WYWOP 2010 - potem

O WYWOP-u, Svetovnem mladinskem pihalnem orkestru v okviru Mid Europe, največjega evropskega festivala pihalne glasbe, sem že pisal v dveh zapisih (enem pred in enem med samim dogajanjem), žal pa do danes nisem našel časa za "glavno rundo", v kateri bi strnil vtise. Res škoda, kajti do sedaj so se (vtisi, namreč) že nekoliko porazgubili oz. zameglili, ampak štofa za nekaj vrstic je menda še ostalo. :-)

Izkušnja WYWOP-a je resnično unikatna in mislim, da bi jo moral vsak pravi godbenik izkusiti vsaj enkrat. Način dela je takorekoč špartanski, zelo zahteven, in tudi letos ni bilo nič drugače, saj smo vsak dan vadili ure in ure, poleg sekcijskih so bile tu vaje s tremi različnimi dirigenti, od katerih je vsak (razumljivo) od orkestra želel maksimum. Z Vereno in Johannom Mösenbichlerjem, ki sta oba takorekoč že dolgoletna dirigenta orkestra, nismo imeli pravzaprav nikakršnih problemov, saj sta vajena dela z mladinskim orkestrom, nekoliko pa se je zapletlo pri Henrieju Adamsu.

Maestro Henrie Adams je sicer Nizozemec, a že okrog 20 let živi in deluje v Španiji, kjer vodi enega vidnejših pihalnih orkestrov na svetu, La artistica Bunol. Normalno je, da se je v vseh teh letih Adams navzel tudi nekoliko španskega temperamenta, ki smo mu bili priča tudi na vajah in koncertu. Do tu vse lepo in prav, do zapleta pa je prišlo predvsem zaradi Adamsovega odnosa do orkestra in načina dela z njim. Maestro je namreč že na vajah zahteval popolnost in se nam kar malo zameril s slabo toleranco do napak in z zelo "individualnim" pristopom, saj se je na vajah tudi po 5-10 minut ukvarjal samo s posameznimi sekcijami orkestra ali celo samo s posameznimi glasbeniki (ja ja, tudi z mano :P), čemur skupne vaje nikakor niso namenjene. Zdi se mi, da se je preslabo zavedal dejstva, da bo delal z mladinskim orkestrom, ki ga v veliki meri sestavljajo zelo zagnani in predani, a vendarle ljubiteljski glasbeniki. Ali je bila to napaka organizatorja, ki ga je preslabo seznanil s tem, kaj lahko pričakuje, ali le problem njegovega lastnega ega, bi zdaj težko sodil, konec koncev pa tudi ni (več) pomembno. Saj smo se potem čisto v redu ujeli in tudi v redu igrali pod njegovim vodstvom, a mislim, da s samim koncertom ni bil preveč zadovoljen; tudi na večerjo po koncertu ga ni bilo. Dvomim, da ga bodo še kdaj privabili v Schladming, razen če bo prišel s svojim orkestrom.

Sicer smo z orkestrom odigrali super program, predvsem suita Paris Sketches (Martin Ellerby), simfonična skica El atardecer de los inocentes (Teo Aparicio-Barberán) in mistična Alchemy in Silent Spaces Stevena Bryanta, ki je res super fant, so mi ostale v prijetnem spominu, Adams pa me (ponovno) ni pretirano navdušil z izbiro enega od svojih komadov, fanfarične uverture Twefty, ki se je izkazala za slabo kopijo Summon the Heroes, Williamsove glasbe, napisane ob 100-letnici modernih olimpijskih iger oz. za POI v Atlanti leta 1996.

Vsekakor sem se v Schladmingu počutil super, nedvomno lahko isto rečem tudi za Špelo in ostale Slovence, ki nas je bilo letos v orkestru kar sedem. Bilo je naporno, a tudi zelo lepo in predvsem zelo poučno, saj sem se naučil veliko novega, sploh kar se tiče tehnike igranja in skupne igre. Zato človek hitro pozabi na zgodnje vstajanje po (pre)kratki noči, dolge ure napornih vaj, kronično pomanjkanje časa za prehranjevanje (da o prostem času sploh ne govorimo) in še kaj bi se našlo. Kakorkoli že, WYWOP je zakon in skoraj gotovo se bova s Špelo prijavila tudi naslednje leto. :-)

Še tole: ena najbolj nepozabnih izkušenj letošnjega WYWOP-a je zame prišla zadnji dan, v nedeljo, ko smo se vračali domov. Ker smo se odločili, da čimbolj izkoristimo zastonjski SommerCard, ki ga dobi vsak član orkestra, (kartica, ki omogoča brezplačen ali vsaj cenovno zelo ugoden do mnogih turističnih storitev v Schladmingu in okolici, od prevozov z žičnicami do kopanja v bazenih in ene runde mini golfa na dan), smo se zapeljali na ledenik Dachstein, kjer nas je na 2.700 metrov nad morjem pripeljala nihalka, ki jo vidite na zgornji fotki. Veličasten razgled s Skywalka, ki ga prav tako vidite na sliki in pod katerim se razprostira 250-metrski prepad, je pokvarila gosta megla, ki nas je v družbi s temperaturo okrog 1 °C, mrzlim vetrom in metrom snega pričakala na vrhu. Po devetih dneh kuhanja v Schladmingu pri povprečni temperaturi okrog 30 °C in precejšnji soparnosti je bila to res prava osvežitev in premraženi smo si z veseljem privoščili močno vročo govejo juho v restavraciji, zgrajeni v stilu 007 Piz Glorie. :-)

Tako, to je to, uživajte & se beremo in ... Šladmink 2010, prihajamooo! :D