četrtek, 16. julij 2009

Maše po jazzovsko, rockovsko in še kako

Jebi ga, toda tole bo še en iz vrste muzikološko-avdiofilskih diskurzov, če jim smem tako reči, ki pa bo menda bolj "poljudnoznanstveno" usmerjen od nedavnega nakladanja o njegovi visokosti tritonusu. ;-) Govora bo namreč o mašah - tistih uglasbenih, ki, kot je lepo izpostavil Peter Schindler (h kateremu se bom še vrnil), s svojimi petimi ali šestimi stavki po običajnem evhariastičnem bogoslužju (Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Benedictus, Agnus Dei) že stoletja navdihujejo skladatelje od Guillauma Dufayja (15. stoletje) do Igorja Stravinskega (20. stoletje) in seveda še mnoge skladatelje za njim.

Raznih čisto klasično komponiranih maš je seveda na stotine in človek se poslušanja (razen seveda nekaterih biserov) hitro naveliča, zato pa so toliko bolj kul v glasbenem smislu nekoliko bolj "nekonvencionalne" maše, kot npr. jazz-rock maše, maše za otroke in "črne maše". Tovrstne glasbene poslastice sem začel odkrivati pred nekako desetimi leti, do danes ugotovil, da jih je zelo malo in da jih je zelo težko najti, a tiste, ki obstajajo, so prave mojstrovine. Naj jih nekaj delim z vami, cenjena blogopublika. :-)

Na zgornji fotki je leta 1947 rojeni danski skladatelj zborovske glasbe Bent Peder Holbech (ne smejte se njegovemu srednjemu imenu, pri Dancih je to pač čisto običajni Peter, kot Pedro pri Špancih in Mehičanih), ki je leta 1978 napisal totalno hudo jazz-rock mašo in jo naslovil Missa Rotna. Sam sem jo spoznal nekako okrog leta 2001, ko jo je pel in posnel logaški MePZ Adoramus pod vodstvom Marjana Grdadolnika. Maša je napisana za običajni SATB mešani zbor, dva solista (sopranistko in baritonista) ter spremljevalni band, ki ga sestavljajo pianist, basist in bobnar. Zaželjeno je, da zna celotna zasedba dobro groovati, sopranistka peti "po jazzovsko-rockovsko" (kakšen bel canto je tu nezaželjen in bi deloval smešno!) in baritonist obvladati scat petje. Pri logaški izvedbi je bilo vse omenjeno 100 % doseženo, saj je bil zbor izvrsten, solista prav tako (zdaj že dobro znana in izvrstno samostojno uveljavljena Eva Hren ter Janez Gostiša ml.), da o članih banda (klavir - Jaka Pucihar, bas kitara - Vid Sark, bobni - Gašper Peršl) sploh ne govorim. Maša je posneta na plošči Naj se te s pesmijo dotaknem, ki jo je zbor izdal ob svoji 15. obletnici leta 2002. Kyrie je v D-duru, Gloria se začne v F-duru in se vanj po vmesni modulaciji v Eb-dur tudi povrne, Credo je v Gb-duru, Sanctus/Benedictus v D-duru in sklepni Agnus Dei v E-duru. :-) Kyrie in Agnus Dei sta prikladno umirjena, ostali stavki pa so bolj poskočni, sploh Gloria in Credo sta pravi rockovski fešti, Sanctus/Benedictus pa ritmično spominja na zlata 70. in 80. leta disco glasbe. :-) Najboljše pri vsem skupaj, ki celoti da pravi gušt, pa so seveda genuine jazzovski harmi. Ena najbolj kul glabenih maš vseh časov, ki bi jo v poslušanje priporočil vsakomur, ne glede na siceršnjo versko in glasbeno pripadnost.

Evo, nadaljujemo z nemškim skladateljem Petrom Schindlerjem, letnik 1960, ki je leta 2001 mašo uglasbil po svoje in jo zgovorno naslovil Missa in Jazz. Delo je komponirano za mešani SATB zbor ter spremljevalni band v zasedbi organist (za katerega je zaželjeno, da uporablja kakšne bolj pop-rock-jazz orgle, kot npr. dobri stari hammond B-3), saksofonist in bobnar (itak, brez bobnov ne gre ;D). Medtem, ko znam Holbechovo Rotno že popolnoma na pamet, je ta maša zame večja noviteta, saj sem jo spoznal šele pred mesecem ali dvema, ko sem jo opazil v programu nove abonmajske sezone (2009-2010) Slovenskega komornega zbora, ki bo mašo v okviru svojega vokalnega abonmaja izvedel v nedeljo, 20. septembra v SF, kar bo tudi prva izvedba te maše pri nas (klik). Ker me je zadeva seveda močno "zazanimala", sem si nebodigalen takoj naročil partituro in posnetek maše, tako da bom na koncert (ki se ga definitivno nameravam udeležiti), prišel 100 % pripravljen. :-) Maša, ki je sicer tudi kul, atraktivno napisana in fajn zveni, me ni tako pritegnila, kot Rotna, ker je kljub občasnim divjim improvizacijam orgel in saksofona in živahnim ritmom bobnov bolj klasično usmerjena, tudi poje se jo očitno bolj "belkantistično". Njena nekonvencionalnost se skriva v tem, da ni komponirana v običajnih petih ali šestih stavkih, temveč v kar devetnajstih (sic!) in dolga več kot uro in četrt, saj je Schindler posamezne sekvence "razbil" na več stavkov (Credo npr. na šest). Me prav zanima, kaj bo z mašo pri nas naredil zborovodja SKZ dr. Mirko Cuderman.

Znameniti angleški zborovski skladatelj in dirigent John Rutter je konec leta 2002 z delom (dejansko gre za misso brevis) Mass of the Children svojevrstno prispeval v bogato zakladnico (u)glasbenih maš. Svojo mašo je, kot je jasno že iz naslova, v prvi vrsti posvetil otrokom, zato je tako tudi napisana - za mešani zbor, otroški zbor, dva solista (sopranistko in baritonista), spremljevalni komorni orkester in orgle.

Ima sicer običajnih pet stavkov, vendar je Credo izpuščen, Agnus Dei pa razdeljen na dva stavka. Teksti tokrat niso samo običajni latinski, ampak tudi angleški - odlomki iz pesmi in molitev nekaterih pesnikov (npr. Williama Blaka). Tu seveda ne gre za jazzovsko ali rockovsko vzdušje, mi je pa zelo všeč Gloria, ki je v 5/4-taktu (3+2/4) napisana tako super, da vseeno prav konkretno groova. :-) Dodatek otroškega zbora in temu primerne kompozicijske in orkestracijske tehnike naredi delo neizmerno privlačno.

In za konec še pokojni Jerry Goldsmith, odlični, nepozabni skladatelj filmske glasbe, ki sem ga zavoljo uporabe tritonusa v Alienu omenil že zadnjič. Goldsmith je namreč leta 1976 za Donnerjev film The Omen skomponiral pravo mini črno mašo z naslovom Ave Satani, ki je postala glavna téma filma in edinega soundtracka, za katerega je skladatelj prejel oskarja (sic!), komada pa si še zdaj ne upam poslušati pozno zvečer ali ponoči, če sem sam doma, tako zelo deeply unnerving je glasba - kot seveda tudi mora biti, saj je napisana za film, v katerem se na zemljo rodi antikrist.

Zbor v (sicer polomljeni) latinščini ob spremljavi simfoničnega orkestra in orgel zapoje: Sanguis bibimus, corpus edimus, tolle corpus Satani, ave! Ave, ave, Versus Christus, ave Satani! Kako strašljiva in visceral je zadeva, lahko tule slišite kar sami:



Tako, s tem naj zaključim današnjo "glasbeno učno uro"; ura je že pozna in jutri me čaka zajebana operacija oz. izklesanje korenine zgornje desne petice pri Sotošku, aaa! :o :P Samo da bo hitro mimo in da bo pred tem potem mir, morebitno postoperativo pa mi bo gotovo z veseljem nudila moja dr. Baznikova. ;-) Uživajte, se beremo.

2 komentarja:

Blackrose pravi ...

Ne samo da je cela pentologoija Omen zakon. Tudi soundtrack je vreden vse pohvale. :) Kako misliš, da bi se MePZ Postojna odzval na to, če bi note tega komada prinesla na vaje?

Tine pravi ...

Jaz na The Omen "sago" gledam kot na tetralogijo, kajti zadnji film iz leta 2006 je zgolj dokaj kurčev remake Donnerjevega genialnega originala iz 1976. Goldsmithov soundtrack je seveda genialen in še kako vreden oskarja, ki ga je prejel (žal Goldsmithov edini). Sem pa precej ponosen, da imam originalne soundtracke vseh petih filmov (trojko in sploh štirico je precej težko dobiti). :-)

Glede MePZ - odziv bi bil najbolj odvisen od tega, koliko pobožnih ljudi je v zboru. :P Za snemanje soundtracka je moral Goldsmith nedvomno dobiti same ateistične pevce, o tem sem že večkrat razmišljal. ;D