Glasbeni karakter Planetov: Saturn, prinašalec starosti

Planet Saturn živi svoje življenje kot gospod in gospodar s počasnim, a neomajnim napredkom. Tisti pod njegovim vplivom bodo bolj delavni in vztrajni, kot bistroumni in živahni. Življenje držijo trdno v rokah in bodo živeli do visoke starosti. Česarkoli se že lotijo, bodo rezultati temeljiti in dolgotrajni. Priložnosti bodo morda izgubljali zaradi neodzivnosti in pogosto dajali plah in hladen vtis. So zelo zvesti [...], a zadržani in zelo redko - če sploh kdaj - zanesenjaški. Bolj kot k besedam so nagnjeni k dejanjem, ki o njih povedo veliko več, kot besede ... Ta citat Alana Lea (gl. prejšnji zapis) je tako blizu Holstovi osebnosti, kot jo prikazujejo njegovi biografi, da lahko zlahka domnevamo, da je bil Saturn njegov lasten vladajoči planet. Sam je večkrat dejal tudi, da je to njegov najljubši stavek suite, kar je bila verjetno izbira, ki je temeljila tako na osebnih, kot na kompozicijskih razlogih. Vpliv, ki ga je imela glasba na lastnega skladatelja, je bil dolgotrajen, saj je postala h-molovska téma stavka baza procesijske téme simfonične pesnitve Egdon Heath (1927), ki je bila Holstovo najljubše lastno delo in ki še danes ostaja njegova velika mojstrovina.

Že od čisto prvih izvedb Saturna dalje je ta stavek buril duhove poslušalcev, čeprav so njegove interpretacije nekoliko variirale. Seveda je v glasbi vsakdo slišal "starost", toda medtem, ko so jo nekateri slišali negativno, so jo drugi doumeli bolj pozitivno. V dolgih letih je večina glavnih interpretov (Imogen Holst, Edmund Rubbra in Michael Short) metaforo podnaslova razumela kot osamljenost. Imogen priznava, da ima konec stavka prizvok sprijaznjenosti, a ga je slišala kot sprijaznjenost s človeško tragedijo.

V glavnih in najbolj nedvoumnih točkah se strinjajo domala vsi glasbeni kritiki in muzikologi. Stavek v adagiu začne piano, skorajda strašljivo odzvanjanje tritonusov H-F in A-Eb v treh flavtah (dve flavti, ena alt flavta) in dveh harfah; ti alternirajoči akordi ponazorijo počasno odštevanje ogromnega nihala, ki sámo ponazarja neustavljivo minevanje Časa. Iz godal (najprej kontrabasi, potem violine + viole; tem sledijo ostali inštrumenti) se izvije žalobna štiritaktna fraza, ki jo kmalu ob rahli spremembi tempa (poco animato) in pizzicato spremljavi violončel in kontrabasov dopolne (že omenjena) h-molovska téma trobil. Po nekaj napetosti se glasba spet umiri v začetni Tempo I - adagio in po zloveščem akordu pihal in hornov štiri flavte (tri flavte, ena alt flavta) v pianissimu odigrajo t.i. four-flute tune, melodijo, ki je označena kot hladna in pusta. Tudi ko dinamično zraste v svetlih trobilih, se njena moč napaja bolj iz odločnosti in vztrajnosti, kot iz sijajnosti.

Ob mučno dolgotrajnem crescendu in rastočem številu inštrumentov nevesela glasba doseže kvazikulminacijo v forte-fortissimu; med fatalističnimi fanfarami trobil glasno in zlovešče odzvanjajo pogrebni zvonovi, ki kruto opomnejo, da se življenjska pot slehernega od nas konča s pogrebom. Groza ob tem spoznanju počasi zamira v prav tako dolgem desrescendu, ki ga vse do konca spremljajo zvonovi v disonančnem intervalu velike sekunde G-A (Holst je predpisal celo igranje s kovinskim kladivom ("with metal striker"), verjetno unikatna situacija v literaturi - ali pa vsaj ena od ekstremno redkih, kar pa je navodilo, ki se v praksi ne spoštuje, saj bi se kovinske cevi orkestralnih zvonov na tak način poškodovale).

Glasbeni karakter pa se z zadnji četrtini stavka popolnoma spremeni z modulacijo v E-dur in pozneje v C-dur (do konca stavka), s čimer v glasbi zaveje optimistična nota (ki pa lahko, kot smo že omenili, predstavlja zgolj resignacijo, vdanost v usodo in sprijaznjenje z neizbežnim). Ob harmonics (°) spremljavi dveh harf kontrabasi in pozneje pihala odigrajo začetno témo, ki je zdaj iz mola modulirana v dur, umirjeno spremljavo sestavljajo pedalni toni orgel, harfi, flavte, godala in zvonovi (še vedno G-A, a tokrat s "soft felt striker"), dokler glasba po dokončnem razvezu ne zamre v piano-pianissimu in zaključni koroni violin in viol, ki jo večina dirigentov izvede v vaughan-wiliamsovskem al niente decrescendu.

S Holstom si tudi sam Saturna že dolga leta delim kot najljubši stavek suite in tudi sam ga slišim kot večina interpretov - po zloveščem, a z neverjetno in neizrekljivo energijo nabitem uvodu sledita usodno, a v glasbenem smislu facinantno realizirano spoznanje in fatal(istič)ni zaključek, ki pa je vendarle prepleten z niansami toplih glasbenih barv, kajti tudi starost je lahko lepa. Če bi skladatelj poznal Prešernov zaključni sonet Sonetov nesreče, znameniti Memento mori, bi se nedvomno nemudoma našel v njem, še več - morda mu tudi navdih za Saturna ne bi ušel ...