi "film" (v katerem med drugim nastopa tudi Vili, saksofonist v vevški godbi), krona vsega skupaj pa je spletna stran s trgovino, ki je bila postavljena pred kratkim in kjer lahko kupite majice, nalepke, vžigalnike, "torbe" (beri: nahrbtnike) in brisače z motivi požigalca. Da crkneš! :D Seveda na fenomen nisem imun niti sam, zato sem že ponosen lastnik majice in ruzaka, LOL. :D

Za konec pa samo za vaš užitek in zabavo še izvirni posnetek (ta trenutek ima že prek 500.00 ogledov!) ter "transkripcija" celotne zadeve. :D Hepi brzdej, požigalec, in še na mnoga leta! :-)



- ... in to kmalu potem, ko je v Velenju spet zagorelo.
- Meu je u torbi bencin pa take fore, tk da ... Ne vem--
- Pa ste ga poznali?
- Ne, ne. Ne, jaz ga nisem prej poznal.
- Uzeli smo mu prvo kolo, pa je on reku da bo policijo klicu, pa se je on začel neki - tam bil je živčn, pa je reku: "Ne klicat policijo, kupu sm kolo neki za dva jurja," sem pa tja, pa sn js reku: "Ja ka ti bo pa torba, če si kupu kolo pa ka maš u torbi," pa ni hotu po-kazat torbe, pa sm pogledu, pol pa je blo neki trdega. Pa sm reku: "Dej pokaž, kaj maš u torbi!" pa je reku "Ne!" pa se je tam upiru, po sn-ga je pa on primu za eno roko pa js za eno roko pa sm pogledu u torbo pa je meu bencin. Po mu je pa on reku "Ti si ziher požigalec!" pa se je zašvicu ful.
- In potem ste poklicali policijo?
- Ja, po smo poklicali policijo pa smo ga pridržali do njihouga prihoda.

Uživajte, nikar ne požigajte in se beremo.

Slovenija v Angelih in demonih

Danes sem neverjetno produktiven (blogoktiven?), saj bo tole že drugi zapis v istem dnevu - dosežek, za katerega nisem prepričan, če mi je v zgodovini pisanja bLogaboječnosti sploh že uspel. Kakorkoli že, po slabem letu, odkar sem bil nazadnje zelo ostroviden, ko sem v Bondu opazil Elanove smuči, se je danes moje sokolje oko spet izkazalo. :-)

V enem letošnjih največjih blockbusterjev, Angels and Demons, ki je ravno dobro izginil iz kinodvoran, se namreč spet pojavi Slovenija. Zgodi se v natanko 42. minuti in 53. sekundi filma, ko se dogajanje ravno odvija pred Panteonom. Kamera kader pogovora med Tomom Hanksom in Stellanom Skarsgårdom namreč začne na štantu s kičem, kjer pa prodajajo tudi turistične vodiče po Rimu, od katerih sta dva očitno slovenska, saj na njiju piše "RIM IN VATIKAN" ter "Izdaja v slovenščini", daleč najbolj "izdajalska" pa je slovenska zastavica na naslovnici. Le prepričajte se še sami (da je zadeva malo bolj očitna, sta na screenshotu dve rdeči elipsi):

Sicer se vse našteto veliko bolje vidi s full screen varianto, a večjega screenshota mi žal ni uspelo narediti. :P No, če na screenshot še kliknete, boste dobili še vsaj malo večjo sliko. Res hudo, da sta v kadru DVA slovenska vodiča in le po en grški in angleški. :-) Ker dvomim, da so štant postavljali ali robo na njem razporejali posebej za film, svaka čast prodajalcu, ki je v takšnem filmu Sloveniji naredil tako "hudo reklamo"! :D

Hehe, morda pa ne bi bila slaba ideja začeti zbirati vse screenshote iz filmov, kjer se pojavijo slovenski simboli. Mislim, da se nekaj Slovenije na zemljevidu vidi tudi v From Russia With Love, ko se 007 pelje z Orient Expressom in se po poti ustavi v Beogradu in Zagrebu ter se pelje tudi čez Slovenijo. Ian Fleming v knjigi Pozdrav iz Rusije (1957) piše: "Pretolkli so se v gorovja Slovenije, kjer so bile jablane in lesene hiše skoraj avstrijske. Vlak se je vlekel skozi Ljubljano. [...] Spal je do Sežane. Na vlak so stopili jugoslovanski civilisti strogih obrazov. Potem je bila Jugoslavija mimo [...]" (prevod: Jure Potokar, 2005) Gotovo se marsikdo spomne tudi slovenske zastave v South Parku (gl. spodaj), pa znamenitega stavka "Go back to Slovenia!" in še kaj bi se našlo. Če kdo ve še za kakšno omembo - don't be shy! ;-)

Nič, počasi bo treba spat, jutri pa greva s Špelo na letni koncert Orkestra slovenske vojske. Bojda bo super koncert, a o tem več kdaj drugič. Uživajte, se beremo.

Facebook v latinščini!

Evo, po znamenitih novicah v latinščini Nuntii Latini in latinskih prevodih Harryja Potterja (npr. Harrius Potter et Philosophi Lapis) in Asterixa (npr. Asterix - Iter Gallicum) se je končno zgodilo inevitable. Vmesnik preljubega nam Facebooka so končno prevedli tudi v - latinščino. Yaaay! :D Noro, zdaj dobivam obvestila kot npr.:

- Gregor SoulGreg Bezenšek etiam in Rok Golob's statu scripsit.
- Ana Lepoša in Muro tuo scripsit.
- Hoc Lan Umek placet.
- Tine ligamen ab Eva Hren & Sladcore impositum notavit.
- Salve Tine, Gregor SoulGreg Bezenšek te in Facebook favit. Approbetur te Gregor scire ut vos amici fiatis.
In najpomembnejše:
- Tine iam Facebook in lingua latina utitur.

Sicer se pojavljajo še kakšne pomanjkljivosti in/ali errata, ker je prevod zaenkrat še v beta verziji, ampak NORO, končno imamo latinski Facebook, to mi delaj! :-) Zdaj se mi je šele spet stožilo po starih dobrih poljanskih časih ...

Irreparabile tempus fugit, a naj v svojem stilu končam s citatom, ki ga v prej omenjenem Harrius Potter et Philosophi Lapis izreče Dumbledore: 'ah, musica,' inquit, oculos detergens. 'haec maiorem habet vim magicam quam quaevis ars nostra.'

Valete, mox vobis aliquid novum scribam! ;-) (In da se ne bi slučaaajno spet našel kakšen pametnjakovič, ki bi mi solil pamet, češ da je latinščina mrtev jezik!!! :P)

London calling

Ja, London spet kliče. Priznam, da me je britanska prestolnica popolnoma zasvojila. Ampak v London ne hodim zaradi faking tourist attractions a la Big Ben, Madame Tussaud's, London Tower in Buckingham Palace. O ne. Prepričali in obsedli so me londonski shopi s CD-ji in DVD-ji (predvsem HMV) ter fenomenalni londonski simfonični orkester, ki ga bom v Londonu kmalu v živo poslušal že četrtič.

S Špelo sva se namreč odločila in danes rezervirala tako letalske vozovnice (pri easyJetu, itak), kot tudi vstopnice za koncert LSO. Kar ne morem verjeti, da bom lahko LSO slišal v živo igrati Straussovo Eine Alpensinfonie (o kateri sem na blogu že pisal pred dobrima dvema mesecema, ko sem ravno ugotavljal, da bo treba spet kmalu odleteti v London). Zdaj bova morala poskrbeti še na namestitev v kakšnem hostlu in to bo to. Mogoče celo najdeva še kakšen koncert, ki ga bo treba slišati v nekaj dneh Londona, ki si jih bova privoščila. :-) Skrbi me edinole to, da Špelo najbolj vleče ravno na prej omenjene turistične lokacije, ki so ogabno skomercializirane, predrage in večno oblegane do konca in naprej. :P No, več kot očitno je, da bo treba skleniti nekakšen kompromis, kajti edine "turistične atrakcije", ki v Londonu zanimajo mene, so Oxford Street, CD in DVD shopi, knjigarne, štacune z inštrumenti, notami in London Beatles Store, kjer še nisem bil, pa moram ob temle naslednjem obisku nujno iti.

Sicer pa ... Sem rahlo depresiven, ker je jutri ponedeljek. Ponedeljkov res ne maram, kajti po (večno prekratkem) vikendu je treba spet (pre)zgodaj vstati in iti v službo. Jebeno. A v službo bom hodil še kakšnih 40 let, tako da lahko kar neham jamrati. Bom že preživel. Uživajte, se beremo.

P. S.: Za dober feeling pa za konec še The Clash in komad iz naslova tega zapisa.

Nekaj je narobe

A mi lahko prosim nekdo pove, kaj je narobe s to kurčevo državo?! Zadnje čase se dogajajo takšne kretenarije, da polovico dni v tednu ne vem, ali sanjam ali pa je vse, kar se dogaja, res. Kot v The Matrix:
Neo: You ever have that feeling where you're not sure if you're awake or still dreaming?
Choi: All the time. It's called mescaline. It's the only way to fly.

Prvi primer: pijan tip zapelje v nasprotno smer po avtocesti. Kmalu povzroči prometno nesrečo, v kateri umrejo trije mladi, 21-letni ljudje, ki so se židane volje in celim življenjem pred sabo vračali z absolventa. Epilog: čeprav je prekleti prasec dobesedno ubil tri ljudi, ga policija pridrži do iztreznitve, nato pa ga "izpusti, ker ni pravne podlage za nadaljnje pridržanje" (sic!).

Drugi primer: nenadoma in bombastično aretirajo Bavčarja in Šrota, spet nastane cela senzacionalistična medijska pizdarija. Epilog: vsakemu zasežejo po nekaj kil papirjev, ki sta jih itak "prostovoljno izročila, ker da je njuno poslovanje popolnoma transparentno in nimata česa skrivati", čez nekaj ur pa se po stari dobri navadi že ponovno zmagoslavno nastavljata kameram in si mislita: "Dobro sva jih, fakerje!"

Tretji primer: v pizdi so Mura, Gorenje, Elan in še marsikatera legendarna, takorekoč "avtohtono slovenska" firma, ki je bila nekdaj v ponos tako v očetnjavi, kot tudi daleč izven njenih meja. Na cesti ostane na stotine ljudi, mnogo mladih družin, ki ne morejo več normalno preživljati majhnih in/ali šolskih otrok in mnogo ljudi 50+, ki zlepa ne bodo dobili drugega šihta. Bunijo se javni uslužbenci, penzionisti in še marsikdo. Epilog: ob vsem naštetem vlada razmišlja o še enem referendumu (sc. o pravici istospolnih parov do posvojitve), ki bo davkoplačevalce spet koštal nekaj sto milijonov evrov, kajti denarja imamo očitno preveč.

Komentarja nimam. Zdi se mi, da tudi ni potreben. Mogoče samo tole: če bo šlo tako naprej, smo ga vsi skupaj pošteno najebali. Tako ali drugače.

Slike z razstave

TABLEAUX D'UNE EXPOSITION

(SLIKE Z RAZSTAVE)

pesnitev po Modestu Petroviču Musorgskem

UVOD
Slike z razstave je Modest Petrovič Musorgski dovršil leta 1874 in jo posvetil preminulemu prijatelju, slikarju Viktorju Hartmannu, s katerim sta se spoznala leta 1870, že tri leta pozneje pa je Hartmann pri samo 39 letih umrl zaradi razpočene anevrizme. Njegova smrt je mnoge ruske ljubitelje umetnosti močno prizadela in v Sankt Petersburgu so organizirali posthumno razstavo več kot 400 njegovih del, od katerih jih je iz svoje lastne zbirke za rasztavo precej posodil tudi sam Musorgski.
Prav ta razstava je skupaj s spominom na prezgodaj umrlega prijatelja Musorgskega navdihnila, da je v pičlih treh tednih skomponiral 10-stavčno suito za solo klavir. Dandanes je zelo priljubljena predvsem zaradi Ravelove barvite orkestracije iz leta 1922, v kateri jo takorekoč vedno izvajajo, le malokdo pa ve, da je bil istega leta 1922 slovenski violinist in dirigent Leo Funtek prvi, ki je suito orkestriral v celoti (Ravel je izpustil eno Promenado). Suita še dandanašnji velja za izziv vsakemu koncertnemu pianistu, je pa med njimi postala priljubljena šele potem, ko je Ravelova orkestracija dosegla svoj silen uspeh.
Ker je glasba izjemno sugestivna in barvita, sem se odločil, da sledim zgledu Musorgskega, se tudi sam sprehodim po razstavi in jo "prepišem v verze". Kako – če sploh – mi je to uspelo, pa presodita sama, draga bralka, dragi bralec. Naj pripomnim, da bo delo še mnogo lažje, če imata ob branju verzov v ušesih vsaj daljen odmev Modestovih not ... ;-)

I. PROMENADA

Od slike pa do slike pot me vodi

in vsako radovedno si ogledam,

ko platno kritično oko presodi,

prepuščam vtise rimanim besedam.

II. GNOM

Zlovešči škrat naenkrat se prikaže –

kar skočil iz podzemne je votline!

V zlobi svoji krade, ubija, laže,

povzroča le solzé in bolečine!

Čeprav le slika, s strahom me navdaja

hudobec, ki v nočeh ne da mi spati

in sanjam, da krvava sled ostaja

za njim, ki umóril je še lastno mati …

III. PROMENADA

Odšel je škrat. In nova slika kaže

na steni vsa ponosna se pred mano.

Ker videl že premnoge sem pejsaže,

naenkrat melodijo zaigrano

zaslišim: kot iz davnih, davnih časov

zvenenje čujem oddaljènih glásov –

G-F-Bb-c-f-d-c-f-d-Bb-c-G-F …

IV. STARI GRAD

Pred gradom trubadur samotni poje,

zidovje le mogočno ga posluša,

prenaša v pesem žalost, solze svoje,

mu ranjena osamljena je duša …

Nekoč mogočen grad – zdaj ruševina

le stežka še kljubuje zobu časa.

Pod senco klone davnega spomina –

in več ne čuješ pevčevega glása …

V. PROMENADA

Od slike pa do slike pot me vodi,

odpravim do naslednje se podobe.

V prijetni domišljija je zablodi,

dopušča vsakršne mi prispodobe …

VI. TUILERIES

Prelep je dan, na nebu sonce vroče

pripeka na vrtove razcvetene.

Potoček skozi travnike cvetoče

brzi, napaja jase vse zelene.

Otroške igre smeh zdaj zazveni,

zasliši petje se razposajeno

in kar nenadoma se mi zazdi,

da našel sem vso srečo izgubljeno …

VII. BYDŁO

Težak je voz, počasi se vrtijo

kolesa črna po ledeni poti.

Kopita zemljo kopljejo, škropijo,

nevihte grom vprege te ne zmoti …

Vse trese se od težkega koraka

in voz počasi se odpelje mimo.

Usoda išče tistega junaka,

ki bi spopadel se z ledeno zimo …

VIII. PROMENADA

Od slike pa do slike se sprehajam,

zamišljen posedim, si odpočijem,

potem pa po razstavi spet pohajam

in v vsaki sliki novo čud odkrijem …

IX. BALET NEIZVALJENIH PIŠČET

Začivkalo 'spod jajčne je lupine,

v njej pišče čuti že svetlobo dneva.

Še malo, pa na prosto se prerine

in loti čivkajočega se speva.

X. SAMUEL GOLDENBERG IN SCHMUŸLE

Dva Žida – eden reven, en bogat,

prepirata se zaradi zaklada,

en časa je, drugi življenja tat,*

nad enim drugi nikdar ne prevlada.

Kaj bolje je – preveč imeti ali pač premalo?

Denar hudič je – níkdar z njim ni prav,

le komu kdaj preveč ga je ostalo?

Če manj imaš ga, v glavi bolj si zdrav!

XI. LIMOGES – TRŽNICA

Živahna tržnica na tejle sliki

spominja me na pravcato mravljišče!

Povsod odzvanjajo trgovcev kriki,

tu najde vsak, karkoli pač že išče.

Tam spričkale so štiri se babure,

katera lepšo glavo bo solate

domov odnesla, a do hude ure

ne bo prišlo, ker so možje copate!

XII. KATAKOMBE

Po teh hodnikih se šepet razlega

premnogih, ki trobenta zaklicala

poslednje jim slovo je. Več nadlega

nobena jim v življenju ni ostala.

Zdaj spijo večni spanec, ne prekine

nihče ga več in nič in vsak še človek

pridruži se jim, ko še sam premine …

XIII. CUM MORTUIS IN LINGUA MORTUA

Strašljivo v poltemì žari lobanja,

le kdo je bil, ki šel je v večno tèmo?

Pogrebni zvon odzvanja še, odzvanja,

na zadnjo pot, ki vsi po njej še grèmo …

V jeziku mrtvem z mrtvimi porečem

le tisto, kar od nékdaj je očitno –

o, Smrt, vem, da nikoli ti ne utečem,

če kaj, je to edino neizpodbitno …

XIV. KOČA NA KURJIH NOGAH – JAGA BABA

Hudobna coprnica v tejle hiši

prebiva in počenja grdobije,

vsa družba so ji pajki, žabe in miši,

vsiljivce vse na pragu že pobije.

Z veseljem zlobnim v kotel duše nese –

posebej še otroške so ji drage –

če pot te mimo koče té prinese,

le pazi se, le pazi babe jage!

XV. VELIKA KIJEVSKA VRATA

Obok o veličastni, daj, odpri mi

široke, težke duri na stežaj,

da trudnemu se níkdar ne zgodi mi,

da bi pred njimi tuhtal: "O, zakaj?"

Odpró se zdaj široke, težke duri

in skoznje stopam v polzavestnem snu,

da danes, jutri in ob zadnji uri

močan, ponosen bom in brez strahu!

---

[*] cf. F. Prešeren – Zabavljivi napisi, Préd pevcu, pôtlej homeopátu

Forumi donosen posel.

Konec preteklega tedna je na e-mail naslov firme prišla pošta z zadevo Forumi donosen posel. in z naslednjo vsebino:

IZ: G. Patrick Chan K. W
(Izvrљni direktor in glavni financni direktor)
Hang Seng Bank Limited
83 Des Voeux Road, Central
Hong Kong SAR.

Razumljivo je, da vam je morda malce zaskrbljenih, ker ne poznaљ me, ampak imam predlog dobickonosen poslovni skupnem interesu deliti z vami. Imam svoje reference v mojem iskanju nekoga, ki ustreza moji predlagani poslovni odnos.

Jaz sem G. Patrick Chan K. W izvrљni direktor in glavni financni uradnik za Hang Seng Bank Ltd imam zakrita poslovni predlog za vas. Bom Potrebujem te, da mi pomagajo pri izvajanju dejavnosti projekta iz Hong Konga, da vaљi drћavi. To vkljucuje prenos velike vsote denarja. Vse v zvezi s to transakcijo, se opravi brez pravno kljuko. Prosimo, si prizadeva upoљtevati kar najvec zaupnosti v vseh zadevah v zvezi s tem vpraљanjem.

Ko so bila uspeљno prenesena sredstva na vaљ racun, se delimo v razmerju, ki se dogovorita oba

Jaz raje ne pridete na moj zasebni e-poљtni naslov (ppkchan75@yahoo.com.hk) in na koncu, ko se bom, da predloћi dodatne informacije vam je o tej operaciji.

Prosim, ce vas ne zanimajo izbrisati to e-poљto in se ne lovijo mene, ker sem dajanje mojo kariero in ћivljenje moje druћine na kocki pri tem projektu. Ceprav nic upati ni nic gained.Do mi poљljite naslednje podatke, kadar se odzivajo nazaj k meni.

Vaљa Full Names:
Telefon in faks:
Drћava.

Vaљ prvi odgovor na to pismo bo cenjeno.

Kind Regards,
Mr.Patrick K. W Chan.

Da crkneš. Google Translate res dela čudeže. :D Najbolj smešno in žalostno obenem pa je dejstvo, da se še vedno najde precej ljudi, ki nasedejo tovrstnim nategom, ob katerih se vsakemu normalnemu človeku cum grano salis v glavi sproži alarm po treh sekundah branja.

Skratka - jebi se, Mr. Patrick K. W Chan. Vi pa uživajte & se beremo.

Odšel je Patrick Swayze

Predvčerajšnjim je po skoraj dveh letih boja z rakom na trebušni slinavki umrl igralec Patrick Swayze, ki se ga bom večno spominjal po zgornjem prizoru oz. po celotni vlogi v filmu Dirty Dancing, pa seveda Ghost, Point Break in še po kakšnem filmu. Rak na TS je sicer zelo zajeban, po 5 letih od diagnoze je smrtnost več kot 95 %, primeri, ki tega raka preživijo, pa so ekstremno redki. Patrick, naj ti bo lahka zemlja!

G. Murphy ne počiva

O, ne. Nikoli. Včeraj sem se menda prvič po pol leta spet peljal po stari cesti vso pot od Logatca do Ljubljane, kajti zadnji hip pred odhodom proti LJ sem se spomnil čekirati promet na netu in seveda odkril, da se je pred cestninsko postajo Log spet zgodila nesreča in da med Vrhniko in omenjeno postajo nastajajo daljši zastoji. OK, gremo po tastari cesti, pomislim rahlo nejevoljno, ampak jebi ga, vsaj v koloni ne bom stal. In tako lepo nič hudega sluteč vozim proti Lajbahu, ko pri Drenovem Griču naenkrat pomaha lizika. O, fak.

Zgodbo naprej veste - končalo se je pri 250 EUR kazni in treh kazenskih točkah, ker sem na tablo naselja Drenov Grič pripeljal s 75 km/h "v riti" namesto s 50, kot se seveda spodobi in je pravično, primerno in zveličavno. No, vsaj to "srečo" imam, da bom v roku 8 dni državni proračun lahko dopolnil s "pičlimi" 125 EUR. Prečudovito. Policista (ki je bil sicer strokoven, prijazen in korekten, svaka mu čast) seveda ni brigalo, da se po tej cesti vozim dvakrat do trikrat na leto (sicer absolutno vedno po vzporedni avtocesti), da sem veliko prepozno zagledal zelo slabo osvetljeno in vidno omenjeno tablo, da bi lahko učinkovito zažlajfal in da se mi je mudilo k bejbi, s katero sem še pol minute, preden me je "osrečila" lizika, govoril po telefonu; seveda mu nič od tega niti nisem razlagal. Jebi ga, enkrat moraš izgubiti nedolžnost; po dobrih štirih letih in pol, odkar imam vozniški iSpit in po cca. 80.000 prevoženih kilometrih je to moja prva kazen - in upam, da za kar lep čas (za vedno zelo verjetno ne, bodimo no realni) tudi zadnja. :P

Kakorkoli že, pridem potem do godbenega doma PPO Vevče, kjer so se odvijali zadnji zdihljaji njhovega godbenega piknika, tam sedem za mizo, Špela mi natoči plastičen kozarec Mercatorjevega jabolčnega soka iz tetrapaka in vsem prisotnim (od desetih poznam dva oz. dve) se potožim o pravkar storjeni mi "krivici" s strani represivnega organa. Prisotni sočutno kimajo, pomodrujejo in skupaj pridemo do salomonskega zaključka: "Ja nič, plačat bo treba." Hej, jebi ga, sam sem kriv, zakaj sem pa prehitro vozil in ogrožal prometno varnost v naselju, v katerem je v nedeljo ob osmih zvečer ob kislem vremenu mrgolelo pešcev, sploh nedolžnih prvošolčkov (na varnost katerih me je ob vročitvi plačilnega naloga prav tako prijazno opomnil policist).

Pretekli teden me je neznosno razveselilo odkritje v Big Bangu, da so 9. septembra na novo izšli vsi albumi legendarnih The Beatles, katerih ortodoksni fan sem že od malih nog. Plošče so digitalno obdelali, jim dodali PC mini-dokumentarce, nove knjižice in jih nasploh v nulo spimpali. Nebodigalen sem si nemudoma omislil Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, White Album in Yellow Submarine, seveda pa niso imeli ravno moje najljubše plošče, legendarne Abbey Road, katere legendarno naslovnico vidite zgoraj. Ko sem bil februarja 2005 prvič v Londonu, sem Abbey Road seveda tudi sam prečkal prav na tej zebri, pred dnevi pa na netu odkril še webcam, ki taisti prehod za pešce snema 24/7. Res kul. Ko smo ravno pri Londonu - danes sva s Špelo ugotovila, da ga bo treba obiskati med 22. in 26. aprilom 2010 in v tem času iti poslušat tale in tale koncert. Tudi HMV bo seveda na moj račun spet precej zaslužil; najbolje, da kar začnem resno šparati. :P :-)

Sicer pa se je kulturna sezona že kar pošteno začela; v četrtek s Folk etc. otvarjamo novo sezono v Patrick's Irish Pubu (vabljeni!), v petek greva s Špelo v Cankarja poslušat Ireno Grafenauer in SF, v nedeljo grem v SF na Schindlerjevo Missa in Jazz, naslednji četrtek je prvi koncert letošnjega abonmaja Simfonikov RTV, naslednji petek pa imamo z Zelenimi oblaki v knjižnici OŠ Tabor prvi literarni večer nove sezone (vabljeni!), na katerem bom premierno prebral svojo novo pesnitev Slike z razstave (itak, napisano po Musorgskem), ki sem jo bil dovršil prav danes. :-)

Za konec še hepi brzdej: danes 62. rojstni dan praznuje Sam Neill, ki se ga z veseljem spominjam iz filmov Jurassic Park, Memoirs of an Invisible Man, The Final Conflict in The Hunt for Red October. Fak, ne morem verjeti, da je star dvainšestdeset let!? Takoj bi mu dal najmanj 10 let manj. Have a great one, Sam.

P. S.: Včeraj, ko sva s Špelo naposled prišla domov, me je najprej 10 minut (kar malo preveč zaskrbljeno) tolažila zaradi izgubljenih 125 EUR in pridobljenih treh kazenskih točk, potem pa je jela sesti pred PC in molsti krave v fejsbuk igrici FarmVille. Pa svašta žena rodi! :D