sreda, 2. februar 2011

Dnevi, ko joče tudi 007

Barry, John Barry.

Odšel je skladatelj filmske glasbe, ki je Bondu podaril kvintesencialni glasbeni karakter, ki z Jamesom ostaja še danes in so se mu spoštljivo poklonili vsi skladatelji, ki so v zadnjih 49 letih pisali glasbo za franšizo, še posebej David Arnold, ki za Bondovo glasbeno plat skrbi zadnjih 14 let. Barry je nenadoma doživel infarkt, čeprav je bil pri 77 letih še precej vitalen in čvrstega zdravja. A očitno je prišel njegov čas in na veliko žalost mnogih ljubiteljev filma in filmske glasbe se je 30. januarja 2011 poslovil. Naj se sliši še tako klišejsko, a zame ne bo nikoli umrl, saj ostaja njegova glasba večna in neminljiva. Poleg soundtrackov za 11 bondiad je Barry seveda napisal še na desetine drugih (npr. Dances With Wolves, Out of Africa,The Lion in Winter …), a meni osebno so najljubši prav njegovi 007 soundtracki, še posebej npr. Diamonds Are Forever, Moonraker in The Living Daylights, njegov izjemni 007 glasbeni labodji spev iz leta 1987.

Še vedno težko verjamem, da ga ni več. Sem zelo žalosten, saj sem že od otroštva velik oboževalec Bonda in vsega, povezanega z njim in spomnem se, da sem se že kot 10-letni smrkavec začel zavedati, kako odlična je glasba v vseh teh starih filmih o Bondu, ki sem jih vedno gledal z navdušenjem in odprtimi usti. Ko je bila ena mojih največjih strasti, zbiranje CD-jev z orkestralno filmsko glasbo, še v povojih, sem si zelo od začetka (ob soundtrackih Johna Williamsa) najbolj želel prav Bondovih soundtrackov. Danes, ko jih imam vse, so že leta in leta v samem vrhu mojih najbolj poslušanih CD-jev. In tako bo tudi ostalo, nedvomno najbolj ravno po Barryjevi zaslugi.

Je naključje, da JB lahko pomeni James Bond ali John Barry? Če vprašate mene, nikakor. Srečno, maestro!

Ni komentarjev: