sreda, 12. september 2007

Urška gre na Irsko

V petek odhaja moja draga - ki je, mimogrede, med čisto svežimi blogerji (ah, ta zarečeni kruh ... :)) - s prijateljico Petro za dobra dva tedna na Irsko, s čimer si bo izpolnila že kar dolgoletno željo po obisku te lepe dežele. Več o vsem skupaj lahko preberete na njenem blogu. Danes je objavila svojo drugo objavo in lepo je videti, kako se je od mene naučila npr. priročnega linkanja in vstavljanja fotk. :) Gotovo se bosta imeli s Petro super, obljubila pa je tudi, da bo v tem času poskusila tudi na blogu objaviti kakšen vtis in/ali fotko. Upajmo, da bo res tako. (Na zgornji fotki pa je ena od kamenodobnih grobnic v Carrowmoru.)

Sedim torej akole zvečer pred računalnikom, poslušam čudovit Mozartov ofertorij Alma Dei creatoris, KV 277 v F-duru za SATB, soliste in godalni orkester iz leta 1777 in razmišljam, da bo to Urškino potovanje pravzaprav tudi čas, ki ga bova v zadnjih skoraj štirih letih, kar sva resno skupaj, najdlje preživela ločeno. No, pravzaprav "ločeno", saj smo v 21. stoletju tako ali tako lahko ves čas v stiku prek različnih sodobnih pripomočkov (računalnik, mobilni telefon ...). Torej - "ni pene", seveda pa je Urška vseeno potočila nekaj solzic in tudi meni se je bilo pri srcu kar nekolikanj milo storilo. :) Seveda sem dobil navodila v smislu zalivanja rož, menjavanja brisač in podobnih neumnosti :), ampak najbolj bom pogrešal žensko družbo. Še sreča, da imam tudi nekaj super prijateljic, s katerimi se je vedno znova veselje družiti, kajne, Lučka, Lea, Nerlisa, Meta, Janja in še katera? ;)

In zdaj se vrti Chopinov klavirski Nokturno v es-molu (v 3/4 taktu). Sicer mi je od njega bolj pri srcu npr. Revolucionarna etuda v c-molu ali Preludij v e-molu, ampak so seveda tudi vsi nokturni čudoviti. Prejle sem na hitro poklepetal še z Dejanom - S56WDN, ki ima veliko nočnih in ob tej priliki pogosto malo pokliče prek repetitorja na Žagarskem vrhu (S55VZV, RV55, 145.6875 MHz UKV), da mu čas hitreje mine. In čeprav je jesen, sem zdaj že pri prelepi Sibeliusovi simfonični pesnitvi Spring Song, Op. 16. Zares občutena glasbena interpretacija pomladi - sploh zdaj, ko prihaja jesen. :) Kmalu bo čas za ledeno Vaughan Williamsovo 7. simfonijo, Sinfonio Antartico, katere poslušanje in študij sta mi, odkar imam tudi partituro, sploh v posebno veselje.

Danes sem bil v Logatcu, kjer smo se z Zelenimi oblaki dobili na srečanju, da se po poletju spet vidimo, si kaj povemo, izmenjamo kakšno misel in novo pesem in še malo predebatiramo naš bližajoči se literarni večer V zavetju pozaspalih trav, ki bo v petek, 28. septembra v Lazah (vabljeni!). Bilo je fino, čeprav nas je prišlo bolj malo, sploh smo pogrešali našo drago Branko (Branka, zelo mi je žal, moje srce je pri tebi!). Vseeno pa smo prijetno poklepetali in sploh me je navdušila naša čudovita Tilka. Zelo je namreč presenetila s kar dvema novima sonetoma, ki sta, kot nam je povedala, njena prva, za poskus soneta pa sem jo menda navdušil sam prejšnji teden na Literoadiju (o katerem sem že pisal). Čudovito, Tilka, kar tako naprej! Sploh en sonet, ki ima tudi akrostih, kar kliče po vencifikaciji, kar sem Tilki danes tudi povedal in ji namignil, naj razmisli tudi v to smer. Hej, novim izzivom naproti! :)

Ah, in sedaj Smetanova Vltava ... Res prava simfonična mojstrovina in v izjemno veselje mi je, da jo bomo s pihalnim orkestrom letos zaigrali na našem božično-novoletnem koncertu (ki bo 22. ali 28. decembra). V petek začnemo tudi vaje s simfoničnim orkestrom, s katerim imamo, če še nisem omenil, konec oktobra slavnostni koncert ob 35. obletnici GŠ Logatec, 10. obletnici simfoničnega orkestra te šole in izidu prve samostojne CD-plošče s posnetki SO iz Rima (o koncertni turneji sem pisal zadnjič). Me prav zanima, kakšen bo program in kaj bomo novega dobili na pulte.

Takole, za danes bodi dovolj. Ura je že primerna tisti za spanje in jutri je nov dan. Se kmalu spet kaj tipkamo, čisto za konec pa še modra misel, ki sem jo prebral v Iskrici včerajšnjega Dela: Če hočete ljudi razveseliti, jim pripovedujte o velikih nesrečah, ki so vas kdaj doletele. Avtor je (seveda) Artur Schopenhauer. 'Nuff said. :) Uživajte, se beremo!

Ni komentarjev: