Namárië, 2007

Evo, to je to, Bondovo leto '007 se poslavlja, še nekaj dni in vstopili bomo v MMVIII. Božič je že mimo, seveda pa bo magični čas poslušanja božičnih in novoletnih pesmi, obdarovanja, pokanja petard in ognjemetov (žal), gretja pred kaminom, srkanja vročega čaja/kakava/kuhanega vina, sanjarjenja in podobnih prijetnih zadev trajal vsaj še nekaj dni. Zavoljo vsega naštetega in še tisoč in ene stvari mi žal ni uspelo napisati prav nič vse do danes, pa še danes je čas kar skopo odmerjen, saj sem imel dopoldne še vajo z orkestrom, čez kakšni dve uri pa šibam spet v LJ (jutri in v petek služba).

December je vsako leto res nor in vesel, če si glasbenik, še toliko bolj, saj je to koncertno eden najbogatejših mesecev v letu. V PO Logatec tečejo še zadnje priprave na božično-novoletni koncert, ki bo pojutrišnjem ob 19h v večnamenski dvorani. Vsi še enkrat prijazno vabljeni! Če sodim po tehle zadnjih vajah, bi nam moralo kar solidno uspeti (še posebej se veselim Fanfar za preprostega človeka, Vltave, Velikih kijevskih vrat in Sambande), očitno pa bo soliden tudi obisk, saj so karte v predprodaji menda že razprodane (seveda pa se jih bo dalo kupiti tudi neposredno pred koncertom). Glasbeniki bomo skladbe še malo pobrusili na jutrišnji generalki in na petkovi tonsko vaji, potem pa - akcija! Vsem, ki boste prišli, želim prijeten večer in poslušanje, napišite potem tukaj na blogu kakšen komentar, kako se vam je zdelo.

Glede na to, da je v naši družini tradicionalno vsakoletno božično-novoletno obdarovanje 24. decembra zvečer, se lahko tudi že malo pohvalim z darili. Povrnjen sem dobil dobršen del finančnih sredstev, vloženih v nova očala, ki sem jih šel v ponedeljek po službi iskat v Clarus v BTC (in preživel!) in so koštala 220 €. Okvir je precej podoben prejšnjemu, le da je nekoliko močnejši, močnejše pa so žal tudi leče, saj se mi je vid na vsakem očesu poslabšal za četrt dioptrije, tako imam zdaj -1,5 na levem in -2,0 na desnem očesu. Okvir je Lafontov, leče Essilorjeve in spet vidim, kot bi bil Superman. Yeah! :-)

To pa še ni bilo vse, "padlo" je tudi 20 funtov za skorajšnji obisk Londona, pa DVD Dumb & Dumber (seveda od sestre), pa še kakšna malenkost in seveda na kile čokolade in ostalih dobrot. :-) Ko sem ravno omenil London - ko sem se v ponedeljek popoldne dobre volje, oborožen z novim super-vidom in z zavestjo, da so pred mano sveti večer, božič in še en dan frej, mi je dobro voljo pokvarila novica, ki sem jo ujel med poročili na Valu 202, in sicer to, da bodo na največjih angleških letališčih (med katera spada tudi Stansted, na/s katerega letimo z easyJetom) januarja trije štrajki, eden od njih pa seveda točno na datum, ko letimo nazaj - 7. januarja. Tako da zdaj sploh ne vem točno, kako in kdaj bomo sploh prišli domov. To bo treba nekako izvedeti, verjetno bom poskusil poklicati easyJet na Brniku (se opravičujem - na letališču Jožeta Pučnika!) in jih povprašati, kako in kaj. Vseeno pa ne bom dovolil, da mi ta zadeva pokvari izlet in/ali koncert, ki se ga tako veselim. Bo že. :P

Decembra pa se je sicer dogajalo toliko tega ... Ker še vedno velja, da slika pove več, kot tisoč besed, sledi mini "fotogalerija" z nekaj utrinki. :-)

Z Neisho v backstagu Kreslinovega koncerta v CD v četrtek, 13. decembra. Še nikoli je nisem videl tako seksi zrihtane! ;-)

Z Gašperjem, bobnarjem Malih bogov in dobrim tolkalskim kolegom, na taistem koncertu. Zrihtal je tudi ekskluzivni free backstage pass. Hvala, Gapi! :-)

Vesela družba na vrhu Sv. Lovrenca nad Polhovim Gradcem v soboto, 15. decembra. Bilo je strmo in mrzlo, a super vreme in dobra družba sta naredila svoje. Bil je krasen izlet!

Z Urško na zasluženi južini po taistem pohodu.

Istega dne smo imeli z LD Zeleni oblaki še zadnji letošnji literarni večer v Rovtah nad Logatcem. Bilo je kul, kot vedno, kot priča tudi tale fotka "trioleta poetov". :-) Od leve: moja malenkost, Tim, Borut. Naslednji literarni večer bo 8. februarja v Logatcu, ko izide tudi naš novi, že tretji zbornik Čas besed v oblak ujet III (v katerem bo objavljen tudi moj sonetni venec o Bernu in Lúthien, o čemer sem že pisal).

Ja, decembra se res dogaja. Ampak to niti ni tako zelo slabo - vsaj dolgčas ni. :D Uživajte še tele zadnje dni v '007 in se (verjetno) beremo naslednje leto. Želim vam lepo, trezno in varno silvestrovanje in, saj veste, kako pravi stara ljudska modrost, pazite, kaj boste počeli 1. januarja, saj boste potem to počeli celo 2008! :-) Srečno!

3. december

S teboj tisto tiho noč se je širil do neba glas osamljenih želja,
z jutrom pa najlepši dan mi pokazal je zlato, a še vedno je hudo ... (Prisluhnimo tišini, 3. december)

Tako nekako so prepevali Prisluhnimo tišini. No, čisto možno je, da se kakšna beseda ne ujema z dejanskim stanjem, a komad sem nazadnje slišal pred dolgimi leti ... Danes smo sicer že četrtega decembra, pa kaj potem. :-) Uf, to me spomne na dejstvo, da bom(o) čez en mesec takle čas že v Londonu! Yeah! Hm, pred enim letom skoraj takle čas pa sem bil v Pragi, kamor sem kot tolkalec spremljal PAZ Vinko Vodopivec.

Sicer pa je 3. december zanimiv datum. Prvič zaradi že omenjenega komada. Drugič zaradi čisto posebne obletnice - 3. decembra 1999 (mater, že osem let je od tega?! :S) sem namreč začel hoditi z Ano G. :-) Tretjič zato, ker se je na ta dan rodil Frenk. 3. decembra, a kar nekaj let po Frenku sta se na ta dan rodili npr. tudi Daryl Hannah (ki sem jo ravno včeraj, na njen rojstni dan, gledal v filmu Memoirs of an Invisible Man, ki sem si ga za nekaj € omislil na letošnjem knjižnem sejmu) in Julianne Moore. Našel bi se še kakšen razlog, ampak saj jih je dovolj. 3. december je preprosto kul, and that's a fact. :-)

Evo, začel se je veseli december. To vem, ker so po radiu začeli že vrteti komade, kot npr. Do They Know It's Christmas, Last Christmas (seveda WHAM!), Bela snežinka, Na božično noč ... Tudi Ljubljana, BTC, City Park itd. so že vsi v lučkah in veselo se že zapravlja na tone keša za darila v prednovoletni nakupovalni mrzlici. Sam se ji bom letos verjetno večinoma izognil, saj imam za zapravljanje bore malo manevrskega prostora, ker sem precej € za London že zapravil (treba je bilo kupiti letalsko vozovnico in vstopnico za koncert), precej pa še bom, ko bom dejansko tam, zato sem zadnjič doma poprosil domače, da naj mi vsak pove svoje najljubše sadje, da ga kakšno kilo dobi za novoletno darilo, saj si kaj več verjetno ne bom mogel privoščiti. :-)

Sicer pa je prednovoletni čas kot običajno pester in zanimiv. Ž. je tako očitno odkril Puschluschtae (kjer pojeta moja glasbena znanca iz Rovt, brata Martin in Bert Logar), Godler razlog za Hitlerjev samomor (citiram: "Na površje so namreč prišli domači amaterski posnetki iz bunkerja na katerih je razvidno, da je Hitlerja ob živce, in posledično v samomor, spravil sendvič s klobaso, ki ni hotel iz avtomata. "), soblogerka Black Rose iz Postojne pa Robin Beck (oz. njen komad First Time iz leta 1988, ko se verjetno še rodila ni).

Med pisanjem bloga se mi na laptopu vrti najden DVD Nightwish v živo, ko je z njimi še pela Tarja Turunen, in ravno se je odvrtel komad Wishmaster z istoimenske plošče, ki bi ga res vsakdo moral poslušati tudi v misheard lyrics varianti. Smešno za crknit, definitivno polepša dan, je pa seveda priporočljivo, da poznate tudi originalno besedilo. Hard porn will find a way! :-)))

Toliko za danes. Uživajte veseli december, se beremo - še letos! :-)

Revolucionarni sonet

You say you want a revolution, well, you know, we all want to change the world ... so peli The Beatles. Frédéric Chopin je davnega leta 1831 napisal čudovito Revolucionarno etudo v c-molu (Jordan Rudess: "Dobra vaja za mojo levo roko"! :)), s članicami in članom Literarnega društva Zeleni oblaki pa smo na včerajšnjem srečanju z improviziranjem v kakšne pol ure napisali pravi pravcati "revolucionarni sonet". :) Objavo si vsekakor zasluži tu na blogu, pa tudi kje drugje - morda ga pošljem na naslov Urada predsednika vlade ali na Delova Pisma bralcev. Nedvomno bi požel velik uspeh. :) Sonet ima sicer tudi "uradni" naslov, ki pa naj zaenkrat ostane v krogu Zelenih oblakov. Uživajte v branju in izrazite (ne)strinjanje! :)

Revolucionarni sonet

Za višje plače narod se boril je,
v soboto na veliko demonstriral,
zariplih lic je vpil, promet oviral,
že davno up na boljši čas zgubil je.

Nekdanjih dni v pozabo izobilje
odšlo je, upokojenec je shiral,
študent se po zaslužku je oziral,
nad delavcem tajkunsko je nasilje.

Pošteno delo prave cene nima,
gospôda je delodajalska gluha,
ne sliši prošenj, lažno pa jim kima ...

In vlada, ki za vse je brez posluha,
naj ve, da zdaj, ko je na pragu zima,
obljub smo siti, ne pa tudi kruha!

Tempus fugit irreparabile ...

... je že davno tega v svojih Georgikah pomodroval Vergil, in imel je prav. Pretekli konec tedna sem namreč vstopil že v svoje 27. leto. Hudiča! No, po eni strani sem seveda še smrkavec, a starost preko četrt stoletja tudu že nekaj pomeni. Bližam se Kristusovim letom. Kyrie eleison! :) Rojstnodnevna "bera" je bila kar bogata. Veliko iskrenih čestitk, objemov, stiskov rok, poljubov, dobrih želja, sladkarij, SMS-ov in, last but not least, tudi nezanemarljiva količina trdne €-valute. Hej, splača se starati! :D

Pa poglejmo, kaj sem v preteklih dveh dneh naročil:

Čudovito. Seveda se daleč najbolj veselim zadnjega popolnega soundtracka Jacksonove TLotR filmske trilogije, ki je končno izšel. Naročil sem ga danes pri Amazonu, tako da ga pričakujem v naslednjih 10-14 dneh. Dve plošči, ki sem ju naročil pri Varèse Sarabande Soundtrack Clubu, bosta poslani šele po 3. decembru, tako da prideta nekje v sredini naslednjega meseca, kar pa je seveda ravno prav, ker The Lord of the Rings - The Return of the King Complete Recordings (štirje avdio CD-ji + en obojestranski DVD), o katerih so se že obsežno razpisali npr. na Filmtracks in SoundtrackNet, še posebej težko čakam.

Kot zadnjih nekaj let, smo se za moj rojstni dan tudi letos odpravili na Gorenjsko, natančneje v Šenčur, kjer stoji čudovita Gostilna Ančka, ki jo vodita zakonca Magdič in ki je pred leti gostila npr. samega Rogerja Moora, ki kar ni mogel prehvaliti njene čudovite kulinarične ponudbe. Če je poskusil njihov sesekljan zrezek v gobovi/smetanovi omaki s širokimi rezanci, še posebej sočustvujem z njim. Resnično božansko. Če bi imeli angelčki ritke ... :) Če Ančke še ne poznate ali se tam še niste ustavili, vam obisk definitivno najtopleje priporočam. Manj kot ***** si nikakor ne zaslužijo! Ko smo bili že ravno v Šenčurju, sem hitro poklical še preljubo Meto - Celebriel, ki si je mogla na račun mojega sitnarjenja sicer zelo na hitro posušiti lase, a ji je vendarle uspelo, tako da je le uletela na kavo. :)

Takole pa je bilo v nedeljo, 18. novembra na zborovskih Sozvočenjih 2007 v Zagorju, kjer sem s tolkali pri dveh skladbah (Pavle Merkù: Tonanina tonana in Čarni kus II) spet spremljal ŽePZ Tabor Logatec pod vodstvom Zdravka Novaka. Bilo je kar prijetno, srečal sem tudi starega tolkalskega kolega Miho Koritnika (igra v Orkestru Slovenske policije) in takorekoč že slovensko tolkalsko legendo Alojza Gradiška (igra v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija). Kot tolkalec sem si do sedaj nabral že kar nekaj sodelovanj s pevskimi zbori (MePZ Adoramus, PAZ Vinko Vodopivec, ŽePZ Tabor) in prav vsaka od teh izkušenj je za tolkalca, ki je sicer večinoma orkestrski glasbenik, po svoje dragocena. Treba je znati igrati z drugimi, jih poslušati, se jim prilagajati. Pri pevcih je to še posebej pomembno.

Doma v Logatcu smo danes končno dobili ADSL (SiOL-ov 1 Mbit/256 kB paket). Ker pa je naš skoraj 10 let stari PC svoja najboljša leta že zdavnaj pustil za sabo in se bova s sestro s svojima laptopoma zaenkrat na internet povezovala samo brezžično, sem danes v Big Bangu Giga v BTC-ju nabavil še brezžični router LinkSys WRT54GL. Jutri po službi letim v Logatec (po radioamatersko bi se reklo na QTH :)), kjer bom poskusil zadevo zmontirati, potem pa se mi bo mudilo še na sestanek LD Zeleni oblaki, kjer se moramo dogovoriti o podrobnostih našega letošnjega zadnjega literarnega večera, ki ga bomo imeli 15. decembra v knjižnici v Rovtah (in tako zaključili "turnejo" po logaški občini, saj smo že obiskali Hotedršico, Laze in Logatec). V petek bo spet čas za vaji simfoničnega in pihalnega orkestra, a to je že druga zgodba za kdaj drugič ... :) Za danes bodi dovolj; uživajte, se tipkamo!

Levstik 2007

Včeraj se je zgodil 21. tradicionalni Levstikov pohod od Litije do Čateža, ki sem ga sam letos prehodil že dvanajstič. Sicer imam v dnevniku uradno potrjenih le 11 pohodov (vključno z včerajšnjim; ker je v starem zmanjkalo prostora, sem dobil tudi nov dnevnik skupaj s prenosom desetih pohodov), ker prvo leto, ko sem se pohoda udeležil (1994), dnevnika še nisem imel oz. sploh nisem vedel, da obstaja.
Kakorkoli že, letos je bilo resnično čudovito vreme, pravzaprav se mi zdi, da v vseh letih, odkar se udeležujem pohoda, še nismo imeli tako lepega vremena. Jesen je pač letni čas, ko hitro preseneti (ali pa tudi ne) kakšno slabo - oblačno, vetrovno, deževno, sneženo ... vreme. Včeraj pa je bilo vsem cca. 15.000 pohodnikom resnično naklonjeno. Nekaj fotk je moč videti na uradni spletni strani pohoda, spodaj pa je naša gasilska fotka, na kateri sam žal manjkam, ker sem pač ravno fotografiral. :)

Od leve proti desni: Draž, Štefan, Breda, Stanka, Ivan, Dragica in Marko. Družba je bila vesela, tako da smo se imeli prav fino - kot tudi vsa leta doslej. Med potjo sem na frekvenci 145.325 MHz prisluhnil tudi kolegom radioamaterjem - soorganizatorjem in spregovoril nekaj besed z radioamaterjem, ki je delal s klubskim znakom S53E/M Radiokluba Litija - S59DLR (žal mi ni povedal svojega imena). Nasvidenje na 22. Levstikovem pohodu 8. novembra 2008! ;)

Kot sem napisal v prejšnji objavi, sem se v četrtek, 8. novembra po službi zapeljal v Logatec na Prolog po laptop HP Compaq 6715b, na katerega že veselo tipkam tudi tele vrstice. Z nakupom sem izjemno zadovoljen. Malo se sicer še privajam na njegove lastnosti (v nasprotju z običajnim namiznim računalnikom, ki sem ga bil pretežno vajen doslej), predvsem na tipkovnico, a večjih problemov seveda ni. Tudi torba svoje delo super opravlja, le da je zdaj, ko je v njej še sam računalnik z vso opremo (napajalni/polnilni adapter, miška ...), postala kar nekako tesna. :) Pri Urški doma, kjer se trenutno nahajam, imajo brezžični router TP-Link TL-WR642G, s katerim WLAN-internet brezhibno deluje iz zgornjega v spodnje nadstopje (kjer je Urškina soba). Enak router bo v kratkem treba nabaviti še za k nam doma, poleg tega pa urediti tudi enega od ADSL paketov, da bo internet končno deloval tako, kot je treba.

Moj zelo drag prijatelj in nasploh fenomenalen človek Mitja Reichenberg je pri založbi Didakta izdal novo knjigo z naslovom Klasična glasba v filmu.

V njej je, kot pravi uradni opis, zbral izjemno veliko število podatkov in na podlagi tega plastično prikazal, kako in na kakšen način so glasbo posameznih velikih imen svetovne glasbe v svojih filmih uporabljali svetovni režiserji, od najbolj znanih vrhunskih umetnin pa do razvpitih uspešnic velikega platna. Knjiga je tako poljudno in privlačno napisan zgodovinski in kritični pregled klasične glasbe, kot je bila uporabljena v najrazličnejših filmih, od nastanka sedme umetnosti pa vse do danes. Vsem filmofilom in avdiofilom jo seveda toplo priporočam v branje, pa tudi vsem ostalim, ki se zavedajo, da film in glasba drug brez drugega pač ne moreta. Če vas zadeva zanima in bi jo radi imeli, se obrnite name in zelo verjetno vam jo lahko priskrbim s popustom nekaj €. ;)

Ta vikend sem si vzel nekaj časa tudi za malo bolj podrobno poslušanje Simfonije št. 0 belgijskega skladatelja Barta Picqueurja, ki jo bomo (vsaj delno) izvajali na jubilejnem koncertu naslednje leto ob 95. obletnici Pihalnega orkestra Logatec. Zadeva je slišati resnično impresivno, bo pa za orkester verjetno kar kislo jabolko, saj je zelo težka (prvi stavek je npr. pisan za pet timpanov, kar je precejšnja redkost). A ko človek enkrat odigra npr. Van der Roostovo Sinfonietto, skoraj dobi občutek, da je sposoben odigrati karkoli. :)

Sicer pa je danes seveda najbolj aktualno vprašanje, ali se bo v predsedniško palačo čez nekaj tednov preselil Türk ali Peterle. Čez nekaj ur bo vse že precej jasno (prikladna je tudi spletna stran DVK). Tudi sam danes še nisem šel volit, bo pa to zelo v kratkem, saj se takoj po dokončanju tega zapisa odpravljam v Logatec na volišče ter domov pod tuš in napakirat za v LJ, kamor se z Urško odpravljava zvečer, ko dokonča delo na volišču v Hotedršici. Kakršenkoli že bo izid, naj bo po vašem okusu. :) Uživajte, se beremo!

HP Compaq 6715b

... bo moj! :) Lepotca, nad katerim se navdušujem že nekaj časa, dokončno pa me je zanj zrajcala sestra, ki si ga je (predvsem v študijske namene) omislila pred kratkim (kupila ga je pri Prologu, kar je tudi moj namen). Tudi sicer se (predvsem HP-jevi) laptopi zadnje čase prodajajo skoraj kot banane na tržnici. V to sem se včeraj lahko prepričal tudi sam, ko sem se po službi zapeljal do Big Banga Giga nasproti Koloseja in si nabavil super Belkinovo torbo za laptop in glej ga zlomka - pred mano so bili na blagajni v vrsti trije ponosni lastniki laptopov in vsi so imeli HP-jeve škatle. Ni kaj, zadeva zna biti res priročna, praktična in uporabna, pa naj bo to za pogledati kakšen film, napisati kakšen članek ali recenzijo, postoriti še kaj za službo, se sprostiti s pasjanso ali kaj čisto drugega. Super zadeva je tudi možnost wireless interneta, kjer je to omogočeno; v zadnjem času je to na vse več krajih - razni lokali, letališča, knjigarne, domovi z brezžičnimi routerji ... Ni kaj, prenosniki so postali (in bodo postali še bolj) nepogrešljivi za sodobnega človeka, ki je ves čas on the move in ki je popolnoma izgubil stik z naravo in duhovnostjo. :) Malo za šalo, malo za res, a laptop je koristna zadeva. Zame bo definitivno.

Aja, včeraj sem si omislil še Badalamentijev Twin Peaks soundtrack, ki je res prava poslastica. Fenomenalno. Uspelo mi je celo napolniti BB kartico za popust in ob naslednjem nakupu nad 50 € imam zdaj do konca leta 20 € popusta. Nedvomno bo prišlo prav. :) Za Musko moram čimprej recenzirati še dve plošči (na obeh sodeluje Andrej Zupan), dve svoji (Legende in Srečanja) pa mi je zadnjič podaril klarinetist Orkestra Slovenske filharmonije Dušan Sodja (na obeh sodeluje s pianistko Tatjano Kaučič). Čez nekaj dni me čaka še ena zelo prijetna dolžnost - naročilo TLotR - TRotK Complete Recordings na Amazonu, 19. novembra pa bo Varese Sarabande objavil nov paket CD-jev svojega Soundtrack Cluba. Hej, le kaj bi brez dobre glasbe?! :) Poleg tega imam v četrtek zvečer vajo z logaškim ŽePZ Tabor, s katerimi bom ponovno sodeloval (mislim, da sem o tem že pisal, podrobnosti o našem skupnem nastopu je moč najti tukaj).

Nezadržno se bliža tudi drugi - in odločilni - krog volitev za novega predsednika Republike Slovenije. V zadnjih nekaj dneh je, kot se zdi, Peterleta kar dobro zagrabila panika zaradi precejšnje prednosti, ki jo ima pred njim - vsaj po mnogih javnih anketah sodeč - Türk. Končno sta od trepljanja po ramenih in vljudnega klepetanja prešla tudi na bolj "žolčne" debate, začel pa je seveda Peterle, ki je po mojem občutku nekoliko v act of desperation stilu začel klobasati, kako da je Türk brez osamosvojitvenih zaslug. Ja, en teden pred dokončno odločitvijo naroda sta se vendarle začela "klati", s tem da je Türk še vedno precej hladnokrven (ali pa daje samo tak vtis) in zadržan, čeprav je na dan prišlo kar nekaj razlik v njunih mišljenjih (zelo zanimiv intervju z obema je bil objavljen tudi v zadnji Sobotni prilogi Dela). Razplet bo vsekakor zanimiv, videli pa ga bomo že čez nekaj dni.
Prišla in minila sta tudi dva državna praznika, 31. oktober z neposrečeno državno proslavo in znameniti prvi-dejmo-zrihtat-naš-grob-lepše-kot-sosed-pa-dajmo-gor-ene-30-sveč-november. :P Kot vsako leto, smo se tudi letos odpravili na Vrhniko, v Ljubljano in na Gorenjsko, kjer je nad vhodom na neko manjše krajevno pokopališče napis, s katerim preminuli, ki na njem počivajo, pozdravljajo svoje obiskovalce in ki da misliti vsakomur, ki jih obišče: Kar ste vi, smo bili mi, kar smo ni, to boste vi! Zares, ashes to ashes, dust to dust, toda tudi the spirit carries on in non nisi morte mutor.

Hura, zelo blizu je tudi že sobotni 21. Levstikov pohod od Litije do Čateža, ki se ga tradicionalno udeležujem že od leta 1994; vmes sem dvakrat manjkal, lani dobil priznanje za desetkrat prehojen pohod, letos pa se veselim že svojega enajstega popotovanja. Zaenkrat kaže, da bo vreme OK (dežja nikar!), družba pa gotovo dobra. Morda se letos pridruži še Miran z družino - pod njegovim mentorstvom sem v daljnem 7. razredu OŠ prvič prehodil pohod, kar je bil conditio sine qua non za "obstoj" v krožku MRK (mladi raziskovalci krasa), ki ga je vodil. Upam, da se tudi letos pridruži prijatelj Marko, družinski člani (vsaj dva :P) in prijatelji in mogoče še kdo. Gotovo bo veselo in fajn, kot vsako leto doslej. Levstik je že vedel (zakaj je za 22-kilometrsko pot, ki jo prehodiš v cca. šestih urah, porabil tri tedne)! :)

Toliko za danes, sapienti sat. Vsem želim lepe jesenske dni; uživajte, se beremo.

Jutri je petek!

Res, prav veselim se ga že. Odkar sem v službi v Sound-techu, vikende pričakujem še težje, kot prej, saj je dela resnično veliko (eden rezultatov moje velike zaposlenosti je tudi rahlo "spanje" na blogu.). Konkurenca na trgu je kar močna in boj hud. A če je na svetu še količkaj pravice, se trdo delo tudi obestuje in rodi rezultate. Hej, tudi diamanti se delajo pod hudimi pritiski. :) Ora et labora!

V zadnjem času mi življenje poleg službe po stari dobri navadi kroji predvsem glasba, kar pa je seveda lahko zgolj pozitivno. V zadnjem času sem bil na kar lepem številu dobrih koncertov, enega solidnega pa sem tudi (so)odigral. To je bil jubilejni koncert ob 35. obletnici Glasbene šole Logatec (na kateri sem pridobil svojo NGŠ tolkalsko izobrazbo) in 10. obletnici simfoničnega orkestra te šole (katerega član sem). (Na ta dogodek sem tudi vabil na koncu prejšnjega zapisa.) Bilo je kar solidno, le ozvočenje je bilo res katastrofalno, "totalen poden" in mislim, da si take polomije GŠ ob takem jubileju ne bi smela privoščiti. Še en minus so bili koncertni listi, tretji pa (ne)zasedenost stolov v dvorani. Vabljenih je bilo menda precej "visokih" gostov - raznih ravnateljev slovenskih GŠ, tudi SGBŠ, ljudje z AG, z MK in ostale "živine" ... Ki pa so, kot vedno, svojo velikost - oz. recimo raje majhnost - pokazali z neudeležbo na koncertu. Po službeni dolžnosti je prišel npr. župan in kljub vsemu je bilo veliko (preveč) govoranc. Vem, da je to ob takih priložnostih neizogibno, a jebi ga. Mogoče pa še dobro, da ni bilo več "visokih" gostov, saj bi v tem primeru verjetno še več govorili. :P Tudi piarovsko je bil koncert bolj slabo pokrit, saj ni bilo napovedi niti v Delu tistega dne, niti na internetu, tudi kakšne večje plakatno-promocijske akcije po Logatcu ni bilo. Scena je bila precej dolgočasna, osvetlitev neposrečena ... Še dobro, da je bila vsaj raven glasbenih performansov spodobna; mislim, da smo tudi s simfoničnim orkestrom dobro odigrali in naredili dobro reklamo za CD, ki je tega dne uradno izšel (Logaški simfoniki v Rimu - v živo), žal pa se, kot sem na hitro videl po koncertu, ni ne vem kako dobro prodajal. Ja, res nismo Jan Plestenjak, pa Saša Lendero tudi ne ...

Za CD pa moram reči, da mi je zelo všeč (naslovnica je zgoraj, njen avtor je (tudi moj dober prijatelj) Vid Sark). Sicer mi ga 100 % natančno še ni uspelo preposlušati, precej pa vendarle že in kar sem slišal, me je navdušilo. Ko smo bili v Rimu, se mi niti ni zdelo, da smo igrali tako dobro. OK, nekaj naredi tudi dobra postprodukcijska obdelava (Martin Žvelc), ampak glavni faktor je vsekakor muziciranje glasbenikov. Očitno nam je kar dobro uspelo. Predvsem Čajkovski, Bizet, Mozart, Dvořák in Brahms so slišati impresivno. Res solidna "debitantska" plošča. Seveda se generalno gledano oz. slišano sliši, da gre za šolski orkester, tudi kakšen kiks se zasliši semtertja, a splošni vtis je zelo dober. Bravo mi! :) Na spodnji fotki pa lahko vidite moje "delovno mesto" s koncerta. :)

Dobri koncerti v zadnjem času, ki sem jih omenjal, so se zgodili predvsem v Cankarjevem domu, kjer sem užival v predstavah Orkestra Slovenske filharmonije (Iz Novega sveta, Slike z razstave) in Orkestra Slovenske vojske (redni letni koncert, tokrat je dirigiral George Pehlivanian). Fino, ne pa fenomenalno je bilo tudi na Barbari Hendricks. Precej zanimivo je bilo na koncertu OSV, po katerem je na zakuski nastala tale fotka:
Od L proti D: Karl Erjavec, Matej Grabnar, George Pehlivanian, yours truly. :) Fotka je slaba, ker je narejena z mojim telefonom, je pa definitivno legendarna. :) Koncert je bil kar kul, žal pa je George, vajen simfoničnega orkestra, preveč eksponiral trobilno sekcijo, saj je "ružilo" takorekoč brez prestanka. Med drugim so igrali Coplandove Fanfare preprostega človeka (zanimiv prevod), ki jih bomo igrali tudi s pihalnim orkestrom na letošnjem božično-novoletnem koncertu, Hačaturjanovega Spartaka in von Suppéjevo Lahko konjenico. Našle so se seveda tudi lahkotnejše zadeve, npr. Melodije bratov Avsenik, Zlatorog in Sousova Washington Post, za konec pa seveda obvezna Tratata, zdaj igra naša muzika, ob kateri je skupaj z orkestrom - je to mogoče?! - zapel tudi maestro Pehlivanian. :)

Še dve muzikalni zadevi, ki se ju ta hip najbolj veselim: izida kompletnega soundtracka tretjega dela Jacksonove The Lord of the Rings trilogije, The Return of the King Complete Recordings. Za razliko od prvih dveh CR (trije CD-ji + DVD) se bo ta raztezala kar čez štiri (sic!) CD-je (). Evo, to so poslastice za prave filmskoglasbene manijake, kakršen sem tudi sam! :) Na Amazonu, kjer se že da videti tudi sezname skladb na vseh CD-jih, izide 6. novembra. Seveda ga še isti dan naročim in čez kakšnih deset dni bo že pri meni! Hura! :)
Druga stvar pa je seveda filmskoglasbeni koncert London Symphony Orchestra, o katerem sem že pisal in ki je zdaj 100 %, saj imamo zanj že kupljene karte, pa tudi letalske karte pri easyJetu so že plačane. London calling! :) To bo nekakšno podaljšano praznovanje novega leta, saj v London letimo že 3. januarja (in se vračamo 7.).

Danes sem na TV spet videl predsednika, ki je (po nekaj mesecih nepojavljanja v javnosti) spregovoril ob uradni otvoritvi novega onkološkega inštituta (ki so ga bojda začeli obljubljati že pred 30 leti). Človek žal izgleda precej slabo, tudi glas in pojava sta zelo šibka. To verjetno ne pomeni nič dobrega ... Vsekakor mu želim(o) vse dobro.

Toše Proeski, sit tibi terra levis. Hón hói theói fílousin, apothnéskei néos.

Lep vikend vsem, uživajte, se beremo!

Smrt nad mestom

Taka je bila slika (posnel sem jo z mobitelom) pred Globalom včeraj okrog 23h, ko sva šla z Urško po koncertu Barbare Hendricks v CD podpisat peticijo proti nasilju varnostnikov pred diskotekami. Čeprav vanje ne zahajava, sva vseeno čutila nekakšno moralno dolžnost, da ob tragični Gorazdovi smrti, o kateri zadnje dni govori vsa Slovenija in poročajo vsi mediji, vsaj simbolično izraziva svoje sočutje in podporo fantovim svojcem in prijateljem.

Zelo hudo je, da morajo umirati mladi ljudje, da se v tej državi kaj/kdo premakne, pa najsi bo to Lipa, Global ali krvave ceste. Preveč je katastrof in končanih mladih življenj in premalo ukrepov, ki bi dejansko kaj uredili. Včeraj zvečer je vrsta sveč izpred Globala (okrog znamenitega dvigala jih je bilo pravo morje) segala mimo vhoda v Konzorcij nekako do Coffee Pointa pod arkadami, danes pa, kot je bilo moč videti v 24 ur, že vse do Šubičeve. Res izjemno, kako množično so se mladi odzvali na tragedijo. Pred Lipo so takrat umrla tri dekleta, a zdi se mi, da je bilo sveč manj. Včeraj zvečer in ponoči je bil Global menda tudi zelo prazen, gor se je odpeljalo le nekaj ljudi, pa še ti so bili (po poročanju POP TV) menda večinoma tujci, ki so se verjetno začudeno spraševali, kakšno spooky zborovanje se gre narod pod Namo. Prizor je resnično spominjal na večer bližajočega se 1. novembra na Žalah. Za vpis v žalno knjigo in podpis peticije je bilo treba čakati v dolgih vrstah, veliko mladih (in starejših) je bilo objokanih in zabuhlih, sveče so prižigali tako nabildani in spedenani tipi, kot tudi brezhibno zrihtane bejbike. V Global se z liftom ni odpeljal (skoraj) nihče od njih. Podporo so prišli izrazit tudi nekateri politiki, npr. Janković, Peterle in Jelinčič.

(Ne)slavna diskoteka je na svoji spletni strani predvčerajšnjim objavila tudi izjavo za javnost, v kateri med drugim pravijo: "Zgroženi smo nad nepreverjenimi izjavami, ki polnijo medijski prostor in pravijo, da se je incident pripetil pred vhodom v discoteko, kot tudi nad izjavami, da naj bi bil v dogodek vpleten varnostnik podjetja VIP Varovanje. Po zadnjih informacijah, ki smo jih dobili od kriminalistične službe, se je incident zgodil na avtobusni postaji v okolici discoteke, vanj pa naj ne bi bil vpleten varnostnik omenjenega podjetja. Zavedamo se, da moramo pogosto plačevati visoko ceno za priljubljenost, vseeno pa nas žalosti, da nas povezujejo z vsakim incidentom, ki se zgodi v bližini naše discoteke."
Gorazda je (ne)znani nasilnež z usodnim (enim samim!) udarcem na tla menda res pobil na avtobusni postaji pred Konzorcijem, a kot je to običajno, se od takih priložnostih praviloma vedno pojavi več različic iste zgodbe in več nasprotujočih si informacij. To niti ni pomembno, naj pa se le zgodi, da bodo Gorazdovega morilca hitro prijeli in ga pošteno kaznovali.

Tule pa si lahko ogledate posnetek Paula Pottsa, Angleža, ki je po sistemu from zero to hero po zmagi na Britain's Got Talent 17. marca letos postal slaven, uspešen in bogat. Odpel je znamenito Puccinijevo arijo Nessun dorma iz Turandota, si prislužil odprta usta žirantov, solze in stoječe ovacije občinstva v dvorani in osvojil srca domala vseh, ki so ga že spoznali, video njegovega nastopa pa je na YouTubu eden največkrat gledanih posnetkov, odkar znamenita spletna stran deluje. Zdaj ima seveda že tudi svojo prvo samostojno ploščo, ki gre menda za med. Res prava zagodba o uspehu. Preprost in simpatičen možakar, ki - roko na srce - zaradi (ne)posrečene zunanjosti, predvsem hecno izraščenih zgornjih zob, deluje kar malo "ubogo", je pred tem prodajal mobilne telefone, ljubiteljsko pel v amaterskih opernih predstavah in enkrat celo šel na karaoke, preoblečen v Pavarottija. Zadnjih nekaj let je poročen, ženo pa je spoznal na internetu. Nekega lepega dne se je očitno opogumil, se prijavil na BGT in očitno vedel, da mu bo zadnja beseda slavne arije, vincerò (= it. "zmagal bom"), prinesla srečo. Bomo videli, kako dolgo-/kratkotrajna bo njegova slava.

Za konec bom še tu naredil malo reklame za slavnostni koncert ob 35. obletnici GŠ Logatec in 10. obletnici simfonikov te šole. Mail sem na kar nekaj naslovov razposlal že včeraj, a malo dodatne publicitete gotovo ne more škoditi. :) Mislim, da bo koncert super, bomo videli, kako bo z obiskom. Vabljeni so predstavniki vseh slovenskih GŠ in še nekaj ostalih "visokih gostov". Zanimivo bo videti, koliko se jih bo v resnici odzvalo. Na naš glavni koncert v Rimu sta bila med drugimi vabljena npr. Morricone in Rode, a žal ni prišel ne prvi, ne drugi. Več sreče prihodnjič.

Takole, na konec prilepim mail, sicer pa grem zdajle še nekaj pojest in malo pogledat PotC - TCotBP, ki se nocoj vrti na POP TV, potem pa po Urško, ki ima danes zadnji šiht v Felixu. Uživajte, pridite na koncert ;), se beremo!

Spoštovani,

prisrčno vabljeni na slavnostni koncert ob 35-letnici Glasbene šole Logatec in 10-letnici simfoničnega orkestra taiste šole. Koncert se ima zgoditi v soboto, 20. oktobra 2007 ob 19.30 uri v večnamenski dvorani (ob OŠ 8 talcev) v Logatcu.

Program je privlačen in vključuje dela Čajkovskega, Masseneta, Dvořáka, Mozarta, Sepeta in ostalih. Orkestru se bodo pridružili še združeni mladinski zbori logaške občine in nekateri solisti. Dirigent bo Marjan Grdadolnik. Ob tej priliki bo izšla tudi prva samostojna CD plošča Simfoničnega orkestra GŠ Logatec s posnetki z letošnje koncertne turneje v Rimu.

Glede na to, da bom med nastopajočimi tudi sam, ste v soboto torej še posebej lepo vabljeni v Logatec na odličen glasbeni dogodek. Se vidimo!

Ripley

Znamenite poročnice (Warrant Officer) Ellen Ripley iz filmske tetralogije o Alienu (pri nas "genialno" prevedenem v Osmega potnika) sem se ponovno spomnil, ker je igralka, ki jo je (predvsem v prvem in drugem filmu) tako genialno upodobila, Sigourney Weaver, včeraj slavila svoj 58. rojstni dan. Irreparabile tempus fugit ... Po drugi strani pa ji ne bi teh let nikoli pripisal. Zame bo vedno neuničljiva in neustrašna bojevnica železne volje, od katere bi se lahko učile Xena, Supergirl, Clarice Starling in še katera. Še na mnoga leta, Sigourney! (Sam sem sicer velik fan Alien Quadrilogy, predvsem prvega in (še bolj) drugega filma, a o tem več kdaj drugič.)

Moja Urška, ki ji je veselo uživanje Guinessa na Irskem (ja, napisala je nov, "postirski" zapis na blogu in dodala tudi precej fotk) očitno pustilo tudi nekaj mentalnih posledic :D, pa je danes "izgubila" svoje ključe. Tukaj v Šiški je v bajti namreč nastanjenih kakšnih deset ljudi in kar nekaj jih svoje ključe pušča na "priročni" polički poleg vhodnih vrat. Čeprav je ta polička enkrat ali dvakrat zamikala tudi mene, sem se ji namenoma odrekel, saj se mi je zdelo, da kar sama kliče po tem, da kdo, ki odhaja od hiše, pa je zaspan/raztresen/kaj podobnega, z nje vzame ključe, ki niso njegovi. In prav to se je zgodilo tudi danes, ko je Urškine ključe pobasala Mateja. Ona seveda trdi, da nehote, but I know better. :P In čeprav je Urška panizirala, da jih je izgubila nekje v bajti ali - še huje - da jih je nekdo ukradel iz vrat, medtem ko je v kanto za smeti (ki je od vrat oddaljena cca. 1,5 metra) vrgla vrečo smeti, ni pomislila na to, kar bi jaz v taki situaciji storil najprvo - pri vseh sostanovalcih preveril, če je kdo slučajno po nesreči namesto svojih vzel moje ključe. Dva telefonska klica (jaz klical Matejo, Mateja klicala mene) sta bila potrebna in stvar je bila razčiščena, Urška pa spet srečna (prej je bila seveda nataknjena in zlovoljna in je moj običajni naval nežnosti, ko pridem iz službe, nič kaj prijazno odslovila). Ah, te ženske ... Kot v True Lies (1994, James Cameron) slikovito pove Gib: Women. Can't live with 'em, can't kill 'em. :)

Do današnje malice, po katero sem šel kot ponavadi v Mercator, sploh nisem vedel, da obstaja legendarna Cockta tudi v 2-litrskih plastenkah. Toliko bolje, kajti nemudoma sem postal lastnik ene. :) Ta pijača pri meni definitivno zmaga nad "večno" Coca-Colo in ostalimi podobnimi pijačami. Okus je bistveno boljši, pa še kofeina nima. Je pa seveda (pre)sladka, zato si jo privoščim le občasno - na primer danes.

Upam, da mi bo danes uspelo prek spleta rezervirati in kupiti karte za koncert filmske glasbe v Londonu, o katerem sem že pisal in na katerega se takoj po novem letu odpravljamo Urška, kolega Matej, njegov prijatelj in moja malenkost. Rezervirati in kupiti bo treba tudi še letalske karte (naslednji teden) in TravelCarde za prevažanje z londonsko podzemno. Veliko olajšanje pa je v potovalni budžet tokrat prinesla predvsem daljna sorodnica Sanja, ki nama je z Urško prijazno ponudila prenočišče pri sebi doma. London, ready or not - here we come, you can't hide! :)

Danes je bil v službi zelo naporen dan in prileglo se je popoldne iti s staršema na pico v Kaščo Mrlačnik na Brezovici in malo poklepetati. Priden je bil tudi Bajko - S57BBA, predsednik Radiokluba Ljubljana - S53AJK, ki je na klubski spletni strani ažuriral seznam članstva - na katerem sem se zdaj po skoraj letu članstva končno znašel tudi sam. ;) Ažuriran seznam članov je tudi na prenovljeni spletni strani KD PO Logatec, kjer so zdaj že dodani tudi mladi nadebudni tolkalski pripravniki, ki bodo svoje znanje prvič resnejše predstavili na našem letošnjem božično-novoletnem koncertu, ki bo - to je zdaj že znano in potrjeno - v petek, 28. decembra. Že zdaj prijazno vabljeni!

Sam bom šel v četrtek zelo verjetno poslušat tale koncert, v soboto pa si bova z Urško privoščila Barbaro Hendricks, ki bo ob spremljavi jazz kvarteta pela komade legendarne Lady Day - Billie Holiday. Ponovno sem bil tudi povabljen k sodelovanju z logaškim ŽePZ Tabor (njihov zborovodja je Zdravko Novak, čudovit človek in glasbenik in drag prijatelj), ki ga bom s tolkali spremljal pri dveh rezijanskih skladbicah Pavleta Merkuja, uspavanki Tonanina tonana in šaljivki Čarni kus II. Punce ju bodo izvedle na letošnjih Sozvočenjih 18. novembra (koncert osrednjeslovenske regije, celoten program si lahko ogledate tukaj) v Zagorju ob Savi. Vmes, prej in pozneje pa se bo gotov našlo še marsikaj ... Ja, ni kaj, zanimiva nova koncertna sezona se je res že začela s polno paro - in prav je tako. Bodi dovolj za nocoj, pa lep teden vsem; uživajte, se beremo!

Urška je nazaj

OK, malo zamujam, saj je prišla "že" v ponedeljek - vlak iz Benetk je bil celo točen in bilo je malo pred osmo večerno uro, ko sva si na glavni železniški postaji v Ljubljani po h'woodsko padla v objem. :) Kako se je imela, je že in verjetno še bo na svojem blogu napisala kar sama, sam pa sem imel do sedaj priložnost videti kar precej fotk, ki sta jih posneli s Petro (danes jih je Urška nebodigalena precej že poslala v razvijanje) in uživati v prinešenih dobrotah - zadnjem Harry Potter soundtracku, Jaws 30th Anniversary Special Edition dvojnem DVD-ju, rabljenem Hannibalu, majhni figurici irish cottage in še kaj bi se našlo, predvsem pa seveda v - Urški. :) Včeraj sem si v službi vzel dopust, tako da sva dan preživela skupaj in uživala in bilo je čudovito. Komaj že čakam vikend - še dobro, da je jutri že četrtek in pojutrišnjem petek! :)

Studio Delo je nov projekt časopisne hiše Delo, znane seveda predvsem po legendarnem časniku, na katerega sva se, takole mimogrede, z Urško ravno včeraj naročila in bova odsihmal Delo od ponedeljka do sobote prejemala kar v Šiško. Dokler sem bil še v službi na CSD, sem ga običajno več ali manj prebral kar tam, zdaj pa dostopa do njega nimam več - v kolikor si ga seveda ne kupim sam, kar se tudi zgodi precej pogosto - in odkril sem, da ga zelo pogrešam. Tudi Urška je rada na tekočem in odločila sva se, da postaneva naročnika. Poleg tega ima Urška kot študentka na naročnino še 10 % popusta, tako da odločitev ni bila pretežka. Zdaj naju zanima samo še, kdaj ga bodo začeli pošiljati (včeraj sva prek spletne strani oddala naročilo, danes pa poslala še Urškino potrdilo o šolanju).
A nazaj k izhodišču - Studio Delo je očitno nekakšen poskus pariranja podobnim novičarskim portalom, kot sta npr. 24 ur.com in rtvslo.si, kjer je najti tudi obilo video novic. Na SD bodo očitno vsak dan pripravljali Novice ob 15h in spremljali vse aktualne dogodke. Stvar - ki seveda sama po sebi ni nič novega - so očitno zastavili precej resno, saj imajo lastno novinarsko ekipo, studio itd. Non nova, sed nove, bi se reklo. Danes sem si iz firbca pogledal, kako je na podelitvi Vikendovih Gongov Lado Bizovičar oponašal Jana Plestenjaka, a sem bil bolj ko ne razočaran. Zvok je bolj slab, performans sam se mi pa tudi ne zdi nič posebnega. Vsaj tisto znamenito latinoloverjevsko nekajdnevno strnišče na obrazu bi si lahko pustil. :)

Včeraj popoldne sva se z Urško zapeljala v BTC, da je Petri, ki je ravno končala šiht v Felixu, vrnila fotoaparat. Potem sva se podala na krajši shopping "pohod" - tokrat na moje veliko zadovoljstvo po tehničnih trgovinah, saj sva najprej uletela v Big Bang Giga, potem v Conrada, v Comshop in nazadnje še v Müllerja. Rezultat je bil seveda nekaj zapravljenih € in nekaj nove lastnine. Sam sem postal ponosni lastnik Logitechovega brezžičnega kompleta miške in tipkovnice Deluxe 650 Cordless Desktop v črni barvi. Poglej, mami, brez žic! :) Mišje revše je ostalo brez repa, prav žalosten pogled. Je pa oboje čudovito, sploh tipkanje na tipkovnico je pravi užitek in danes še dodatna motivacija za pisanje bloga. ;) Kmalu se bom itak razvadil. :) Urška si je tudi sama omislila novo tehnološko čudo, a da ji ne vzamem veselja, bom podrobnosti zamolčal. Rečem lahko samo, da sem ji še vedno fovš. :)

Prihajajoči vikend bo glasbeno (spet) pester. Začelo se bo že jutri, ko imamo z Golaž godbo popoldne nastop pred DSO Kolezija, v petek pa sledi običajna "runda" vaj s simfoničnim in pihalnim orkestrom. V soboto dopoldne (predvidoma ob 10h) naj bi s pihalnim orkestrom nastopili na ljubljanskem Kongresnem trgu, a me malo skrbi vremenska napoved, ki za soboto napoveduje vsaj precejšen hlad, če že ne kakšnih dežnih kapelj. Na hladnem sedeti in igrati pa ni niti najmanj prijetno, sploh za pihalce in trobilce, ki se jim neprestano razglašujejo inštrumenti. Bomo videli, morda pa se nas narava le usmili.

Sicer pa sem prejle pogledal tudi poročila - nil novi sub Sole. Strojanovi se še vedno pregovarjajo z MOP (po zadnji verziji se bodo na novo lokacijo menda lahko preselili šele čez kakšno leto, saj MOL očitno potrebuje toliko časa, da ji ugotovi namembnost - ah, ti Vogoni!), podražitvam še vedno ni videti konca, predsedniški kandidati se še vedno borijo za glasove volivcev in kakovostno zdravstvo si še vedno lahko privoščijo samo tisti z debelimi denarnicami. Welcome to the desert of the real, bi porekel Morpheus. Uživajte, se beremo.

Kaj dela Ditka Haberl?

Evo, pa smo prišli tudi do tega. Ditka Haberl, rdečelasa boginja, legendarna slovenska pevka iz zlatih 70-ih in 80-ih, bivša Dejvijeva žena, članica legendarnih zasedb Bele vrane in Pepel in kri in nepozabna, fenomenalna interpretinja predvsem Privškovih popevk na besedila Elze Budau (Nad mestom se dani, Samo nasmeh je bolj grenak, V meni raste drevo, Dve ženski v meni sta, Ljubezen v f-molu ...) je letos ob svoji 60. obletnici očitno ugotovila, da je čas, da začne delati reklamo za Corega Tabs čistilne tablete za zobne proteze. Hudiča, gospa me je s to potezo kar malo neprijetno presenetila. OK, štekam, da Kuntner (300 kosmatih, nisem vedel, da ima svojo stran!) naredi neko bebavo reklamo za pralni prašek, jasno mi je, da Longyka bere ogromno nekih reklam. Ampak da gre Ditka Haberl delat reklamo za Corega Tabs?! To mi pa kar nekako ne gre skupaj. Fan dotične gospe seveda ostajam še naprej, me je pa kar malo neprijetno presenetila. Stvar ji enostavno ne pristaja.

Nocoj je bilo na POP TV prvo soočenje predsedniških kandidatov. Bilo je kar zanimivo, na trenutke zabavno, dokaj kultivirano (klali se niti niso kaj preveč), le Jelinčič seveda ni mogel iz svoje kože, ko je po stari dobri navadi sitnaril, provociral in se spet znebil kar nekaj hudih izjav. Verjetno ga je še dodatno podžigal pogled na Pečeta, ki je v srajci, hozentregarjih in kot običajno "brezhibni" frizuri sedel na tribuni in mahal z zastavico. Toda hej, jebi ga, Zmago plemeniti pač mora ohraniti svoj trademarkovski ego, sicer bi razočaral vse svoje simpatizerje in potencialne volivce. Po svoje mi je všeč, ker ima jajca in si upa na glas povedati marsikaj, kar si marsikdo drug ne, po drugi strani pa mi gre pogosto precej na ledvice, pardon, jetra. Volil ga vsekakor ne bom (še nisem odločen, kdo bo srečnež, ki bo deležen mojega glasu :D).

Urška je danes spet napisala nekaj novega, prav pridna je. Danes sta še zadnjo noč v Corku, jutri pa se selita v Dublin, od koder v ponedeljek letita domov, kot sem že pisal. In končno bova spet skupaj, jeee! :) Ja, kar težka in dolga je, takole skoraj tri tedne samevati. No, saj dejansko nisi sam, a gotovo vsi veste, o čem govorim. ;) Kako že poje bivša Olivija: Saj veš, da vsak je vedno sam/in kdor prizna si, da je sam, ta ni več sam ... Jutri zvečer, kot sem že pisal, imamo v Lazah z LD ZO literarni večer, sobotni happening pri Lei pa žal odpade, ker je njena babica padla in se poškodovala. :( Škoda, ampak prepričan sem, da bomo zadevo kdaj drugič nadoknadili. Jutri bom prebral tri pesmi: Zakaj je nocoj tako malo ljudi ali O, danes vas je pa veliko prišlo (odvisno seveda od danih razmer), Krvavo jesen ter Ob dnevu spomina, kjer bova z Vando, avtorico izvirne pesmi, nastopila skupaj; najprej bo ona prebrala svoj original, potem pa še jaz svojo "sonetizirano" verzijo. Mislim, da bo to super in da bo tudi dosežen pravi učinek, zna biti prav srhljivo dobro. Prav komaj že čakam. :) Sicer smo po koncu vsi vabljeni še k Vandi na fešto, vseeno pa upam, da mi bo uspelo na hitro uleteti tudi na drugi del godbene (prenovljena stran!) vaje, simfoničnega in levji del godbe bom jutri žal zamudil.

V zaključni fazi so tudi dogovori za koncert filmske glasbe LSO v Londonu 6. januarja 2008. Šli naj bi Urška, Matej (glasbena sorodna duša in soJWfan(atik)) in mea parvitas, morda še en Matejev kolega. Letelo se bo zelo verjetno z easyJetom, tretjega tja, sedmega nazaj (najcenejša letalska kombinacija). Velika razbremenitev za potovalni budžet bo prenočevanje pri Sanji, hčerki sestrične moje VGM (= Velecenjene Gospe Mati, thanks to Ana Geohelli), ki že od otroštva živi v Londonu in se zadnja leta vidiva enkrat ali dvakrat letno, ko pride za kakšna dva tedna v Slovenijo. Dobila sva se prejšnji teden, debatirala in včeraj mi je SMS-ala vzpodbudno novico, da smo dobrodošli za prenočevanje. :) Le še zadostno količino € za letalske, koncertne in podzemnoželezniške karte ter za fasengo, shopping in ostale malenkosti bo treba napraskati. Wish me luck. :P

Takolele, ura je že pozna in jaz moram še pospraviti po sobi, se napakirati, stuširati in podobne neumnosti. :P Naslednji blog bo verjetno napisan naslednji mesec, razen če me piči kaj, da ga napišem v nedeljo popoldne/zvečer, ko pridem nazaj v LJ (mogoče vtisi z jutrišnjega literarnega večera ali kaj podobnega). Vsem bravkam inu bravcam torej poželim karseda prijeten vohenend. Uživajte, se beremo!

Dies irae!

... dies illa/solvet saeclum in favilla/teste David cum Sibylla!/Quantus tremor est futurus,/quando iudex est venturus,/cuncta stricte discussurus!

Dies irae, znamenita srednjeveška temačna sekvenca o sodnem dnevu, ki jo je v svojem Requiemu uglasbilo že ničkoliko skladateljev, je pretekli torek v zahodni Sloveniji, predvsem seveda v Železnikih, zadonela v grozljivi izvedbi Narave. Tiste Narave z veliko začetnico, ki nam v resnici kroji usode in življenja (večina ljudi namreč živi v utvari, da so popolni gospodarji svoje usode in življenja sami). Ob trenutkih in katastrofah, kot smo jim bili priča prejšnji teden, se človek dejansko zave, kako smo pravzaprav majhni in nemočni. Kako proti naravi, ko se odloči udariti po nas, ne moremo nič - ali pa zanemarljivo malo. Zadnja leta se to kaže vse pogosteje. In verjetno se bo pogostnost še stopnjevala. Bog nam pomagaj, kajti nihče drug nam ne bo. Sami si ne moremo ali celo nočemo.

Včeraj sem najhuje prizadeti občini Železniki prek Klika NLB nakazal 10 evrov. Vem, zanemarljiv znesek, a kaplja v morje je. Tako ali tako povsod poudarjajo, da višine donacij niso pomembne; vsak naj daruje po svojih zmožnostih. Moje zmožnosti so trenutno bolj uboge, a ko nas bo deset darovalo 10 evrov, si bo nekdo lahko kupil npr. nov komplet posteljnine ali kakšno majhno omarico in plemenit namen bo dosežen. Darujte po svojih zmožnostih tudi vi, bodite solidarni s temi ubogimi ljudmi, ki so izgubili vse in v nekaj urah postali brezdomci. Predstavljajmo si, da smo na njihovem mestu, sočustvujmo z njimi. Razumeti jih ne moremo (to bi pač zmogli le, ko bi se bilo isto zgodilo tudi nam), lahko pa čutimo z njimi in jim poskušamo pomagati. Slovenci to znamo, kljub pogosti privoščljivosti ob tuji nesreči, splošni fovšiji, odtujenosti in odljudnosti, po katerih smo znani, znamo vendarle tudi stopiti skupaj in si pomagati. Spomnite se samo izjemnega vzdušja ob osamosvojitvi pred dobrimi 16 leti, pa nogometne pravljice pred leti. Tudi mi smo lahko eno, če hočemo. Le dovolj velika (ne)sreča je potrebna. Tokrat smo se spet izkazali; ljudje na prizadetih območjih imajo oblek in prostovoljcev za delo skoraj že preveč. Zdaj se seveda najbolj rabi denar; tudi RTV Slovenija je med izjemno uspešnim dobrodelnim koncertom pretekli petek in po njem zbrala menda okrog pol milijona evrov. Pomagajmo drugim, da bodo nekoč, če bo to potrebno, tudi drugi pomagali nam! Bog ne daj, da bi bilo potrebno, a nikoli se ne ve.

Takole pa izgleda Brú hostel v irskem Corku, kamor sta se danes za pet dni "vselili" Urška in Petra. Počasi se že bližata koncu svoje avanture, saj imata pred sabo "le" še pet dni Corka in njegove okolice, potem pa za vikend kreneta v Dublin, od koder sta začeli in od koder v ponedeljek zgodaj zjutraj letita nazaj domov. Pohvalno je, da je Urška precej pridna pri sprotnem pisanju svojega bloga, saj prav prijetno popisuje njune popotne dogodivščine. Še posebej sem se nasmejal ob včerajšnjem zapisu, čeprav se zavedam, da ni bilo njima niti najmanj smešno, a napisano je tako sočno, da je smeh kar težko zadržati. :) Ja, na takemle potovanju se ti (lahko) zgodi vse mogoče, od zelo prijetnih do zelo neprijetnih stvari. Dobro je seveda, da je prvih čim več in drugih čim manj. Mislim, da gre Urški in Petri kar dobro, le presenečen sem bil nad Urškinim stavkom: "Zanimivo je tudi to, da sem mislila, da bom stalno totalno evforicna in nvadusena nad vsem tu, na Irskem, vendar ni ravno tako." Mogoče je šlo za tisto znano situacijo, ko so pričakovanja tako (pre)velika, da potem pravi rezultati kar nekako izostanejo ... Vseeno pa uživata in se imata lepo, namen je torej dosežen. Moram pa priznati, da svojo drago zdaj že zelo pogrešam (čez en teden takle čas se bova lahko že tiškala :)) in da komaj čakam, da jo danes teden zvečer poberem na železniški postaji (vlak iz Benetk pripelje ob 19:42 - če seveda nima zamude :P).

Sicer bo konec tega tedna zelo zanimiv v literarnem smislu, saj se bosta zgodila kar dva zanimiva literarna hapenninga - prvi bo že napovedan literarni večer LD Zeleni oblaki (naslovljen V zavetju pozaspalih trav), ki bo v petek zvečer v Lazah, drugi pa bo bolj "interne" sorte in se bo zgodil pri prijateljici Lei doma, kjer se nas bo zbralo šest ljubiteljev poetičnega in bomo tudi nekoliko kostumirani brali svoje najljubše pesmi. Mislim, da bo super, pa tudi zelo zanimivo, ker za ostale ne vem, kako in kaj bodo brali. Tudi jaz pripravljam majhno presenečenje, a o tem več kdaj drugič. :)

Danes po službi sem šel v trgovino in si poleg ostalih dobrot privoščil še Die Hard (1988, dir. John McTiernan), zapakiran skupaj s Slovenskimi novicami. Popoldne sem ga pogledal slabo polovico in resnično si zasluži svoj kultni status enega najboljših akcionerjev vseh časov. Odlična zabava. Sploh slasten je seveda Alan Rickman. Film, ki res rula, zato mu Maltin ni zastonj podelil treh zvezdic in komplimentov, kot npr. dynamite action yarn in great action scenes and stunts. Way to go, Bruce! In ta legenda je letos, 19 let po prvem DH posnel še četrti del, ki si ga moram ob priliki tudi ogledati. In kaj se zgodi, ko vrlemu Brucu zmanjka metkov? Legendarni prizor:
Matt Farrell: You just killed a helicopter with a car!
John McClane: I was out of bullets.
Ah, ti Američani ... :)

Hu, po vsem temle nakladanju me je pošteno zažejalo, tako da grem zdajle najprej na eno hladno in zasluženo Cedevito, potem bomo pa še videli, kako in kaj. :) Prijeten teden vsem skupaj, se beremo.

Moj najnovejši sonet

Nastal včeraj zvečer. Z javnim branjem bo "krščen" na literarnem večeru Zelenih oblakov v petek, 28. septembra v Lazah (klik). Vabljeni.

KRVAVA JESEN

Žareča krogla leze za obzorje
in drevje golo listje je 'zgubilo.
Zelenost trav je ivje pomorilo,
spomin zbudilo na brezupa morje.

Pognalo brste je globoko górje,
neštete gorke solze je rodilo,
na rane novo sol je natrosilo.
Bridkósti vsak si njivo svojo orje ...

Jesenski hlad, ki srca se okléne,
s pestjo železno stiska brez miline.
Kar upanja živelo je, uvéne ...

Zatekaj le v polmrtve se spomine ...
Ko jutro se z večernim mrakom sklene,
spoznal boš, kaj so prave bolečine.

Namarië, Gil-galad!

V torek, 11. septembra, ko se je svet spominjal tragedije v New Yorku leta 2001, sem se dokončno odločil in izstopil iz Slovenskega Tolkienovega društva Gil-galad, katerega član sem bil od začetka leta 2004; od zadnjih volitev sem bil tudi urednik društvenega glasila, Sijoče zvezde. Kot sem pojasnil tudi na društvenem forumu, zadnje čase v društvu enostavno nisem več našel prave inspiracije in motivacije za uspešno urednikovanje, obiskovanje srečanj in za ostale društvene aktivnosti. Ker nisem tip, ki bi kar tako zaradi lepšega rinil z glavo v zid, sem se odločil, da izstopim, kajti od nezadovoljnih članov nima društvo nič (kvečjemu kaj slabega), člani pa od njega prav tako ne. Morda se še kdaj vrnem, never say never again, a zaenkrat je bilo to to; so long and thanks for all the fish, kot je dejal Douglas Adams (in Meta - ki ima jutri rojstni dan! :)). Hvala vsem za vse lepe trenutke, preživete na VLS-jih, srečanjih in ob ostalih priložnostih, z mnogimi pa bomo seveda ostali nerazdružljivi tudi izven društva.

Takole pa izgleda sončni zahod nad Galwayjem, kjer se trenutno nahajata moja Urška in njena prijateljica Petra. Čeprav sta odleteli šele v petek, svojo drago že precej pogrešam in kar težko bo zdržati še dva tedna (vrneta se namreč v ponedeljek, 1. oktobra). Pristali sta v Dublinu, kjer sta ostali en dan, potem pa sta se z avtobusom za pičlih 10 € odpeljali kakšnih 250 km daleč (otok sta prečkali z vzhoda na zahod) v že omenjeni Galway, velik nekako za dve naši Celji. Tu bosta ostali še dan ali dva, potem pa ju pot vodi naprej v Limerick. Z Urško sva se včeraj zvečer prvič slišala tudi po telefonu in bil sem prijetno presenečen nad odlično zvezo, saj se tako dobro pogosto ne slišiva niti, ko sva oba v Ljubljani. :P Sva se pa seveda zagovorila kar za kakšnih 10 minut, kar bo treba v prihodnje skrajšati, saj Urško vsaka minuta prejetega klica stane 0,288 evra, torej je samo najin včerajšnji pogovor nanesel okrog 3 €. Sicer imamo zdaj menda res nekakšno evropsko tarifo, a klici v tujini so še vedno precej dragi in tako bo nedvomno tudi ostalo. Drgače pa punci uživata (itak) in prav je tako. Upam, da bo Urška kmalu našla kaj časa, da bo kaj objavila tudi na svojem blogu, kot je obljubila.
EDIT ob 21:37: evo ga! :) (Pa upam, da je tisto o "prehranjevanju izključno z Guinessom samo slaba šala! :P)

Danes sem bil v Rakovem Škocjanu, kjer je Abrahama praznoval Joško, partner Urškine mame in moj trenutni stanodajalec. Sprva sem se za odsotnost mislil opravičiti, ker načeloma ne maram hrupnih slovenskih fešt (porok, raznih obletnic ... - za šolski primer gl. Kajmak in marmelada), ki se žal vse prepogosto "odlikujejo" po prekomernem uživanju hrane in alkoholnih pijač, razglašenem (hej, kolikor pevcev, toliko durov/molov!) petju "evergreenov", kot so V dolini tihi, Že dolgo nismo pili ga, [Vstavi ime] stara kljuka pit' se ga ne upa, Kolkor kapljic, tolko let, Ajnzerji, cvajerji ipd., po bebavih bandih (katerih največja katastrofa je ponavadi ravno v tem, da se imajo za še kako odlične glasbenike), butastih "družabnih igrah" (ki jih najpogosteje naumijo ravno omenjeni "odlični glasbeniki") in podobnih neumnostih. Ogromno ljudi tega seveda ne more razumeti, zato bo v prihodnosti verjetno še marsikdo užaljen, ker me ne bo na njegovo poroko/rojstni dan/obletnico itd. A tovrstna "praznovanja" enostavno žalijo večino mojih estetskih in ostalih predstav o kulturnem praznovanju, zato sem se že pred časom odločil, da se jih na silo pač ne bom več udeleževal (kar sem včasih počel), če ne bo šlo drugače, pač tudi za ceno kakšne zamere ali slabe volje.
Tokrat sem se odločil drugače, ker se je zadeva začela že ob 13h, pa tudi Joško se mi ne zdi tip, ki bi si sam želel obupne fešte, ki sem jo opisal zgoraj. Bilo je seveda prav prijetno in bilo mi je kar malo žal, da sem moral oditi že ob 15h, saj je bilo treba do LJ zapeljati Natašo (Urškino sestrično), ki je ob 16h delala, pa Anjo (Joškovo hčerko) in Petra (Urškinega brata). Tam je bil tudi cimer Luka, kitarist skupine Piksna, ki je s kolegom harmonikarjem skrbel za glasbo (nekaj popolnoma drugega, kot tisto, kar sem opisal zgoraj - bravo!) in bo - vsaj upam - ko se vrne v Šiško, s sabo prinesel tudi nekaj rojstnodnevne torte, ki je zaradi prezgodnjega odhoda nismo dočakali. :)

Danes je 83 let stara legendarna Lauren Bacall, vdova po pokojnem Humphreyju Bogartu. Vse najboljše. (Joško ima sicer rojstni dan jutri, tako da si ga deli npr. z Meto (kar sem omenil že prej) in celo z našim trenutnim predsednikom vlade. :P) Kmalu pa bosta slavila tudi prijateljica Katarina in meni zelo ljub skladatelj, pisatelj, teoretik, sociolog in še marsikaj, predvsem pa prijatelj Mitja Reichenberg. Rojstnodnevno torej kar zanimiv mesec. :)

Tale blog sem začel pisati pred slabima dvema mesecema in očitno mu gre kar dobro, saj ga je v tem času, če lahko verjamemo števcu obiskov, obiskalo že preko 1.130 bralcev (kar pomeni skoraj 19 na dan - OK, precej obiskov je verjetno tudi podvojenih). Poleg tega sem na blog postavil tudi anketo z vprašanjem bralcem, kakšen se jim zdi blog. Odgovorilo jih je žal samo osem (8), a rezultat je vseeno vzpodbuden - kar sedem (7, 88 %) od teh jih je izbralo odgovor "Odlično, kar tako naprej!", le eden (1, 12 %) pa "No ja ... Precej zgrešen projekt." Tudi po mailu in "v živo" sem dobil kar nekaj pohval in vzpodbudnih besed. S pisanjem bom vsekakor nadaljeval in se seveda še naprej trudil po svojih najboljših močeh, vsem pa najlepša hvala za branje in obiske bloga ter za pohvale in vzpodbude. Še na mnoge bloge! :)

Takole, grem še dol v dnevno pogledat, če je kaj pametnega po TV (ob 22:25 se na POP TV začne The Godfather: Part II) in mogoče še poiskat kaj za pod zob, potem pa bo treba ne prepozno v krpe, kajti jutri se začne nov delovni teden. Začnite ga uspešno in ga seveda tako tudi nadaljujte. Uživajte, se beremo.

Urška gre na Irsko

V petek odhaja moja draga - ki je, mimogrede, med čisto svežimi blogerji (ah, ta zarečeni kruh ... :)) - s prijateljico Petro za dobra dva tedna na Irsko, s čimer si bo izpolnila že kar dolgoletno željo po obisku te lepe dežele. Več o vsem skupaj lahko preberete na njenem blogu. Danes je objavila svojo drugo objavo in lepo je videti, kako se je od mene naučila npr. priročnega linkanja in vstavljanja fotk. :) Gotovo se bosta imeli s Petro super, obljubila pa je tudi, da bo v tem času poskusila tudi na blogu objaviti kakšen vtis in/ali fotko. Upajmo, da bo res tako. (Na zgornji fotki pa je ena od kamenodobnih grobnic v Carrowmoru.)

Sedim torej akole zvečer pred računalnikom, poslušam čudovit Mozartov ofertorij Alma Dei creatoris, KV 277 v F-duru za SATB, soliste in godalni orkester iz leta 1777 in razmišljam, da bo to Urškino potovanje pravzaprav tudi čas, ki ga bova v zadnjih skoraj štirih letih, kar sva resno skupaj, najdlje preživela ločeno. No, pravzaprav "ločeno", saj smo v 21. stoletju tako ali tako lahko ves čas v stiku prek različnih sodobnih pripomočkov (računalnik, mobilni telefon ...). Torej - "ni pene", seveda pa je Urška vseeno potočila nekaj solzic in tudi meni se je bilo pri srcu kar nekolikanj milo storilo. :) Seveda sem dobil navodila v smislu zalivanja rož, menjavanja brisač in podobnih neumnosti :), ampak najbolj bom pogrešal žensko družbo. Še sreča, da imam tudi nekaj super prijateljic, s katerimi se je vedno znova veselje družiti, kajne, Lučka, Lea, Nerlisa, Meta, Janja in še katera? ;)

In zdaj se vrti Chopinov klavirski Nokturno v es-molu (v 3/4 taktu). Sicer mi je od njega bolj pri srcu npr. Revolucionarna etuda v c-molu ali Preludij v e-molu, ampak so seveda tudi vsi nokturni čudoviti. Prejle sem na hitro poklepetal še z Dejanom - S56WDN, ki ima veliko nočnih in ob tej priliki pogosto malo pokliče prek repetitorja na Žagarskem vrhu (S55VZV, RV55, 145.6875 MHz UKV), da mu čas hitreje mine. In čeprav je jesen, sem zdaj že pri prelepi Sibeliusovi simfonični pesnitvi Spring Song, Op. 16. Zares občutena glasbena interpretacija pomladi - sploh zdaj, ko prihaja jesen. :) Kmalu bo čas za ledeno Vaughan Williamsovo 7. simfonijo, Sinfonio Antartico, katere poslušanje in študij sta mi, odkar imam tudi partituro, sploh v posebno veselje.

Danes sem bil v Logatcu, kjer smo se z Zelenimi oblaki dobili na srečanju, da se po poletju spet vidimo, si kaj povemo, izmenjamo kakšno misel in novo pesem in še malo predebatiramo naš bližajoči se literarni večer V zavetju pozaspalih trav, ki bo v petek, 28. septembra v Lazah (vabljeni!). Bilo je fino, čeprav nas je prišlo bolj malo, sploh smo pogrešali našo drago Branko (Branka, zelo mi je žal, moje srce je pri tebi!). Vseeno pa smo prijetno poklepetali in sploh me je navdušila naša čudovita Tilka. Zelo je namreč presenetila s kar dvema novima sonetoma, ki sta, kot nam je povedala, njena prva, za poskus soneta pa sem jo menda navdušil sam prejšnji teden na Literoadiju (o katerem sem že pisal). Čudovito, Tilka, kar tako naprej! Sploh en sonet, ki ima tudi akrostih, kar kliče po vencifikaciji, kar sem Tilki danes tudi povedal in ji namignil, naj razmisli tudi v to smer. Hej, novim izzivom naproti! :)

Ah, in sedaj Smetanova Vltava ... Res prava simfonična mojstrovina in v izjemno veselje mi je, da jo bomo s pihalnim orkestrom letos zaigrali na našem božično-novoletnem koncertu (ki bo 22. ali 28. decembra). V petek začnemo tudi vaje s simfoničnim orkestrom, s katerim imamo, če še nisem omenil, konec oktobra slavnostni koncert ob 35. obletnici GŠ Logatec, 10. obletnici simfoničnega orkestra te šole in izidu prve samostojne CD-plošče s posnetki SO iz Rima (o koncertni turneji sem pisal zadnjič). Me prav zanima, kakšen bo program in kaj bomo novega dobili na pulte.

Takole, za danes bodi dovolj. Ura je že primerna tisti za spanje in jutri je nov dan. Se kmalu spet kaj tipkamo, čisto za konec pa še modra misel, ki sem jo prebral v Iskrici včerajšnjega Dela: Če hočete ljudi razveseliti, jim pripovedujte o velikih nesrečah, ki so vas kdaj doletele. Avtor je (seveda) Artur Schopenhauer. 'Nuff said. :) Uživajte, se beremo!