
Pričujoči tekst je nastal kot nekakšna "domača naloga" v okviru tečaja na postojnskem
Radiu 94, kjer se, ako bo imela sreča mlade, pripravljam za (honorarno) delo radijskega voditelja. Treba je bilo namreč napisati krajši oseben tekst v smislu komentarja na aktualno temo. In ali bi morebiti kdo pričakoval, da mi bo v hipu padlo na misel kaj drugega kot glasba?! :-)
* * * * *
Sem velik avdiofil in izdatki za nove CD plošče pogosto predstavljajo pomemben, če ne celo pretežen del mojih mesečnih odhodkov. V lasti imam zbirko blizu 1000 originalnih CD plošč, med katerimi je kar nekaj raritet, ki že danes na zbirateljskem trgu prinašajo čedne vsote. Enega največjih užitkov mi predstavlja brskanje po glasbenih trgovinah in na račun tega se pogosto odpovem tudi kakšnemu sobotnemu izletu na morje ali v kino.
Zadnje čase pa vedno bolj opažam, da CD plošče kar nekako izginjajo s prodajnih polic. To je žal najbolj opazno ravno pri zvrsteh, ki me najbolj zanimajo – pri filmski in klasični glasbi ter jazzu. Ponudba je vedno bolj revna, CD-jev, ki so na izbiro, pa vedno manj. Pogosto se dogaja celo, da nove plošče omenjenih zvrsti sploh ne pridejo na naše prodajne police.
Če stopim k policam, na katerih so plošče pop in rock glasbenikov, je izbira boljša. Cene so ugodnejše, nove CD-je se da kupiti kmalu po izidu. Seveda bi bilo utopično pričakovati avdiofilsko usmerjeno družbo, v kateri bi skupinsko bojkotirali nove plošče Atomik harmonik ali Turbo angels in na veliko kupovali plošče "deficitarnih" zvrsti, a vendar s(m)o del vsake družbe tudi ljudje s takim okusom in preferencami. Ker tega, kar nas zanima in kar si želimo, pri nas ne moremo dobiti, smo se prisiljeni znajti po svoje.
Sam se enkrat na leto odpravim v London, nemara največjo glasbeno prestolnico sveta, in se dodobra oskrbim s CD-ji (in si osušim denarnico). V Londonu namreč najdemo glasbene trgovine, ki so v primerjavi z našim največjim Big Bangom kot nogometno igrišče v primerjavi z mizo za namizni nogomet. Za avdiofila so taki prostori hkrati nebesa in pekel – prvo, ker je izbira takorekoč neomejena in drugo, ker je mogoče v taki trgovini zapraviti BDP manjše države, kar pa si seveda lahko privoščijo le h'woodski zvezdniki in arabski naftni šejki.
Največji fetiš avdiofilu predstavlja CD plošča v vsej svoji lepoti in popolnosti, nekateri – in ni jih tako malo – pa še vedno prisegajo celo na vinilne LP plošče. Z užitkom, ki ga zapriseženi, ortodoksni avdiofil doživlja ob tem, ko prime v roko nov CD, ga odvije iz folije, globoko vdahne barvo tiska knjižice CD-ja, natančno prebere spremno besedilo in seznam sodelujočih pri snemanju plošče, se ne more primerjati takorekoč nič. Morda bi le še seks kotiral podobno visoko.
In točno ti in takšni avdiofili s(m)o zadnja leta pri nas popolnoma zapostavljeni. Morda se še kje najde kakšna zakotna, zaprašena trgovina, kjer delajo nam podobni fanatični ljudje, ki nas razumejo in se ob naših jadkovanjih ne držijo za glavo, nas ne gledajo zabodeno in ne kličejo psihiatrične pomoči, temveč smo od njih deležni razumevajočih pogledov, toplih besed in popustov pri nakupih nam tako ljubih magičnih srebrnih ploščkov, s katerih v binarnih nizih ničel in enic zahvaljujoč moderni tehnologiji blagodejno zvenijo čudovite note Bacha, Mozarta, Milesa Davisa in še marsikoga.