Stvor

The Thing je naslov filmske mojstrovine, ki jo je znameniti John Carpenter posnel leta 1982 in ki je en mojih all-time najljubših horrorjev, saj je film, ki se dogaja v usodni osami in odmaknjenosti v večni led okovane Antarktike, tako zajebano strašljiv, da se ob njem še po n-tem ogledu vedno skoraj poserjem od strahu. Fak, že legendarni tagline je zajeban: Man is the Warmest Place to Hide.

Ampak še bolj kot sam film, v katerem kraljujejo odurni, odvratni in ogabni, a genialni posebni efekti Roba Bottina, ki je bil v času snemanja filma zgolj 22-letni smrkavec (sic!), me zjebe glasba. Filmska, seveda. Glasbo za film The Thing je prispevala ena največjih legend filmske glasbe vseh časov, maestro Ennio Morricone (to je eden zelo redkih Carpenterjevih filmov, za katere glasbe režiser ni prispeval kar sam, ideja, ki se je je pozneje oprijel tudi Clint Eastwood).

OK, o soundtracku, ki me je tako zadel, da ga zadnje čase poslušam tudi po večkrat na dan, bi lahko napisal cel doktorat (OK no, ali pa vsaj magisterij :D), a to ni ideja tega bloga, pa tudi dvomim, da bi se tak elaborat razen mene dalo brati komurkoli drugemu. :P Vseeno pa nikakor ne morem mimo genialnosti, s katero je Morricone pristopil h glasbi za ta film. Maestro se je namreč oprijel ideje "manj je več" in skomponiral izrazito minimalističen soundtrack, ki temelji na nekaj tonih, kratkih melodijah in ritmično-melodičnih repeticijah in ostinatih. Še posebej aktualen je v glavni témi filma, naslovljeni Humanity (Part I), interval male sekunde. Preprosteje ne gre. (John Williams? Jaws? Rings a bell? ;D) OK, preprost interval C-C# se potem neprijetno razširi v veliko terco Ab-C in močno disonančen in zlovešč akord G-G#-A-C#; to dvoje se potem v 7 minutah glavne téme ponavlja ad nauseam in da še kako jasno vedeti, da ga bodo vsi tisti, ki bodo imeli opraviti s stvorom, pošteno najebali. In kaj oklepa ta ultra-scary akord?! Ja, G-C# - tritonus vendar! ;-)

OK, seveda v Humanity (Part I) lahko poleg omenjenih dveh akordov slišimo še marsikaj drugega, a zadeva vendarle bazira prav na teh dveh akordih. Morricone z uporabo majhne zasedbe (večinoma samo pihala, godala, harfa in klavir), majhnih intervalov, disonanc in repetitivnosti hkrati naslika smrtonosen ledeni hlad in izolirano odmaknjenost Antarktike in v gledalca vsadi grozo pred tem, kaj sploh je The Thing in kakšna usoda čaka tiste, ki bodo stvoru prekrižali pot ...

Skratka, gre za eno nesporno največjih mojstrovin filmske glasbe, ki pa - tako kot je to uspelo filmu, ki ga spremlja - žal ni pridobila kultnega statusa, ampak je ostala prej zaprašena kurioziteta v zakladnici filmske (celo Morriconejeve!) glasbe, ki jo le redki tisti najbolj otrodoksni soundtrack junkieji znamo ceniti v vsej njeni veličini in genialnosti.

Humanity (Part I), o kateri sem pisal, lahko slišite spodaj, več o mojstrovinah, kot so Shape, Contamination, Bestiality, Solitude, Eternity, Wait, Sterilization, Despair in Humanity (Part II), pa morda kdaj prihodnjič. Uživajte, se beremo.