Rojstni dan

Ne ne, do mojega manjkajo še slabi trije meseci (samo?!), se je pa v zadnjih dveh mesecih zgodilo kar nekaj takšnih ali drugačnih obletnic. Junija je npr. minilo 10 let, kar uporabljam mobilni telefon. Moj prvi GSM je bila seveda legendarna mobireglja - Ericsson GA628, ki ga imam še zdaj v omari kot spomin na good old days, skozi leta pa so prišli in odšli Nokia 5110, Siemens C35i in C55i, pa Sony Ericsson K610i ... Ravnokar je minilo leto, odkar mi dobro služi Nokia N73 (tedaj sem tudi zamenjal operaterja in po devetih letih zvestobe Mobitelu presedlal k Simobilu). V desetih letih uporabe se je nabralo kar nekaj zanimivih izkušenj; medtem, ko je leta 1999 mobilna telefonija s pojavom nizkocenovnih mobipaketov ravno začela prehajati mejo med rezerviranostjo za elito in dostopnostjo za najširše množice, pa je leta 2009 mobilni telefon že nekaj povsem samoumevnega, saj ga ima takorekoč vsakdo (nekateri tudi po več kot enega), prodajajo jih za vsakim vogalom in po vseh cenah, operaterji pa nam omogočajo, da jih menjamo skoraj kot gate. :P In čeprav moram seveda priznati, da mi je v tem desetletju nekajkrat prišel pošteno prav, pa sem si gotovo še večkrat zaželel, da bi ga ne imel in bil veliko svobodnejši.

Džiesem je namreč - let's face it - samo še eno od prekletstev 21. stoletja in 3. tisočletja, ko moramo biti neprestano dosegljivi in povezani. Živimo v Matrici, ali kot pravi Morpheus: The Matrix is a system, Neo. That system is our enemy. But when you're inside, you look around, what do you see? Businessmen, teachers, lawyers, carpenters. The very minds of the people we are trying to save. But until we do, these people are still a part of that system and that makes them our enemy. You have to understand, most of these people are not ready to be unplugged. And many of them are so inured, so hopelessly dependent on the system, that they will fight to protect it.

Pred dobrim mesem je moja preljuba bLogaboječnost upihnila dve svečki, na kar pa seveda ob preobilici ostalih aktivnosti še pomislil nisem. :P Pa si oglejmo statistiko - po dveh letih bloganja sem naklepal cca. 120 objav in 17.000 obiskov, kar pomeni 60 objav na leto oz. povprečno 5 na mesec, vsak mesec pa blog obišče cca. 700 ljudi. Koliko jih kaj dejansko tudi prebere, je seveda drugo vprašanje; sam ocenjujem, da imam nekako med 5 in 10 rednih bralcev, ki pogosto kaj pokomentirajo, pa naj bo to tu na blogu ali pa kar "v živo", ko se srečamo. :-) Seveda sem vsakega bralca, novega ali starega, in vsakega konstruktivnega komentarja zelo vesel, zato vas, spoštovana publika, vsekakor vzpodbujam, da ohranite to lepo navado! :-) Jaz pa vam seveda svečano obljubljam, da se bom trudil tudi v prihodnje.

Dobro leto je minilo tudi od dne, ko sem postal uporabnik priljubljenega Fejsbuka (moj profil najdete tule (seveda samo posvečeni (beri: prijavljeni) :P)). V tem času sem si nabral 520 "prijateljev" (nekateri so seveda tudi taki, ki jih sploh ne poznam oz. jih še nikoli nisem videl; s to zalego moram ob priliki počistiti :P :D), naložil obilo fotk, spremenil ničkoliko statusov in postoril še marsikaj "koristnega". No, FB je po svoje definitivno fenomen, saj sem prav z njegovo pomočjo po 15 letih spet uzrl nekatere bivše sošolce še iz ljubljanske OŠ Ketteja in Murna, ki sem jo obiskoval med letoma 1988 in 1994.

Na zgornji fotki vidite vse moje CD-je; okrog 1.000 jih je, nabral pa sem jih v 12 letih zbiranja (torej kupim na leto povprečno 83 CD-jev). Med njimi je nekaj velikih biserov - raritet, precej podpisanih plošč, ogromno filmske glasbe (npr. The Blue Box in Complete Recordings seti vseh treh delov Gospodarja prstanov) in 90 CD-jev obsegajoča zbirka filmske in ostale glasbe mojega najljubšega skladatelja vseh časov, Johna Williamsa.

Ja, en kup obletnic in priložnosti za obujanje spominov, kako je bilo v starih dobrih časih, ko smo bili še mladi, brez računalnikov, brez mobitelov, brez interneta, brez Facebooka, brez CD-jev in predvsem - brez skrbi. A življenje teče dalje, irreparabile tempus fugit ... Uživajte, se beremo.