Kar sledi, je recenzija, ki bi morala biti objavljena v zadnji letošnji številki Muske, ki bo izšla 16. novembra, pa ne bo, ker je od koncerta minilo že preveč časa. Zato jo objavljam na blogu. Komentarji dobrodošli!* * * * *
LONDONSKI SIMFONIČNI ORKESTER IN VALERIJ GERGIJEV
Cankarjev dom, Ljubljana 20. 8. 2009
Cankarjev dom, Ljubljana 20. 8. 2009
Konec avgusta je letošnja izdaja ljubljanskega festivala dosegla svoj vrhunec. Pred polno Gallusovo dvorano je namreč nastopil eden najodličnejših simfoničnih orkestrov sveta – London Symphony Orchestra (LSO), ki ga od leta 2007 vodi osetijski dirigent Valerij Gergijev (nasledil je Colina Davisa). Londonski simfoniki že dolgo niso nastopili pri nas, letos pa so med evropsko turnejo vendarle našli čas tudi za postanek v Ljubljani. Ta izjemni glasbeni korpus sestavljajo sami vrhunski glasbeniki in je dobro znan tudi ljubiteljem filmske glasbe, saj je posnel soundtracke za mnogo najuspešnejših filmov vseh časov (npr. za vseh šest delov Vojne zvezd).
Gergijev je za koncertni večer izbral precej kontrasten program; najprej Debussyjevo Morje (La mer), ki mu je sledila Šostakovičeva Simfonija št. 8 v c-molu, op. 65. Debussy, ki je ustvarjal na kompozicijskem prelomu poznoromantične glasbe 19. stoletja v modernistično glasbo 20. stoletja in sovražil zaznamovanost z impresionizmom, ki so mu jo tako radi pripisovali, je eno svojih najznamenitejših del ustvaril ravno v treh simfoničnih skicah Morje (Od zore do popoldneva na morju – Igre valov – Pogovor med vetrom in morjem). Delo je pri kritikih ob svojerm nastanku leta 1905 naletelo na zelo mešan sprejem; Pierre Lalo je npr. zapisal, da v glasbi "ni niti slišal, niti videl, niti začutil morja". A poanta te glasbe sploh ni v tem; gre bolj za impresije, ki jih je neskončna modra površina vzbudila skladatelju, ki jih je potem zapisal v orkestrske parte. Nepozabno karizmatični Valerij Gergijev, ki za svoje delo ne potrebuje taktirke – ne bi me čudilo, če bi dejal, da jo čuti bolj kot nekakšen neprijeten tujek – je mehko odkrival plast za plastjo glasbenih detajlov in skrivnosti, ki jih je brezhibno prenašal na orkester; ta se je dosledno, a elegantno odzival na vsak njegov gib. Takšnega Morja v Ljubljani še nismo slišali; neslutena mehkoba zvoka je v paru z izjemno izpeljavo dinamičnih kontrastov med prvim in drugim ter drugim in tretjim stavkom delo dvignila na popolnoma novo, do tedaj še neslišano in neobčuteno raven.
Šostakovičeva osma simfonija je popolnoma drugačna poslušalska izkušnja. Začetek dela muzikologi še danes opisujejo kot "motiv usode", ki naj bi začenjal tudi Beethovnovo peto simfonijo. Delo, ki je polno globoke občutenosti in težke žalobnosti, štejemo med Šostakovičeve tri "vojne simfonije" (poleg osme še sedma in deveta). Čeprav naj bi iz glasbe ječala predvsem sovjetska predvojna hudodelstva, pa se delo vendarle konča v nekoliko bolj optimističnem tonu. Vendar naj bi ta pomenil posameznika, ki "ni zmagal, temveč zgolj preživel". Skladateljev prijatelj Isaak Glikman je simfonijo opisal kot "njegovo najbolj tragično delo". Maestro Gergijev je publiko presunil z globino slovanske duše in z izjemno interpretacijo dela svojega rojaka (je kje kakšen še boljši interpret Šostakoviča?); orkester je svoje prispeval s poustvarjanjem na najvišjem nivoju, ki je nevesele glasbene impresije popeljalo tja proti popolnosti; omeniti velja predvsem žametno mehko godalno in bleščečo trobilno sekcijo, ki slovi po vsem svetu ter zares izvrstnega timpanista Nigela Thomasa, ki je med koncertom do popolnosti udejanil to, kar o tem glasbeniku v svoji znameniti knjigi Anatomija orkestra zapiše Norman del Mar: "Dober timpanist resnično postavi kakovostni standard celotnega orkestra."
Londonski simfoniki so nam z Valerijem Gergijevim pričarali večer presežkov, ki ga zlepa ne bomo pozabili, če bo potrebno, tudi do naslednjega ljubljanskega koncerta LSO, za katerega pa lahko samo upamo, da se bo zgodil v karseda bližnji prihodnosti.
Gergijev je za koncertni večer izbral precej kontrasten program; najprej Debussyjevo Morje (La mer), ki mu je sledila Šostakovičeva Simfonija št. 8 v c-molu, op. 65. Debussy, ki je ustvarjal na kompozicijskem prelomu poznoromantične glasbe 19. stoletja v modernistično glasbo 20. stoletja in sovražil zaznamovanost z impresionizmom, ki so mu jo tako radi pripisovali, je eno svojih najznamenitejših del ustvaril ravno v treh simfoničnih skicah Morje (Od zore do popoldneva na morju – Igre valov – Pogovor med vetrom in morjem). Delo je pri kritikih ob svojerm nastanku leta 1905 naletelo na zelo mešan sprejem; Pierre Lalo je npr. zapisal, da v glasbi "ni niti slišal, niti videl, niti začutil morja". A poanta te glasbe sploh ni v tem; gre bolj za impresije, ki jih je neskončna modra površina vzbudila skladatelju, ki jih je potem zapisal v orkestrske parte. Nepozabno karizmatični Valerij Gergijev, ki za svoje delo ne potrebuje taktirke – ne bi me čudilo, če bi dejal, da jo čuti bolj kot nekakšen neprijeten tujek – je mehko odkrival plast za plastjo glasbenih detajlov in skrivnosti, ki jih je brezhibno prenašal na orkester; ta se je dosledno, a elegantno odzival na vsak njegov gib. Takšnega Morja v Ljubljani še nismo slišali; neslutena mehkoba zvoka je v paru z izjemno izpeljavo dinamičnih kontrastov med prvim in drugim ter drugim in tretjim stavkom delo dvignila na popolnoma novo, do tedaj še neslišano in neobčuteno raven.
Šostakovičeva osma simfonija je popolnoma drugačna poslušalska izkušnja. Začetek dela muzikologi še danes opisujejo kot "motiv usode", ki naj bi začenjal tudi Beethovnovo peto simfonijo. Delo, ki je polno globoke občutenosti in težke žalobnosti, štejemo med Šostakovičeve tri "vojne simfonije" (poleg osme še sedma in deveta). Čeprav naj bi iz glasbe ječala predvsem sovjetska predvojna hudodelstva, pa se delo vendarle konča v nekoliko bolj optimističnem tonu. Vendar naj bi ta pomenil posameznika, ki "ni zmagal, temveč zgolj preživel". Skladateljev prijatelj Isaak Glikman je simfonijo opisal kot "njegovo najbolj tragično delo". Maestro Gergijev je publiko presunil z globino slovanske duše in z izjemno interpretacijo dela svojega rojaka (je kje kakšen še boljši interpret Šostakoviča?); orkester je svoje prispeval s poustvarjanjem na najvišjem nivoju, ki je nevesele glasbene impresije popeljalo tja proti popolnosti; omeniti velja predvsem žametno mehko godalno in bleščečo trobilno sekcijo, ki slovi po vsem svetu ter zares izvrstnega timpanista Nigela Thomasa, ki je med koncertom do popolnosti udejanil to, kar o tem glasbeniku v svoji znameniti knjigi Anatomija orkestra zapiše Norman del Mar: "Dober timpanist resnično postavi kakovostni standard celotnega orkestra."
Londonski simfoniki so nam z Valerijem Gergijevim pričarali večer presežkov, ki ga zlepa ne bomo pozabili, če bo potrebno, tudi do naslednjega ljubljanskega koncerta LSO, za katerega pa lahko samo upamo, da se bo zgodil v karseda bližnji prihodnosti.
_Tine Vučko
