Zvonovi, ali kot jih najraje poimenujejo skladatelji,
tubular bells (tudi
chimes) so glasbilo v tolkalski sekciji orkestra, ki ga uporabljamo predvsem kot "učinkovno glasbilo", ko skladatelj v skladbi želi doseči zvok, podoben pozvanjanju cerkvenih zvonov. Zato zvonovi zelo pretežno ne igrajo melodij, ampak so uporabljeni bolj za poudarke posameznih tonov, kontrapunktične pasaže in oplemenitenje barve orkestralnega zvoka. Ena mojih najljubših uporab zvonov v klasični glasbi se pojavi v Holstovem
Saturnu, prinašalcu starosti iz suite
Planeti, op. 32 (
klik za poslušanje; zvonovi vstopijo v 5:31, close-up v 5:56).
Kar sem hotel izpostaviti v tej objavi, so večni nesporazumi in pregovarjanja o (ne)uglašenosti tega fascinantnega inštrumenta (enega mojih najljubših tolkal), ki se med glasbeniki že desetletja pojavljajo ob njihovi uporabi. Zelo pogosto smo namreč med tolkalci samimi (seveda med tistimi, ki o doričnem problemu niso poučeni), pa tudi med dirigenti in tolkalci priča pregovarjanjem o tem, koliko in kako "fovš" so zvonovi. Tudi sam sem se že nekajkrat znašel v podobni situaciji, zato sem se odločil, da na blogu priobčim odličen članek, ki sem ga povzel oz. prevedel po originalu, ki sem ga dobil iz nizozemske tovarne tolkal Adams. Če bo komu v pomoč, bom seveda še toliko bolj vesel.
Prej samo še tole - s problemom je seveda dobro seznanjen tudi moj vsevedni glasbeni prijatelj Norman Del Mar, ki v
Anatomiji orkestra zapiše (odlomek):
Bells have so many overtones that there are times when it might seem immaterial which octave is played - or even what note is struck as long as bell noises are going on. [OK, tole zveni res kot pretiravanje, ampak pojasnilo pride že z naslednjim stavkom, kajti očitno je bilo tovrstno pisanje za zvonove včasih precej stalna praksa, saj verjetno tudi inštrument še ni bil tako razvit, kot je danes:]
Yet the choice of an inept pitch can also be more destructive than some composers take into account. [V nadaljevanju Del Mar navaja primer iz simfonije
Manfred Čajkovskega.]
* * * * *
Nesporazum o (ne)uglašenih zvonovih
Zelo pogosto lahko najdemo najbolj vrhunske glasbenike, ki o tonih in uglasitvi orkestralnih zvonov razmišljajo napačno. Tudi za tiste na najvišjih glasbenih položajih ni nenavadno, da trdijo, da je sicer perfekten set zvonov dejansko razglašen. Taka mišljenja sicer ne odražajo (ne)sposobnosti glasbenika, so do neke mere naravna, razlog zanja pa so nenavadne lastnosti inštrumenta, ki je zelo drugačen od vseh ostalih. Pri svojem mišljenju pa tudi najboljši glasbeniki vztrajajo, vse dokler jim nekdo ne razloži sktivnosti tonske konstrukcije zvonov.
Žal so v tem primeru visoka glasbena usposobljenost in dolgoletne izkušnje glasbeniku prej v oviro, kot v pomoč. Motijo ga namreč navidezna nasprotja, ki se mu porajajo in ni pripravljen sprejeti za avtentično nečesa, o čemer v času svojega glasbenega izobraževanja ni bil poučen.
Glavni razlog za to, da ima večina glasbenikov "težave" z zvonovi je ta, da se jim kot generalno pravilo ne zdi potrebno upoštevati nobenih drugih, kot močnih osnovnih – fundamentalnih tonov – tako kot je to pri ostalih inštrumentih. Čeprav glasbenik ve vse o prisotnosti parcialnih in alikvotnih tonov, jih ni navajen "slišati". Običajno so namreč tako šibki, da so brez velike koncentracije neslišni. Glasbenik je lahko še posebej zavedèn, da so zvonovi razglašeni, ko sliši skladbo, katere part za zvonove vsebuje kvarte, kvinte in sekste in sliši močne alikvote ali parciale, ki se "mešajo" s toni, ki sledijo; to daje poslušalcu vtis disonance, ki pa ob istih intervalih na ostalih inštrumentih ni slišna. Če posplošimo, imajo ostali inštrumenti prave alikvote, ki običajno zvenijo v tercah, kvartah, kvintah itd. nad osnovnim tonom. So zelo šibki in jih je težko zaznati.
Pri zvonovih je željeni ton eden (četrti v seriji) od alikvotov. Je dominirajoči ton. Toda namesto da bi ga spremljali pravi alikvoti, kot pri večini ostalih inštrumentov, ima tri alikvote pod dominirajočim tonov in neskončno število alikvotov nad njim, nobeni od njih pa med seboj niso v nikakršnem pravem harmoničnem odnosu.
Zveneti slišimo približne oktave, kvarte, kvinte, sekste itd., toda vse je preveč "razglašeno", da bi zvenelo dobro skupaj z melodijo, ki jo igra orkester oz. jo spremljajo zvonovi. Ko pa zvonove poslušamo vsaj z razdalje cca. 20 metrov, "razglašeni" učinek alikvotov pri zvonovih ni več slišen. To je lastnost vsake cevi, ki vibrira in tega se ne da spremeniti.
Pri preizkušanju zvonov ne smemo igrati oktav, ker ima vsaka cev šesti parcialni ton, ki skupaj s četrtim ali dominirajočim tonom zveni v približni oktavi, a je vedno previsok in ko za primerjavo poslušamo oktave (kot je to v navadi pri preizkušanju ostalih inštrumentov), ta šesti parcial spodnje cevi, ki jo udarimo v oktavi, nevede vzamemo kot kriterij za uglašenost četrtega ali dominirajočega tona zgornje cevi oktave; zato smo zavedeni, da je zgornja cev oktave prenizka. Še večji nesmisel je preizkušanje zvonov z uglaševalcem; igla namreč iz vseh navedenih razlogov običajno popolnoma "ponori".
Še ena nenavadna lastnost zvonov, ki nas lahko zmede, je dejstvo, da je npr. najnižji C na običajnem setu zvonov dejansko C v tretjem praznem prostoru črtovja v violinskem ključu. Če poslušamo ta ton, se nam to zdi nemogoče zaradi zelo intenzivne prezence treh spodnjih parcialnih tonov (najnižji od teh treh parcialov zveni več kot dve oktavi nižje), še posebej, če stojimo blizu inštrumenta. Zato je to zelo zavajajoče. Po drugi strani pa so ti parciali z razdalje komajda zaznavni. Dokaz za to je dejstvo, da tudi zelo izostrena ušesa poslušalcev v publiki ne slišijo vseh omenjenih dodatnih tonov, ki so pogosto tako zelo moteči za izvajalca na zvonovih, ostale glasbenike okrog njega in za dirigenta.
Precej dobra metoda za preizkušanje zvonov je, da jih primerjamo z dobro uglašenimi orglami tako, da zaigramo vsak odgovarjajoč ton in po možnosti uporabimo flavtni stop (the flute stop). Temperatura v prostoru, kjer preizkušamo, naj bo približno 21 °C.
Ko sem po mailu kot naročnik e-novičnika o enem mojih najljubših bandov, ameriških kraljih prog metala Dream Theater, izjemnih glasbenih perfekcionistih, ki sem jih dvakrat že poslušal v živo v LJ in se lani z njimi tudi srečal iz oči v oči, dobil mail z novico iz naslova tega zapisa, sem najprej mislil, da gre za zajebancijo. Da je to nateg, da se je nekdo butasto pošalil, čeprav je od/do 1. aprila še daleč. Ampak ne, stvar je kruto resnična - Mike Portnoy je prejšnjo sredo, 8. septembra zapustil Dream Theater, band, ki ga je soustanovil in v njem igral 25 let (!).
Strani medalje sta zdaj seveda dve, Mikova in tista ostalih štirih članov banda. Tako Mike kot preostanek DT so objavili svoji izjavi, ker sta precej obširni in argumentirani, ju tu ne bom ponavljal, preberite si ju sami. Vem samo, da sem bil - in sem še - popolnoma šokiran, da na koncertih DT ne bo več Mika, ki bi sedel za gigantsko baterijo, za katero bi se jaz z biciklom vozil od enega konca do drugega, z neusahljivo in neskončno energijo desetih bobnarjev skupaj gnal band skozi celoten izjemen špil, po katerih slovi(jo) DT. Mike je bil zadnji član DT, za katerega bi rekel, da bo kdaj zapustil skupino. Prej bi to pripisal tihemu, umirjenemu in introvertiranemu basistu Johnu Myungu ali pevcu Jamesu LaBrieju, nikoli pa Miku (ali Petrucciju). Jeba, res. Tudi kot bobnar sem Mika neskončno oboževal in zelo sem bil počaščen, ko mi je lani pred koncertom ta fant, ki spada med najboljših 10 bobnarjev na svetu, podpisal moj Sabian china splash, ki ga zdaj z veseljem in ponosom igram v lastni bateriji.
Tako Mike kot Dream Theater so seveda nemudoma zatrdili, da to nikakor ne pomeni konec njihove glasbene poti - Mike bo seveda še vedno tako vrhunsko šopal bobne, le da v drugih bandih, Dream Theater pa bo nemoteno delal naprej - dokončal snemanje nove plošče in se odpravil na novo svetovno turnejo (in seveda me - tako kot nedvomno na tisoče ostalih fanov po celem svetu - ZELO zanima, kdo ga bo nadomestil). A kljub vehementnemu leporečenju obeh "strani" je kristalno jasno, da ne bo nikoli več isto. Ne z Mikom, ne v Dream Theatru. Tudi če se Mike kdaj vrne v band, ne bo nikoli več isto, kot je bilo. Lahko bo zelo podobno in spet odlično, ne bo pa več isto. A vseeno si želim, da bi se Mike vrnil v band. Ko bi se vsaj ...
