Slovenija, od kod lepote tvoje

Vsake toliko na netu ali v kakšnem drugem mediju zasledim članek tega ali onega tujca (večinoma so to Američani - gl. tudi prejšnji zapis), ki mu je po bogsigavedi kakšnem naključju (skoraj vselej pa "po nesreči") uspelo odkriti našo kokoško in se je - uganili ste - na prvi pogled nesmrtno zaljubil vanjo. V Bled, Portorož, Ljubljano, Piran in dejstvo, da lahko dopoldne preživiš na smučišču, popoldne pa v topli morski vodi v enem od bazenov na obali.

Tako se je zgodilo tudi Američanki Meg Nesterov, ki je o Ljubljani zapisala tole: When I found cheap airfare from Istanbul to Ljubljana, I didn't find many other travelers who'd been there or even say for sure which country it's in. The tiny of country of Slovenia is slightly smaller than New Jersey and its capital city isn't known for much other than being difficult to spell and pronounce (say "lyoob-lyAH-nah"). After spending a few days there last month, I quickly fell madly in love with the city, and recommend to everyone to add to their travel list.

Izvirni zapis najdete tule, gre pa za njen blog, ki ima menda neko vezo s časopisom New York Times, tako da verjetno doseže ogromno število ljudi in čisto možno je, da si bo na ta račun Slovenijo prišel ogledat kakšen dodaten turist.

Pri nas pa je bil v vlogi Unicefovega ambasadorja dobre volje pred kakšnimi 10 leti dvakrat tudi ex-007 (en mojih top 3 Bondov), sir Roger Moore, ki je v svoji avtobiografiji My Word Is My Bond o Sloveniji zapisal: I reckon that Slovenia is one of the world's best-kept secrets.

Sam nisem nek hud popotnik, a v 30 letih sem vendarle že videl nekaj sveta, od Rima, Dunaja in Prage do Londona in New Yorka. In čeprav je ogromno Slovencev izjemnih svetovnih popotnikov, pa za nas vendarle velja, da lastno domovino precej slabo poznamo. Tudi sam marsikje še nikoli nisem bil. Radi bi šli na Tajsko, v Avstralijo, na Japonsko in ne vem kam še vse, o Sloveniji pa imamo bolj malo pojma! Zato je pozitivno, da se najdejo tudi turisti, ki so nad našo državo iskreno navdušeni, to na glas povedo (in nas na to dejstvo včasih dejansko spomnijo!) in se k nam tudi še kdaj vrnejo. Na srečo seveda živijo v blaženi nevednosti in o političnih in ostalih svinjarijah, ki se dogajajo pri nas, ne vedo nič in govorijo o "najboljši skrivnosti Evrope", "raju na Zemlji" in podobno. Jebi ga, ignorance is bliss, svinjarije pa se itak dogajajo povsod po svetu. Pa lepe praznike!

Zanimiva zgodba

Zanimiva, po svoje pa tudi žalostna. Kako odkritja včasih sledijo drugo drugemu in kako niso vsa prijetna ...

Pred časom sem, kot to zelo rad počnem, v knjigarni (Mladinska knjiga v CityParku, ex-Vale Novak) brskal po paperbackih. Čeprav to počnem že leta in leta, me na nek način še vedno fascinira, koliko pisateljev je out there in koliko knjig napišejo vsako leto. Vsak bi rad uspel, postal slaven, bran in bogat.

Tako sem med brskanjem naletel na roman Andrewa Brittona The Invisible. Na prvi pogled pač samo še en politični triler z naslovnico, na kateri je - precej pričakovano in neoriginalno - Bela hiša at night, kar da slutiti, da se na neki točki v romanu razkrije politična zarota, ki sega v sam vrh ameriške politike, torej do PotUS-a ali v njegovo neposredno bližino. V glavnih vlogah agent agencije CIA in britanska analitičarka - še vedno neoriginalno in tudi citat iz premise, ki jo imajo tovrstni paperbacki praviloma vedno natisnjeno na zadnji platnici, ne izboljša vtisa: "[...] as they work their way toward the target, it becomes clear to Kealey that anyone is fair game - and no one can be trusted."

Ampak okej, vse to še nič ne pomeni - tudi newyorški Kip svobode se da še vedno ujeti na izjemno fotko, čeprav so ga pred teboj slikali že milijoni turistov in ostalih fotografov. Seveda pa mora fotka imeti neko dodano vrednost, ki jo naredi izjemno. Podobno je seveda pri vsakem umetniškem ustvarjanju, pa naj gre za pisanje proze, poezije, glasbe; za slikanje, kiparjenje ...

Knjiga se mi je zdela zanimiva, zato sem si rekel, da jo bom - tako kot neštete druge pred in za njo - malo prelistal. Že na prvi strani zgodbe - dejansko na začetku prvega stavka - oko ujame ime Rebeka Česnik. S č-jem! Čakajte malo, v ameriških knjigah nikoli ne vidiš šumnikov. Kvečjemu c ali kakšen ch. Obrnem stran. Na dnu strani berem: She had grown up on the Soča River in the Julian Alps, not far from the famed Predjama Castle... [...] Since leaving Frommer's the previous year, she had embarked on a freelance assignments for Time, Newsweek, Le Monde, National Geographic, and Naša žena in her native Slovenia, just to name a few.

Čakaj, čakaj zdaj! Halo?! Soča? Predjamski grad? Naša žena? WTF?!? Vse to izpisano pravilno in s šumniki?! Pa to svet ni videl! Dejansko sem bil šokiran nad tako očitno omembo Slovenije v tuji umetnosti - najbolj po letu 1996, ko smo v uvodnih minutah ameriške akcije Executive Decision na zemljevidu lahko zagledali celo Slovenijo z označenimi mesti vred (čeprav so bile lokacije (in tudi slovenske meje) kar pošteno zgrešene), o čemer sem na blogu že pisal.

Seveda sem takoj hotel izvedeti nekaj več o avtorju - kdo sploh je in od kod pozna Slovenijo tako dobro, da je dejansko že slišal za Našo ženo. Na koncu knjige najdem fotko in nekaj podatkov. Mlad fant, celo moj letnik - 1981. Čakaj malo, zakaj tukaj piše 1981-2008?!? Fak, tip je dejansko pokojni! Umrl, star 27 let. Kriza! Rojen v Angliji, s sedmimi leti preseljen v Ameriko, služil v ameriški vojski. Dejstvo, da je očitno obetaven pisatelj umrl tako mlad, me je vzpodbudilo, da sem doma, ko sem prišel do neta, raziskoval naprej. Članek na Wikipedii pravi: On March 18, 2008, Britton died at the age of 27 of an undiagnosed heart condition in Durham, North Carolina. Slabih novic žal še ni konec: njegov brat, Christopher, who according to his mother was despondent over Andrew's death, committed suicide on June 14th 2010. Ogledam si še njegovo spletno stran, ki pa očitno že dolgo ni bila posodobljena, saj njegova smrt sploh ni omenjena, piše pa tudi, da "bo" najnovejša knjiga izšla leta 2010.

 Knjiga je sicer še v čakalni vrsti za branje, vsekakor pa se mi zdi škoda, da je avtor umrl - ker je bil mlad in gotovo nadarjen, pa tudi zato, ker mi zdaj verjetno nikoli ne bo uspelo odkriti, od kod je poznal Slovenijo - morda nas je kdaj obiskal, morda je imel tukaj prijatelja/-e ali celo žlahto ... Si ei terra levis!

Navodila za volitve

Komentiraj, kdor more. Jaz sem ostal brez besed.

Zje*ali s(m)o Si.mobil

V zvezi z objavo izpred slabega meseca z veseljem poročam, da s(m)o potrošniki tokratno vojno s pohlepno, kapitalistično nenasitno firmo vendarle dobili. Tržni inšpektorat (na katerega sem se s prijavo proti Si.mobilu obrnil tudi sam), je namreč ugotovil, da gre pri nameravani Si.mobilovi uvedbi t. i. nadomestila za upravljanje z naročniško številko "za nepošteno poslovno prakso, ki je v skladu z določili Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami prepovedana". Zato so operaterju izdali odločbo, s katero so mu prepovedali zaračunavanje omenjenega nadomestila in s tem razveselili na stotisoče Si.mobilovih naročnikov (polno obvestilo inšpektorata tukaj).

Si.mobil je tako neslavno spušil in se osramotil + izgubil veliko tisoč naročnikov (njihovo uradno obvestilo tukaj - neverjetno, kako kratko in jedrnato je napisano, ko pa so prej uvedbo nadomestila tako vehementno zagovarjali in trdili, da je v skladu z vso veljavno zakonodajo (sic!) - LOL), veselje in zmagoslavje uboge raje, ki jo (nas) že itak ožemajo na vsakem koraku, pa je bilo seveda toliko slajše; k zmagi je nedvomno pripomoglo tudi prizadevanje skupine na Facebooku, v katero sem se včlanil in po svojih močeh prispeval tudi sam. Torej se še vedno da kaj doseči, če se stopi skupaj. In eadem nave sumus! Čeprav majhna in dokaj simbolnega pomena, je ta "zmaga" vendarle pomemben signal vsem nenasitnim turbokapitalistom, da se z ljudmi ne morejo zajebavati popolnoma po mili volji, kajti, kot pravita Murat in Jose, glej, udarec se vrne in situacija se obrne ... Uživajte, se beremo.

Deseta obletnica 9/11

Danes mineva deset let od dogodka, ki je v svetovni zgodovini in zavesti (p)ostal znan zgolj kot "11. september". Da, minilo je že desetletje od terorističnih napadov na ZDA, v katerih je 19 teroristov ugrabilo štiri potniška letala, polna goriva (in na srečo manj polna potnikov) in jih uporabilo kot orožje za množično uničevanje. Dejstva so verjetno dobro znana, a morda si bo kdo osvežil spomin.

• 8:46:30 - V severno stolpnico WTC v New Yorku z okvirno hitrostjo 790 km/h trešči prvo letalo, American Airlines let 11. V delčku sekunde umrejo vsi ljudje v letalu in na stotine ljudi v stolpnici. Ker udarec letala uniči vse poti in zasilne izhode navzdol (dvigala in stopnišča), so vsi preživeli nad 99. nadstropjem obsojeni na smrt.
• 8:49:34 - CNN začne kot prva TV postaja poročati o napadih in prekine svoj redni program z breaking news prekinitvijo. Slika kaže gorečo severno stolpnico, novinarka Carol Lin pa pove: This just in. You are looking at obviously a very disturbing live shot there. That is the World Trade Center, and we have unconfirmed reports this morning that a plane has crashed into one of the towers of the World Trade Center. CNN Center right now is just beginning to work on this story, obviously calling our sources and trying to figure out exactly what happened, but clearly something relatively devastating happening this morning there on the south end of the island of Manhattan. That is once again, a picture of one of the towers of the World Trade Center.
  Oglejte si spodnji arhivski posnetek te prve vključitve oz. začetka poročanja CNN.
• 8:48-10:28 - Iz obeh stolpnic v smrt skoči okrog 200 ljudi, ki ne morejo več prenesti žgoče vročine in gostega dima. V tem času nastane znamenita, a grozljiva fotografija The Falling Man.
  
  
• 9:03:02 - V južno stolpnico WTC z okvirno hitrostjo 950 km/h trešči drugo letalo, United Airlines let 175. V delčku sekunde umrejo vsi ljudje v letalu in na stotine ljudi v stolpnici. Ker do tega trenutka živo sliko iz New Yorka zaradi goreče severne stolpnice prenaša že na desetine TV postaj, na milijone ljudi po celem svetu udarec letala vidi v živo.
• 9:06 - V majhni osnovni šoli na Floridi šef osebja Bele hiše Andrew Card ameriškemu predsedniku Georgeu W. Bushu, ki je tam na obisku in z učenci bere knjigo The Pet Goat, zašepeta: "V drugo stolpnico se je zaletelo drugo letalo. Amerika je napadena." Predsednik še nekaj minut mirno sedi v učilnici; pozneje izjavi, da se je tako odločil, da med učenci ne bi povzročil panike in strahu.
• 9:37:46 - V Pentagon trešči tretje letalo, American Airlines let 77. Umre 64 ljudi v letalu ter 125 uslužbencev Pentagona.
• 9:59:04 - Po 56 minutah in dveh sekundah od udarca leta UA 175 se zruši severna stolpnica WTC. Iz neposrednega območja trčenja (77.-85. nadstropje) in nadstropij nad njim se reši samo 14 ljudi. Umre več kot 1000 ljudi - čakajočih na rešitev, preživelih udarec letala in tistih, ki so hoteli pomagati - gasilcev, policistov, reševalcev in drugih.
• 10:03:11 - 129 km od Pittsburgha v Pennsylvaniji se zruši četrto letalo, United let 93. V hipu umre vseh 44 ljudi na letalu. Pozneje preiskovalci ugotovijo, da je na letalu potem, ko so potniki prek komunikacije z domačimi ugotovili za napade, prišlo do upora, da so potniki napadli teroriste in da so se zelo verjetno odločili, da raje zrušijo letalo in se žrtvujejo, kot pa da bi jih doletela podobna usoda kot potnike prvih treh letal. Letalo naj bi bilo sicer namenjeno uničenju Kapitola ali Bele hiše v Washingtonu.
• 10:28:25 - Po eni uri, 41 minutah in 45 sekundah od udarca leta AA 11 se zruši še južna stolpnica WTC. Tudi tu v zrušenju umre približno 1000 ljudi.
• 12:15 (približno) - V zračnem prostoru nad ZDA ni več niti enega samega letala. Naslednjih nekaj dni ostane zračni prostor ZDA popolnoma zaprt, kar se zgodi prvič v zgodovini.
• 23:30 - Predsednik Bush pred spanjem v svoj dnevnik zapiše: "Danes se je zgodil Pearl Harbor 21. stoletja ... Mislimo, da je bil Osama bin Laden."
• 22. julij 2004 - Takoimenovana 9/11 Commission, ki jo je ustanovil predsednik Bush, da bi raziskala napade, kako je do njih prišlo, njihove posledice in kaj se da iz njih naučiti, izda svoje končno poročilo, naslovljeno The 9/11 Commission Report - Final Report of the National Commission on Terrorist Attacks Upon the United States.
  
  
  

Toliko na kratko o tistem usodnem dnevu; kompleten časovni trak najdete v tem obširnem članku na Wikipediji, kjer je seveda moč prebrati še na desetine zelo izčrpnih in informativnih člankov na témo 11. septembra 2001. O napadih je nastalo tudi ogromno teorij zarote; večina trdi, da so ZDA napadle same sebe in da sta se dvojčka WTC podrla s pomočjo prej nastavljenih eksplozivov po sistemu, kot inženirji nadzorovano podirajo stare, odslužene stolpnice. Odločitev, komu oz. kateri teoriji bo verjel, je seveda prepuščena vsakemu posamezniku, vsem pa v branje in raziskovanje toplo priporočam zelo obširen in obsežen portal 9-11 Research, na katerem najdete ogromno zbirko informacij in podatkov tako o uradnih, kot neuradnih - zarotniških razlagah 11. septembra. Glede United leta 93, na katerem se je zgodil upor potnikov in boj s teroristi, toplo priporočam ogled odlične ekranizacije Paula Greengrassa s preprostim naslovom United 93 - odličnega filma, ki ga znameniti filmski kritik Leonard Maltin v svoji oceni imenuje impeccably crafted, emotionally charged drama.

Sam se spomnem, da sem bil tistega dne doma v Logatcu, tudi pri nas je bil, tako kot v New Yorku, lep sončen dan. Žal ne vem več, kako sem izvedel, kaj se dogaja, vem pa, da sem v nekem trenutku vklopil TV, poiskal CNN in tako kot milijoni ljudi po svetu, z odprtimi usti in zgrožen obsedel pred televizorjem. Ker sem bil takrat naročen na neko Mobitelovo storitev novic prek SMS-a, sem ob 18:42 (12:42 po newyorškem času) prejel naslednje sporočilo: 11Sep17:55 Generalni konzul republike Slovenije v New Yorku Andrej Podvrsic je dejal, da za zdaj nima podatkov o morebitnih zrtvah med Slovenci. Naslednji dan sta tako Delo kot Dnevnik izšla tudi v posebnih izdajah (obe še vedno hranim), posvečenih izključno tragediji v Ameriki, in spomnem se Kučanovega in Drnovškovega TV-nagovora in sožalja. Kupil (in dokaj temeljito preštudiral) sem tudi že zgoraj omenjeno poročilo The 9/11 Commission Report in knjigo 102 Minutes - The Untold Story of the Fight to Survive Inside the Twin Towers, ki pa jo moram še prebrati do konca. Skratka, 11. september me je vedno navdajal z nekakšno grozljivo fascinacijo, zato se še posebej veselim ogleda Tribute WTC Visitor Centra, ki ga bomo obiskali med našim skorajšnjim obiskom New Yorka (več o tem kmalu).

Kakorkoli že, ne glede na to, katera razlaga dogodkov je prava oz. resnična - tega ne bomo verjetno nikoli izvedeli - ostaja dejstvo, da je v napadih 11. septembra 2001 umrlo skoraj 3000 ljudi - če odštejemo 19 teroristov, ki so ugrabili letala, so bili vsi ostali nedolžni, nič hudega sluteči civilisti, ki so torek, 11. 9. 2001 začeli kot vsak drug delovni dan. Njim in vsem žalujočim naj bo posvečena izvedba "najbolj žalostne skladbe vseh časov", Barberjevega Adagia za godala op. 11, ki so jo pod vodstvom dirigenta Leonarda Slatkina (na koncu skladbe je zajokal) izvedli v Londonu 15. septembra 2001 in jo prav tako posvetili vsem žrtvam napadov. V hipu, ko končujem ta zapis, do obletnice (prvega udarca prvega letala) manjka še dobro uro in pol. Naj se 11. september ne ponovi nikoli več!

Nikon D90

Ja, časi se spreminjajo. Denar danes kupi vse (samo zdravja ne, kot nas žal ponovno uči in opominja eden zadnjih primerov - Steve Jobs) in kar se tiče fotografije, si lahko danes vsak običajen smrtnik - če ima seveda dovolj debelo denarnico - lahko privošči mašine, objektive in ostalo opremo, kot je včasih niso imeli top fotografi National Geographica. Ob takih idealnih pogojih se je amaterska/polprofesionalna fotografija v zadnjih letih silno razmahnila, oziroma, kot bi bilo morda še bolje ali bolj realno reči, prerasla v nekakšno modno muho. Posledično se danes skoraj že vsak kurac (forgive my French an' all :P) kar "poklicno" ukvarja s fotografijo - prebere kakšno knjigo in naredi tečaj za začetnike (ali pa še to ne), potem pa že kar začne objavljati na svojem fotoblogu, fotkati poroke za keš in podobno. Nikakor nočem delati krivice vsem dobrim fotografom (ja, tudi sam jih poznam kar nekaj), a tako kot lahko dandanes vsakdo posname in objavi svojo lastno ploščo, pa če se izkaže za mojstrovino ali pač (kot žal v večini primerov glasbene hiperprodukcije) za (pod)povprečno sranje, lahko danes že kar vsakdo z dobrim DSLR-jem in osnovnim fotografskim znanjem postane fotograf - pardon, fotografski blefer.

Ker sva si s Špelo oba že nekaj časa želela dobrega DSLR fotoaparata, sva si pred časom omislila mašino na zgornji fotki. Nikon D90 je vsekakor izpolnitev mojih fotografskih sanj, v vseh primerih izjemen aparat in popolnoma neprimerljiva nadgraditev mojega prvega digitalnega trotla (Olympus Camedia C-350 Zoom) in precej boljšega Sonyja Cyber-shot DSC-H50, ki mu je sledil. D90 sva po ugodni ceni v posebni fotografski akciji nabavila kar na mimovrste=) in ga dobila v kompletu z objektivom (Nikkor 18-105/3,5-5,6 AF-S DX), dodatno baterijo, HDMI kablom in torbico. Dodatno sem nabavil še UV in C-PL filtra za objektiv in veselo škljocanje se je lahko začelo ...

Ko imaš enkrat v rokah tak fotoaparat, izginejo vse omejitve razen kreativnih, ki pa so, glej ga zlomka, najpomembnejše. Moje mnenje je namreč, da fenomenalnih fotografij ne delajo aparati, ampak ljudje, ki jih držijo v rokah. Pravi izziv je že najti tisti pravi, nepozabni motiv, potem pa ga je treba še znati pravilno kadrirati, ga fotkati pod tistim točno pravim kotom, ob tistem točno pravem času ... V vsem tem je zame osebno pravi čar (in največji izziv!) fotografije, ne pa v tehnikalijah in neskončnih seznamih funkcij, ki jih premorejo posamezni modeli. Seveda, brez aparata ne gre, pomaga tudi, če je boljši in bolj kakovosten, zelo pomembno vlogo ima tudi pravilna izbira objektiva, zaslonke, goriščnice itd., a v končni fazi je za rezultat odgovoren izključno fotograf sam. Verjemite, noben fotoaparat ne bo fotkal namesto vas, tudi tisti za 10.000 in več EUR ne. Res je, da je tehnika napredovala do te mere, da zna avtomatika namesto fotografa postoriti vse nemogoče, a imate približno enake možnosti, da bo fotko dejansko zajebala, kot za to, da jo bo oplemenitila. :-) Ni kaj, brez človeškega faktorja ne gre in prav je tako!

Raising the flag on Iwo Jima, ena najznamenitejših fotografij vseh časov, ki prihaja iz časa II. svetovne vojne. Avtor Joe Rosenthal ni imel na razpolago niti približno tako napredne fotografske tehnologije, kot jo poznamo danes, a napravil je kultno fotografijo, ki se nepozabno vtisne v spomin že po prvem ogledu.

Sicer si sam niti slučajno ne domišljam, da o fotografiji že kaj vem in znam, sem se pa vsekakor o tej témi v času od nakupa D90 že kar dobro podučil iz mnogih spletnih in tiskanih virov. Zelo všeč mi je pri nas dobro znan in prodajan komplet treh knjig Scotta Kelbyja, o katerem sem že od mnogih (poklicnih in ljubiteljskih) fotografov slišal kar nekaj pozitivnih besed, zato ga tudi sam toplo priporočam vsakomur, ki se želi v fotografijo nekoliko bolj poglobiti. A da ne bo pomote - v teh knjigah vam avtor ne razlaga osnovnih pojmov fotografskega žargona (zaslonka, blenda, goriščnica, bokeh, globinska ostrina, DOF, čas osvetlitve, zoom, makro, konverter ...), ampak pričakuje, da jih že poznate in veste, kako si lahko z njimi (ne) pomagate. Sicer pa tri knjige v svojem predgovoru idealno opiše naš svetovni popotnik in izjemen fotograf Arne Hodalič: "Še posebno dragoceni so drobni nasveti in triki za vse sklope fotografiranj, ki se jih profesionalni fotografi tako radi poslužujemo in za njih nikoli ni časa ali priložnosti, da bi jih posredovali še komu drugemu. Kljub kar nekaj zahtevnim podrobnostim, pa knjiga ostaja relativno lahkotno branje, ki ni oteženo s preobilico tehnike ali nepotrebnih razlag. Lahko rečem, da sem ob branju Digitalne fotografije zelo velikokrat pomislil: »Ej, to je pa točno tisto, kar skušam svojim študentom ali tečajnikom povedati in razložiti tudi sam!«"

Še ena kultna in brezčasna fotka, Afghan Girl, ki jo je fotograf in popotnik Steve McCurry posnel v Pakistanu leta 1985. Način, na kakršnega ta fotografija in oči tedaj 12-letne begunke pripovedujejo o vojnih grozotah je ganljiv in po svoje grozljiv. Predirni pogled teh čudovitih oči je postal simbol tedanje sovjetske okupacije Afganistana in begunskih grozot po vsem svetu.

Če vas torej zanima fotografija, le pogumno - to je zelo lep hobi, ki omogoča ogromno kreativne širine in zadovoljstva ob ustvarjanju, vendar je treba stremeti po dvigu iz sivega povprečja tisočev amaterskih fotografov in se predvsem zavedati dejstva, da fotografij ne dela fotoaparat, ampak tisti, ki ga drži v rokah. Za zgled in v vzpodbudo pa za konec še nekaj fotografov, ki jih poznam tudi osebno, jih jemljem za zgled in cenim njihovo delo. Uživajte, se beremo.

- Andrej Korenč
- Bojan Stepančič - spletna stran in blog
- Tamara Bizjak in Benjamin Kralj
- Iva Novak
- Janez Marolt

Vojna proti Si.mobilu

Pred dnevi je mobilni operater Si.mobil, h kateremu sem tako optimistično prešaltal pred skoraj natanko tremi leti, poleg podražitve mesečne naročnine za 2 EUR v zelo svinjski potezi napovedal še skorajšnjo uvedbo t. i. "nadomestila za upravljanje s telefonsko številko", ki ga bodo v znesku 9,78 EUR vsako leto zaračunavali vnaprej in s katerim naj bi pokrivali stroške celega kupa storitev, ki jih ogromna večina uporabnikov potrebuje skrajno resno, večina pa celo sploh nikoli.

Zaradi te poteze, ki je hudo razpizdila ogromno Si.mobilovih uporabnikov (uradno obvestilo tukaj) je nastalo celo sranje - ljudje so ponoreli, na Facebooku pa se je na uradni Si.mobilovi strani in na trenutno najbolj množični na novo ustanovljeni strani Proti uvedbi letnega nadomestila usul plaz kritik (tudi mojih). Pojavili so se tudi članki in prispevki v medijih, oglasil pa se je tudi Urad RS za varstvo potrošnikov in zaradi množice besnih in razočaranih Si.mobilovih uporabnikov, ki so se obrnili nanj, v tejle objavi vsem svetoval, da "na Tržni inšpektorat RS naslovijo prijavo zoper Simobil zaradi domnevno nepoštenega pogodbenega pogoja – uvedbe "nadomestila za upravljanje z naročniško številko" in kršitve načela vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov) zaradi izkoriščanja ugodnejšega položaja v pogodbenem razmerju z namenom, da (Simobil) sebi pridobi posebno korist, za katero ni opravičljivega razloga".

Seveda sem kot eden izmed mnogih Si.mobilovih besnih in razočaranih naročnikov prijavo na Tržni inšpektorat RS nemudoma poslal tudi sam. Kurac jih gleda, v 10 letih se bi/bo tako nabralo 100 EUR plačila za nikoli izkoriščene storitve. Fuck off, Si.mobil, tako se ne dela, pošteno ste se mi zasrali. V primeru, da se še kdo čuti podobno razočaranega in nategnjenega, naj čimprej še sam pristavi svoj lonček in tržnim inšpektorjem Si.mobil prijavi tudi sam; v ta namen spodaj objavljam še tekst svoje prijave, lahko ga enostavno copy-pastate, pošljete na tale e-mail naslov in to je to. Uprimo se in pokažimo, da nam ni vseeno, kajti najslabše je biti tiho in skloniti glavo - "veščini", ki ju Slovenci žal predobro obvladamo.

* * * * * * * * * *

Spoštovani,

kot Simobilov naročnik in na podlagi priporočila Urada RS za varstvo potrošnikov, objavljenega na spletni strani http://www.uvp.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/7072/5571/de51661d87/, podajam prijavo zoper družbo Simobil d. d. zaradi uvedbe "nadomestila za upravljanje z naročniško številko" in posledične kršitve načela vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov) zaradi izkoriščanja ugodnejšega položaja v pogodbenem razmerju z namenom, da (Simobil) sebi pridobi posebno korist, za katero ni opravičljivega razloga.

Družba Simobil se je dne 5. 8. 2011, ko so me o tem obvestili s SMS sporočilom, enostransko odločila, da bo začela zaračunavati pavšal za uporabo storitev, ki so bile do sedaj plačljive individualno s strani naročnikov, ki so jih potrebovali. Na novo uvedeno nadomestilo zahteva, da letni pavšal za uporabo storitev plačamo vsi naročniki, ne glede na to, ali bomo te storitve kdaj potrebovali ali ne. Pri uvedbi nadomestila se sklicujejo na spremenjene razmere na trgu in povečane stroške poslovanja, kar pa ne more biti opravičljiv razlog za pavšalno – vnaprejšnje zaračunavanje storitev, ki so že bile plačljive, vsem naročnikom ne glede na to, ali jih bodo potrebovali in/ali koristili ali ne. Gre za naslednje storitve:

- sprememba ali menjava telefonske številke
- menjava kartice SIM (velja tudi v primeru menjave za MicroSIM kartico)
- ponovna aktivacija telefonske številke (v primeru kraje, izgube ali zamrznitve)
- zamenjava obračunskega cikla
- prenos lastništva
- naročilo izdelave razčlenjenega računa

Simobil sicer ponuja naročnikom možnost odstopa od pogodbe brez plačila penalov, ki so zapisani v individualnih naročniških pogodbah, vendar to pogojuje z odkupom oz. odplačilom pogodbenih ugodnosti (nakupa mobilnih naprav). Naročniki imamo zato le dve možnosti, ki pa sta obe v našo škodo in nas postavljata v podrejen položaj:
1. Naročniki lahko pristanemo na vsakoletno plačilo nadomestila, ki ga je enostransko uvedel Simobil – 9,78 EUR na leto z vključenim DDV.
2. Naročniki lahko odstopimo od pogodbe brez plačila penalov, vendar s pogojem plačila obrabnine oz. odkupa naprave (glede na starost naprave in pogodbeno ugodnost okvirno med 10 in 500 EUR).

Simobil si je tako zagotovil položaj, v katerem ima v vsakem primeru enostransko korist, pri čemer je naročnik v vsakem primeru v podrejenem položaju in utrpi izgubo. Menim, da je v konkretnem primeru vnaprejšnje zaračunavanje storitev popolnoma nedopustno in brez vsakršne podlage, glede na dejstvo, da tovrstne storitve uporabniki potrebujemo zelo redko, velika večina pa sploh nikoli tudi v obdobju več let, pa sem prepričan tudi, da je to poskus Simobila, da bi si na lahek, a protipraven in nizkoten način pridobil ogromno premoženjsko korist oz., če citiram mnenje Urada RS za varstvo potrošnikov, "bi Simobil namesto pavšala »nadomestila za upravljanje z naročniško številko« lahko ohranil način individualnega zaračunavanja posameznih storitev naročniku, ko so za to izpolnjeni pogoji, v nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bodo zgledu Simobila sledili tudi drugi mobilni operaterji oz. ponudniki elektronskih komunikacij in začeli zaračunavati pavšale (nadomestila) vsepovprek."

Ker je (vnaprejšnje) zaračunavanje nikoli opravljenih storitev nepošteno, neposlovno, nekorektno in verjetno tudi nezakonito, vas prosim, da v omenjenem primeru ukrepate po svojih zmožnostih in v okvirih, ki vam jih omogočajo zakonski predpisi in akti, po katerih deluje vaša služba. Če je to možno, vas lepo prosim, da me obvestite o svojih ukrepih.

Hvala in lep pozdrav.

Evo mene opet!

Slaba je letos, slaba. Tako slaba, da sem do danes v letošnjem letu skupaj spravil pičlih sedem (7; sic!) zapisov, čeprav bi jih nedvomno lahko več. Poleg tega sem v "predbarbariški" mrzlici pozabil na 4. rojstni dan, ki ga je bLogaboječnost "praznovala" 22. julija. A več o tem nekoliko pozneje.

Ni kaj, jebi ga, a ko se dogaja toliko drugih stvari, je blog kaj enostavno potisniti na stranski tir. To seveda ne pomeni, da se kljub temu ne da cele dneve in ure viseti na netu (FB itd.), ampak se človeku enostavno ne da po zajebanem dnevu v službi ali napornem vikendu napenjati možganov še doma pred PC-jem v upanju, da boš skupaj spravil kolikor toliko soliden, intelektualno zabeljen in berljiv zapis, ki ga bodo potem itak prebrali samo trije ljudje, komentiral pa nihče.

22. julija 2007 sem v svojem prvem zapisu na tedaj novorojenem blogu zapisal: "Blog je tukaj in semtertja bom celo kaj napisal. Glede (ne)rednosti pisanja nič ne obljubljam - pač, kolikor pogosto bo 1. sedlo in 2. zneslo. :P Tudi glede bralcev se ne sekiram preveč, če bom pisal samo zase, so be it, če se bo kdaj našel še kdo in kaj prebral in pokomentiral, pa seveda še toliko lepše." Evo, in besede so se izkazale za preroške, saj semtertja celo kaj napišem! :D (Ne)rednost pisanja dandanes obljubljam še toliko manj, kot pred štirimi leti, glede bralcev in komentarjev se pa tudi ne sekiram – sem pa vsekakor vseh zelo vesel! :-)

In zdaj poglejmo, zakaj vraga se več kot tri mesece nisem nič oglasil. Zadnji zapis o GameBoyju je datiral s 26. aprilom in z veseljem vam zaupam, da GB-ja še danes veselo nažigam, pa tudi Špela se je okužila z virusom in s Tetrisom sta postala zelo dobra prijatelja. :D Legendarna konzola žanje nostalgično navdušenje povsod, kjer se pojavim z njo, marsikdo se z vzdihom spomni dobrih starih časov in dahne tisto iz otroških let tako znano koprneče vprašanje: "A daš še men za en špil?"

Zdaj pa res – kaj se je dogajalo? Kar nekajkrat sem delal na Radiu 94 (in na svoje veliko veselje prejel lepi pohvali poslušalke in glavne urednice), poslušal koncert pihalnega orkestra KGBL, se namakal v Atlantisu, s FOLK Etc nastopal na Radiu Slovenija (na 1. programu oz. programu A1), kamor nas je osebno povabil nad nami zelo navdušeni glasbeni urednik Jane Weber, v Idriji poslušal izvedbo Jenkinsove kantate Adiemus II (in za glasbeni portal Nova Muska napisal recenzijo – klik), s simfoničnim orkestrom GŠ Logatec odigral zaključni koncert letošnjega festivala Veris, odšel na nekajdnevno sproščanje v prekmurske Terme 3000, s PPO Vevče prvič obiskal Stožice, vevške godbenike dvakrat poslušal (in še večkrat fotkal) na koncertu Legende rocka na KGBL in z njimi igral na ohceti njihovega predsednika Ivana, poslušal pa sem jih tudi na koncertu na Prešernovem trgu v Ljubljani (in se neposredno pred tem z njimi na ladjici peljal po Ljubljanici).

Tu pa se zgodba zadnjih mesecev še niti približno ne konča, saj sem dva koncerta (v Ljubljani in v Logatu) odigral tudi s Simfoničnim orkestrom Cantabile, se po službeni dolžnosti udeležil tekmovanja saksofonistov v Novi Gorici in naposled ob začetku dopusta za 10 dni odšel v avstrijski Bischofshofen, kjer sva s Špelo tudi letos zaigrala v svetovnem mladinskem pihalnem orkestru WYWOP. Ker je zaradi masovnih (in masivnih!) priprav na smučarsko SP 2013 Schladming razkopan, smo letos vadili v B'hofnu (kar je imelo svoje pluse in minuse), smo pa odigrali kar dva koncerta in se imeli RES super, poleg tega je bil WYWOP letos RES mednaroden, saj smo imeli med člani Japonko, Avstralko, Američane in Kubanko. :-) Zadnji dan sva se s Špelo med vrnitvijo domov spet ustavila na ledeniku Dachstein in ponovno uživala na fenomenalnem Skywalku, kjer pogled skozi steklo pod nogami na 250-metrski prepad stene Hunerkogla marsikomu požene adrenalin v žile.

Po vrnitvi iz Avstrije sva nekaj sproščenih dni preživela doma, potem pa sva se z mojim bivšim sošolcem iz gimnazije in dobrim prijateljem ter njegovo boljšo polovico za nekaj dni odpravila uživat morski zrak (in vodo!) v Barbarigo, kjer smo se imeli super, se nasmejali, naplavali in najedli dobrot z žara. Ampak ker je vsega lepega (pre)hitro konec, sem te dni že nazaj v službi in lahko samo še takole nostalgično (+ s pomočjo fotk) obujam lepe dopustniške spomine. Pa nič ne de – zmeraj je treba imeti nekaj, kar te drži pokonci, kar imaš rad in česar se veseliš – jaz imam poleg moje Špele še potovanje v New York, ki me (+ družbo) čaka konec oktobra, a za danes bodi dovolj, pa svaka čast vsakomur, ki je tale zapis brez preskakovanja, godrnjanja in zavijanja z očmi prebral do konca! :-)

Raje ne obljubljam, da se "kmalu spet beremo", se pa definitivno, slejkoprej! Ali kot pravi stara fora, da vreme nedvomno bo ... :-) Uživajte preostanek poletja!

Game Boy

Še pomnete, tovariši?! Je kje še kakšen nostalgik, ki se s toplino spomni legendarne Nintendove igralne konzole, ki je luč sveta uzrla leta 1989 oz. 1990 (ravno v teh dneh je minilo 22 let, odkar je prišla na police trgovin)? Živo se spomnem časov, ko je Game Boy prišel v Slovenijo; bili smo nekje v 4., 5. razredu OŠ, ravno po vojni je bilo, v letih 1991-1993. Med prvimi srečneži, ki so se z GB-jem lahko pohvalili na OŠ Ketteja in Murna, ki sem jo takrat obiskoval, je bil tudi Rok Matoh, moj bivši sošolec (ki ga v Mostah srečam še danes) in spomnim se, kako smo med šolskimi odmori dobesedno stali v vrsti, da smo GB dobili za nekaj minut v roke in odigrali rundo legendarnega Tetrisa ali Super Mario Landa.

Kako so se takrat svetile otroške oči in kako sem si želel svojega lastnega Game Boyja! A starši so bili pač prepričani, da tovrstne igrače niso ravno vzgojne in ne priganjajo k norenju na svežem zraku in razbijanju kolen po dvorišču, poleg tega je bil GB takrat precej drag hec, verjetno v današnjem rangu kakšnega res hudega mobitela ali iPod-a (ali, konec koncev, Nintendovega DSi-ja). Zato sem ostal brez tako zaželjene igrače, prišel sem le tako daleč, da se me je kdo občasno usmilil in mi drkalico, kot bi rekli pri Jokerju, za dan ali dva celo posodil. :P No, vsekakor pa sem si prisegel, da mi moj lasten Game Boy nekoč, ko bom velik in bogat, ne uide.

No, velik sem že kar, bogat pa nikakor, a vseeno sem premogel toliko sredstev, da sem si lani za rojstni dan kupil prav posebno darilo - trikrat lahko ugibate ... ;-) Zlicitiral sem ga za precej male pare kar prek nemškega eBayja, poleg same konzole je prišel še kup igric, polnilna baterija z adapterjem, ki služi tudi kot napajalnik, vsa originalna navodila za uporabo in celo originalna škatla, v kateri je bil GB pakiran ob nakupu. V lastnih lepih kartonastih škatlicah so bile tudi priložene igrice, vse skupaj pa je tako lepo ohranjeno, kot da bi pravkar prišlo iz trgovine. Sam GB nima niti ene same praskice na ekranu ali kjerkoli drugje, zato lahko rečem, da sem imel z nakupom precejšnjo srečo, saj je pri eBay nakupih vedno prisoten tudi faktor negotovosti, saj si artiklov pred samim nakupom ne moreš ogledati v živo in zato do neke mere vedno kupuješ mačka v žaklju, saj za poštenost prodajalca jamči le on sam.

Ko sem začel malo raziskovati po netu, me je fasciniralo, koliko spletnih strani je posvečenih Game Boyju, igricam zanj (izšlo jih je okrog 450) in še marsičemu z njim v zvezi - očitno ima konzola, ki se je prodala v prek 100 milijonih primerkov (sic!) in ki so ji sledili še mnogi "otroci" (Game Boy Pocket, Game Boy Color, Game Boy Advance ...) še vedno ogromno oboževalcev, kar je jasno tudi po ogromni spletni ponudbi rabljenih GB-jev, igric in opreme zanje. Tudi sam zdaj tako že več kot pol leta živim in izživljam svoje otroške sanje in nažigam GB-ja z raznovrstnim špilovjem:

• Tetris
• Super Mario Land
• Super Mario Land 2: Golden Coins
• Kid Icarus: Of Myths and Monsters
• Metroid II: Return of Samus
• Qix
• Lemmings 2: The Tribes
• Desert Strike: Return to the Gulf
• F-1 Race
• Power Racer
• Mario & Yoshi
• FIFA International Soccer

Še nekaj GB-jevih tehničnih specifikacij, ki so za današnjo dobo, ko že mobitele poganjajo dvojedrni procesorji, popolnoma smešne, a obenem dokazujejo, kako veliko so pred 20 in več leti znali spraviti v kako malo (podatkovnega ali fizičnega) prostora ... 8-bitno konzolo poganja Sharpov procesor LR35902 s frekvenco 4,19 MHz (!!!), ima 8 kB internega S-RAM-a, diskete z igricami imajo od 256 kb do 8 Mb, diagonala zaslona je 66 mm, sam LCD zaslon je velik 160 × 144 pikslov in je zmožen prikazovati barve v štirih sivinah.

Saj vem, porekli boste, da mi gre pošteno na otročje, a saj veste ... Nekje globoko v sebi vsi ostanemo vsaj malo otroci in nič slabega ni, če se semtertja z nostalgičnim vzdihom ozremo in s spomini potopimo v dobre stare čase, ko še nismo poznali skrbi in stresa in se je svet vrtel okrog igre in brezskrbnih počitniških dni v kratkih rokavih. Naj si vsak najde nekaj, kar ga v tem norem, hektičnem in materialistično usmerjenem času, vrne v tista leta in četudi bo to Game Boy, mu ne bo nihče zameril ... No, jaz prav gotovo ne. ;-) Uživajte, se beremo.

P. S.: Gunpei Yokoi, hvala za Game Boy in za Super Mario Land!

Na svoji zemlji

Kdo od tistih nekaj rednih bralcev, ki jih še imam, me vsake toliko časa prijazno opomne, da sem z blogom precej zaspal in me pobara, ali kanim napisati kaj novega. Hej, saj vas razumem, tudi sam bi rad več pisal, da slabe vesti, ki mi jo povzročate, sploh ne omenjam! :-) A saj veste, kot poteče Joker v prvem (Burtonovem, 1989) Batmanu - So much to do, and so little time ... Je že tako, da je vedno več želja, opravkov in obveznosti, kot pa časa. Po drugi strani pa seveda drži tudi priljubljena krilatica, ki nas uči, da je časa vedno dovolj, le vzeti si ga je treba. Odtrgam si torej na današnji praznični velikonočni ponedeljek, ko je uboga Špela cel dan v službi :-(, nekaj časa za blog, poprimem za tipkovnico in rezultat, preljuba bralka, cenjeni bralec, pravkar čitata ...

Zakaj sem po nekaj precej "plodovitih" blogerskih letih pred nekako pol leta res kar zadremal, zakaj se je na blogu nabralo toliko prahu? Treba je bilo veliko postoriti, kajpada. A projekt, ki je od naju s Špelo v zadnjem letu terjal največ časa, živcev in (PREDVSEM!) denarja, je bil nakup stanovanja. Ja, po kakšnih dveh letih neprestanega prevažanja med Logatcem in Ljubljano in včasih bolj, včasih manj prijetnega šlepanja pri mamah, atih, babicah in ostali žlahti je v začetku lanskega leta padla za večino mladih težka, a slejkoprej neizogibna odločitev, da si omisliva lastno, čisto in samo najino stanovanje.

Po dolgem in včasih kar mučnem iskanju v krogu 30 km od Ljubljane sva svoj idealni brlog odkrila na dolenjskem koncu - v Ivančni Gorici (med Višnjo Goro in Trebnjim), prijetnih in obvladljivih 25 km iz Ljubljane po avtocesti, kjer zdaj uživava v razkošju 58 kvadratov velikega 3-sobnega flata z ogromnim, 20 kvadratov velikim balkonom, ki ga je veselje pogledati, na njem pojesti zajtrk, obesiti perilo ali se preprosto naužiti svežega zraka in lepega razgleda. Imava tudi lastno garažo (z daljincem! :D) in klet. Ravno v teh dneh je minilo pol leta, odkar sva se vselila; 300 kosmatih, kako čas beži ... Imava se krasno, TOTALNO uživava in iz dneva v dan bolj ugotavljava, kako lepo je biti na svoji zemlji in imeti lasten mir. Seveda s tem, ko sva od mamic in atov odšla pri 29 letih starosti, nikakor ne štrliva iz slovenskega povprečja (ki je menda nekje okrog 30. leta), uspelo nama je pa vendarle - kar je v teh časih in razmerah in pri cenah stanovanj, kakršne so, vsekakor OGROMEN dosežek in uspeh za vse, ki nimamo menedžerskih, poslanskih in podobnih plač. O projektu bi seveda lahko napisal cel elaborat, kot je bil to nekoč na témo prenove lastnega stanovanja storil prof. Miran Hladnik, a bom kratek in jedrnat; konec koncev vsi, ki ste že kdaj kupili stanovanje (ali celo zgradili hišo), še predobro veste, o čem govorim, vsi ostali pa boste verjetno slejkoprej izvedeli ... ;-) Če pa kdo ravno kupuje stanovanje in bi rad izvedel več o mojih oz. najinih izkušnjah, naj se le oglasi, z veseljem bom pomagal po lastnih močeh!

Ko uživaš v lastnem stanovanju, si res kralj, a pot do njega je trnova. Seveda, per aspera ad astra, a faktorjev, ki bi ti nakup olajšali, res ni veliko. Cene so res vrtoglave in niti najmanj me ne preseneča podatek, da za isti denar kot pri nas lahko kupiš podobno ali celo večje stanovanje npr. v Londonu ali New Yorku. Svašta, res. Jebeš statistične podatke - še dobro, da so določeni mladi pri plačah od 500 do 1000 EUR sploh kdaj sposobni iti od doma! Seveda, ko kupiš stanovanje, se štorija šele začne, saj ga je treba še npr. zavarovati in opremiti z nešteto različnimi stvarmi - dobesedno od krtačke za WC do kompletne spalnice in aparatov bele tehnike ... Takrat vidiš, za kako samoumevno si vse jemal, dokler si bil pri starših in šele ko doma po kosilu (ki si si ga seveda skuhal sam) pogruntaš, da (še) nimaš zobotrebcev ali po tuširanju, da si pozabil kupiti vatirane paličice za čiščenje ušes, resnično dojameš, da si na svojem ... :-)

Take in podobne misli so me torej obhajale ves čas mojega dlje od zime trajajočega zimskega spanja na blogu, zato ponižno prosim za razumevanje in obljubljam, da bom odsihmal, ko so se tudi stvari že precej umirile, bolj priden! :-) Upam, da me kmalu (mogoče že danes?!) spet zagrabi stara strast, ko sem na dan v blog prispeval tudi po dva vpisa ... Ja, nič ni nemogoče - na svoji zemlji! ;-) Uživajte, se beremo.

Elanke tudi v Bowling for Columbine

Pred kakšnima dvema letoma sem že pisal o legendarnih elankah, ki so se leta 1985 pojavile v bondiadi A View to a Kill. Ko pa sem zadnjič po kar dolgem času spet pogledal legendarni dokumentarec Michaela Moora Bowling for Columbine (2002), sem jih opazil tudi v njem (v deseti minuti filma režiser pokaže koledar Michiganske milice za leto 2002 z naslovom Militia Babes in na eni od fotk so poleg bejbe tudi elanke. Oglejte si spodnjo fotko (če jo kliknete, se poveča).

Poesis

Prebliski I
VEČERJA
(po resnični zgodbi)

"to je ćevap sa pancetom pa sa sirom"
je natakar pojasnil starejši gospe
ki je sedela v srbski restavraciji
kamor sem šel na večerjo po službi
dan je bil dolg in naporen
in bil sem lačen, pa sem šel
in bilo je veliko ljudi
veliko lačnih
in fant pri sosednji mizi je povedal dekletu
(jedla sta mešano na žaru)
da ima sodelavko iz Romunije
medtem ko je mimo tulil rešilec
ona pa je srkala rdeče vino
in mu rekla, da je že videla trailer nekega filma
(imela je simpatične črne kodre
in spomnim se, da sem se spraševal
ali so naravni)
in čeprav je bila ura že skoraj sedem
je fant nekomu po telefonu dejal
"zdele sm glih na kosilu"
moj drugi sosed pa je pripovedoval
o USB ključu in CD playerju in hudih zvočnikih
imel je čisto pobrito glavo
z ogromno brazgotino na temenu
potem pa je spet prišel natakar
in mi rekel: "vse pojedel!"
in jaz sem rekel, da je bilo odlično
in nisem se zlagal
čeprav nisem jedel
ćevapa sa pancetom pa sa sirom

Vse najboljše, John Williams!

Danes praznuje svoj 79. rojstni dan moj najljubši skladatelj vseh časov, izjemni mojster filmske in klasične glasbe John Williams, ki se je rodil na današnji dan leta 1932 v New Yorku. Ne bom našteval njegovih del, oskarjev in ostalih dosežkov, ker sem o vsem tem že večkrat pisal in nima smisla, da ponavljam dobro znana dejstva. Če ga kdo še ne pozna ali bi si rad osvežil spomin, lahko ogromno informacij najde tu in/ali tu. Osebno mu želim predvsem, da bi ga zdravje in vitalnost, s katero navdušuje v svojih zrelih letih, spremljala tudi v prihodnje in da bi napisal še veliko odlične filmske glasbe, tako zelo odlične, kot lahko pride samo izpod njegovega peresa. Ad multos annos, maestro!

Dnevi, ko joče tudi 007

Barry, John Barry.

Odšel je skladatelj filmske glasbe, ki je Bondu podaril kvintesencialni glasbeni karakter, ki z Jamesom ostaja še danes in so se mu spoštljivo poklonili vsi skladatelji, ki so v zadnjih 49 letih pisali glasbo za franšizo, še posebej David Arnold, ki za Bondovo glasbeno plat skrbi zadnjih 14 let. Barry je nenadoma doživel infarkt, čeprav je bil pri 77 letih še precej vitalen in čvrstega zdravja. A očitno je prišel njegov čas in na veliko žalost mnogih ljubiteljev filma in filmske glasbe se je 30. januarja 2011 poslovil. Naj se sliši še tako klišejsko, a zame ne bo nikoli umrl, saj ostaja njegova glasba večna in neminljiva. Poleg soundtrackov za 11 bondiad je Barry seveda napisal še na desetine drugih (npr. Dances With Wolves, Out of Africa,The Lion in Winter …), a meni osebno so najljubši prav njegovi 007 soundtracki, še posebej npr. Diamonds Are Forever, Moonraker in The Living Daylights, njegov izjemni 007 glasbeni labodji spev iz leta 1987.

Še vedno težko verjamem, da ga ni več. Sem zelo žalosten, saj sem že od otroštva velik oboževalec Bonda in vsega, povezanega z njim in spomnem se, da sem se že kot 10-letni smrkavec začel zavedati, kako odlična je glasba v vseh teh starih filmih o Bondu, ki sem jih vedno gledal z navdušenjem in odprtimi usti. Ko je bila ena mojih največjih strasti, zbiranje CD-jev z orkestralno filmsko glasbo, še v povojih, sem si zelo od začetka (ob soundtrackih Johna Williamsa) najbolj želel prav Bondovih soundtrackov. Danes, ko jih imam vse, so že leta in leta v samem vrhu mojih najbolj poslušanih CD-jev. In tako bo tudi ostalo, nedvomno najbolj ravno po Barryjevi zaslugi.

Je naključje, da JB lahko pomeni James Bond ali John Barry? Če vprašate mene, nikakor. Srečno, maestro!

Poesis

Z VLAKOM

včasih, ko se peljem z vlakom
se mi zdi, da se peljem skozi življenje
pogledam skozi okno
(NAGNITI SE VEN JE NEVARNO)
danes je zunaj sonce
jutri bo pa že dež
mogoče celo sneg
ali poledica (!)
včasih se nimaš kam usesti
spet drugič imaš pa cel vagon
samo ZASE
danes se ti neznanec nasmehne
jutri se delajo, kot da te ni
pogledam skozi okno
in slike bežijo mimo
polja in ceste in gozdovi in hiše
in v teh hišah ljudje
vsak od njih piše svojo zgodbo
in teh hiš je na tisoče
ljudi pa na stotisoče
pogledam skozi okno
in res je kot življenje
vse lahko samo okusim
samo oplazim s pogledom
za sekundo
in že vlak odpelje mimo
kot so pred njim odpeljali že mnogi
pravzaprav nešteti
in če ga zamudiš
te nikoli ne počaka
tako kot življenje
in potem zadnja postaja
in vlak naredi
ksssssssssssssss
tako kot življenje