sobota, 31. oktober 2009

London Symphony Ochestra v Ljubljani

Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki bo izšla 16. novembra, pa ne bo, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!

* * * * *

LONDONSKI SIMFONIČNI ORKESTER IN VALERIJ GERGIJEV
Cankarjev dom, Ljubljana 20. 8. 2009

Konec avgusta je letošnja izdaja ljubljanskega festivala dosegla svoj vrhunec. Pred polno Gallusovo dvorano je namreč nastopil eden najodličnejših simfoničnih orkestrov sveta – London Symphony Orchestra (LSO), ki ga od leta 2007 vodi osetijski dirigent Valerij Gergijev (nasledil je Colina Davisa). Londonski simfoniki že dolgo niso nastopili pri nas, letos pa so med evropsko turnejo vendarle našli čas tudi za postanek v Ljubljani. Ta izjemni glasbeni korpus sestavljajo sami vrhunski glasbeniki in je dobro znan tudi ljubiteljem filmske glasbe, saj je posnel soundtracke za mnogo najuspešnejših filmov vseh časov (npr. za vseh šest delov Vojne zvezd).
Gergijev je za koncertni večer izbral precej kontrasten program; najprej Debussyjevo Morje (La mer), ki mu je sledila Šostakovičeva Simfonija št. 8 v c-molu, op. 65. Debussy, ki je ustvarjal na kompozicijskem prelomu poznoromantične glasbe 19. stoletja v modernistično glasbo 20. stoletja in sovražil zaznamovanost z impresionizmom, ki so mu jo tako radi pripisovali, je eno svojih najznamenitejših del ustvaril ravno v treh simfoničnih skicah Morje (Od zore do popoldneva na morju – Igre valov – Pogovor med vetrom in morjem). Delo je pri kritikih ob svojerm nastanku leta 1905 naletelo na zelo mešan sprejem; Pierre Lalo je npr. zapisal, da v glasbi "ni niti slišal, niti videl, niti začutil morja". A poanta te glasbe sploh ni v tem; gre bolj za impresije, ki jih je neskončna modra površina vzbudila skladatelju, ki jih je potem zapisal v orkestrske parte. Nepozabno karizmatični Valerij Gergijev, ki za svoje delo ne potrebuje taktirke – ne bi me čudilo, če bi dejal, da jo čuti bolj kot nekakšen neprijeten tujek – je mehko odkrival plast za plastjo glasbenih detajlov in skrivnosti, ki jih je brezhibno prenašal na orkester; ta se je dosledno, a elegantno odzival na vsak njegov gib. Takšnega Morja v Ljubljani še nismo slišali; neslutena mehkoba zvoka je v paru z izjemno izpeljavo dinamičnih kontrastov med prvim in drugim ter drugim in tretjim stavkom delo dvignila na popolnoma novo, do tedaj še neslišano in neobčuteno raven.
Šostakovičeva osma simfonija je popolnoma drugačna poslušalska izkušnja. Začetek dela muzikologi še danes opisujejo kot "motiv usode", ki naj bi začenjal tudi Beethovnovo peto simfonijo. Delo, ki je polno globoke občutenosti in težke žalobnosti, štejemo med Šostakovičeve tri "vojne simfonije" (poleg osme še sedma in deveta). Čeprav naj bi iz glasbe ječala predvsem sovjetska predvojna hudodelstva, pa se delo vendarle konča v nekoliko bolj optimističnem tonu. Vendar naj bi ta pomenil posameznika, ki "ni zmagal, temveč zgolj preživel". Skladateljev prijatelj Isaak Glikman je simfonijo opisal kot "njegovo najbolj tragično delo". Maestro Gergijev je publiko presunil z globino slovanske duše in z izjemno interpretacijo dela svojega rojaka (je kje kakšen še boljši interpret Šostakoviča?); orkester je svoje prispeval s poustvarjanjem na najvišjem nivoju, ki je nevesele glasbene impresije popeljalo tja proti popolnosti; omeniti velja predvsem žametno mehko godalno in bleščečo trobilno sekcijo, ki slovi po vsem svetu ter zares izvrstnega timpanista Nigela Thomasa, ki je med koncertom do popolnosti udejanil to, kar o tem glasbeniku v svoji znameniti knjigi Anatomija orkestra zapiše Norman del Mar: "Dober timpanist resnično postavi kakovostni standard celotnega orkestra."
Londonski simfoniki so nam z Valerijem Gergijevim pričarali večer presežkov, ki ga zlepa ne bomo pozabili, če bo potrebno, tudi do naslednjega ljubljanskega koncerta LSO, za katerega pa lahko samo upamo, da se bo zgodil v karseda bližnji prihodnosti.
_Tine Vučko

sreda, 21. oktober 2009

Kaj ti bo torba, če si kupu kolo?!

Ta izjava je v zadnjih nekaj letih definitivno prešla v splošno pogovorno uporabo in dosegla kultni status. Legendarni požigalec namreč te dni praznuje že četrti (sic!) rojstni dan, saj je bila zadeva na POP TV prvič objavljena 9. oktobra 2005. Irreparabile tempus fugit! :D

Od tedaj je fenomen velenjskega požigalca samo še rasel v neslutene višave. Kmalu so "po resničnih dogodkih" posneli tudi "film" (v katerem med drugim nastopa tudi Vili, saksofonist v vevški godbi), krona vsega skupaj pa je spletna stran s trgovino, ki je bila postavljena pred kratkim in kjer lahko kupite majice, nalepke, vžigalnike, "torbe" (beri: nahrbtnike) in brisače z motivi požigalca. Da crkneš! :D Seveda na fenomen nisem imun niti sam, zato sem že ponosen lastnik majice in ruzaka, LOL. :D

Za konec pa samo za vaš užitek in zabavo še izvirni posnetek (ta trenutek ima že prek 500.00 ogledov!) ter "transkripcija" celotne zadeve. :D Hepi brzdej, požigalec, in še na mnoga leta! :-)



- ... in to kmalu potem, ko je v Velenju spet zagorelo.
- Meu je u torbi bencin pa take fore, tk da ... Ne vem--

- Pa ste ga poznali?
- Ne, ne. Ne, jaz ga nisem prej poznal.
- Uzeli smo mu prvo kolo, pa je on reku da bo policijo klicu, pa se je on začel neki - tam bil je živčn, pa je reku: "Ne klicat policijo, kupu sm kolo neki za dva jurja," sem pa tja, pa sn js reku: "Ja ka ti bo pa torba, če si kupu kolo pa ka maš u torbi," pa ni hotu po-kazat torbe, pa sm pogledu, pol pa je blo neki trdega. Pa sm reku: "Dej pokaž, kaj maš u torbi!" pa je reku "Ne!" pa se je tam upiru, po sn-ga je pa on primu za eno roko pa js za eno roko pa sm pogledu u torbo pa je meu bencin. Po mu je pa on reku "Ti si ziher požigalec!" pa se je zašvicu ful.
- In potem ste poklicali policijo?
- Ja, po smo poklicali policijo pa smo ga pridržali do njihouga prihoda.

Uživajte, nikar ne požigajte in se beremo.

ponedeljek, 12. oktober 2009

Slovenija v Angelih in demonih

Danes sem neverjetno produktiven (blogoktiven?), saj bo tole že drugi zapis v istem dnevu - dosežek, za katerega nisem prepričan, če mi je v zgodovini pisanja bLogaboječnosti sploh že uspel. Kakorkoli že, po slabem letu, odkar sem bil nazadnje zelo ostroviden, ko sem v Bondu opazil Elanove smuči, se je danes moje sokolje oko spet izkazalo. :-)

V enem letošnjih največjih blockbusterjev, Angels and Demons, ki je ravno dobro izginil iz kinodvoran, se namreč spet pojavi Slovenija. Zgodi se v natanko 42. minuti in 53. sekundi filma, ko se dogajanje ravno odvija pred Panteonom. Kamera kader pogovora med Tomom Hanksom in Stellanom Skarsgårdom namreč začne na štantu s kičem, kjer pa prodajajo tudi turistične vodiče po Rimu, od katerih sta dva očitno slovenska, saj na njiju piše "RIM IN VATIKAN" ter "Izdaja v slovenščini", daleč najbolj "izdajalska" pa je slovenska zastavica na naslovnici. Le prepričajte se še sami (da je zadeva malo bolj očitna, sta na screenshotu dve rdeči elipsi):

Sicer se vse našteto veliko bolje vidi s full screen varianto, a večjega screenshota mi žal ni uspelo narediti. :P No, če na screenshot še kliknete, boste dobili še vsaj malo večjo sliko. Res hudo, da sta v kadru DVA slovenska vodiča in le po en grški in angleški. :-) Ker dvomim, da so štant postavljali ali robo na njem razporejali posebej za film, svaka čast prodajalcu, ki je v takšnem filmu Sloveniji naredil tako "hudo reklamo"! :D

Hehe, morda pa ne bi bila slaba ideja začeti zbirati vse screenshote iz filmov, kjer se pojavijo slovenski simboli. Mislim, da se nekaj Slovenije na zemljevidu vidi tudi v From Russia With Love, ko se 007 pelje z Orient Expressom in se po poti ustavi v Beogradu in Zagrebu ter se pelje tudi čez Slovenijo. Ian Fleming v knjigi Pozdrav iz Rusije (1957) piše: "Pretolkli so se v gorovja Slovenije, kjer so bile jablane in lesene hiše skoraj avstrijske. Vlak se je vlekel skozi Ljubljano. [...] Spal je do Sežane. Na vlak so stopili jugoslovanski civilisti strogih obrazov. Potem je bila Jugoslavija mimo [...]" (prevod: Jure Potokar, 2005) Gotovo se marsikdo spomne tudi slovenske zastave v South Parku (gl. spodaj), pa znamenitega stavka "Go back to Slovenia!" in še kaj bi se našlo. Če kdo ve še za kakšno omembo - don't be shy! ;-)

Nič, počasi bo treba spat, jutri pa greva s Špelo na letni koncert Orkestra slovenske vojske. Bojda bo super koncert, a o tem več kdaj drugič. Uživajte, se beremo.

Facebook v latinščini!

Evo, po znamenitih novicah v latinščini Nuntii Latini in latinskih prevodih Harryja Potterja (npr. Harrius Potter et Philosophi Lapis) in Asterixa (npr. Asterix - Iter Gallicum) se je končno zgodilo inevitable. Vmesnik preljubega nam Facebooka so končno prevedli tudi v - latinščino. Yaaay! :D Noro, zdaj dobivam obvestila kot npr.:

- Gregor SoulGreg Bezenšek etiam in Rok Golob's statu scripsit.
- Ana Lepoša in Muro tuo scripsit.
- Hoc Lan Umek placet.
- Tine ligamen ab Eva Hren & Sladcore impositum notavit.
- Salve Tine, Gregor SoulGreg Bezenšek te in Facebook favit. Approbetur te Gregor scire ut vos amici fiatis.
In najpomembnejše:
- Tine iam Facebook in lingua latina utitur.

Sicer se pojavljajo še kakšne pomanjkljivosti in/ali errata, ker je prevod zaenkrat še v beta verziji, ampak NORO, končno imamo latinski Facebook, to mi delaj! :-) Zdaj se mi je šele spet stožilo po starih dobrih poljanskih časih ...

Irreparabile tempus fugit, a naj v svojem stilu končam s citatom, ki ga v prej omenjenem Harrius Potter et Philosophi Lapis izreče Dumbledore: 'ah, musica,' inquit, oculos detergens. 'haec maiorem habet vim magicam quam quaevis ars nostra.'

Valete, mox vobis aliquid novum scribam! ;-) (In da se ne bi slučaaajno spet našel kakšen pametnjakovič, ki bi mi solil pamet, češ da je latinščina mrtev jezik!!! :P)

nedelja, 11. oktober 2009

London calling

Ja, London spet kliče. Priznam, da me je britanska prestolnica popolnoma zasvojila. Ampak v London ne hodim zaradi faking tourist attractions a la Big Ben, Madame Tussaud's, London Tower in Buckingham Palace. O ne. Prepričali in obsedli so me londonski shopi s CD-ji in DVD-ji (predvsem HMV) ter fenomenalni londonski simfonični orkester, ki ga bom v Londonu kmalu v živo poslušal že četrtič.

S Špelo sva se namreč odločila in danes rezervirala tako letalske vozovnice (pri easyJetu, itak), kot tudi vstopnice za koncert LSO. Kar ne morem verjeti, da bom lahko LSO slišal v živo igrati Straussovo Eine Alpensinfonie (o kateri sem na blogu že pisal pred dobrima dvema mesecema, ko sem ravno ugotavljal, da bo treba spet kmalu odleteti v London). Zdaj bova morala poskrbeti še na namestitev v kakšnem hostlu in to bo to. Mogoče celo najdeva še kakšen koncert, ki ga bo treba slišati v nekaj dneh Londona, ki si jih bova privoščila. :-) Skrbi me edinole to, da Špelo najbolj vleče ravno na prej omenjene turistične lokacije, ki so ogabno skomercializirane, predrage in večno oblegane do konca in naprej. :P No, več kot očitno je, da bo treba skleniti nekakšen kompromis, kajti edine "turistične atrakcije", ki v Londonu zanimajo mene, so Oxford Street, CD in DVD shopi, knjigarne, štacune z inštrumenti, notami in London Beatles Store, kjer še nisem bil, pa moram ob temle naslednjem obisku nujno iti.

Sicer pa ... Sem rahlo depresiven, ker je jutri ponedeljek. Ponedeljkov res ne maram, kajti po (večno prekratkem) vikendu je treba spet (pre)zgodaj vstati in iti v službo. Jebeno. A v službo bom hodil še kakšnih 40 let, tako da lahko kar neham jamrati. Bom že preživel. Uživajte, se beremo.

P. S.: Za dober feeling pa za konec še The Clash in komad iz naslova tega zapisa.

ponedeljek, 5. oktober 2009

Nekaj je narobe

A mi lahko prosim nekdo pove, kaj je narobe s to kurčevo državo?! Zadnje čase se dogajajo takšne kretenarije, da polovico dni v tednu ne vem, ali sanjam ali pa je vse, kar se dogaja, res. Kot v The Matrix:
Neo: You ever have that feeling where you're not sure if you're awake or still dreaming?
Choi:
All the time. It's called mescaline. It's the only way to fly.

Prvi primer: pijan tip zapelje v nasprotno smer po avtocesti. Kmalu povzroči prometno nesrečo, v kateri umrejo trije mladi, 21-letni ljudje, ki so se židane volje in celim življenjem pred sabo vračali z absolventa. Epilog: čeprav je prekleti prasec dobesedno ubil tri ljudi, ga policija pridrži do iztreznitve, nato pa ga "izpusti, ker ni pravne podlage za nadaljnje pridržanje" (sic!).

Drugi primer: nenadoma in bombastično aretirajo Bavčarja in Šrota, spet nastane cela senzacionalistična medijska pizdarija. Epilog: vsakemu zasežejo po nekaj kil papirjev, ki sta jih itak "prostovoljno izročila, ker da je njuno poslovanje popolnoma transparentno in nimata česa skrivati", čez nekaj ur pa se po stari dobri navadi že ponovno zmagoslavno nastavljata kameram in si mislita: "Dobro sva jih, fakerje!"

Tretji primer: v pizdi so Mura, Gorenje, Elan in še marsikatera legendarna, takorekoč "avtohtono slovenska" firma, ki je bila nekdaj v ponos tako v očetnjavi, kot tudi daleč izven njenih meja. Na cesti ostane na stotine ljudi, mnogo mladih družin, ki ne morejo več normalno preživljati majhnih in/ali šolskih otrok in mnogo ljudi 50+, ki zlepa ne bodo dobili drugega šihta. Bunijo se javni uslužbenci, penzionisti in še marsikdo. Epilog: ob vsem naštetem vlada razmišlja o še enem referendumu (sc. o pravici istospolnih parov do posvojitve), ki bo davkoplačevalce spet koštal nekaj sto milijonov evrov, kajti denarja imamo očitno preveč.

Komentarja nimam. Zdi se mi, da tudi ni potreben. Mogoče samo tole: če bo šlo tako naprej, smo ga vsi skupaj pošteno najebali. Tako ali drugače.

petek, 2. oktober 2009

Slike z razstave


TABLEAUX D'UNE EXPOSITION

(SLIKE Z RAZSTAVE)

pesnitev po Modestu Petroviču Musorgskem

UVOD
Slike z razstave je Modest Petrovič Musorgski dovršil leta 1874 in jo posvetil preminulemu prijatelju, slikarju Viktorju Hartmannu, s katerim sta se spoznala leta 1870, že tri leta pozneje pa je Hartmann pri samo 39 letih umrl zaradi razpočene anevrizme. Njegova smrt je mnoge ruske ljubitelje umetnosti močno prizadela in v Sankt Petersburgu so organizirali posthumno razstavo več kot 400 njegovih del, od katerih jih je iz svoje lastne zbirke za rasztavo precej posodil tudi sam Musorgski.
Prav ta razstava je skupaj s spominom na prezgodaj umrlega prijatelja Musorgskega navdihnila, da je v pičlih treh tednih skomponiral 10-stavčno suito za solo klavir. Dandanes je zelo priljubljena predvsem zaradi Ravelove barvite orkestracije iz leta 1922, v kateri jo takorekoč vedno izvajajo, le malokdo pa ve, da je bil istega leta 1922 slovenski violinist in dirigent Leo Funtek prvi, ki je suito orkestriral v celoti (Ravel je izpustil eno Promenado). Suita še dandanašnji velja za izziv vsakemu koncertnemu pianistu, je pa med njimi postala priljubljena šele potem, ko je Ravelova orkestracija dosegla svoj silen uspeh.
Ker je glasba izjemno sugestivna in barvita, sem se odločil, da sledim zgledu Musorgskega, se tudi sam sprehodim po razstavi in jo "prepišem v verze". Kako – če sploh – mi je to uspelo, pa presodita sama, draga bralka, dragi bralec. Naj pripomnim, da bo delo še mnogo lažje, če imata ob branju verzov v ušesih vsaj daljen odmev Modestovih not ... ;-)


I. PROMENADA

Od slike pa do slike pot me vodi

in vsako radovedno si ogledam,

ko platno kritično oko presodi,

prepuščam vtise rimanim besedam.


II. GNOM

Zlovešči škrat naenkrat se prikaže –

kar skočil iz podzemne je votline!

V zlobi svoji krade, ubija, laže,

povzroča le solzé in bolečine!

Čeprav le slika, s strahom me navdaja

hudobec, ki v nočeh ne da mi spati

in sanjam, da krvava sled ostaja

za njim, ki umóril je še lastno mati …


III. PROMENADA

Odšel je škrat. In nova slika kaže

na steni vsa ponosna se pred mano.

Ker videl že premnoge sem pejsaže,

naenkrat melodijo zaigrano

zaslišim: kot iz davnih, davnih časov

zvenenje čujem oddaljènih glásov –

G-F-Bb-c-f-d-c-f-d-Bb-c-G-F …


IV. STARI GRAD

Pred gradom trubadur samotni poje,

zidovje le mogočno ga posluša,

prenaša v pesem žalost, solze svoje,

mu ranjena osamljena je duša …

Nekoč mogočen grad – zdaj ruševina

le stežka še kljubuje zobu časa.

Pod senco klone davnega spomina –

in več ne čuješ pevčevega glása …


V. PROMENADA

Od slike pa do slike pot me vodi,

odpravim do naslednje se podobe.

V prijetni domišljija je zablodi,

dopušča vsakršne mi prispodobe …


VI. TUILERIES

Prelep je dan, na nebu sonce vroče

pripeka na vrtove razcvetene.

Potoček skozi travnike cvetoče

brzi, napaja jase vse zelene.

Otroške igre smeh zdaj zazveni,

zasliši petje se razposajeno

in kar nenadoma se mi zazdi,

da našel sem vso srečo izgubljeno …


VII. BYDŁO

Težak je voz, počasi se vrtijo

kolesa črna po ledeni poti.

Kopita zemljo kopljejo, škropijo,

nevihte grom vprege te ne zmoti …

Vse trese se od težkega koraka

in voz počasi se odpelje mimo.

Usoda išče tistega junaka,

ki bi spopadel se z ledeno zimo …


VIII. PROMENADA

Od slike pa do slike se sprehajam,

zamišljen posedim, si odpočijem,

potem pa po razstavi spet pohajam

in v vsaki sliki novo čud odkrijem …


IX. BALET NEIZVALJENIH PIŠČET

Začivkalo 'spod jajčne je lupine,

v njej pišče čuti že svetlobo dneva.

Še malo, pa na prosto se prerine

in loti čivkajočega se speva.


X. SAMUEL GOLDENBERG IN SCHMUŸLE

Dva Žida – eden reven, en bogat,

prepirata se zaradi zaklada,

en časa je, drugi življenja tat,*

nad enim drugi nikdar ne prevlada.

Kaj bolje je – preveč imeti ali pač premalo?

Denar hudič je – níkdar z njim ni prav,

le komu kdaj preveč ga je ostalo?

Če manj imaš ga, v glavi bolj si zdrav!


XI. LIMOGES – TRŽNICA

Živahna tržnica na tejle sliki

spominja me na pravcato mravljišče!

Povsod odzvanjajo trgovcev kriki,

tu najde vsak, karkoli pač že išče.

Tam spričkale so štiri se babure,

katera lepšo glavo bo solate

domov odnesla, a do hude ure

ne bo prišlo, ker so možje copate!


XII. KATAKOMBE

Po teh hodnikih se šepet razlega

premnogih, ki trobenta zaklicala

poslednje jim slovo je. Več nadlega

nobena jim v življenju ni ostala.

Zdaj spijo večni spanec, ne prekine

nihče ga več in nič in vsak še človek

pridruži se jim, ko še sam premine …


XIII. CUM MORTUIS IN LINGUA MORTUA

Strašljivo v poltemì žari lobanja,

le kdo je bil, ki šel je v večno tèmo?

Pogrebni zvon odzvanja še, odzvanja,

na zadnjo pot, ki vsi po njej še grèmo …

V jeziku mrtvem z mrtvimi porečem

le tisto, kar od nékdaj je očitno –

o, Smrt, vem, da nikoli ti ne utečem,

če kaj, je to edino neizpodbitno …


XIV. KOČA NA KURJIH NOGAH – JAGA BABA

Hudobna coprnica v tejle hiši

prebiva in počenja grdobije,

vsa družba so ji pajki, žabe in miši,

vsiljivce vse na pragu že pobije.

Z veseljem zlobnim v kotel duše nese –

posebej še otroške so ji drage –

če pot te mimo koče té prinese,

le pazi se, le pazi babe jage!


XV. VELIKA KIJEVSKA VRATA

Obok o veličastni, daj, odpri mi

široke, težke duri na stežaj,

da trudnemu se níkdar ne zgodi mi,

da bi pred njimi tuhtal: "O, zakaj?"

Odpró se zdaj široke, težke duri

in skoznje stopam v polzavestnem snu,

da danes, jutri in ob zadnji uri

močan, ponosen bom in brez strahu!



[*] cf. F. Prešeren – Zabavljivi napisi, Préd pevcu, pôtlej homeopátu