Koncertna razočaranja

Večina rednih bralcev bloga me gotovo pozna kot aktivnega glasbenika; svojega glasbenega poslanstva pa karseda aktivno ne uresničujem zgolj na odru, ampak tudi pred njim. Povedano preprosto in po domače - vsako leto (večinoma doma, nekaj pa tudi v tujini) obiščem res veliko koncertov, večinoma klasične - simfonične in jazz glasbe. Večina teh koncertov mi ostane v zelo prijetnem spominu, ker pač premorem že toliko glasbenega védenja, koncertnih izkušenj in razsodnosti, da me intuicija zelo redko pusti na cedilu v smislu, da bi s koncerta odšel razočaran. Včasih pa se seveda zgodi tudi to in to se je nazadnje zgodilo pretekli četrtek, 26. februarja.

Na ta dan sem se bil namreč udeležil rednega abonmajskega koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v Cankarjevem domu. To je bil peti koncertni večer abonmajskega cikla 2008/2009 (šesti mu sledi v četrtek, 26. marca) in orkester je na njem z izjemo kompozicij Richarda Straussa in Nevila Halla igral ameriško glasbo (Bernstein, Barber, Copland). Najprej me je razkurila programska zastavljenost večera. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so skupaj nametali Hallovo atonalno in aritmično Luščenje mehke črne vode, Straussove občutene Štiri zadnje pesmi za sopran in orkester, Bernsteinov šegavi in šaljivi Divertimento za orkester, Barberjev introspektivni Esej za orkester št. 1 in čudovito Coplandovo z mehiško melodiko in ritmiko obarvano simfonično pesnitev El Salón México? Vse skladbe - razen Halla, ki me ni prepričal, morda sem pa glasbeno še vedno preozek in premalo dojemljiv?! :P :-) - so same po sebi super kompozicije, a skupaj v isti koncertni večer pač ne gredo, sorči. :P

Za piko na i pa so se hecne stvari dogajale še med samim koncertom - en trobentač med skladbo naenkrat na široko zazeha - ne da bi si usta vsaj pokril z roko (sic!; poleg tega je koncert snemala nacionalna TV in v živo prenašal Ars), drugemu med igranjem na tla pade dušilec, za kar se "odkupi" tako, da med Coplandom v solu doda ornament ali dva, ki ju sploh ni v notah. En tolkalec pogleda drugega, ki je ravno nekaj odigral in se mu nasmeji, češ "Jebemti, si car, super si odšpilal, hehe!", drugi zajebe solo v zgolj tretjem taktu Coplanda (ESM je sicer dolg okrog 12 minut), tretji ima pomemben quasi solo, dolg kar nekaj taktov, a s svojim inštrumentom - verjetno nalašč, ker ni dovolj naštudiral in ker je solo pomemben, dobro slišen in zahteva veliko mero koncentracije - ne "pride ven", kot bi bilo treba. Dirigent Walter Proost, ki je sicer "čisto fejst fant", me totalno razočara in razpizdi z ekscentrično interpretacijo Coplanda. Ravno te skladbe sem se na koncertu najbolj veselil, ker mi je zelo pri srcu in ker jo imam tako temeljito naštudirano, da za vsako noto točno vem, kdaj, kje in kako mora biti odigrana. Kot da ne bi bilo dovolj že zajebanih not, neskladnih vstopov in grdih nastavkov (trobila) pa je celo zadevo poslabšal še Proost z nekaterimi neskončno počasnimi tempi in razvlečenimi pasažami, pa tudi z nekakšnimi ritardandi, rallentandi in tenuti tam, kjer jih v originalni partituri sploh ni. Res škoda, ker skladba tako izgubi na čaru in efektivnosti, kar lahko privede do tega, da si poslušalec, ki jo sliši prvič, o njej popolnoma po krivici ustvari nepravo mnenje. Očitno bi bil lahko dirigent od velikega Lennyja, pri katerem se je (med drugim) učil, lahko odnesel več ... :P OK, nekatere od napisanih stvari so bolj "kritične", druge manj, za takorekoč vse pa velja, da gre tu za koncert poklicnega simfoničnega orkestra. Jebi ga, takih stvari si pač ne morejo privoščiti.

Klinc, res je, sem zelo siten poslušalec, ampak je pač tako - ko gre za glasbo, sploh za tisto, ki mi je pri srcu, pri meni ni zajebancije. :-) Na srečo je koncertov, po katerih bi imel toliko pripomb, kot po pravkar opisanem, zanemarljivo malo; nazadnje sem bil tako razočaran leta 2004 ob 20. obletnici izida legendarne plošče Maček Muri in Muca Maca, ko je originalna zasedba priredila koncert v Križankah; tudi tam je šlo skoraj vse narobe, a o tem morda kdaj drugič. Zdaj imam sam priložnost, da se izkažem, saj nas v začetku prihajajočega tedna s pihalnim orkestrom čaka dirigentski seminar v organizaciji ZSG in JSKD, ki ga bo vodil znameniti nizozemski dirigent Jan Cober (seveda velik strokovnjak za pihalno glasbo). Komaj čakam, gotovo bo zanimivo. :-) Uživajte prve marčne dni, se beremo.