Memento mori

Danes mineva en teden, odkar je mojemu zelo dragemu prijatelju, somišljeniku in sorodni duši umrl oče. Pred nekaj meseci je izvedel, da ima raka, prejšnji ponedeljek s(m)o ga pokopali. Nisem ga (še) dobro (s)poznal, le nekajkrat sva se srečala, a takoj sem začutil, da je izjemen, dober in plemenit človek, ki je imel še neskončno življenjske energije in nešteto neuresničenih načrtov. Zato sem bil zelo prizadet, ko sem izvedel za njegovo smrt in veliko mislim na svojega prijatelja, njegovo mamo in babico, ki jih je pustil za seboj. Star je bil 54 let. Premlad, veliko premlad ... Requiescat in pace!

Pomnite in pomnimo: zelo smo minljivi. Danes smo živi, srečni in zaljubljeni, jutri, čez teden, mesec ali leto se bo morda za drobno žaro za nami vila črna kača žalujočih. Človeku se pogosto zdi, da bi lahko premikal gore, svoje lastne minljivosti pa se ne zaveda ali pa jo (ne)vede pometa daleč pod preprogo lastne zaslepljenosti. Preljuba bralka, dragi bralec: uživaj, ljubi in zajemaj s polno žlico življenje danes, ne jutri. Danes si, jutri te ni.

* * * * *

OB DNEVU SPOMINA
(sonet po pesmi Vande Lavrič)

S sposojenim obrazom nas obišče,
ne vpraša nič, na nič se ne ozira,
po ključu nepojasnjenem izbira –
otroke, starce, pride v gledališče ...

Izzà vogala udari in useka,
zdrobi, prerešeta in: gazi, gazi …
prestrašeni jo spremljajo obrazi
in tuja ji je vsakršna zapreka ...

Neskončna žalost s temo se preplete
in poje glásno žalno lacrimoso.
V od solz izprani duši tiho splete

spomin na tiste, ki šele pred njo so.
Kdor bereš, pomni: Smrt nekoč uzre te,
za voglom črnim si nabrusi koso.